Gospodarska kriza traja že od leta 2008, pa še vedno ne kaže, da jo bo kmalu konec. Ekonomist Bogomir Kovač v enem nedavnih komentarjev v Mladini celo pravi, da pred letom 2020 ne gre pričakovati, da se bomo gospodarsko vrnili tja, kjer smo pred krizo že bili. Njena trdovratnost je slej ko prej posledica tega, da je ne zdravimo pravilno, tako pa ravnamo, ker se nismo sposobni sporazumeti, kaj bi naj bili njeni ključni vzroki. Naj spomnim na znanega ameriškega ekonomista Krugmana, ki v svoji knjigi »Ustavimo to krizo takoj!« vzroke za krizo in recepte za njeno zdravljenje razlaga povsem drugače, kot to počne nemška kanclerka Merklova, ki tudi sicer vsej Evropi vse bolj vsiljuje svoje, oziroma ideje velikega bančnega kapitala. Kako različno pojmujemo krizo, želim v tem prispevku prikazati na dveh primerih iz domačih logov, pri čemer gre za razmišljanja, ki so bolj kot na spoznanjih akademskih ekonomistov zasnovana na gospodarskih izkušnjah.

Začnem naj z razlago, ki jo je v obširnem intervjuju v sobotnem Delu dne 18.5 2013 predstavil Marko Voljč, eden vodilnih delavcev belgijske banke KBC, pred tem pa je 12 let vodil NLB. Po njegovem je med razlogi za dolgotrajno krizo v Sloveniji, citiram, »ključno to, da se nismo hoteli soočiti z dejstvom, da so pričakovanja državljanov in podjetij, da država nekaj naredi za njih, prevelika in da nikoli nismo presekali popkovine s prejšnjo državo….«. To se da razumeti tako, da imamo še vedno prebogato socialno državo in posledično vse večji proračunski primanjkljaj, to pa naj bi bilo predvsem krivo, da nam gre gospodarsko vse slabše. Ta razlaga se ujema s tem, kako na krizo tudi sicer gledajo v Bruslju, in ne preseneča, da so si njeni zagovorniki enotni tudi glede tega, kako jo zdraviti. Prednostno zdravilo naj bi bilo »varčevanje«, torej zategovanje pasu večine prebivalstva. Tudi glede tega Voljč ne izstopa in ocenjuje, da v Sloveniji pri varčevanju doslej nismo ravnali dovolj radikalno. Kot primer, ki bi naj sicer ne bil najboljši zgled, navaja baltske države, kjer so v socialo tako zarezali, da jim je BDP padel tudi za 20 odstotkov, vendar danes zopet rastejo. Skratka: nizke plače, malo sociale in nizki davki, to je pristni neoliberalni recept za konkurenčnost gospodarstva, gospodarsko rast in dovolj privlačne donose kapitala, torej tudi za obvladovanje krize.

Sam se pridružujem tistim, ki pravijo, da bomo z neoliberalnimi prijemi krizo le še bolj zaostrovali. Potrebujemo torej drugačna zdravila in ta bodo delovala, če bomo z njimi, kot rečeno, odpravljali vzroke, zaradi katerih je kriza nastala in ostaja aktivna. Ti so pri nas drugačni, kot so bili na primer v sosednji Avstriji, in tudi več jih je. Po mojem razumevanju so najbolj ključni naslednji:
1. Po letu 2004, ko je vladno krmilo prevzel Janša, je Slovenija pričela pospešeno uresničevati usmeritve neoliberalizma, to je privatizacijo, deregulacijo in liberalizacijo, njihov skupni imenovalec pa je bilo bogatenje, ki smo mu dali obeležje družbene vrednote. V naših razmerah, ko je bil velik del podjetniškega kapitala še vedno v državni lasti, so se ideje neoliberalizma močno izrodile, predvsem v naslednjih smereh: pravno je država delovala vse slabše, korupcija pa je v polno zacvetela; upravljanje in menedžiranje državnega premoženja se je v velikem delu spremenilo v njegovo plenjenje; splošno ekonomsko okolje je postajalo vse manj prijazno potrebam trga; državna uprava je postajala vse številčnejša in manj učinkovita. Na kratko: upravljanje države je v učinkovitosti na celi črti odpovedalo in tako je več ali manj ostalo vse do danes. Ker nam ključne upravljavske vzvode obvladuje predsednik vlade, je način, kako kadrujemo to delovno mesto, posredno postal osrednji vzrok, da smo kot družba zašli v tako resne težave.
2. V štirih letih pred izbruhom splošne gospodarske krize se je Slovenija v tujini neto zadolžila za 11 milijard evrov – pretežno se je zadolžilo gospodarstvo, nemalo pa tudi prebivalstvo -, velik del teh sredstev pa je bil porabljen neproduktivno. Te zadolžitve, ki so bile za tuje banke praktično brez tveganj – tveganja so namreč prevzele domače banke – so po izbruhu krize povzročile finančno ohromelost znatnega dela gospodarstva in posledično tudi bank, danes pa so med pomembnimi razlogi za propadanje podjetij in padanje BDP.
3. Po izbruhu splošne krize v svetu v letu 2008 je naš izvoz močno nazadoval – od izvoza smo izjemno odvisni -, to je povzročilo občuten padec BDP in znašli smo se v položaju, ko s tem, kar ustvarimo, vse težje pokrivamo prebogato potrošnjo, ki smo si jo na račun tujega zadolževanja v letih pred krizo lahko privoščili. To potrošnjo sedaj zaradi objektivne nuje krčimo in to nam dodatno zmanjšuje BDP ter poglablja krizo, pa čeprav smo medtem izvoz povečali na raven, kot je bil pred krizo. Tudi pri nas se torej varčevanje, ki ni podprto z ukrepi za odpravo temeljnih razlogov za krizo, kaže kot strel v prazno.

Tako opredeljenih vzrokov za krizo, kot jih navajam, seveda ne gre zdraviti z neoliberalnimi recepti, to je prednostno z omejevanjem socialne države. Več uspehov si lahko obetamo od scenarija, ki vključuje naslednje ključne postavke:
• Korenito povečati učinkovitost upravljanja države, kar je prednostno pogojeno s tem, da nam vlado vodi oseba, ki je etično neoporečna in vešča vodenja večjih socialno-ekonomskih sistemov. Rezultati dobrega upravljanja naj bi se predvsem tako odrazili: pravno država deluje vzorno, korupcija pa je močno omejena; gospodarsko okolje je trgu prijazno, podobno kot v sosednji Avstriji; vlada gospodarski razvoj usmerja tako, da se optimalno izkorišča konkurenčne prednosti, ki so nam dane; upravljavski nadzor podjetij v lasti države je zelo kvaliteten; državna uprava je učinkovita, tudi pri pobiranju davkov in omejevanju sive ekonomije; javni sektor deluje na sploh učinkovito in stroškovno racionalno.
• Strokovno domisliti in pospešeno izvesti finančno pa tudi upravljavsko sanacijo večjih, tržno perspektivnih podjetij in bank.
• Pospešiti investicijsko porabo, še predvsem v delu, za katero so na razpolago evropska sredstva.
• Postopno – poudarek je na postopnosti – sanirati proračunski primanjkljaj države, prednostno z večanjem davčnih prihodkov (rast BDP, manj sive ekonomije in učinkovitejše pobiranje davkov, večja davčna obremenitev premožnih, višji DDV, delna odprodaja državnega premoženja), v enem delu pa z omejevanjem finančne porabe javnega sektorja, še predvsem na račun njegovega bolj racionalnega trošenja. Za tak scenarij sanacije proračunskega primanjkljaja je v ustavo zapisano zlato finančno pravilo odveč, saj gre pri njem za orodje, s katerim želi neoliberalizem predvsem ubijati socialno državo.

Za zaključek še to. Z učinkovitim izvajanjem protikriznega scenarija, o katerem govori ta prispevek, bi Slovenija v petih letih lahko ponovno postala spodobna evropska država, ki gospodarsko uspešno dohiteva sosednjo Avstrijo, glede socialnega okolja in spoštovanja splošnih družbenih vrednot pa se prepoznavno zgleduje pri Skandinavcih. Ali se bo to res zgodilo, je najbolj odvisno od pripravljenosti aktualnih političnih veljakov, da tako spremenijo kadrovanje za mesto predsednika vlade, da bodo to, vodstveno najbolj zahtevno delo v državi, smele opravljati le osebe, ki to res znajo in jim je spričo njihove poštenosti tudi sicer vredno zaupati.
Andrej Cetinski

V Sloveniji nam gredo stvari močno narobe, za to pa je kriva predvsem politika. O tem soglašamo več ali manj vsi. V čem in zakaj je politika zatajila, pa razmišljamo različno. Vstajniki, najbolj zapaženi glasniki zahtev po političnih spremembah, na primer zahtevajo več neposredne demokracije, saj naj bi bilo te premalo in to naj bi bila ena od slabosti naše politične ureditve. Tomi Bitežnik, pisec članka Zakaj preveč demokracije lahko škodi, pa razmišlja drugače. Po njegovem namreč preveč neposredne demokracije lahko tudi škodi, saj se družbeno učinkovitost praviloma zagotavlja s povsem drugačnimi prijemi. Njihovo osrednje gibalo je močan voditelj, ki prepozna interese večine ljudi, zna poskrbeti za njihovo učinkovito uresničevanje, in kar je še posebno pomembno, interesom večine daje prednost pred lastnimi. Ob taki strategiji uresničevanja družbenih sprememb pa si z neposredno demokracijo ne moremo veliko pomagati.

V zgodovini najdemo veliko dokazov, da se je večina zapaženih družbenih sprememb zgodila, ko so jih vodile močne osebnosti. Torej daje zgodovina Bitežniku prav. Njegovemu razmišljanju v prid govorijo tudi izkušnje velikih podjetij. Res uspešna so namreč le podjetja z dobrim vodstvom, med tem ko propadejo praviloma podjetja, v katerih je vodstvo zatajilo. Kako dobro vodstvo ima podjetje, je najbolj odvisno od nadzora podjetja, ki ga izvajajo njegovi lastniki, v večjih podjetjih praviloma preko posebnega nadzornega organa. Učinkovit nadzor je torej vsaj posredno ključni dejavnik uspešnosti podjetja. To velja tudi za upravljanje širših socialnih sistemov, kakršen je država.

Če torej sledimo Bitežniku, so naše krizne razmere predvsem posledica slabega vodenja države. To velja še predvsem za Janšo in Pahorja, ki sta vlado vodila po letu 2004 vse do pred kratkim. ( …) Iz povedanega sledi, da smo v krizi predvsem zato, ker najbolj odgovorno delo v državi prepuščamo ljudem, ki tej zahtevni nalogi niso dorasli. Predsednika vlade izbiramo tako, da gre to mesto vodji stranke, ki dobi na volitvah največ glasov, to pa je praviloma stranka, katere vodja je najbolj vešč populizma in političnih manipulacij. Te, strankarsko aktualne sposobnosti pa za vodenje vlade niso relevantne. Torej: ob veljavni parlamentarni ureditvi ne gre pričakovati, da bomo za najbolj zahtevno vodstveno mesto v državi izbrali osebo, ki bo tej nalogi dorasla; če se bo to že zgodilo, bo šlo prej za slučaj, kot za rezultat razumno zasnovanega sistema kadrovanja. Podobne težave pri kadrovanju predsednika vlade imajo tudi drugod; manj jih je v državah, kjer splošno prevladuje protestantska etika oziroma v državah, kjer predsednika s ključnimi izvršnimi pooblastili volijo neposredno. ( …) zato je nadvse pomembno, da spremenimo proceduro, po kateri se kadruje in nadzoruje predsednika vlade. Zadovoljive rezultate si lahko obetamo od naslednjih dveh sprememb, ki sta zasnovani na izkušnjah uspešnega upravljanja večjih podjetij. Za mesto predsednika vlade naj bi kandidirale le etično neoporečne osebe z dokazljivimi dobrimi rezultati pri vodenju zahtevnejših sistemov, volili pa bi ga po enakem postopku, kot na primer guvernerja Banke Slovenije. Druga sprememba pa naj bi bila v tem, da se oblikuje poseben organ, ki naj bi v interesu volivcev nadzoroval delo vlade in v primeru njene neučinkovitosti sprožil zamenjavo njenega predsednika.

Seveda gornje ali podobne spremembe pri upravljanju države ne bomo izvedli, če bomo odločitev o tem prepustili aktualni politiki, saj bi si ta z njo močno omejila svojo družbeno moč. Volivci bi zato spremembo morali izsiliti, najlažje z referendumom, tudi ob pomoči vstajnikov. ( …) Pa še nečesa ne gre prezreti: če naj bodo vstajniki v svojih zahtevah uspešni, se bodo morali drugače in učinkoviteje organizirati.

Andrej Cetinski

Neumnost in zloba prevladujeta vse od 2005, ko smo prejšnji domačijski fiziokratski kapitalizem zamenjali s svetovljanskim kazino kapitalizmom. Ta se je končal s krizo, v katero smo prišli z desetimi milijardami evrov neto zunanjega dolga, ustvarjenega v treh letih, ter z veliko križno zadolženostjo podjetij, ki so se po kreditni zasvojenosti znašla v kreditnem krču. Vse se je zaustavilo. Sledila so leta z neumnimi reformnimi semaforji in hitenji na nemško-francoski vlak, za katerega sploh nismo vprašali, ali vozi in kam, in ki se je medtem že zaustavil na slepem tiru. S čudno španovijo “levih” sindikatov in “desne” opozicije pri zavrnitvi razumne pokojninske reforme je uspelo vreči že povsem razsuto Pahorjevo vlado. Sledilo je zlobno leto znamenitega ZUJF-a. Z njim je “desna” vlada “varčevala” s prevarami posameznih delov prebivalstva, premier in finančni minister pa sta po svetu razlagala, kako bomo čez mesec dni bankrotirali. Vse skupaj je prekinila KPK z obtožbama o tveganju korupcije in s posledičnim moraliziranjem “pravičnikov”, ki so še mnogo bolj nemoralni od tistih, ki bi jih kamenjali; nemoralno namreč ni le “prekupčevanje z zemljišči”, še mnogo bolj nemoralno je izrabljati “nemoralo” in izdajati včerajšnje “prijatelje”. Tako smo dobili novo vlado; nekakšno koalicijo “pravičnikov” iz prejšnje in političnih amaterjev. Na drugi stani je ostala opozicija, ki jo mnogo bolj kot želja vrniti se na oblast združuje zloba.
Zlobe nikdar ni bilo toliko, kot je je zdaj. Politikom ni mar države in državljanov; opozicija naredi vse, da bi novi vladi preprečila narediti karkoli dobrega. Poglejmo izdajo obveznic. Strankarski veljaki, ki najbrž sploh ne vedo, kaj so obveznice, so postali finančni strokovnjaki, ki dejansko neznane obresti preračunavajo v število malic v šolah in stanovanj za mlade družine, ki bi jih lahko imeli namesto plačevanja obresti. A bili so zraven tudi v času hazardiranja in v zlobnem letu. Zdaj bi kot alkimisti, ki so železo pretvarjali v zlato, z istočasnim nižanjem dohodkov in izdatkov ter brez zadolževanja znali zagotoviti proračunski presežek in gospodarsko rast.
Še bolje od neizogibne zadolžitve za onemogočanje nespretne vlade, ki že ponavlja v Bruslju naučene mantre o finančni konsolidaciji, privatizaciji in “strukturnih” reformah, služi zlato pravilo. Sprejeli naj bi ga, ker naj bi ga bili obljubili med skakanjem na nemško-francoski vlak, čeprav nas v to nihče ni silil. Tudi zdaj nas ne; v baročno birokratsko pisani pogodbi o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v ekonomski in monetarni uniji ni določbe, ki bi to zahtevala, vpis v ustavo je le eden od možnih načinov zagotavljanja finančne konsolidacije v bodočnosti. Proti vgrajevanju pravila v ustavo že od velike gospodarske krize pred osmimi desetletji govorijo ekonomska teorija, različne poti nastajanja primanjkljaja in javnega dolga, velike razlike med stanji v evropskih gospodarstvih ter posledice njegove dejanske uveljavitve. Tudi zato so v EU na zlato pravilo že “pozabili”, tako kot so “pozabili” na druge še mnogo bolj usodne neumnosti, na primer na lizbonski strategiji in ustvarjanje “družbe znanja”, s katerimi jim je uspelo v desetletju uničiti evropsko industrijo. Predlagana sprememba ustave je povsem odveč; določbe o zadolževanju v ustavi že imamo, takšne določbe so tudi v vseh zakonih, ki urejajo proračune. A kljub vsemu je bolj ali manj gotovo, da bomo zlato pravilo slej ko prej vpisali v ustavo. Zavrniti “zahtevo” EU, ki je sicer ni, si pohlevni Slovenci ne upamo, birokratom v Bruslju, ki bi nam radi “pomagali”, saj nekaj morajo početi, bi vseeno radi ustregli.
Opozicija se je zlatega pravila spet spomnila, ko je ugotovila, da neodločni vladi lahko najbolj škoduje, če vztraja, da ga je treba vpisati v ustavo in mu dodati letnico 2015. Pri tem pa naj bi ga celo v nemških deželah uveljavili leta 2020, čeprav tudi zaradi “pomoči”, ki jo dajejo Grčiji in Cipru, že zdaj nimajo problemov s “strukturnim” primanjkljajem. Naš “strukturni” primanjkljaj je bil sicer največji pred krizo; takrat bi bili po zlatem pravilu morali imeti velike presežke, a smo imeli primanjkljaje. Ekonomsko enako nesmiselna letnica 2017, ki jo v ustavo želi vpisati koalicija, daje možnosti, da najbrž takrat v EU že pokopano pravilo o primanjkljaju izpolnimo. Do leta 2015 ga z nobenim “varčevanjem” ne moremo, saj se bodo davčni prihodki ne glede na nove in nove davke in tudi BDP krčili bolj, kot se bodo povečevali “prihranki”. Kakršenkoli vpis bo zato katerakoli vlada, “desna” ali “leva”, lahko le prelomila, primanjkljaja pa tudi v parlamentu ne bo mogoče preračunati v presežek. Glasovanje o zlatem pravilu so zdaj preložili na konec meseca; nič hudega ne bo, če vpisa sploh ne bo. A razum očitno ne pomaga; neumnost in zloba, posebno z roko v roki, sta mnogo močnejši.
Finančnim “strokovnjakom” se na obrazih vidi razočaranje, ker se je vladi kljub njihovim prizadevanjem in nenavadnemu poskusu Moody’s, da bi povečal zaslužke finančnim špekulantom, uspelo zadolžiti. Morda drago, morda celo poceni, a le tako je bilo mogoče odložiti “pomoč” iz EU, ki je v treh letih uničila Grčijo in v treh mesecih Ciper. (T)isti ekonomisti, ki se nikdar ne zmotijo, ker nikdar nič ne povedo, še naprej poskušajo biti nezmotljivi. Spet tako, da nič ne povedo, le “opozarjajo”. “Blogerji” vse, ki ne sodelujemo v splošnem zmerjanju in gonji proti Sloveniji, zmerjajo s komunisti. Zloba in neumnost tako vnašata brezup in malodušje v vse dele slovenske družbe.
Dr. Jože Mencinger

Dr. Peter Tancig je v glasilu Odbora za pravično in solidarno družbo objavil prispevek o “Predsednika Pahorja vajah v jalovosti” – povzetek:

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je na Brdu gostil prvo (!) konferenco v okviru projekta Slovenija 2030, ki jo je mogoče najbolje označiti s povednim angleškim izrazom “exercise in futility” (futility: jalovost, brezpomembnost, plehkost, ničevost). Človek bi zamahnil z roko, češ haska res ne bo kaj dosti od takega neobveznega, PR-ovski všečnosti namenjenega besedovanja, škode pa tudi ne. Pa ni res, ker take vaje delujejo uspavalno, saj dajejo vtis, da se nekaj dela, se premika na vitalnih področjih za vodenje države, v resnici pa še naprej vlada miselna blokada, ki nas nadalje spirali v razvojno črno luknjo.

Predstava na Brdu je zgledala približno tako, kot če bi kapitan na Titaniku v salonu organiziral modrovanje v obliki nepovezanih monologov nekaj elitnežev o tem, kakšna usoda čaka potnike v obljubljeni deželi Ameriki, medtem ko je podpalubje, nabito z reveži že preplavljal mrzli Atlantik. Za zavrnitev te trditve ni potrebno široko argumentiranje o velikih narodnih koristih besedovanja na Brdu, za njeno utemeljitev zadošča že pošten odgovor na vprašanje, kakšna škoda bi nastala narodovemu telesu, če tega srečanja ne bi bilo. Vsak racionalen poslovnež takoj pove tri minimalne kriterije, po katerih sodi uspešnost, smiselnost in/ali potrebnost nekega sestanka:
1) pridobitev novih podatkov, informacij, znanj;
2) dogovor za konkretno sodelovanje, ki naj bi dalo pozitivne rezultate;
3) večanje socialnega kapitala, t.j. povezanosti, pripadnosti, spoštovanja.
Tavtološko ponavljanje enih in istih resnic ter dejstev s strani sicer pametnih in modrih ljudi, povabljenih na Brdo, ne zadošča niti enemu od teh kriterijev in niti za drobec ne pripomore k reševanju gospodarske, socialne, okoljske in moralne krize, ki smo si jo skuhali kar sami prebivalci Slovenije. Na čelu seveda z našo politično kasto.

Tudi boljša struktura in relevantnejša vsebina tovrstnih politično sponzoriranih posvetov brez vpetosti v integriran sistem političnega razmišljanja in delovanja, dokazano ne bo prinesla boljših rezultatov. Kdo se še spomni 10-ih Pogovorov o prihodnosti Slovenije pri Predsedniku Republike v letih 2003-2005? Ali so pustili kakšno konkretno sled, kaj je bilo iz tedanjih javnih premišljevanj uporabljeno, je Slovenija zato danes bolj konkurenčna, se je njena blaginja povečala, ima večji ugled v svetu itd.? Slovenija ima sicer že toliko raznih razvojnih strategij in podobnih dokumentov, da bi lahko z njimi kar nekaj časa kurili srednje veliko toplarno, a ne implementira se niti tistega drobca, ki v njih res kaj velja. Ve se, kje se v uspešnih državah implementira razvojne strategije:
– na domišljenih in premišljenih presečiščih zakonskih regulativ,
– spodbud in podpor lokalnim primerjalnim prednostim,
– spodbujanju povezovanja različnih deležnikov,
– reševanju kriznih primerov itd.
Za kaj takega pa je potreben ustrezen pristop k sodobnemu upravljanju države, ki se začenja s solidno konceptualno zasnovo (vizijo, strateškimi cilji), posledičnimi integriranimi in sinergističnimi strategijami ter politikami skupaj s potrebnimi finančnimi sredstvi za realizacijo. Pa seveda z ustreznimi nadzornimi institucijami.

Naši najvišji politiki pa sebi in nam vztrajno zavračajo priznati potrebo po razvojnih vizijah s posmehovanjem, da je za ljudi z vizijami primerno mesto v mentalnih institucijah ali pa, da so jih polna pokopališča. In govoričijo o pragmatičnem vodenju države in reševanju problemov, ki so jih v veliki meri povzročili sami bodisi s svojimi dejanji ali pa z opustitvijo potrebnih. Dejstvo je, da je v taki državi brez (samo)refleksije vsaka pot prava in posledično vsako zatečeno stanje neogibno. Ni najhuje, da imamo večinoma politike/politikante, ki ne razumejo sodobnih problemov današnjega sveta in ignorirajo poti za njihovo reševanje; niti ni hudo, da ne razumejo tega, da ne razumejo. Hudo je postalo, ker ti naši večni politiki verjamejo, da resnično razumejo svoje naloge in ustrezno obvladajo svoje delo, zato ne zaupajo in ne delegirajo ustreznih opravil kompetentnim ljudem, ki vidijo dlje kot oni – tako v državni upravi kot izven nje.

Uspešne razvite države seveda še kako uporabljajo razmišljanja svojih najboljših strokovnjakov v različno oblikovanih možganskih trustih za organsko povezano oblikovanje in vrednotenje razvojnih vizij, strateških usmeritev ter implementacijskih politik. To seveda ne počno na voluntarističen ampak na ustrezno profesionalen in institucionalen način, saj se prav po uspešnih institucijah uspešne države razlikujejo od neuspešnih. Tega pri nas nimamo oziroma se delamo, da ne potrebujemo, zato pa imamo voluntaristično – beri interesno motivirano in/ali populistično všečno – ekspresno sprejemanje predpisov in zakonov ob ignoriranju relevantnih strok – skratka brezumno, brez analiz, simulacij, ocen posledic, evalvacij, spremljanja in nadzora. Zato več ne presenečajo na primer: protiustavni zakoni, večdesetletno »pacanje« drugega tira do Luke Koper, dovoljevanje in zavračanje edine vetrne elektrarne pri nas ter končno tudi visoko preplačane avtoceste, TEŠ-6, v katerem bo 1 MW stal dvakrat več kot v Zahodni Evropi, razkošne steklene palače revnih zdravstvenih ustanov z gnilimi vodovodnimi cevmi itd. itn.

Vsi parlamenti razvitih držav imajo že vrsto let različno organizirane »možganske« službe za (znanstveno)-tehnološko presojo (technology assessment), pridružujejo se jim tudi nekatere tranzicijske in razvijajoče se države, da se pri sprejemanju zakonov lahko lažje in bolj kvalitetno odločajo v čedalje bolj zapletenem, prepletenem in hitrem svetu. Naših politikov taki pristopi k upravljanju države ne zanimajo, saj so vedno bolj ujeti le v svoje osebne ozke optike ter strankarske in klientelistične interese. Borut Pahor je že kot predsednik Državnega zbora zavrnil pobudo za organiziranje Sloveniji primerne institucionalne oblike znanstveno-tehnološke presoje za pomoč zakonodajnim procesom v Državnem zboru.

14. april 2013
Predsednik Republike Slovenije
(poslano tudi predsednici vlade Alenka Bratušek)

Spoštovani gospod predsednik zelo nelagodno se počutim, ko vam spet pišem. Pravijo, da upanje nikoli ne ugasne in Konfucij je rekel, da je največja strahopetnost, če še tistega malo, kar bi lahko naredil, ne narediš. Torej naj pišem. Naj še naprej trosimo predloge na raznih posvetih; no vsaj odzivi publike in posamezniki iz državne uprave nam dajejo moč, da nadaljujemo…

Vi pa lahko naredite ogromno.

Zelo realno možnost imate, da brez vnaprejšnjega vložka evra, aktivirate speče in premalo izkoriščene potenciale Slovenije, kajti Slovenija je izredno bogata dežela in ji ne bi bilo potrebno nikjer za nič klečeplaziti.
Ni čisto mimogrede, pa vendar citiram gospo Ano Thereso Boershari, generalno direktorico Peugeota in Citroena, ko je na vprašanje novinarke: »Koliko časa nameravate ostati v Sloveniji odgovorila«: »Tako dolgo, kot je mogoče! Všeč mi je vse od A do Ž. Vsem povem, da se mi zdi življenje tukaj, kot bi kdo odprl nebeška vrata. Imate prav vse, kar potrebujete: od izvrstne geografske lege in čudovite, raznovrstne narave do toplih, prijaznih ljudi. Z družino zelo uživamo. Kakovost življenja je na visoki ravni. Ne vem, ali se vsak Slovenec tega zaveda – da je lahko srečen, ker živi v tako lepi deželi« (revija Ona 2. april). Preberi več Spoštovani gospod predsednik →

Ena od osrednjih zahtev trojke in evropskih birokratov, ki jo naslavljajo slovenski politiki je, da moramo odločno nadaljevati proces lastninjenje in privatizirati še teh 10 milijard državnega premoženja. Kot argument navajajo, da lahko le z lastninjenjem izboljšamo kakovost upravljanja v gospodarskih družbah in s tem tudi uspešen gospodarski razvoj države. Pa je to res, ali so to le legende, miti in dogme? Preberi več ZA KAJ IN ZA KOGA LASTNINJENJE? →