Dr. Alenka Stanič, izvedenka za zahtevne zaposlitve v Delovem prispevku retorično sprašuje: “Naj ostanem ali grem?”
V življenju prihajamo na razpotja, ko se je treba odločiti, kako naprej. »Should I stay or should I go?« so se leta 1981 spraševali The Clash, leta 1986 pa je to vprašanje na vinilki »Od višine se zvrti« v komadu »Še je čas« odpel Vlado Kreslin, tedaj frontman benda Martin Krpan.
Kakšna je odločitev, je odvisno od mnogih stvari, racionalnih in podzavestnih, od vrednot, ki jih spoštujemo, ciljev, ki jim sledimo, občutka samozavesti in samokritičnosti, do tega, kako vidimo družbo, v kateri živimo. Kaj hočemo prispevati in kaj pridobiti. Ali nam je vseeno, ali smo spoštovani ali ne.
Elegantno servirana pijanost
Vozil je pijan. Njemu se zdi to samo manjša napakica, ki so mu jo »elegantno servirali«. Sprejemljivo pojasnilo? Nikakor. Izjava kaže na popolno nerazumevanje položaja, ki ga kot predsednik uprave enega največjih in strateško najpomembnejših podjetij gospod zaseda ne samo v poslovnem svetu, ampak tudi v slovenski družbi. Pa se zadeva ne konča z morda folklorno sprejemljivo vožnjo pod vplivom alkohola.
Gospod je bežal pred policijo. To je nezaslišano, in tudi če bi to napravil trezen, je zadosten razlog za takojšnji odhod s položaja. Z vseh položajev. Predsednik uprave, pred nekaj meseci še državni sekretar, ki dejansko tudi fizično beži pred zakonom? Na seji nadzornega sveta do njegovega odpoklica menda ni prišlo zaradi nesklepčnosti nadzornikov ob koncu seje. Škoda, da razprava o početju predsednika uprave ni bila prva točka dnevnega reda, ko so bili vsi še navzoči in dobrega počutja.
In res ne razumem, kaj je gospod Gašpar Mišič želel povedati s tem, da bo odslej imel na voljo profesionalnega šoferja in da bo s tem problem rešen. Da bo šofer pijanega predsednika vozil s sestanka na sestanek ali da bo pijanega v prostem času vozil od šanka do šanka?
Škoda, da s kadrovskimi potezami, za katere se že vnaprej ve, da so zgrešene, zapravljamo čas in ugled. Kdor se profesionalno ukvarja s kadrovanjem, je zlahka ocenil, da gospod Gašpar Mišič nalogi ne bo kos. Tudi če se ne spuščamo v oceno njegovih dosežkov v preteklosti, primernosti njegove izobrazbe, je jasno, da ne izpolnjuje pogoja uglednosti, ki naj bi bila kvaliteta v družbi tako izpostavljenih posameznikov. Ugled in prepoznavnost nista isto.
V normalnih državah je odstop edina sprejemljiva poteza, tudi v primeru manjših »napakic«, kot se je pripetila gospodu Gašparju Mišiču. In manjših napakic, kot so se pripetile ob izbiranju in imenovanju nadzornega sveta Luke Koper in drugih družb, ki so pod okriljem Soda, in manjših napakic ter neprijetnosti, ki se kar po vrsti dogajajo ministrom vlade Alenke Bratušek.
Če bi šlo le za posamezne primere, bi lahko dopustili iluzijo, da gre za nesrečo, nezavedno napravljeno napako ali za neznanje. Žal pa je tako delovanje v Sloveniji prevladujoče. Postalo je sprejemljivo. Kot kaže, smo zaradi vsakodnevnega bombardiranja s podobnimi zgodbami že izgubili občutljivost za to, kaj je sprejemljivo in kaj ne. Ne da bi se bala najtemnejših delov pekla, ki so po Danteju rezervirani za tiste, ki v času moralne krize ostanejo neopredeljeni. A res ne morem in nočem biti tiho ob takih norostih, kot se dogajajo zdaj.
Slišijo se pozivi za »novimi obrazi«, kar je popolnoma brez smisla, dokler bodo zakonodajni okviri takšni, kot so. Če se še prav spomnim s študija biologije, je okolje tisto, ki določa, katere lastnosti za osebek pomenijo prednost in mu omogočajo uspešnost. Naše zakonodajno okolje daje prednost narcisom, manipulantom, goljufom, pohlepnežem, izsiljevalcem, amaterjem in tatovom. Če se ne spremeni zakonodaja, tudi novi ljudje v politiki dolgoročno ne bodo mogli spremeniti nič. Na to je ob svojem odstopu eksplicitno opozoril tudi senat KPK.
Za slabo stranko
In seveda se tu ujamemo na kavelj 22. Novo zakonodajo lahko predlaga vlada in sprejme parlament. Torej odgovornost za to nosijo ministri in poslanci. Zakaj tega ne storijo? Odgovor je, žal, verjetno banalno enostaven: sprememba zakonodaje ni v njihovem (osebnem) interesu. Gotovo so izjeme. A upam si oceniti, da je vsaj polovica sedanjih ministrov nezaposljivih v gospodarstvu in prav tako dobršen del poslancev. Biti poslanec in minister je njihova edina in zadnja možnost za zaposlitev. Mnogo se govori o odhajanju najsposobnejših mladih (in tudi že manj mladih Slovencev) v tujino, ne sliši pa se pogosto o bleščečih nadaljevanjih karier bivših ministrov in poslancev v tujini ali doma. Kolikor vem, se jih mnogo celo odloča za prejemanje nadomestila, ki jim po prenehanju mandata pripada. In ugotavljam, da v slovenski družbi trenutno velja Petrovo načelo, ki pravi, da so na vodilnih mestih ljudje, ki so napredovali enkrat preveč in s tem dosegli stopnjo svoje nesposobnosti.
Kavelj 22 sam od sebe ne bo popustil. Zato se pridružujem ideji Nataše Briški, da bi bilo treba (poleg slabe banke) ustanoviti tudi slabo stranko – članstvo bi res sestavljala sama zveneča imena.
Nekateri morajo odstopiti, ker so naredili napake. Drugi, ki niso nič naredili narobe, pa morajo odstopiti, da s tem dejanjem pokažejo na nevzdržnost sedanjega načina kadrovanja v državi.
Za resnične spremembe v družbi pa je ključno sprejeti zakonodajo, ki bo nevrednim onemogočila delovanje. Če je ni sposoben sprejeti parlament v sedanji sestavi, potrebujemo nov sklic. In ne skušam se spomniti, kdaj je bila prva vstaja, in ne, kdaj bo naslednja. Zanima me samo, kdaj bo zadnja – tista, zaradi katere bo v parlament prišlo dovolj sposobnih in spodobnih ljudi, ki bodo hoteli in znali sprejeti zakone, zaradi katerih bo v Sloveniji spet možno normalno živeti.