“Revizija, odpis in drugačna politika”
Knjiga, ki je posvečena vsem, ki se v Evropi in po svetu upirajo varčevalni politiki
Ker je zadolženost držav pogoj za stroge varčevalne ukrepe in pospešeno privatizacijo državnega premoženja, se je pomembno vedno znova spominjati, kaj je do tako visoke zadolženosti držav privedlo. Povzeto po knjigi »o reviziji, odpisu in drugačni politiki« raziskovalcev Komiteja za odpis dolgov tretjega sveta (CADTM) Damiena Milleta in Erica Toussainta na kratko povzemam:
1. Obseg javnega dolga je začel naraščati v obdobju 1980–2000, »ko so evropske vlade znižale davke najbogatejših gospodinjstev in velikih podjetij, daleč večji del bremena pa so prenesle na gospodinjstva s skromnimi dohodki«. Oblasti so privilegirale elite na račun večine prebivalstva.
2. Da je dolg nastal zaradi preambiciozne socialne države, ne drži – če bi to držalo, »potem revščina v času nagle rasti dolga ne bi naraščala«. V času krize pa je dolg narasel, ker so se zaradi zmanjšanja gospodarske dejavnosti močno zmanjšali prilivi držav, te pa so potem »povečale zadolževanje, namesto da bi pobrale visok izredni davek pri krivcih za krizo«.
3. V Sloveniji smo s pokojninsko reformo 1999 znižali prispevke delodajalcev za PIZ za 50%, na stopnjo 8,85% od bruto plač, 2009 je prenehal veljati Zakon o davku na izplačane plače, stopnja davka od dohodkov pravnih oseb je padla s 25% na 17%. Davčna reforma iz leta 2006 je predvidela znižanje stopnje davka s 25% na 15% do leta 2015, kar kasneje zaradi nastopa krize ni bilo izvedljivo.
4. Kriza v letih 2007- 08 je zadolževanje močno pospešila. Po cenah MDS dosegajo izgube evropskih bank 2007 in 2010, zaradi krize 1.000 milijard EUR, to je 8% BDP-ja EU. Dejansko je EK (evropska komisija) odobrila ukrepe za državno pomoč finančnim ustanovam v vrednosti 4.600 mrd €, od katerih jih je bilo 2.000 porabljenih v letih 2008 in 09.
5. Veliko večja nevarnost je na ravni zasebnega dolga. V enem od svojih poročil McKinsey Global Institute navaja, da je skupni znesek zasebnega dolga na svetovni ravni 117.000 mrd $, kar je skoraj trikrat toliko kot ves javni dolg, namreč 41.000 mrd$.
6. Države evroobmočja, so se namesto pri viru lotile reševanja problema z vzpostavitvijo Evropskega sklada za finančno stabilnost (EFSF), na hitro v maju 2010. Sklad je bil ustanovljen za POMIRITEV FINANČNIH TRGOV!, za določen čas do leta 2013, sedež ima v Luxemburgu. Njegov cilj je zagotoviti finačno stabilnost evroobmočja z nujno pomočjo državam članicam, ki imajo finačne težave. EFSF lahko ponudi svež kapital državam, ki za to zaprosijo, pod pogojem, da država sprejme zelo strog varčevalni program. Lahko tudi posreduje ne sekundarnem trgu, s čimer lahko pomaga bankam, ki imajo v lasti obveznice državnega dolga »tveganih« držav. Sklad, ki naj bi posredoval s sredstvi do 1.000 mrd € je v primeru Irske mukoma zbral 3 mrd €.
7. Dogodki so EK povsem prehiteli, za pospešitev dela je Evropski svet predvidel, da že eno leto prej kot je bilo predvideno začne delovati Evropski mehanizem za stabilnost – EMS, ki bo prava mednarodna finančna institucija s proračunom 500 mrd €, vključno z 250 mrd € EFSF.
– EMS bodo delno financirale države in bo v resnici instrument za prenos bogastva od ljudi k bankam;
– Spremenjen je bil 136. člen Pogodbe o delovanju EU, ki uvaja možnost denarne pomoč članici evroobmočja pod zelo strogimi pogoji, da se zaščiti stabilnost evroobmočja;
– »Članice EMS se s tem nepreklicno in brezpogojno zavezujejo, da bodo plačale vsak vpoklic kapitala, ki ga od njih zahteva generalni direktor, v skladu s tem odstavkom, tak zahtevek pa se plača v 7 dneh od prejema«;
– 32. člen podeljuje EMS pravno osebnost, tako da lahko sproža sodne postopke (na primer proti državi, ki mu ne plača zahtevanega zneska), medtem ko sam, pa tudi njegovo vodstvo in osebje, uživa diplomatsko imuniteto;
– Poleg tega dokumenti EMS ne bodo javno dostopni !!! »Arhiv EMS in vsa dokumentacija, ki pripada EMS ali jo ta hrani, sta nedotakljiva.«
– EMS bodo upravljali po načelu kvalificirane večine: za sprejetje odločitve bo treba zbrati 85% gasovalnih pravic, čeprav je bilo predvideno konsenzualno odločanje. To pomeni, da imajo 3 države, ki imajo več kakor 15% glasov, dejansko pravico veta: Nemčija 27,1%, Francija 20,4% in Italija 17,9%.
8. Odplačilo dolga in varčevalni načrti so prikazani kot edini način za ohranitev evropskega načrta integracije. Hitenje pri uveljavljanju varčevalnih ukrepov je izviralo iz prizadevanja za zaščito evropskih bank, ne iz želje po zagotovitvi vzdržnosti javnih financ. Ker je solventnost bank odvisna od zmožnosti držav, da jamčijo za njihove bilance, je glavna skrb bank postala »sanacija« javnih financ.
9. Nelegitimen je dolg, ki je nastal v nasprotju s splošnim interesom in v korist priviligirane manjšine. V običajnem pravu velja, »da je pogodba med dvema strankama veljavna samo, če lahko stranki samostojno odločata, torej mora imeti vsaka možnost reči ne ali zavrniti nekatere določbe, ki so v nasprotju z njenimi interesi.
10. Ugledni pravniki in številne organizacije za mednarodno solidarnost že nekaj let uporabljajo pojem sovražnega dolga. Trije kriteriji so obveljali za opredelitev sovražnega dolga:
– odsotnost privolitve: dolg je nastal proti volji ljudstva;
– odsotnost koristi: sredstva so bila porabljena v nasprotju z interesi prebivalstva (za dosego privatnega lastništva nad proizvodnimi sredstvi);
– poznavanje namenov posojilojemalca na strani upnikov. (upniki so zahtevali privatizacijo in jo finančno podprli)
11. Mednarodno pravo ima dragocene instrumente za ustavitev odplačevanja dolga in izvajanja varčevalnih načrtov.
– 103. člen Ustanovne listine ZN, ki jo morajo države članice spoštovati, je jasen: »Če so obveznosti članic OZN po ustanovni listini v nasprotju z njihovimi obveznostmi po drugih mednarodnih sporazumih, prevladajo obveznosti po ustanovni listini.«
12. Vlade se lahko pri enostranski ustavitvi odplačevanja dolgov sklicujejo tudi na nujne razmere in bistveno spremembo okoliščin. Ta pravna mehanizma sta zapisana v Dunajski konvenciji o pravu mednarodnih pogodb iz leta 1969 in v številnih nacionalnih zakonodajah, predvsem za področje sklepanja pogodb. Sta tudi del mednarodnega običajnega prava in kot taka veljata za vse dolžnike in upnike, pri čemer ni treba dokazovati njihove privolitve, da jih obvezujeta, niti ne nezakonitosti dolga.
– Nujne razmere pomenijo stanje nevarnosti za obstoj države
– Mehanizem bistvene spremembe okoliščin je materializiran v klavzuli rebus sic stantibus (stvari morajo ostati enake – v enakem stanju kakor ob podpisu pogodbe). Ta klavzula vse pogodbene stranke v primeru velike spremembe okoliščin, kakršna je tudi evropska kriza državnega dolga, odvezuje vseh pogodbenih obveznosti.
Vika Kostič, SINTEZA, 7.2.2016
Za tiste, ki želijo več:
1. POUDARKI IZ KNJIGE: »AAA revizija, odpis, drugačna politika«
2. INTERVJU s soavtorjem Ericom Toussaint, profesorjem, belgijski zgodovinarjem in politologom, ki se že več kot četrt stoletja ukvarja z dolžniško krizo: »Dolgov ni mogoče odpisati, ker so močno orodje za uveljavljanje politik, utemeljenih na neoliberalni ideologiji. Neodpis je orodje, instrument teh politik.«