Evropska politika in večji del ekonomske stroke so v preteklih letih trobili, da smo trošili več, kot ustvarili, da je to razlog krize in, da moramo prav zato zategniti pasove, če hočemo premagati krizo. Že takrat smo redki opozarjali, da je to ena velika dogma in laž, ki služi le temu, da ob padanju gospodarske rasti ostane finančni sektor nedotaknjen in, da so vlade lahko denar davkoplačevalcev namenile za pokrivanje črnih bančnih lukenj, ki so jih povzročili s pomočjo te iste politike pohlepni špekulanti in finančni prevaranti. Igranje te turobne melodije ni bilo slučajno, pač pa namenjeno temu, da so lahko nemške, francoske in druge banke rešile večino svojih zgrešenih naložb in je ostal finančni sektor v času krize nedotaknjen. Sedaj so prav ti isti pričeli vrteti novo pesem o tem, da potrebujemo gospodarsko rast, da nas bo ta rešila iz krize in zagotovila delo mladim. Največje sprenevedanje ob tem je, da še naprej zahtevajo zmanjševanje porabe, kar je isto, kot bi žejnemu obljubljali, da se bo lahko napil ob presahlem vodnjaku. Ima ta nova pesem, kaj soli v sebi, bo prinesla nova delovna mesta, bo prispevala k odpravljanju krize in popeljala svet v nove čase?

Da je mogoče s ponovno gospodarsko rastjo premagovati krizo je nova in zelo nevarna dogma, ki služi le temu, da bomo podaljševali življenje na smrt bolnemu ekonomskemu modelu in njenemu finančnemu sistemu ter vladavini obstoječih klik in s tem podaljševali agonijo krize. Vzrok krize namreč ni v tem, da bi proizvajali in trošili premalo, torej v obsegu družbenega proizvoda, pač pa izključno v tem, kako delimo to, kar ustvarimo v globalni ekonomiji.

Gospodarska rast in rast družbenega proizvoda je mogoča le z rastjo potrošnje, družbeni proizvod je vedno do evra enak obsegu končne potrošnje, to pa zahteva, da se ves ustvarjeni družbeni proizvod nameni za potrošnjo in se krog družbene reprodukcije vrti hitreje. Ob modelu delitve, ki ga imamo, ko se vedno večji delež ustvarjenega družbenega proizvoda steka v finančni sektor, ki po svoji naravi ni potrošnik, je rast potrošnje in s tem gospodarska rast mogoča le z nadaljnjim povečevanjem zadolženosti. Samo iz slovenskega proračuna bo letos v finančni sektor odtekla skoraj milijarda. Torej nam politika ponuja model gospodarske rasti, ki jo je poganjal do nastopa krize in je tudi njen vzrok. Kriza je namreč nastala zato, ker ni bilo mogoče več servisirati zadolženosti, ker je ta presegla zgornjo mejo, ki jo je mogoče redno servisirati glede na obseg družbenega proizvoda in model delitve. Sesutje bank, kar nekateri štejejo za vzrok krize, je le posledica tega stanja in ne vzrok. Posledico prikazovati kot vzrok je pač priročni način prekrivanja pravega vzroka. Zato je gospodarska rast ob obstoječem ekonomskem modelu delitve in ob takem finančnem sistemu kot ga imamo enostavno nemogoča. Mogoča bi bila le, če bi Kitajci trošili več, kot ustvarijo. Zato je ponujanje gospodarske rasti, kar počnejo politiki čista dogma in velika laž, ki pač naj vlije nekaj lažnega upanja in pomiri državljane, še posebej brezposelne mlade, da ne bi šli na ulice in bi začela pometati revolucija. Pa tudi, če bi po čudežu dosegli gospodarsko rast v ekonomiji stare Evrope, ta ne bi rešila nezaposlenosti, ker nova delovna mesta ekonomija ustvarja le, če je rast višja od treh odstotkov.

Gospodarska rast je ob obstoječih ekonomskih neravnovesjih (odtekanje akumulacije v finančni sektor) mogoča le ob spremenjenem modelu delitve in to tako, da se poveča delež družbenega proizvoda, ki se steka k delu in državi in zmanjšuje tisti, ki se steka v finančni sektor. Pričakovati take spremembe, ki bi v praksi ovrgle dogmo, da je družbena reprodukcija namenjena ustvarjanju dobička in bi na drugi strani uzakonile njeno naravno funkcijo, ki je služiti zadovoljevanju potreb človeka, njegovi varnosti in sreči – ki bi z oltarja čaščenja snele boga kapitala in nanj postavile Človeka – ob obstoječem političnem sistemu vladavine finančnega kapitala in njegovih političnih in birokratskih izpostav, enostavno ni mogoče.

Na srečo se v stari Evropi poraja in raste družbena energija gibanj in drugih oblik aktivnega državljanstva, ki se zaveda, da smo z obstoječim ekonomskim in političnim modelom prišli na konec poti in se znašli v labirintu brez izhoda in zahteva spremembe in strukturne reforme. Seveda ne take, kot jih ponuja oblast, pač pa povsem diametralno nasprotne: Oblast kapitala potrebuje šibko državo, ki mu daje svoboden prostor za svojo nadvlado, oblast ljudstva pa potrebuje močno državo!

Gospodarske rasti ne potrebujemo državljani. Obstoječi obseg družbenega proizvoda bi lahko zagotavljal vsem dostojno življenje, izobraževanje, zdravstveno varstvo, razvoj kulture, znanosti in zagotavljal varnost vsem. Potrebujemo le prestrukturiranje iz neoliberalnega modela v trajnostni model razvoja. Si predstavljate stanje čez sto let, da obseg proizvodnje raste vsako leto za tri odstotke? Že danes trošimo več naravnih virov, kot jih je zemlja sposobna obnavljati… Dokler nam bo politika obljubljala reševanje krize na temelju gospodarske rasti, vedimo, da se bomo v krizo samo poglabljali, poglabljala se bodo ekonomska, socialna in okoljska neravnovesja. Obstoječe oblastne sile pa bodo s pomočjo neoliberalnih dogem ohranjale oblastni položaj, moč in privilegije ter nam kazale nesposobnost, da Slovenijo in svet popeljejo v 21. stoletje.
Silvester Koprivnikar