Neumnost in zloba prevladujeta vse od 2005, ko smo prejšnji domačijski fiziokratski kapitalizem zamenjali s svetovljanskim kazino kapitalizmom. Ta se je končal s krizo, v katero smo prišli z desetimi milijardami evrov neto zunanjega dolga, ustvarjenega v treh letih, ter z veliko križno zadolženostjo podjetij, ki so se po kreditni zasvojenosti znašla v kreditnem krču. Vse se je zaustavilo. Sledila so leta z neumnimi reformnimi semaforji in hitenji na nemško-francoski vlak, za katerega sploh nismo vprašali, ali vozi in kam, in ki se je medtem že zaustavil na slepem tiru. S čudno španovijo “levih” sindikatov in “desne” opozicije pri zavrnitvi razumne pokojninske reforme je uspelo vreči že povsem razsuto Pahorjevo vlado. Sledilo je zlobno leto znamenitega ZUJF-a. Z njim je “desna” vlada “varčevala” s prevarami posameznih delov prebivalstva, premier in finančni minister pa sta po svetu razlagala, kako bomo čez mesec dni bankrotirali. Vse skupaj je prekinila KPK z obtožbama o tveganju korupcije in s posledičnim moraliziranjem “pravičnikov”, ki so še mnogo bolj nemoralni od tistih, ki bi jih kamenjali; nemoralno namreč ni le “prekupčevanje z zemljišči”, še mnogo bolj nemoralno je izrabljati “nemoralo” in izdajati včerajšnje “prijatelje”. Tako smo dobili novo vlado; nekakšno koalicijo “pravičnikov” iz prejšnje in političnih amaterjev. Na drugi stani je ostala opozicija, ki jo mnogo bolj kot želja vrniti se na oblast združuje zloba.
Zlobe nikdar ni bilo toliko, kot je je zdaj. Politikom ni mar države in državljanov; opozicija naredi vse, da bi novi vladi preprečila narediti karkoli dobrega. Poglejmo izdajo obveznic. Strankarski veljaki, ki najbrž sploh ne vedo, kaj so obveznice, so postali finančni strokovnjaki, ki dejansko neznane obresti preračunavajo v število malic v šolah in stanovanj za mlade družine, ki bi jih lahko imeli namesto plačevanja obresti. A bili so zraven tudi v času hazardiranja in v zlobnem letu. Zdaj bi kot alkimisti, ki so železo pretvarjali v zlato, z istočasnim nižanjem dohodkov in izdatkov ter brez zadolževanja znali zagotoviti proračunski presežek in gospodarsko rast.
Še bolje od neizogibne zadolžitve za onemogočanje nespretne vlade, ki že ponavlja v Bruslju naučene mantre o finančni konsolidaciji, privatizaciji in “strukturnih” reformah, služi zlato pravilo. Sprejeli naj bi ga, ker naj bi ga bili obljubili med skakanjem na nemško-francoski vlak, čeprav nas v to nihče ni silil. Tudi zdaj nas ne; v baročno birokratsko pisani pogodbi o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v ekonomski in monetarni uniji ni določbe, ki bi to zahtevala, vpis v ustavo je le eden od možnih načinov zagotavljanja finančne konsolidacije v bodočnosti. Proti vgrajevanju pravila v ustavo že od velike gospodarske krize pred osmimi desetletji govorijo ekonomska teorija, različne poti nastajanja primanjkljaja in javnega dolga, velike razlike med stanji v evropskih gospodarstvih ter posledice njegove dejanske uveljavitve. Tudi zato so v EU na zlato pravilo že “pozabili”, tako kot so “pozabili” na druge še mnogo bolj usodne neumnosti, na primer na lizbonski strategiji in ustvarjanje “družbe znanja”, s katerimi jim je uspelo v desetletju uničiti evropsko industrijo. Predlagana sprememba ustave je povsem odveč; določbe o zadolževanju v ustavi že imamo, takšne določbe so tudi v vseh zakonih, ki urejajo proračune. A kljub vsemu je bolj ali manj gotovo, da bomo zlato pravilo slej ko prej vpisali v ustavo. Zavrniti “zahtevo” EU, ki je sicer ni, si pohlevni Slovenci ne upamo, birokratom v Bruslju, ki bi nam radi “pomagali”, saj nekaj morajo početi, bi vseeno radi ustregli.
Opozicija se je zlatega pravila spet spomnila, ko je ugotovila, da neodločni vladi lahko najbolj škoduje, če vztraja, da ga je treba vpisati v ustavo in mu dodati letnico 2015. Pri tem pa naj bi ga celo v nemških deželah uveljavili leta 2020, čeprav tudi zaradi “pomoči”, ki jo dajejo Grčiji in Cipru, že zdaj nimajo problemov s “strukturnim” primanjkljajem. Naš “strukturni” primanjkljaj je bil sicer največji pred krizo; takrat bi bili po zlatem pravilu morali imeti velike presežke, a smo imeli primanjkljaje. Ekonomsko enako nesmiselna letnica 2017, ki jo v ustavo želi vpisati koalicija, daje možnosti, da najbrž takrat v EU že pokopano pravilo o primanjkljaju izpolnimo. Do leta 2015 ga z nobenim “varčevanjem” ne moremo, saj se bodo davčni prihodki ne glede na nove in nove davke in tudi BDP krčili bolj, kot se bodo povečevali “prihranki”. Kakršenkoli vpis bo zato katerakoli vlada, “desna” ali “leva”, lahko le prelomila, primanjkljaja pa tudi v parlamentu ne bo mogoče preračunati v presežek. Glasovanje o zlatem pravilu so zdaj preložili na konec meseca; nič hudega ne bo, če vpisa sploh ne bo. A razum očitno ne pomaga; neumnost in zloba, posebno z roko v roki, sta mnogo močnejši.
Finančnim “strokovnjakom” se na obrazih vidi razočaranje, ker se je vladi kljub njihovim prizadevanjem in nenavadnemu poskusu Moody’s, da bi povečal zaslužke finančnim špekulantom, uspelo zadolžiti. Morda drago, morda celo poceni, a le tako je bilo mogoče odložiti “pomoč” iz EU, ki je v treh letih uničila Grčijo in v treh mesecih Ciper. (T)isti ekonomisti, ki se nikdar ne zmotijo, ker nikdar nič ne povedo, še naprej poskušajo biti nezmotljivi. Spet tako, da nič ne povedo, le “opozarjajo”. “Blogerji” vse, ki ne sodelujemo v splošnem zmerjanju in gonji proti Sloveniji, zmerjajo s komunisti. Zloba in neumnost tako vnašata brezup in malodušje v vse dele slovenske družbe.
Dr. Jože Mencinger