Avtor članka z gornjim naslovom je Vojko Volk (v nadaljevanju: VV). V njem predstavlja svoje poglede na ta čas ključna mednarodna razmerja v svetu, to sta še predvsem vojni v Ukrajini in Palestini. Ker je avtor zaposlen v kabinetu predsednika vlade kot državni sekretar za zunanjo politiko, domnevam, da se v njegovih razlagah pristno odražajo sedanje zunanje-politične usmeritve naše države in so tudi zato zanimive in aktualne.
Če sem članek prav razumel, naj bi demokracija danes imela vlogo dejavnika, ki izjemno vpliva na politična razmerja v svetu. Njena osrednja vrednost naj bi bila po mnenju VV v tem, da nikomur ne daje »prednosti zgolj zato, ker je določene rase, vere, spola, ideologije ali bolj ljubi svojega samodržca«. Če jo tako pojmujemo, demokracija nedvomno še vedno dobro ali vsaj na zahodu celo vse bolje deluje, v Rusiji pa precej slabše. Sam pa dojemam demokracijo po vsebini precej drugače. Po mojem razumevanju gre pri njej za model upravljanja države, ki se od avtoritarnega upravljanja razlikuje predvsem po tem, da državo upravlja učinkovito in pošteno v korist večine, ne pa prednostno v korist kapitala in tudi ne koruptivno.
Po razlagi VV so torej ZDA še vedno lahko vzor demokratične države, po mojem razumevanju pa se je zaradi prevlade neoliberalne paradigme (čim več trga ob šibki državi, nizkih davkih in pohlepu kot vrednoti) njihova demokracija po razpadu Sovjetske zveze močno izrodila; še vedno sicer uporablja demokratične mehanizme (volitve in podobno), a si jih je kapital do te mere podredil, da danes država prednostno zadovoljuje njegove interese. Slednje žal ne velja le za ZDA, pač pa v nemajhni meri tudi za EU in našo državo.
Vsebino in vlogo demokracije razumeva torej z VV različno. Te razlike so slej ko prej tudi pomemben razlog, da dojemava različno tudi današnje ključne mednarodne probleme , kot sta že omenjeni vojni v Ukrajini in Palestini. Za ti vojni VV pravi, da je z njima svet na prelomnici, saj v njiju »…odločilne vloge ne igrajo več demokracije, torej ne Amerika in ne demokratični zahod, ampak Rusija in Kitajska, ki na svet ne vplivata s ponujanjem svoboščin, temveč z vojaško močjo….«. V podporo tega mnenja ne navaja nobenega argumenta, kar niti ne preseneča. Je pa sicer na voljo nekaj tehtnih argumentov, da so vojno v Ukrajini izzvale ZDA in tudi morije v Palestini bi ne bilo brez njihove podpore. Ta pogled je nedavno obširneje predstavil ameriški ekonomist Jeffrey Sachs v intervjuju, ki ga je Delo objavilo 9 marca. Njegovemu mnenju se tudi sam pridružujem. Še več, verjamem, da bi se obe moriji, če je do njiju že prišlo, lahko hitro končali, če bi le ZDA podprle njuno mirno razrešitev. Tega zavzemanja za mirno reševanje obravnavanih sporov pa ne gre razumeti, da podpiram Putinovo oligarhijo, saj verjamem v prednosti pristne, to je z neoliberalizmom neokužene demokracije.
O takih političnih pogledih , kot ga zgoraj navajam, ima VV prav zanimivo mnenje. Zapisal je namreč, da »..levi in desni skrajneži vedno najdejo krivce v Ameriki, Natu in EU, torej izključno tam, kjer je demokracija«. Za to ravnanje je ponudil tudi razlago. Tako pravi, citiram: »Vse skrajneže druži nesposobnost presoje z zdravim razumom, ker jim razum zamegljuje ideologija«. Trditvi, da ideologija zamegljuje razum, je težje pritrditi. Je pa nekaj podobnega sposobna povzročiti politika, konkretno tako, da z aktivno propagando pri ljudeh ustvarja občutek ogroženosti in sovraštva, slednje pa potem izzove njej želene odzive javnosti. Ta pogled utegne biti v pomoč pri razumevanju, zakaj zahodna politika vključno z našo ta čas tako zavzeto spodbuja sovraštvo do Rusije in nas prepričuje, da nas ta država vojaško ogroža; po taki propagandni »obdelavi« namreč ljudje lažje pristajamo na neprivlačna politična ravnanja, kot je ta čas zavzemanje za okrepljeno oboroževanje.
Naj zaključim z naslednjim. Že lep čas imam težave z razumevanjem zunanje politike sedanje vlade, pri čemer me neprijetno preseneča predvsem njena pohlevna podpora ameriškim interesom in odsotnost podpore mirnemu končanju vojne v Ukrajini. To njeno ravnanje me po razlagi, ki nam jo je ponudil VV v naslovnem članku, sedaj manj čudi.
Andrej Cetinski