Pod gornjim naslovom je Objektiv dne 10.2 2024 objavil obširen članek, v katerem njegov avtor Aleš Gaube predstavlja  mnenja nekaterih intelektualcev pa tudi evropskih državnih politik  o tem, kako se odzvati na grožnjo, ki jo za EU predstavljajo imperialne ambicije Rusije. Med njimi izstopa mnenje sociologa Rudija Rizmana, ki ruske grožnje ne zaznava in med drugim pravi, da evropske politike, ki pozivajo na vojno z Rusijo, očitno izgubljajo stik z realnostjo. Podobno menim tudi sam in zakaj me ruska agresivnost manj bega kot ravnanje evropske politike do Rusije, bom poskušal pojasniti v naslednjih vrsticah.
Tisti, ki Rusiji pripisujejo agresivnost, to mnenje predvsem utemeljujejo z agresijo, ki jo je ta država izvedla februarja leta 2022 na Ukrajino. To dejanje zagotovo zasluži obsodbo, pri njegovem vsebinskem vrednotenju pa je vendarle potrebno upoštevati, zakaj  je do njega prišlo. Konkretno:  je  agresija na Ukrajino odraz imperialnih ambicij Rusije ali pa je bila s strani Ukrajine neposredno izzvana? Osebno menim, da je bila izzvana, argumenti, ki govorijo temu v prid, pa so  po mojem predvsem v naslednjem. Leta 2014 je bil v Ukrajini ob podpori zahodne politike izveden državni udar. Politično oblast je z njim prevzela skupina ljudi, ki je pričela številčno rusko prebivalstvo (okoli 8 milijonov ljudi) obravnavati na način, ki je v Evropi poznan kot nacifašizem. To je izzvalo državljansko vojno, ki  naj bi se jo končalo z mirovnim  sporazumom Minsk 2 iz februarja 2015; ta naj bi ruskemu prebivalstvu zagotavljal običajne demokratične pravice, Ukrajina pa se je z njim tudi zavezala, da se ne bo pridružila Natu. Žal Ukrajina ob polni podpori zahodne politike sporazuma ni spoštovala, kar sta lani potrdila tudi takratna nemška kanclerka Merkel in francoski predsednik Hollande, oba  sopodpisnika sporazuma. Ukrajinska politika  je za tem še zaostrila ravnanje z ruskim prebivalstvom, višek te fašistoidnosti  pa odraža njen Zakon o avtohtonih narodih, ki ga je sprejela sredi leta 2021 in je rusko prebivalstvo proglasil za drugorazredne državljane, žide pa na primer za avtohtone. Če bi Ukrajina Sporazum Minsk 2 spoštovala, do ruske agresije  zanesljivo ne bi bilo prišlo. Žal pa se je zgodila  in je hitro prerastla v krvavo vojno. Rusija je bila pripravljena vojno hitro zaključiti, o čemer priča carigrajski predlog mirovnega sporazuma iz leta 2022, ki pa ga Ukrajina po nalogu Zahodne politike ni smela podpisati. Tudi v intervjuju z ameriškim novinarjem, ki ga je imel pred nekaj dnevi, je ruski predsednik Putin dovolj nedvoumno povedal, da se Ukrajinsko lahko hitro konča, če se le ZDA tako odločijo.
Spričo gornjih navedb ne gre dvomiti, da je bla vojna v Ukrajini izzvana, celotno dogajanje pa so predvsem usmerjale ZDA. O motivih, zakaj so to počele, lahko zgolj domnevamo. Sam menim, da so imele pri tem osrednjo vlogo predvsem  naslednji   dejavniki. ZDA so imele ves čas po drugi svetovni vojni prevladujočo vlogo v svetu, ta njihov primat pa je vse bolj ogrožen. Ogroža ga predvsem Kitajska, saj ta postaja gospodarsko najmočnejša država in tudi njena politična vloga je vse večja. Zadnje desetletje in še kaj več pa se  je rojeval še en dejavnik, ki bi politični prevladi ZDA lahko resno škodil. Gre za vse intenzivnejše gospodarsko sodelovanje med EU in Rusijo, še posebno pa za vse večjo energetsko odvisnost EU od  Rusije. Ta njuna povezanost je že slabila vlogo Nata, ki je sicer predvsem orodje, s katerim si ZDA politično podrejajo EU. Te zadrege ZDA je Ukrajinska vojna učinkovito razrešila. Da bo tako tudi čim dlje ostalo, lahko veliko pomaga zaskrbljenost evropske javnosti, ki bi jo naj ogrožala ruska agresivnost in v  naslednjih let  obeta nove vojaške spopade, še posebno v primeru, če bo Rusija iz sedanje vojne v Ukrajini izšla kot zmagovalka.  Zato se nevarnost, ki jo naj bi  za EU, še predvsem pa za baltiške države, predstavljala Rusija, v javnosti močno propagira.
Z Ukrajinsko vojno so ZDA nedvomno učinkovito zadovoljile nekatere svoje politične interese. Jim pa ta vojna prinaša tudi ekonomske koristi, pa ne zgolj s tem, ko je krepko zaposlila njeno orožarsko industrijo. Nič manj pomembno ni, da je sedaj energetska  oskrba EU v nemajhni meri od njih odvisna. Ta oskrba je tudi  bistveno dražja od dosedanje ruske, kar slabi konkurenčnost evropskega gospodarstva in še kako koristi ZDA.
Poleg same Ukrajine je vojna, ki poteka na njenih tleh, predvsem ekonomsko močno prizadela EU. Zakaj jo njena politika kljub temu tako zavzeto podpira, je vprašanje, za katerega ni lahko ponuditi zadovoljiv odgovor. Sam ga predvsem zaznavam v resni  krizi demokracije, ki jo  je povzročil  neoliberalizem, to je prevladujoča, interesom kapitala  prilagojena politična usmeritev. Spričo oslabele demokracije sedaj upravljanje evropskih držav poleg kapitala po večini obvladujejo ljudje, ki tej zahtevni nalogi ne po znanju in tudi etično niso dorastli, zunanja grožnja, kakršno naj bi za vse nas predstavljala Rusija, pa jim je spričo njihove upravljavske neučinkovitosti očitno dobrodošla.
Andrej Cetinski, Ljubljana