PROGRAMSKI DOKUMENT

GIBANJA ZA DRUŽBENO PRENOVO – S I N T E Z A

1. Zaskrbljeni smo zaradi:
• vse slabšega gospodarskega položaja v državi, ki se kaže:
– v veliki in naraščajoči brezposelnosti;
– propadanju nekoč uspešnih podjetij in blagovnih znamk;
– zmanjševanju solventne sposobnosti podjetij, bank in države;
– naraščanju državnih dolgov predvsem na račun davkoplačevalcev.
Slabo stanje gospodarstva je deloma posledica splošne gospodarske krize, vendar pri nas bistveno poglobljeno zaradi:
– prodaje najbolj uspešnih in inovativnih podjetij ter bank tujim lastnikom in s tem posledično izgube blagovnih znamk, ukinitve razvojnih oddelkov in odliva dobička, ki ga ta podjetja ustvarijo pri nas,
– odliva kapitala pridobljenega z nepoštenim lastninjenjem nekdanjega družbenega premoženja;
– prelivanja denarja od prodaje lastniških deležev države v podjetjih v neproduktivno javno potrošnjo;
– nesmotrnega vlaganja bančnih sredstev v lastniško preoblikovanje podjetij ipd.;
• naraščanja socialnih razlik, kar se kaže v naglem in čezmernem bogatenju ozkega kroga kapitalistov in v naglem naraščanju slojev prebivalstva, ki žive na in pod pragom revščine, in sicer zaradi izgube delovnih mest, neizpolnjevanja obveznosti delodajalcev do zaposlenih in nepravičnih plačnih razmerij;
• nezaposlovanja mladih, ki so kljub dobri strokovni usposobljenosti  neproduktivni v najbolj ustvarjalnem obdobju življenja in zato brez socialne varnosti ter pogojev za normalno življenje;
• vse manjše samooskrbe s hrano, kar nas postavlja v vse večjo odvisnost od tujih dobaviteljev in povzroča nepotreben odliv zaslužka naših ljudi v tuja gospodarstva; hkrati s tem pa z neustrezno kmetijsko in prostorsko politiko uničujemo lastno kmetijsko proizvodnjo in  prostor zanjo in s tem mlade na podeželju odvračamo od dela v tej panogi;
• razkroja moralnih vrednot v gospodarskem in družbenem življenju, kar se kaže v brezobzirnem rivalstvu, nespoštovanju pravic in dostojanstva drugih ter v brezobzirnem izrabljanju slabšega ekonomskega ali družbenega položaja ali slabše usposobljenosti in informiranosti partnerjev pri uveljavljanju lastnih interesov, s čemer se načenja temelje solidarnosti in sožitja med ljudmi;
• zanemarjanja narodne zavesti, ki se izraža v ravnodušnosti: do izginjanja domačega jezika v javni, znanstveni in celo v zasebni rabi; do prepuščanja gospodarskih zmogljivosti, zemlje in nepremičnin v tuje lastništvo; do izseljevanju strokovnjakov v tujino; do položaja slovenskih manjšin v zamejstvu in zdomstvu ter v premajhni skrbi za ohranitev slovenske ozemeljske celovitosti;
• zanemarjanja in podcenjevanja raziskovalnega dela in izobraževanja, družbenega in kulturnega razvoja, ki se kaže v nezadostnem financiranju aplikativnih in nacionalno pomembnih temeljnih raziskav, v vse večjem interesu raziskovalcev, da se vključujejo v mednarodne raziskovalne projekte, ker jim ti prinašajo boljše reference in več sredstev in končno v tehnološkem zaostajanju gospodarstva;
• odsotnosti nacionalne razvojne vizije, ki bi omogočila v polni meri aktivirati naše naravne danosti, človeške vire in znanje za izboljševanje blagostanja in splošne kakovosti življenja prebivalstva in za utrjevanje vseh razsežnosti naše identitete ter politične suverenosti;
• zanemarjanja in zapostavljanja nacionalnih interesov, ki jih prevečkrat podrejamo skupnim interesom EU in interesom velikih zunaj evropskih političnih in gospodarskih sil, pa tudi koristim posameznikov ali ozkih skupin doma.

2. Razočarani smo nad:
• delom dosedanjih vlad, državnih institucij in političnih strank, ki niso znale ali hotele preprečiti dogodkov, ki so našo družbo pripeljali do sedanjega kritičnega stanja ter niso bile zmožne oblikovati uresničljivega razvojnega programa Slovenije;
• upravljanjem državnega premoženja, ki je usmerjeno predvsem v polnjenje proračuna, namesto v razvoj domačega gospodarstva;
• delom bank in drugih finančnih ustanov države, ki zanemarjajo svojo prvenstveno vlogo finančnega servisiranja gospodarstva in se ukvarjajo s tveganimi finančnimi posli;
• delom pravosodja in nadzornih institucij države, ki zaradi svoje preslabe učinkovitosti omogočajo negativne pojave na vseh področjih družbenega življenja;
• delom vzgojnih in izobraževalnih ustanov, ki zanemarjajo etično in domoljubno vzgojo mladih ter dopuščajo nižanje ravni splošne in strokovne izobrazbe; znanstvenih ustanov, ki zanemarjajo preučevanje naših lastnih razvojnih problemov in možnosti ter so premalo usmerjene v iskanje inovativnih rešitev in proizvodov;
• sedanjo vojaško doktrino slovenske države, po kateri slovenska vojska deluje po navodilih in strateških usmeritvah NATO pakta, zanemarja pa specifične obrambne interese Slovenije.

3. Prepričani smo,
• da je za ohranitev in nadaljnji razvoj slovenske države in naše narodne identitete ter za zagotovitev primerljive in socialno pravične življenjske ravni vseh prebivalcev naše države potrebno prenoviti družbeni in državno upravni sistem Republike Slovenije in s tem omogočiti optimalen razvoj na vseh področjih gospodarskega, družbenega in kulturnega življenja;
• da je tako družbeno prenovo mogoče doseči:
– z upoštevanjem in sintezo različnih pozitivnih zgodovinskih izkušenj o boljši družbeni in gospodarski ureditvi;
– z zavračanjem ideologij in političnih programov, ki utemeljujejo neomejeno svobodo posameznika ali skupin brez upoštevanja enakih pravic in možnosti za druge;
• da je uspešen gospodarski razvoj mogoče doseči z izrabo lastnih razvojnih prednosti, razumno uporabo prostora, energije in surovin ter z več znanja in bolj učinkovitim delom;
• da je v kulturni in intelektualni zakladnici človeštva dovolj spoznanj o tem, kaj je dobro in prav in kako oblikovati družbenoekonomske in medčloveške odnose, da bo zagotovljen harmoničen razvoj družbe in človeško dostojanstvo vsakega posameznika;
• da pravičnih družbenih odnosov in izboljšanja življenjskih pogojev za vse ni mogoče doseči z vladavino diktatur ali partitokracij, pač pa le z oblikami široke neposredne demokracije, za kar pa je potrebna osveščenost in motiviranost zadostnega števila prebivalstva, da bodo delovali za skupno dobro, ter močna osebnostna integriteta in odgovornost politično, gospodarsko in medijsko vodilnih ljudi.

Da bi to dosegli  začenjamo
gibanje za družbeno prenovo SINTEZA.

Naš namen je dejavno posegati v družbeno dogajanje
z uveljavljanjem načel, izhodišč in predlogov ukrepov ter s konstruktivno kritiko spremljati delo državnih organov in političnih struktur
s ciljem, da prispevamo k pravičnejšemu ter ljudem in okolju prijaznejšemu razvoju na vseh področjih dela in življenja.

Programska načela in izhodišča

1.

Temelj ravnanja vsakega posameznika, družbenih ustanov in gospodarskih subjektov morajo biti etična načela in vrednote. Ta so se rodila s pojavom človekove zavesti in oblikovala v zgodovini z religiozno prakso, filozofsko mislijo in umetniško dejavnostjo človeka. Omogočila so razvoj civilizacije in humane družbe. Tako se je utrdilo spoznanje, da je samo ob spoštovanju teh načel mogoče ustvarjalno sožitje med ljudmi. Ta načela so v našem času dobila tudi mednarodno veljavo kot deklaracije in konvencije o dostojanstvu, pravicah in dolžnostih človeka (Deklaracija o človekovih pravicah, Konvencija o varstvu človekovih pravic, Deklaracija o univerzalnem etosu in druge). Kljub temu se danes ta načela in vrednote vse manj upoštevajo na medosebni in družbeni ravni, v narodnih skupnostih in mednarodnih odnosih, kar sproža gospodarske krize in socialne napetosti in povzroča razčlovečenje sodobne civilizacije.

Ni mogoče pričakovati, da bodo vsi ljudje ravnali pošteno iz etične zavesti. Zato ni dovolj, da etična načela vcepljamo samo z vzgojo, ki je sicer nepogrešljiva za oblikovanje moralno zrele in odgovorne osebnosti,  pač pa je treba temeljna etična načela, ki so osnova družbenih odnosov, vgraditi v družbeni sistem in pravni red, da bo mogoče njihovo nespoštovanje javno presojati in sankcionirati. Temeljno etično načelo, ki je veljajo za zlato pravilo v vseh civilizacijah, zahteva  enakost med ljudmi. Torej so človekova svoboda in njegove pravice nujno  zamejene s svobodo in pravico drugega.

Za nov razvojni zagon je v prvi vrsti potrebna sprememba družbenega in individualnega ravnanja v skladu s temeljnimi etičnimi vrednotami. Izvoljeni predstavniki družbe se morajo zavedati obveznosti in odgovornosti za celotno družbeno skupnost in vsakega posameznika. Skupni interes in družbeno solidarnost moramo postaviti pred zasebne koristi. Prizadevali si bomo, da postane etični kodeks sestavni del ustave in tako temelj za oblikovanje vseh zakonov in predpisov, s katerimi uravnavamo družbene odnose ter da se vzpostavi v zakonodajnem postopku mehanizem, ki bo omogočal presojo, če je to načelo pri oblikovanju in izvajanju zakonov upoštevano.

2.

Vsi ljudje imamo enake pravice in tudi dolžnosti. Vsi pa nismo in ne moremo biti enaki. Zaradi vse večje prepletenosti kulturnih vzorcev v sodobni družbi  je treba zavestno zagotavljati medsebojno sožitje, kar pa je mogoče le s spoštovanjem različnosti pogledov in navad, a brez očitnih ali prikritih poskusov nadvlade enega kulturnega vzorca nad drugim. Prizadevali si je treba za strpno in ustvarjalno sožitje v različnosti.

3.

Socialni položaj posameznikov in skupin v družbi kaže različno življenjsko in gmotno raven, kar določa tudi različen družbeni vpliv posameznika. Za naš čas in prostor je značilno, da se socialne razlike poglabljajo. Vse več ljudi je revnih in vse manj ljudi je vse bolj bogatih. Razlike so deloma objektivno pogojene z naravnimi danostmi in prizadevnostjo posameznikov ter z različnimi življenjskimi  okoliščinami, v katerih živimo. Zato je želja po  popolni odpravi družbenih razlik med ljudmi utopična.

Vendar postaja družbeni položaj posameznika vse bolj odvisen od družbene ureditve, ki danes omogoča družbenim elitam vse ugodnejši socialni položaj in vse večji vpliv na družbeno dogajanje ter jim dopušča  nemoralno ravnanje in izkoriščanje revnejših družbenih slojev. Te dejavnike socialnega razslojevanja je potrebno in mogoče odpravljati z ustrezno politiko, kar bi moral biti primarni cilj ne le v sedanji družbeni in gospodarski krizi. Treba je vzpostaviti družbeno in gospodarsko ureditev, ki bo omogočila zmanjševanje socialnih razlik, namesto da se te vse bolj poglabljajo.

4.

Osebno dostojanstvo je osnovna vrednota človeka in zato pravica vsakega posameznika. Zato človek, ne kot posameznik ne kot skupina, ne more in ne sme biti zveden na sredstvo za doseganje ciljev in uveljavljanje interesov drugih posameznikov ali skupin. Vsak človek je sooblikovalec in soustvarjalec v družbenih procesih, ki naj koristijo vsem ljudem. To velja še posebej za gospodarstvo. V kapitalističnem, zlasti neoliberalnem modelu gospodarstva je človek in njegovo delo obravnavan zgolj kot proizvodno sredstvo in tak je tudi njegov položaj pri upravljanju gospodarstva in delitvi nove vrednosti. To je v nasprotju z dejansko vlogo delavca v gospodarstvu in s pravico do osebnega dostojanstva vsakega človeka.

Vzpostaviti je treba take družbene odnose, da bo osebno dostojanstvo vsakega človeka ohranjeno v vseh njegovih življenjskih položajih, tudi v gospodarskem procesu.

5.

Gospodarstvo je temeljna družbena dejavnost, saj z ustvarjanjem dobrin, storitev in presežne vrednosti ljudem zagotavlja eksistenco in omogoča izvajanje vseh drugih za življenje ljudi potrebnih dejavnosti. Težimo za tem, da je gospodarstvo čimbolj uspešno. Vendar gospodarski uspeh ne sme biti cilj sam po sebi, temveč je le sredstvo za doseganje vedno boljše kakovosti življenja. Zato dobiček ne more biti edino merilo uspešnosti gospodarstva, niti učinkovito gospodarstvo edino merilo uspešnosti razvoja. Maksimiranje dobička na račun popolne eksistenčne odvisnosti zaposlenih od delodajalcev ni etično sprejemljivo, niti dolgoročno učinkovito. Uspešno je stabilno gospodarstvo, ki omogoča polno zaposlenost prebivalstva in s tem omogoča kakovost življenja vsem.

Da bi to dosegli, pa je potrebna pravičnejša delitev novo ustvarjene vrednosti. Pravičnejšo delitev nove vrednosti je mogoče dosegati tako, da: (1) je zagotovljena dostojna minimalna plača, (2) so plačna razmerja etično sprejemljiva, (3) so vsi zaposleni ustrezno udeleženi pri dobičku. Udeležba zaposlenih pri dobičku se mora uveljaviti kot osnovna človekova pravica.

Ni objektivnega merila za določanje vrednosti dela. Določanje cene dela zgolj na osnovi ponudbe in povpraševanja delovne sile, posebej še v pogojih visoke brezposelnosti, ni etično sprejemljivo, saj delavca izvede na raven proizvodnega sredstva, omogoča pa tudi manipulacije na trgu delovne sile. Prav tako ni etično sprejemljivo izkoriščati pripravljenost ljudi v deželah z nizko življenjski ravnijo, da delajo za zelo majhne plače. Primerno vrednost (ceno) dela je mogoče doseči in spreminjati le z družbenim dogovorom (dogovor med socialnimi partnerji), upoštevajoč pri tem raven splošne razvitosti konkretnega gospodarskega območja in socialnega okolja.

K uspešnejšemu družbenemu in gospodarskemu razvoju in zmanjševanju socialnih razlik pa prispeva tudi primerna davčna politika, ki naj spodbuja vlaganja v razvoj na vseh področjih.

6.

Zakon ponudbe in povpraševanja je temeljni regulator vrednosti proizvodov in storitev na trgu in optimalni kriterij za razmestitev gospodarskih vlaganj. A zakon ponudbe in povpraševanja deluje učinkovito samo v pogojih popolne konkurence. Zato podjetniške oblike, povezave in aktivnosti, ki omogočajo monopolni položaj in druge načine obvladovanja  trga, izničijo delovanje tržnih zakonitosti in ne morejo biti dovoljene. Samo država lahko v posebnih primerih, ki so v interesu celotne družbene skupnosti, sprejme ukrepe za uravnavanje trga.

Zakon ponudbe in povpraševanja v pogojih globalizacije, ko je raven razvitosti med posameznimi deli globalnega gospodarskega prostora zelo različna, pa lahko deluje tudi neugodno z vidika zagotavljanja optimalnega razvoja. Sedanji model globalnega trga je še ena oblika siromašenja prebivalstva v območjih z razvitejšim gospodarstvom in izkoriščanja delovne sile v območjih z manj razvitim gospodarstvom, kar povečuje predvsem dobičke velekapitala. S tega vidika bo treba korigirati sedanji sistem globalne gospodarske ureditve.

7.

Delo in kapital sta enakovredna proizvodna dejavnika. Osnovno gibalo napredka je človekova ustvarjalnost. Dejansko le delo ustvarja novo vrednost in je temeljni izvor kapitala. Kapital, ki ni vključen v delovni proces (ki ni oplemeniten z delom), je mrtev. Lahko predstavlja vrednostno rezervo, a nove vrednosti sam po sebi ne prinaša. Kapital kot akumulacija neporabljene dodane vrednosti omogoča hitrejšo izvedbo investicijskih projektov in poveča učinkovitost dela. Samo tako kapital prispeva k ustvarjanju nove vrednosti. Zato je prav, da sta pri delitvi dobička enakovredno zastopana tako delo kot kapital in sicer na osnovi ustrezno ovrednotenega vložka enega in drugega dejavnika.

8.

Vsak za delo sposoben človek ima dolžnost in pravico delati, da si tako zagotovi sredstva za življenje. Ljudem, ki iz zdravstvenih ali drugih objektivnih razlogov ne morejo delati ali ki ne po lastni krivdi izgubijo delo, mora država iz solidarnostnih virov zagotoviti dostojno preživetje. Država mora zagotavljati pogoje za čim večjo stopnjo zaposlenosti. Najprej zato, ker se z delom ustvarja nova vrednost in družben napredek, a tudi zato, ker delo omogoča človeku osebno dostojanstvo. Brezposelnost  pa je tudi vir družbenih deviacij: kriminala, raznih odvisnosti in delomrzništva. Če v posebnih razmerah ni dovolj dela za vse, je sprejemljivo, da se skrajša delovni čas posameznika in tako doseže večji delež zaposlenih, obenem pa zmanjša potreba po solidarnostni pomoči nezaposlenim. Država mora spodbujati takšen tehnološki razvoj in inovativnost, ki prinaša nova delovna mesta.

Moški in ženska, ki sta enakopravna na vseh področjih družbenega življenja, imata načeloma enakopravne možnosti za dostop do dela in sta upravičena do enakega plačila za enako zahtevno in enako uspešno delo.  Enako kot vsako drugo pa mora biti družbeno priznano tudi specifično delo  ženske kot  matere in vzgojiteljice.

9.

Solidarnost z revnimi in brezposelnimi ni zadosten ukrep za premagovanje revščine in naraščajočih socialnih razlik. Olajša sicer socialne stiske, ne omogoča pa izboljšanja družbenih razmer, ki te stiske povzročajo. Socialnih razlik in socialnih stisk posameznikov seveda nikoli ne bo mogoče povsem odpraviti, zato je spodbujanje in vzgoja ljudi za solidarnost potrebna in oblikovanje ustanov, ki organizirajo solidarnostne aktivnosti, nujno in naj bo deležno tudi pomoči države. Vendar je premagovanje revščine in zmanjševanje socialnih razlik mogoče zagotavljati le z uspešnim gospodarjenjem in čim večjo stopnjo zaposlenosti ter s pravično delitvijo novo ustvarjene vrednosti.

10.

Vsak človek ima pravico do zasebne lastnine proizvodnih sredstev, ki mu zagotavljajo lastno gospodarsko aktivnost in s tem eksistenco. Vsak ima tudi pravico do povečevanja svojega premoženja na pošten in etično sprejemljiv način (če s tem ne oškoduje drugih). Legitimna pa je tudi skupna lastnina, s katero upravljajo skupnosti (zadruge, kooperative, proizvodne skupnosti, agrarne skupnosti ipd.) po samoupravnih ali drugače dogovorjenih demokratičnih načelih. Državna lastnina je v bistvu skupna lastnina celotne nacionalne skupnosti in mora biti namenjena razvoju nacionalnega gospodarstva in podpirajočih dejavnosti. Tega premoženja ni mogoče neposredno prelivati v državni proračun, ker s tem izgubi svojo gospodarsko funkcijo; prav tako ne dohodkov od tega premoženja, razen tistega dela, ki ga prinese obdavčevanje. Zato z državnim premoženjem ne more upravljati državna uprava ali politične skupine, pač pa od vlade neodvisna institucija. Ta postavlja strokovni menedžment, ki je osebno in konkretno odgovoren za uspešno vodenje poslov.

Visoka koncentracija zasebne lastnine proizvodnih sredstev ni ugodna niti z gospodarskega vidika, ker omogoča monopolne in druge odklone v delovanju trga ter uveljavljanje ozkih lastniških interesov pri poslovanju podjetij, niti s širšega družbenega vidika, ker ozkim skupinam omogoča prevelik vpliv na politične in upravne strukture in odločitve. Zato je treba v podjetjih, ki niso v osebni in družinski lasti, zagotoviti zadostno razpršenost lastništva in preprečevati lastniško koncentracijo podjetij, ki je namenjena zgolj večanju finančne in posredno politične moči posameznikov.

Smiselno je, da delavci postanejo v čim večjem obsegu solastniki podjetij, v katerih so zaposleni. S tega vidika je smiselno spodbujati in podpirati tudi ustanavljanje alternativnih oziroma novih oblik gospodarskega povezovanja posameznikov, ki nastajajo skozi socialna omrežja (kooperative, proizvodne skupnosti, mreže za prehransko samooskrbo, solidarnostne mreže ipd.).

Naravne dobrine pripadajo vsem ljudem. Na ravni držav oziroma nacionalnih skupnosti so skupna nacionalna lastnina. Prednostno pravico njihovega koriščenja oziroma upravljanja z njimi imajo prebivalci območja, kjer se dobrine nahajajo. Upravljanje z naravnimi dobrinami ne sme biti privilegij ali monopol določenih  skupin in kdor z njimi upravlja, nima pravice zadržati zase dobička, ki izhaja iz gospodarjenja s temi dobrinami.

11.

Primarna vloga bank in finančnih ustanov je finančno servisiranje realnega gospodarstva in potrošnje, ne pa kreditiranje lastniškega prestrukturiranja podjetij in podobnih finančnih transakcij v nerealnem sektorju. To je z narodnogospodarskega vidika malo učinkovito in celo škodljivo, če je pokrito s tveganimi hipotekami. Država mora preprečevati tovrstno delovanje finančnih ustanov, v nobenem primeru pa ne sme sanacije tako zavoženih poslov pokrivati na breme davkoplačevalcev.

Smiselno je omogočiti tudi oblikovanje finančnih ustanov po zadružnih načelih, pri katerih bi bili njihovi komitenti obenem tudi njihovi ustanovitelji (člani) in s tem solastniki.

12.

Ni smiselno, da sta pokojninska in zdravstvena blagajna integralni del državnega proračuna, saj gre za namenska sklada, ki ju po načelu medgeneracijske vzajemnosti in solidarnosti (pokojninska) oziroma po načelu solidarnosti (zdravstvena) oblikujejo državljani za financiranje svojih specifičnih potreb. Zato s premoženjem teh skladov ne more upravljati državna uprava ali politične grupacije, pač pa strokovni menedžment, ki je odgovoren posebej izvoljenim predstavnikom skupnosti državljanov, ki oblikujejo in koristijo ta sklada. Poslovanje teh skladov ne more biti profitno naravnano, presežki v poslovanju predstavljajo rezervo za prihodnost oziroma možnost za povečanje obsega ali kakovosti storitev, ki jih financirata. Če želi država preko teh skladov uveljavljati posebne ugodnosti za posamezne skupine državljanov, naj za te prispeva posebna sredstva.

Državljani imajo pravico, da si zdravstveno zavarovanje in zavarovanje za starost zagotavljajo deloma ali v celoti tudi po zasebnem zavarovalniškem sistemu. Privatizacijo zdravstva je treba urediti tako, da ne pride do pretakanja ekonomskih koristi iz javnega v zasebni sektor.

13.

Vzgoja in izobraževanje sta ključna dejavnika oblikovanja osebnosti posameznika, s tem tudi oblikovanja medčloveških odnosov in temelj napredka na vseh področjih družbenega življenja.

Družinsko vzgojo mora podpirati in nadgrajevati tudi vzgoja v šoli in drugih družbenih ustanovah. Vzgoja mora posredovati in utrjevati etične norme, ki omogočajo tvorno sožitje in sodelovanje med ljudmi, pozitiven odnos do dela, pa tudi oblikovati domoljubno ter narodno zavest, ki pomeni zavezanost slovenskemu jeziku, slovenski kulturi in slovenski zgodovini. Materinščina je osnova osebne identitete.

Znanje je temeljno gonilo napredka, za posameznika vse pomembnejši pogoj zaposlitve in s tem eksistence. Na splošnem znanju o življenju, svetu in družbi pa vsakdo gradi tudi svoj odnos do drugih in do sveta in si oblikuje tiste razsežnosti življenja, ki presegajo svet gmotnih dobrin in dajejo življenju polno kakovost. Vsakdo ima pravico do splošne in poklicne izobrazbe. Naloga države je, da organizira in financira splošno in poklicno izobraževanje mladih do vključno pete stopnje (srednja šola). Država naj omogoči tudi izobraževanje na univerzitetni ravni vsem, ki imajo za to interes in so sposobni. Zaradi visokih stroškov tega izobraževanja pa je z nacionalnega vidika smotrno, da je to izobraževanje racionalno in učinkovito, zato naj ne bo brezplačno. Da pa bo dostopno vsem zainteresiranim, naj država vsakemu študentu, ki nima lastnih sredstev,  zagotovi ugodno študijsko posojilo, ki ga bo vrnil, ko se bo zaposlil. Obseg in način vračanja naj spodbuja prizadevanje za čim boljši študijski uspeh.

Vzgojo in izobraževanje na vseh ravneh lahko organizirajo tudi nedržavne ustanove ali zasebniki. Če upoštevajo družbeno dogovorjen oziroma normativno določen izobraževalni program, naj imajo pravico do sofinanciranja s strani države.

14.

Mladi so nosilci družbenega razvoja. V kriznih gospodarskih razmerah pa so postali ena najbolj prizadetih socialnih skupin. Pomanjkanje delovnih mest in slabe možnosti za samozaposlovanje onemogočajo njihovo ekonomsko in socialno osamosvojitev in enakopravno vključevanje v družbo, kar ustvarja pri mladih občutek neperspektivnosti, ki vodi v apatijo in nemalokrat tudi v različne oblike odvisnosti in družbene izključitve. Vse to pogosto negativno vpliva tudi na demografsko stanje prebivalstva. Iz teh razlogov moramo tudi z ukrepi države omogočati pogoje za uspešen razvoj mladih, jim pomagati pri reševanju prvega stanovanjskega problema ter prednostno zagotavljati nova delovna mesta.

Prav tako pomemben dejavnik razvoja pa je tudi prenos izkušenj starejših generacij na mlajše. Zato je treba spodbujati medgeneracijsko sodelovanje in strpnost v odnosih med generacijami.

15.

Ohranjanje in krepitev narodne identitete (istovetnosti) v vseh njenih razsežnostih je osnovni pogoj obstoja in razvoja narodne skupnosti, ključni element njene razpoznavnosti in temeljni razlog nacionalne politične suverenosti.

Kulturna razsežnost identitete se izraža in ohranja z dosledno uporabo in razvojem narodnega jezika v vseh njegovih funkcijah, z umetniškim ustvarjanjem v domačem jeziku (literatura) oziroma na podlagi narodnega kulturnega izročila, z ohranjanjem kulturne in etnografske dediščine, s preučevanjem narodne zgodovine in njenim vključevanjem v vzgojni in izobraževalni proces. Raba slovenskega jezika mora ostati neokrnjena tudi v visokošolskem izobraževanju in znanosti. To pa ne izključuje nujne večjezičnosti predvsem izobražencev in odprtosti za tuje kulturne vplive, vključevanje v mednarodne kulturne, znanstvene in izobraževalne tokove.

Kulturna razsežnost identitete vključuje tudi intelektualno identiteto, ki se kaže v znanstvenih in tehnoloških dosežkih nacionalnih znanstvenih ustanov, razvojnih ustanov in skupin ter posameznikov ter v intelektualni lastnini slovenskih ustanov in posameznikov. Treba je na vseh ravneh spodbujati te dejavnosti, intelektualne dosežke v največji možni meri vključevati v domačo gospodarsko dejavnost in družbeni proces, pri promociji in prodaji teh dosežkov v tujini pa poudarjati naš izvor. Ceniti moramo naše intelektualne dosežke.

Gospodarska identiteta pomeni, da ima narodna skupnost oziroma njeni posamezniki v lasti in upravljanju gospodarske zmogljivosti in vire, ki so ključnega pomena za eksistenco, ter da svoj razvoj naslanja prvenstveno na lastne vire in lastno znanje. Narodna skupnost, ki nima lastne gospodarske osnove, je slej ko prej prisiljena v gospodarsko podrejenost, odvisnost od tujih lastnikov in izgubo politične samostojnosti. Gospodarska identiteta pa ne izključuje odprtosti za tuja vlaganja, če s tem niso ogroženi nacionalni gospodarski interesi in zaposlitvene možnosti domačega prebivalstva.

Prostorska identiteta je zagotovljena, ko narodna skupnost poseljuje strnjeno ozemlje, ki je v individualni ali skupni lasti njenih pripadnikov. Lastno ozemlje je ključni pogoj za obstoj narodne skupnosti in za pridobitev oziroma ohranitev njene politične suverenosti (državnosti), pa tudi za ohranitev in utrjevanje njene kulturne in gospodarske identitete. Zato zanemarjanje skrbi za zavarovanje in ohranitev narodnega ozemlja pomeni resno zapostavljanje nacionalnih interesov.

Prostorska identiteta je okrnjena tudi, ko posamezniki, lokalna skupnost ali država prodaja zemljo tujim subjektom, še posebno v primerih, ko se ti ne vključijo v nacionalno skupnost. Vzrok za prodajo pri posameznikih so praviloma njihova gmotna stiska ali slabe razvojne perspektive domačega območja, kar spodbuja k odseljevanju. Naloga države je, da v prvem primeru vzpostavi tak mehanizem zagotavljanja socialne varnosti, da se ta kompenzira s prenosom nepremičnega premoženja v nacionalno last, četudi ni vedno mogoče doseči popolnega vrednostnega nadomestila; v drugem primeru pa, da zlasti z zagotavljanjem čimbolj enakomernega razvoja celotnega območja države odpravlja vzroke za odseljevanje in depopulacijo.

Kadar je za spodbujanje tujih vlaganj potrebno tujim investitorjem zagotoviti zemljišča, naj se namesto prodaje to raje zagotovi v obliki zakupa za celotno življenjsko dobo investicije.

Slovenci v zamejstvu in zdomstvu so integralni del našega narodnega telesa. Slovenska država naj jim pomaga pri ohranjanju vseh razsežnosti njihove nacionalne identitete.

16.

Preseči je treba obliko posredne demokracije, kjer dejansko politične elite v imenu ljudstva odločajo prvenstveno v korist bogatih in politično močnih. Volilni sistem in politična praksa, ki omogoča posameznikom praktično neomejene mandate na poslanskih in mnogih drugih funkcijah, nista demokratična. Slaba udeležba na volitvah in referendumih je zanesljiv znak prepričanja volivcev, da je v sedanji obliki formalne demokracije njihov vpliv na odločanje zanemarljiv. Demokracijo je treba približati ljudem. V tem smislu je treba:
(1) zagotoviti neposredne volitve ustreznih kandidatov v predstavniška telesa bodisi z obveznim preferenčnim glasom na kandidatnih listah političnih strank, ali z možnostjo kandidiranja neodvisnih kandidatov;
(2) omejiti opravljanje vseh političnih in vodilnih upravnih funkcij na največ dva mandata;
(3) v predvolilnih kampanjah vsem kandidatom zagotoviti enake možnosti nastopanja (predstavljanja njihovih programov); zato je treba spremeniti sedanji način financiranja predvolilne kampanje, ko politične stranke pridobivajo denarna sredstva s povezovanjem s centri gospodarske moči, katerim zagotavljajo politične protiusluge; financiranje predvolilne kampanje naj zagotovi država za vse kandidate v enakem obsegu;
(4) kjer je mogoče in smiselno, naj se upravljanje s skupnimi zadevami prenese po načelu subsidiarnosti, z državne na nižjo raven oziroma na raven interesnih skupnosti.

17.

Država je normativni, nadzorni in upravni sistem za izvajanje zadev skupnega pomena. V demokratični ureditvi država ne more biti avtonomen sistem za obvladovanje in usmerjanje družbenih procesov v interesu posameznih skupin, pač pa mora omogočati in usklajevati interese vseh državljanov. Pri tem naj ščiti socialno šibkejše družbene sloje pred interesi socialno močnejših skupin, saj imajo te močnejše vzvode moči za uveljavljanje svojih interesov. Država mora delovati učinkovito in racionalno in naj čimbolj poenostavlja birokratske postopke.

Potrebno je dvigniti ugled države in njenih ustanov. To bo mogoče doseči predvsem z večjo učinkovitostjo državne uprave in vseh državnih ustanov. Za to so najbolj odgovorni izvoljeni in imenovani funkcionarji in celotna državna uprava. Pri tem imajo še posebej pomembno vlogo nadzorni organi, organi pregona in sodišča, ki morajo dosledno uveljavljati visoka etična načela.

Oblike in načini delovanja

Gibanje za družbeno prenovo SINTEZA bo delovalo kot civilno družbena skupina, ki bo:
• spremljala in v duhu opredeljenih programskih načel in izhodišč kritično presojala družbeno dogajanje v Sloveniji;
• zavzemala stališča do družbenih pojavov, do predlogov in stališč drugih civilnih skupin, do delovanja in ukrepov državnih ustanov;
• oblikovala predloge za reševanje nastalih problemov ter  sodelovala pri oblikovanju in uresničevanju razvojne vizije Slovenije;
• svoja stališča in predloge posredovala javnosti in pristojnim državnim organom;
• se z demokratičnimi oblikami javnega delovanja zavzemala za uresničitev svojih stališč in predlogov;
• z različnimi oblikami osveščanja, informiranja in izobraževanja širila svoje ideje in dejavnost in tako čim širši krog prebivalstva usposabljala za aktivno sodelovanje v gospodarskem procesu in demokratičnem upravljanju družbe;
• spodbujala in razvijala študijsko in raziskovalno dejavnost na področjih, ki so pomembna za razvoj družbenih odnosov;
• se vključevala v organizacije in ustanove s podobnim programom in načini delovanja.

Zavedamo se, da je predstavljeni program družbene prenove obsežna in zahtevna naloga in ga bo mogoče uresničiti le postopoma in s premagovanjem odpora centrov politične in kapitalske moči, ki niso naklonjeni družbenim spremembam in krnjenju privilegijev.

Slovenija sama zaradi vpetosti v evropske in svetovne gospodarske in politične integracije ne bo mogla hitro izpeljati vseh potrebnih sprememb. Vendar ni pomembno, kdaj bomo uresničili ta model. Nujno je, da že danes oblikujemo uresničljivo alternativo sedanjemu stanju, da prepričamo ljudi v nujnost sprememb in v možnost bolj pravične, humane in gospodarsko stabilne ureditve, sloneče na trajnostnem in ekološko vzdržnem razvoju. Vsak tudi najmanjši dosežek v tej smeri bo pomenil velik uspeh in bo osmislil naše delovanje.

Ta program ne vsebuje poglobljene analize aktualnih problemov in ne ponuja popolnih rešitev. Želi biti predvsem izziv za ustvarjalno razmišljanje o vzrokih težav, s katerimi se srečujemo, o želeni smeri razvoja naše družbe in o potrebnih ukrepih. Želi pa biti tudi spodbuda vsem, ki podobno razmišljate o naši skupni prihodnosti, da se gibanju pridružite. Skupaj bomo uspešneje iskali poti in rešitve ter od odgovornih politikov in državnih ustanov odločno zahtevali ukrepe za boljšo družbeno ureditev.

Dokument je bil sprejet v oktobru 2011. Izdelala ga je iniciativna skupina na osnovi osnutka, ki ga je pripravil dr. Matija Kovačič v marcu 2011.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja