Avtor članka z gornjim naslovom je Vojko Volk (v nadaljevanju: VV). V njem predstavlja svoje poglede na ta čas ključna mednarodna razmerja v svetu, to sta še predvsem vojni v Ukrajini in Palestini. Ker je avtor zaposlen v kabinetu predsednika vlade kot državni sekretar za zunanjo politiko, domnevam, da se v njegovih razlagah pristno odražajo sedanje zunanje-politične usmeritve naše države in so tudi zato zanimive in aktualne.
Če sem članek prav razumel, naj bi demokracija danes imela vlogo dejavnika, ki izjemno vpliva na politična razmerja v svetu. Njena osrednja vrednost naj bi bila po mnenju VV v tem, da nikomur ne daje »prednosti zgolj zato, ker je določene rase, vere, spola, ideologije ali bolj ljubi svojega samodržca«. Če jo tako pojmujemo, demokracija nedvomno še vedno dobro ali vsaj na zahodu celo vse bolje deluje, v Rusiji pa precej slabše. Sam pa dojemam demokracijo po vsebini precej drugače. Po mojem razumevanju gre pri njej za model upravljanja države, ki se od avtoritarnega upravljanja razlikuje predvsem po tem, da državo upravlja učinkovito in pošteno v korist večine, ne pa prednostno v korist kapitala in tudi ne koruptivno.
Po razlagi VV so torej ZDA še vedno lahko vzor demokratične države, po mojem razumevanju pa se je zaradi prevlade neoliberalne paradigme (čim več trga ob šibki državi, nizkih davkih in pohlepu kot vrednoti) njihova demokracija po razpadu Sovjetske zveze močno izrodila; še vedno sicer uporablja demokratične mehanizme (volitve in podobno), a si jih je kapital do te mere podredil, da danes država prednostno zadovoljuje njegove interese. Slednje žal ne velja le za ZDA, pač pa v nemajhni meri tudi za EU in našo državo.
Vsebino in vlogo demokracije razumeva torej z VV različno. Te razlike so slej ko prej tudi pomemben razlog, da dojemava različno tudi današnje ključne mednarodne probleme , kot sta že omenjeni vojni v Ukrajini in Palestini. Za ti vojni VV pravi, da je z njima svet na prelomnici, saj v njiju »…odločilne vloge ne igrajo več demokracije, torej ne Amerika in ne demokratični zahod, ampak Rusija in Kitajska, ki na svet ne vplivata s ponujanjem svoboščin, temveč z vojaško močjo….«. V podporo tega mnenja ne navaja nobenega argumenta, kar niti ne preseneča. Je pa sicer na voljo nekaj tehtnih argumentov, da so vojno v Ukrajini izzvale ZDA in tudi morije v Palestini bi ne bilo brez njihove podpore. Ta pogled je nedavno obširneje predstavil ameriški ekonomist Jeffrey Sachs v intervjuju, ki ga je Delo objavilo 9 marca. Njegovemu mnenju se tudi sam pridružujem. Še več, verjamem, da bi se obe moriji, če je do njiju že prišlo, lahko hitro končali, če bi le ZDA podprle njuno mirno razrešitev. Tega zavzemanja za mirno reševanje obravnavanih sporov pa ne gre razumeti, da podpiram Putinovo oligarhijo, saj verjamem v prednosti pristne, to je z neoliberalizmom neokužene demokracije.
O takih političnih pogledih , kot ga zgoraj navajam, ima VV prav zanimivo mnenje. Zapisal je namreč, da »..levi in desni skrajneži vedno najdejo krivce v Ameriki, Natu in EU, torej izključno tam, kjer je demokracija«. Za to ravnanje je ponudil tudi razlago. Tako pravi, citiram: »Vse skrajneže druži nesposobnost presoje z zdravim razumom, ker jim razum zamegljuje ideologija«. Trditvi, da ideologija zamegljuje razum, je težje pritrditi. Je pa nekaj podobnega sposobna povzročiti politika, konkretno tako, da z aktivno propagando pri ljudeh ustvarja občutek ogroženosti in sovraštva, slednje pa potem izzove njej želene odzive javnosti. Ta pogled utegne biti v pomoč pri razumevanju, zakaj zahodna politika vključno z našo ta čas tako zavzeto spodbuja sovraštvo do Rusije in nas prepričuje, da nas ta država vojaško ogroža; po taki propagandni »obdelavi« namreč ljudje lažje pristajamo na neprivlačna politična ravnanja, kot je ta čas zavzemanje za okrepljeno oboroževanje.
Naj zaključim z naslednjim. Že lep čas imam težave z razumevanjem zunanje politike sedanje vlade, pri čemer me neprijetno preseneča predvsem njena pohlevna podpora ameriškim interesom in odsotnost podpore mirnemu končanju vojne v Ukrajini. To njeno ravnanje me po razlagi, ki nam jo je ponudil VV v naslovnem članku, sedaj manj čudi.
Andrej Cetinski

Ciril Ribičič: Uvedba prednostnega glasu za državnozborske volitve je dober predlog, seveda pod pogojem, če bo prednostni glas polnokrven, odločilen. Predlagano referendumsko vprašanje se glasi: »Ali ste za to, da se za volitve poslank in poslancev v državni zbor Republike Slovenije uvede preferenčni glas, ki bo zagotovil odločilen vpliv volivcev na izbiro poslanca?« Morda bo kdo trdil, da gre pri tem za uvedbo relativnega prednostnega glasu. Vendar takšna logika ni prepričljiva. Prednostni glas mora biti absoluten, če naj bi, kot pravi referendumsko vprašanje, zagotavljal odločilen vpliv volivcev.

Razlika med relativnim in absolutnim prednostnim glasom je velika. Ob relativnem prednostnem glasu imajo odločilen vpliv na izvolitev poslancev politične stranke, ob absolutnem pa volivci!
Beri utemeljitev!

Volilni sistem v Republiki Sloveniji je bil sprejet v Državnem zboru Republike Slovenije praktično ob osamosvojitvi. Že večkrat so bile dane pobude o njegovi temeljiti prenovi, iniciative pa so prihajale zlasti iz vrst nepolitičnih sredin, saj je le 18 % državljanov Republike Slovenije menilo, da je obstoječ volilni sistem ustrezen. Žal politične stranke do danes niso želele nikakršnih sprememb, saj jim obstoječ volilni sistem daje vse možnosti, da dobesedno manipulirajo s prvim členom Ustave Republike Slovenije in na ta način vidijo samo svoje strankarske interese. Le-ta namreč eksplicitno govori o tem, kakšna naj bo naša družbena ureditev, ko pravi »Slovenija je demokratična republika«. Demokratična torej, kjer je vladavina, vladavina ljudstva. Pa je v naši domovini ljudska volja dominantna pri izvolitvi predstavnikov ljudstva v najvišje organe domovine? S kateregakoli zornega kota bomo ocenjevali zahtevo omenjenega prvega člena Ustave Republike Slovenije, bomo ugotovili, da temu ni tako. Naj ob tej trditvi navedemo samo nekaj primerov, čeprav v tem prispevku ni mogoče poseči v detajle obstoječe volilne zakonodaje in to tudi ni namen tega prispevka. Osnovni namen je namreč opozoriti državljane Republike Slovenije, kje se skrivajo elementi manipulacije z volivci.

Če v grobem navedemo temeljne faze volilnega postopka, bomo ugotovili, da so to: evidentiranje kandidatov, volitve kandidatov, uradni volilni rezultati, javna razglasitev volilnih rezultatov. Dosedanje izkušnje so pokazale že vrsto manipulacij političnih strank predvsem pri upoštevanju volilnih rezultatov, saj jim obstoječ volilni sistem daje odprte roke pri njihovi končni izbiri izvoljenih kandidatov za zasedbo položaja v Državnem zboru. Obstoječ zakon namreč dopušča, da določen kandidat stranke, ki je prejel manj glasov od drugega kandidata te iste stranke, postane član Državnega zbora. Namreč, stranka sama odloča o tem, kdo dejansko bo poslanec. Namreč, zastarel in kompliciran algoritem rezultatov volitev, zahteva dolgotrajno proučevanje in s tem povezane možne manipulacije. Torej, kljub temu, da volivci namenijo več zaupanja določenemu kandidatu, stranka lahko ignorira dejanski volilni rezultat in izbere kandidata, ki je dobil manj glasov volivcev. Kako blizu je takšna odločitev  politične stranke izraženi volji volivcev, lahko bralci sami presodite.

S tem problemom je praktično v neposredni zvezi tudi 143. člen Ustave, ki govori o pokrajinah kot o homogenih delih države. Ker pa so do sedaj vse vlade in Državni zbor praktično ignorirale realizacijo tega člena, prihaja na volitvah (tudi) do situacije, ko ni niti približnega razmerja med številom izvoljenih poslancev in velikostjo teritorija od koder prihajajo, oziroma s številom volivcev.

Obstoječi volilni sistem ne zavezuje izvoljenih poslancev, da kadarkoli poročajo svoji volilni bazi o problematiki, ki jo v organih obravnavajo. Še manj pa, da prisluhnejo mnenjem in zahtevam svojih volivcev in da to prenesejo, bodisi organom svoje stranke, bodisi organom, kjer bi naj kot izvoljeni poslanci delovali (npr. Državni zbor).

Še manj kot prej navedeno pa je dejstvo, da naš volilni sistem ne predvideva odpoklica poslanca, ki ne izpolnjuje pričakovanj volivcev predstavljenega volilnega programa na podlagi česar je bil izvoljen. Pa tudi zaradi neaktivnosti ali iz moralnih razlogov. Skratka, vsestransko so nedotakljivi. Če k temu dodamo še dejstvo, da obstoječ volilni sistem omogoča, da so izvoljeni poslanci lahko izvoljeni praktično neomejenokrat, potem so demokratična načela obstoječega volilnega sistema močno vprašljiva. Tudi stopnja izobrazbe poslancev in s tem zahteva po osnovnem znanju in razgledanosti nikjer ni predpogoj za kandidaturo in s tem za izvolitev v Državni zbor.

Navedena dejstva zahtevajo sprejem novega volilnega sistema, ki je v skladu z ustavno določbo iz 1. člena Ustave Republike Slovenije in 3. člena Ustave o tem, da ima v Republiki Slovenije oblast ljudstvo. Glede na predhodno omenjena dejstva, da politične stranke do sedaj niso želele nikakršnih sprememb obstoječega volilnega sistema, sta civilna iniciativa SINTEZA KCD in NSVS (nacionalni svet za spremembo volilnega sistema) pripravili predlog Zakona o volilnem sistemu že pred nekaj leti. Gre za predlog kombiniranega volilnega sistema, ki je bil ob zadnjih volitvah predstavljen vsem političnim strankam. Le-te so bile odklonilne do osnutka predlaganega zakona. Pogojno sprejemljiv za njih je bil le preferenčni glas, vendar brez obvezne klavzule.

Vsa predhodno navedena dejstva nujno kličejo po spremembi obstoječega volilnega sistema, če želimo po tolikih desetletjih realizirati zlasti zahteve iz 1. in 3. člena Ustave Republike Slovenije. Pri tem je potrebno sprejeti uveljavitev osnutka predloga Zakona o volitvah, ki sta ga pripravili predhodno navedeni civilni instituciji. Glede na že omenjen negativen odnos političnih strank do predlaganih sprememb volilne zakonodaje je spremembo potrebno izvesti na osnovi referenduma. Ali posvetovalnega ali zakonodajnega, o tem pa naj odločijo ustrezni državni organi, oziroma Državni zbor.

V Mariboru, 23. 3. 2024                                                       zasl. prof. dr. Dušan Radonjič

Članek je bil objavljen v dnevniku Večer 4.4.2024

Jože P. Damijan v svojem blogu, ki mu je vredno slediti, komentira uvodnik v reviji  The Economist o “Evropi v trojni krizi”. Že v podnaslovu pravi, da so »Rešitve so bolj enostavne, kot se zdi« in nadaljuje: Preden se pogovarjamo o reševanju trojne krize, ki si jo je Evropa sama zakuhala z napačnimi potezami, moramo najprej odpraviti slabe pretekle poteze. 

Prepričan je, da je za spodbuditev razvoja namesto prepustitve prostemu trgu potreben angažma države in izvajanje pametnih razvojnih politik, na primer:

• zagotovitev prostega dostopa do energije in ključnih inputov za bodoči razvoj,
• dramatično povečanje vlaganj v znanje in tehnološki razvoj (namesto v orožje).,
• zagovarja tudi:
• pametno industrijsko politiko: dopustitev velikih državnih pomoči za ključne tehnologije in  industrije prihodnosti (digitalizacija, industrija zelenega prehoda), in
• pametni protekcionizem: z grožnjo visokih carin na kitajske izdelke je treba kitajska podjetja privabiti v Evropo, da tukaj proizvajajo izdelke za evropski trg in da prek skupnih vlaganj delijo tehnološko znanje z evropskimi podjetji.

Berite Blog

Ključni ukrep, ki vodi do učinkovitega upravljanja države, je prenova našega političnega sistema, ki se bo odrazila v opustitvi strankokracije ter uveljavljanju temeljnih demokratičnih vrednot (učinkovito in pošteno upravljanje države v korist večine).

Kar precej sprememb bo potrebnih, osrednje pa so naslednje tri:
1. Potrebujemo volilni sistem, ki bo v nasprotju s sedanjim okrepil vpliv volivcev na sestavo parlamenta in zagotavljal, da bodo poslanci za svoje delo prednostno odgovorni svojim volivcem in ne vodjem strank.
2. V vladi naj delujejo le etično neoporečne osebe z nespornimi vodstvenimi izkušnjami, ki jih ne omejujejo strankarske zaveze in »specifični« interesi.
3. Parlament naj vlado učinkovito nadzira, kar pa ni izvedljivo ob popolni razdvojenosti med koalicijo in opozicijo.

Seveda naštete in podobne sistemske spremembe ne bo lahko izvesti, saj jim politika ni naklonjena.

Članki znanih avtorjev na naslovno temo:

15.3.2024 – Jože P Damijan

18.3.2024 – Jasmina Dedič

20.3.2024 – Zdravko Petrič in Herman Gaber

21.3.2024 – Andrej Cetinski

Pri upravljanju držav se uporablja eno od dveh sistemskih ureditev, to sta demokratično in avtoritarno upravljanje, neredko pa tudi kombinacijo obeh. Zahodni svet velja za demokratičnega, a ima s to politično ureditvijo vse več težav. Osrednja je slej ko prej to, da je v primerjavi z avtoritarno vodeno Kitajsko ekonomsko manj učinkovit. Zaradi tega so najbolj prizadete ZDA, ki so si ves čas po drugi svetovni vojni tudi spričo svoje ekonomske moči v nemajhni meri podrejale velik del preostalega sveta. Za ZDA je zato danes še posebno pomembno, da tudi v naprej zadržijo v podrejenem razmerju Evropo, to je EU. Pri tem jim je v pomoč zavezništvo Nato, v novejšem času pa si pomagajo tudi z izrazito avtoritarnim, a za politično podrejanje zelo uporabnim orodjem, to je »grozeči zunanji sovražnik«. Vlogo takega sovražnika so namenile Rusiji. Rusijo je bilo zato potrebno pripraviti do tega, da vsaj na eno od svojih zahodnih sosed izvede agresijo, ki naj bi jo tudi ostale zahodne države dojele kot resno grožnjo. Scenarij jim je ob aktivni pomoči Ukrajine in nerazumni podpori evropske politike odlično uspel.
Evropska politika ravna tako danes do Rusije izrazito sovražno, v razmerju do ZDA pa ne prikriva svoje podložnosti. Lastno prebivalstvo pa obravnava vse bolj avtoritarno. Kako je s tem v Sloveniji, je pred kratkim zelo pregledno predstavil dr. Saša Prešeren v članku z gornjim naslovom. Že z naslovom nam daje avtor vedeti, da ima tudi naša politična ureditev vse več značilnosti avtoritarnega režima.
Evropska demokracija je torej še dodatno obolela, pa že doslej je bila v krizi. O njenih težavah, ki niso avtokratske narave, je vredno še kaj več reči. Svoje temeljno poslanstvo, to je učinkovito in pošteno upravljanje države v korist večine namreč demokracija vse slabše uresničuje. Osrednji vzrok te neučinkovitosti je po mojem mnenju neoliberalizem, to je danes na Zahodu prevladujoča politična usmeritev, ki se prednostno zavzema za šibko državo (nizki davki in malo sociale) ter čim več prostega trga.
Neoliberalizem je v preteklih dveh desetletjih povzročil dve pomembni družbeni spremembi. Ena je to, da se danes formalno demokratično upravljanje držav ne izvaja več v korist večine, pač pa se z njim prednostno zadovoljuje interese kapitala. Še več družbene škode pa nastaja zaradi sprememb družbenih vrednot, ki jih neoliberalizem povzroča pri upravljanju države: demokratične vrednote (predvsem poštenost in solidarnost) vse bolj spodriva temeljna neoliberalna vrednota, to je pohlep. Kratko rečeno: upravljanje države, ki sledi neoliberalnim usmeritvam, slabo zadovoljuje kriterije učinkovitosti, na katerih temelji demokracija. To se odraža predvsem v vse obsežnejši korupciji, slabitvi pravne države ter v strankokraciji, to je v ravnanju političnih strank, ki koristi države podreja strankarskim in podobnim interesom. O škodljivosti teh sprememb prepričljivo govore dogajanja v naši politiki, ali še bolj konkretno, v našem zdravstvu.
Poleg neoliberalizma so še tudi drugi razlogi, zaradi katerih je upravljavska učinkovitost demokracije prizadeta. Eden teh, ki ga je vredno omeniti, je organizacijska rešitev, po kateri večina demokratičnih držav svojo politiko razdeli v dva nasprotujoča si dela, v koalicijo in opozicijo. Ta delitev namreč upravljanje močno otežuje in zato bi jo kazalo opustiti. Uporaben zgled, kako to storiti, nam nudi Švica.
Grozeči zunanji sovražnik, ki so nam ga oskrbele ZDA, ter zaradi neoliberalizma vse manj učinkovito upravljanje držav, sta dva osrednja dejavnika, zaradi katerih je demokracija v EU močno prizadeta. Vse več se nam zato obeta takih njenih članic, ki bodo sicer ohranile volitve kot eno osrednjih značilnosti demokracije, dejansko pa bo njihovo upravljanje avtoritarno. Tak politični razvoj bo ogrozil tudi obstoj same EU kot skupnosti držav. Tega pa si večina njenega prebivalstva gotovo ne želi. Kaj torej storiti, da se ohrani in učvrsti EU kot skupnost držav, ki se jih učinkovito in pošteno upravlja v korist večine? Prednost naj bi po mojem imele dve zadevi. Kot prvo to, da naj bi EU čimprej dobila novo vlado (komisijo), ki se bo prednostno zavzela za končanje vojne v Ukrajini (sedanja vlada ravna prav nasprotno) in prenehanje genocidnega ravnanja s Palestinci. S tem bi odpadla osrednja potreba, da se politika EU še naprej podreja interesom ZDA, že samo prenehanje strašila v obliki zunanjega sovražnika pa bi v EU pomembno okrepilo demokracijo. In kot drugo: v EU naj se sistematično opušča uporaba neoliberalnih usmeritev in spodbuja uveljavljanje sistemskih sprememb, ki izboljšujejo upravljavsko učinkovitost demokracije (že omenjena delitev politike, volilna zakonodaja, pravna država, politično kadrovanje,….). EU naj torej postane učinkovit in zgleden demokratičen sistem, kjer za avtoritarnost in sovraštvo ni prostora.
Andrej Cetinski

NA ŽALOST (in v škodo Slovenije) – NE!

V ponedeljek, 26. januarja 2024, je v dvorani DS potekal dobro organiziran (s preveč uvodnimi govorniki in premalo razprave) strokovni javni posvet o ustanovitvi Pokrajin, za kar je treba izredno pohvaliti Inštitut za ustavno pravo. V zadnjem desetletju je bil to mogoče že deseti ali petnajsti tak posvet, kar kaže na veliko zadrego slovenske politike, ko govorimo o ustanavljanju   Pokrajin. Ustanovitev Pokrajin je namreč eden njenih najstarejših dolgov, ki se vleče prav od osamosvojitve. Najprej so nekateri sicer verjeli, da bo do ustanovitve Pokrajin prišlo »po dogovoru«, od spodaj navzgor; ker se  to ni zgodilo, je na podlagi spremembe Ustave US sprejelo sklep, da s sprejetjem ustreznega zakona to stori DZ oz., operativno vlada. Toda nobena vlada od leta 2006 tega ni storila – in vendar se v vsem tem času ni našel junak, ki bi odgovorne (vlado, ministre) tožil za neuresničevanje sklepa US. (Če bi veljal kombinirani volilni sistem, ki ga predlaga SINTEZA-KCD, bi v vsakem od preteklih mandatov lahko na tej podlagi upravičeno zahtevali odpoklic DZ). Tako pa nič: organiziramo bolj ali manj strokovne posvete, družno ugotavljamo, da so Pokrajine potrebne, kaj potrebne, nujne, nič pa se ne zgodi.
Kaj je pokazal ta zadnji posvet? Ponovno je potrdil izpričano enotnost razpravljavcev, da je ustanovitev Pokrajin nujna. Mogoče je bil narejen korak naprej v večji odmevnosti stališč stroke (ki jo je odlično zastopal predvsem dr. Dušan Plut), da bi morale biti Pokrajine močne, sposobne gospodariti s prostorom in regionalnimi razvojnimi viri ter oblikovati, usklajevati in udejanjati strategijo razvoja v svojem okviru. Najbolj plastično je na podlagi svojih konkretnih izkušenj na to opozoril Srečko Šestan, njegove izkušnje pa so, strokovno in teoretično, s svojimi uvodnimi prispevki podprli tudi nekateri drugi. Iz njih je jasno izhajala zahteva, da bodo morale Pokrajine del svojih pristojnosti pridobiti iz občin, ki očitno ne obvladujejo gospodarjenja s prostorom v širšem obsegu (sam sem opozoril na primer Soče, ki teče skozi tri občine, ki se niso sposobne dogovoriti za enoten pristop v gospodarjenju s Posočjem), drugi del pa prevzeti od države, ki dokazano neprestani teži k centralizaciji in hkrati k zanemarjanju razvojnih virov podeželja. Posebej opazno je na to potrebo po upravljavski kompetentnosti in relativni neodvisnosti Pokrajin opozoril dr. Ciril Ribičič, rahlo presenetljivo pa se je tem stališčem pridružil tudi župan Kočevja, dr. Vladimir Prebilič in še nekateri drugi. Če strnemo vsa ta razmišljanja, nas to vodi v razumljiv sklep, da je treba Pokrajine geografsko zasnovati na principu večjih »porečij«, kot so npr. porečje zgornje Save, zgornje Drave, spodnje Save, Mure, Soče in Primorja, itd. Tako, ob teh rekah navzgor, je potekalo tudi poseljevanje, tako se je oblikovala urbanizacija, torej vsi transporti (ceste, elektrika, kanalizacija, itd., ki so stalen problem občin), tako so se oblikovala regionalna središča, ki naj bi na principu dosegljive bližine omogočala ljudem potrebe po izobraževanju, zdravju, preskrbi itd. Na tej podlagi so se oblikovale (ne povsem enoznačno) tudi etnične značilnosti, jezikovni dialekti, šege in navade, ki danes  predstavljajo »etnos« določene (po)krajine. Drobitev teh naravnih celovitosti iz nekih sekundarnih političnih razlogov gre vselej v škodo gospodarskega razvoja, kvalitete življenja in zadovoljstva ljudi.
Ta strokovna predstava bodočih Pokrajin je na tem posvetu nedvomno (prvič jasno) prevladala. Toda nekateri, zlasti iz sfere aktivne politike, so hkrati zagovarjali prav to, kar to predstavo pokrajin uničuje in pohablja. Ob tem, da se zavedajo, da je na zgoraj zarisani podlagi v Sloveniji možnih le okoli sedem Pokrajin (ena več ali manj), so se hkrati zavzemali za bistveno večje število pokrajin. Minister dr. Aleksander Jevšek je uvodoma jasno povedal, da je zanj »predlog za 12 Pokrajin ustrezna podlaga za nadaljnje razprave«. Vsi vemo, kam to pelje: začeti politično usklajevanje na tej podlagi slej ko prej pomeni, da bomo sposobni doseči (gnil politični) kompromis šele nekje pri številki 18 ali 20 Pokrajin, ki bodo seveda nesposobne za opravljanje tistega, kar od njih pričakujemo. Z ustanovitvijo tolikšnega števila Pokrajin načrtovana in potrebna regionalizacija ne bo omejila aktualne politično-upravne centralizacije, temveč jo bo le prikrila z mrtvoudnimi Pokrajinami, ki ne bodo upravičevale svojih stroškov, temveč bodo predvsem nov show na politični karti Slovenije, ki bo zakrival zakulisja oblasti.
Razprava je torej pokazala, da politični interesi (interesi političnih strank in deloma županov) ne omogočajo dogovora o smiselni regionalizaciji Slovenije, zasnovani na ustanovitvi kompetentnih Pokrajin. Prostora med težnjami oblasti, ki oblikovanje Pokrajin intimno dojema kot krnjenje svoje moči in pristojnosti na eni strani in strahom samodržnih županov, da bodo Pokrajine omejevale »njihove pristojnosti«, praktično ni.
Zato tudi ni realno pričakovati, da bi sedanji DZ sprejel ustrezen akt o ustanovitvi Pokrajin. Če pa ga slučajno bo, bo to zaradi preveč babic kilavo dete, ki bo imelo težko, neuspešno življenje.
Verjetno vse to velja tudi za naslednji sklic DZ, če bodo poslanci izvoljeni po istem volilnem sistemu. Ta namreč zagotavlja le reprodukcijo parcialnih  interesov političnih strank in nam ne omogoča izvolitve poslancev, sposobnih spopasti se z izzivi sodobnega razvoja. Zato je tudi možnost neposrednega imenovanja Pokrajin, podobno, kot je DZ ustanovil občino Ankaran, tvegana, saj bi v celoti prevladali politični (oblastni) interesi strank in kupčkanje z njimi. Mimogrede: tako so se oblikovale sedanje volilne enote in njihova mreža je najbolj brezobzirno poseganje v regionalne zaokroženosti prostora in življenja ljudi v njem.
Mogoče bo vendarle treba za hip opustiti razprave o ustanovitvi Pokrajin in se vrniti k razpravi o demokratizaciji sedanjega volilnega sistema oz. o uvedbi novega Kombiniranega volilnega sistema, z na novo začrtanimi volilnimi enotami (ki bi sčasoma lahko postale Pokrajine), in s pravico državljanov, da  poslance volimo neposredno, ne kot anonimne predstavnike političnih strank.
———
Mag. Emil Milan Pintar za Programski svet SINTEZA-KCD

Spoštovani poslanci!
Smo aktivni državljani, ki nam je mar  za naš jezik in kulturo,  temelja težko priborjene  državnosti. Zdaj jezik ogrožamo še sami s svojo pravno ureditvijo, zato smo se odločili, da izrazimo veliko ogorčenje glede predloga za sprejem uzakonitve manjšinskih pravic za narode bivše Jugoslavije, ki bivajo v Sloveniji, ter predloga in uzakonitve pravice izbire jezika, v katerem bi se učenci, dijaki in študenti želeli izobraževati, oz. pravice do učenja svojega maternega jezika in kulture v okviru izbirnih vsebin  v osnovni šoli. Posledice uzakonjenja teh dveh predlogov bi bile za naš že tako identitetno ogroženi narod katastrofalne.  Ne samo v izvedbenem smislu (poučevanje v 6 dodatnih jezikih v osnovni šoli, morda celo v vrtcu), ampak tudi v identitetnem smislu:
Upamo, da se zavedate, da s takimi pravnimi rešitvami kršite 3. člen ustave RS, ki pravi: “Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe.”
Nadalje pa v 11. členu ustava določa:  “Uradni jezik v Sloveniji je slovenščina. Na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, je uradni jezik tudi italijanščina ali madžarščina.”
Ekonomski migranti niso nikdar niti v EU niti v ZDA postali avtohtona manjšina, tako tudi ne morejo postati na našem ozemlju. Pomembneje je, da se ukvarjate z zagotavljanjem pravic avtohtonih manjšin  Slovencev na ozemlju, ki je sedaj zunaj Slovenije, saj so Slovencem kratene pravice v vseh sosednjih državah.
Sklicevanje na mednarodne resolucije in opozarjanje na diskriminacijo ekonomskih migrantov iz  republik nekdanje Jugoslavije je več kot za lase privlečeno; nikjer v sodobnih demokracijah niso ekonomski migranti tako visoko na družbenih lestvicah in tako vpeti v vse pore družbe kot pri nas, tudi kulturno lahko svobodno ustvarjajo. Nihče jih ne diskriminira. Slovenski jezik pa je vrednota in je temelj obstoja slovenskega naroda, obstoja naše tradicije ter obstoja naše države, zato se z njim ni igrati.
Edino smiselno in prav bi bilo, da poskrbite za čim boljše pogoje integracije legalno priseljenih in njihovih potomcev, da se  le-ti čim prej naučijo slovenskega jezika in se poučijo o slovenski kulturi ter se tako enakopravno vključijo v slovensko družbo in izobraževalne procese. Tako to počnejo na primer v Italiji, Avstriji, Nemčiji in Švici, po katerih se radi zgledujemo! Prisluhnite končno že obupanim in nemočnim ravnateljem in učiteljem, ki imajo v šolskih klopeh ogromno otrok, ki se zaradi neznanja jezika sploh ne morejo vključiti v pouk. Strokovnjaki z ministrstva in fakultet, ki nimajo nikakršnega stika z resničnim dogajanjem na šolah, menijo, da bi pripravljalnice slovenskega jezika pomenile segregacijo, učitelji pa trdijo, da se segregacija učencev tujcev dogaja ravno sedaj!
Seveda nihče ne nasprotuje, da se posamezne skupnosti samoorganizirajo in v okviru svojih združenj ohranjajo svoj jezik in kulturo, tako kot to počno Slovenci povsod po svetu. Vendar pa morajo hkrati vsi priznavati prevladujočo kulturo in jezik države, kamor so se preselili.
Tudi v vseh državah nekdanje Jugoslavije se nahaja številna slovenska manjšina, ki se samoorganizira v društvih, a tem državam še na pamet ne pade, da bi jim priznale pravico do izobraževanja v slovenskem jeziku v javnem šolskem sistemu. Kolikor vemo, je tudi državna podpora samoorganiziranim društvom slaba. Celo na Hrvaškem, kjer po popisu iz leta 1910 obstaja ogromna avtohtona slovenske manjšina, jim izobraževanja v slovenskem jeziku v javnem izobraževalnem sistemu ne omogočajo niti v fakultativnem smislu.
Če bi se že odločali za večjo podporo javno podprtemu fakultativnemu pouku jezikov in kulture nekdanje Jugoslavije v okviru samoorganiziranih skupnosti, torej v okviru nevladnega, ne pa javnega sektorja, bi bilo to lahko samo na podlagi dvostranskih sporazumov,  v okviru katerih bi posamezna država omogočila enako učenje slovenski manjšini v  njihovi državi.
Ali smo res  tako malo zavedni,  da bomo potem, ko smo končno pridobili samostojnost, za katero so se stoletja borili naši predniki, spremenili v neko multikulturno državo?
Opozarjamo vse poslance, da boste osebno odgovorni za posledice, če boste glasovali za takšne zakone, kajti narodovega mandata za to nimate!
Prav bi bilo, da bi se zavzeli za to, da bi v vzgojni proces od vrtca do srednje šole uvedli več  spoznavanja naših korenin, naše bogate kulturne dediščine, naših vrednot, naših običajev, skratka –  naše identitete. Ljudstvo, ki ne pozna svojih korenin in ne spoštuje svojega jezika, se lahko hitro izgubi v viharjih zgodovine!
Iniciativa  za ohranjanje slovenskega  jezika in identitete

Novinarka Vida Kocjan je v mediju Nova 24TV, ki se oglašuje kot »Prvi v službi resnice«, objavila članek:  Kako kraljica aneksov deli milijone gradbenim baronom. Berite tukaj.

Avtor članka o napovedanih spremembah davčnega sistema Bina Kordež pride po natančni analizi do spoznanja, da si bistvenih odstopanj niti ne moremo privoščiti. Avtorjeva ocena je, da bo ustanovljena vladna delovna skupina na koncu predlagala nekaj manjših korekcij brez pravega učinka, ker je ob ohranitvi vseh upravičenj potrebno ohraniti tudi davčne obremenitve. Novih davčnih virov pa ni videti, ali pa so skoraj zanemarljivo majhni.
Zapiše tudi, da številke in primerjave kažejo, da naš davčni sistem ni hudo zgrešen.

Članek je tukaj!