Vsi prispevki, ki jih je objavil/a admin

Politika, stroka, odgovornost in odstopi

Ko pravni strokovnjak npr. kandidat za ustavnega sodnika dr. Rok Svetlič začne razmišljati politično, da bi ugajal vsem, ali da uporablja vsa sredstva, da bi dosegel svoj željeni cilj – položaj ustavnega sodnika – potem izgubi lastnosti strokovnjaka in postane politikant. Prav tako postavlja pod vprašljivost tezo o t.i. »politični ali idejni uravnoteženosti« ustavnih sodnikov. Stroko nadomesti politika.
Pa ne gre le za pravo. Gre celo za znanost. Npr. v Inštitutu Jožefa Štefana se opredeljujejo »znanstveno« do političnega dogajanja. Njihove zadnje poteze, ko podeljujejo »limono« informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik, so, milo rečeno, nevredne človeka, kaj šele znanstvenika. Čeprav to kasneje zanikajo, pljunek ostane.
Gre tudi za zdravnike oz. druge zdravstvene delavce tudi politike, ki npr. sodelujejo v procesu oblasti in so osebno neposredno odgovorni za smrt 20 letne Katje.
Gre za visoke policijske uradnike z dr. Antonom Olajem na čelu, ki zatajijo svoje strokovno znanje v korist podrejanja znani politični opciji.
Gre za kulturne delavce, profesorje na univerzah, gospodarstvenike itd., strokovnjake s svojih področij, ki zatajijo stroko na račun všečnosti avtokratu in njegovi politiki.
Na račun tega, da se slikajo z njim in tako postanejo večno »slavni,« ali da dobijo novo službo, mesto v nadzornem svetu, ali kaj podobnega, zatajijo ne le sebe, temveč svojo stroko, človečnost, državo oz. domovino.
Nekaterim pač ni pomoči. Bi pa ponovil, da vsem tem istim, nikoli več ne bi smel biti dostopen noben javni mikrofon, ali pa kakršenkoli državni položaj v tej državi. Nikoli in nikjer več!
Vprašljiva ni le njihova politična opredelitev, temveč tudi »strokovna.« In kaj naj človek potem reče o politikih, ki odločajo o življenju in smrti v državi? O politikih na mestih predsednika države, v parlamentu, v vladi…? Pravzaprav zmanjkuje besed.
Eno samo neznanje, neodgovornost, nevrednost mest, ki jih zasedajo in predstavljanje nas državljanov doma in v tujini! Vendar nihče ne misli, da jih je potrebno zamenjati z enako neodgovornimi in nevrednimi ljudmi, kot so trenutno na oblasti. Sadaj se celo ugledni strokovnjaki, sprašujejo, kako je vse to mogoče? Da pravo in država take situacije nista predvidela. Pravzaprav ni smešno, temveč žalostno, če je temu res tako. Kljub pravočasnim opozorilom 150 akademikov in znanih osebnosti!
Nedotakljivi in tudi »malo bolj enakopraven« Al Capone v Ameriki je bil obsojen zaradi utaje davkov, ne vseh umorov med prohibicijo. Dokaz, da je pravni sistem deloval. Kaj pa pri nas? Pri nas bodo počasi kazniva dejanja očitno postala legalna.
Še nisem slišal, da bi kdo od poslancev odstopil, ker ne more uresničevati svojega poslanstva oz. predstavljanja ljudstva. Vsega ljudstva, prosim. Ne le svoje polovice ali stranke. Prav tako se ne spomnim, da je kdo (razen nekoč minister Ivan Bizjak) odstopil iz objektivne odgovornosti.
Tukaj pri nas pa zaradi 4620 mrtvih, med njimi je tudi 20 letna Katja, za katero je minister s svojimi najbližnjimi neposredno odgovoren, nihče ne odgovarja in nihče ne odstopi. Na zahodu, po katerem se radi zgledujemo, ob zrušitvi letala, ali trku vlakov odstopi minister za promet in zveze. Kaj pa pri nas? Ne bomo odstopili, so jasni minister dr. Janez Poklukar, minister Andrej Vizjak, ministrica dr. Simona Kustec, minister Zdravko Počivalšek, dr. Vasko Simoniti…ter seveda večni minister v odstopu Aleš Hojs. Prvi med ministri pa pleza na najvišji dimnik v Evropi. Minister Gregor (beri država) pa nič.
Miloš Šonc, Grosuplje

V Evropi obstoja spopad med demokracijo in liberalizmom

Pod gornjim naslovom je sobotno Delo objavilo intervju s češkim politologom P. Drulakom, iz katerega zvemo kar veliko tega, kar pomaga razumeti vse večja nesoglasja med državami osrednje Evrope (Poljska, Madžarska, …..) in osrednjimi članicami EU. Do razhajanj prihaja očitno predvsem zaradi razlik v razumevanju demokracije: za P. Drulaka je madžarski predsednik Orban demokrat, po mnenju, ki v EU prevladuje, pa je spreten avtokrat. Tudi osebno ga imam za avtokrata, prepričljive argumente v prid tega mnenja pa sem našel v knjigi z naslovom Orban, ki jo imamo tudi v slovenskem prevodu, njen avtor pa je madžarski novinar P. Lendvai. Če sledimo razlagi te knjige, temelji Orbanova politična moč predvsem na spretnem populizmu, brezobzirni izrabi korupcije, nespoštovanju pravne države, učinkovitem podrejanju javnih občil in podpori kapitala, pomembno podporo volivcev pa mu zagotavlja tudi katoliška cerkev.
Za Orbanovo vladavino uporablja Lendvai izraz »firerska« (voditeljska) demokracija. Za demokracijo naj bi v tem primeru očitno šlo predvsem zato, ker se Orban volitvam ni odrekel. Če naj bi bile volitve ključni kriterij, po katerem naj si politični režim zasluži priznanje, da je demokratičen, potem bi si tudi Hitler nedvomno brez težav lahko pridobil naziv, da je demokrat; prepričan sem namreč, da bi ga vsaj 80% Nemcev podprlo, če bi bil recimo leta 1938 to podporo preverjal na volitvah.
Prav to, kar se politično dogaja na Madžarskem in Poljskem, dovolj nedvoumno dokazuje, da volitve še zdaleč niso zadosten »meter« za presojo, ali je politični režim demokratičen. Veliko bolj pomembni so danes nekateri drugi kriteriji, kar velja še predvsem za vladavino prava ter za od politike neodvisna javna občila. Če ga tako presojamo, pa je Orbanov režim veliko bližji fašizmu kot demokraciji, kakor jo večina razume.
Da češki politolog P.Drulak – pred kratkim je sodeloval na mednarodni konferenci v Ljubljani – Orbana proglaša za demokrata, je zaskrbljujoče. Ta, očitno ugledni mož, pa je v svojem intervjuju navedel še nekaj drugih, vse prej kot ugodnih ocen o EU, ki nakazujejo resen razkol znotraj EU med državami osrednje in ostale unije. Ta se utegne razviti v težko obvladljiv problem, ki bi močno prizadel tudi našo državo. Slovenci moramo zato aktivno delovati v prid krepitve demokratične EU. Največ bomo k uresničevanju tega cilja prispevali tako, da bomo svojo državo upravljali res demokratično in ne zmedeno avtoritarno, kot to se nam to zadnji dve leti dogaja. Ta vsebinski preobrat v prid demokraciji pa nam ne bo uspel, ne da bi najprej izvedli nekatere vsebinske spremembe v sedaj veljavnem modelu delovanja našega političnega sistema (volilni sistem, oblikovanje vlade, kadrovanje v javnem sektorju,..).
Andrej Cetinski, Sinteza, 9.10.2021

Kultura neke nekulturne politike

Zadnje čase se veliko govori o policiji, protestih, avtokraciji, policijski državi in še čem aktualnem. Več ali manj je ves srd usmerjen na enega samega človeka, nenadomestljivega predsednika vlade R Slovenije Janeza Janšo. Sicer upravičeno, a nič manj niso sokrivi in soodgovorni vsi, ki so zatajili svoja in skupna načela, ustavo, zakone, svoje vedenje in ravnanje.
Malo manj se torej omenja vse podpornike in razloge, ki so nas pripeljali v današnjo situacijo. Manj se tudi omenja kulturo, splošno in posameznikovo, ki je temelj medsebojnega sporazumevanja oz. dogovarjanja in sobivanja. Odlično jo je zadel spoštovani pisatelj Goran Vojnović v kolumni v enem od Objektivov Dnevnika, ko je primeroma opisal prepovedane besede, ki se ne smejo uporabljati v politiki. Na to sem se spomnil, ko sem poslušal Branka Grimsa. Nekako zelo podobno kot na Primorskem ali Štajerskem oz. drugje v Sloveniji, ko so v nekem drugem obdobju Slovenci uporabljali slovenščino namesto italijanskega in nemškega jezika. Zelo povedno!
Ta trenutek je verjetno politično prepovedana beseda »naciklerofašizem« v kakršnikoli povezavi s trenutno posvetno oblastjo in vrhom RKC, ki jo podpira. Vendar obnašanje ministra za notranje zadeve in generalnega direktorja policije dr. Antona Olaja v zadnji Tarči, ne pušča več nobenega dvoma. Predstavniki oblasti skušajo na nekulturen način in s posiljevanjem svojih stališč doseči svoj »prav.« Mimo vseh uveljavljenih družbenih norm. Očitno morajo za to uporabljati tudi solzivec in vodni top, pa še celo paleto denarne in druge prisile, v katero dvomi tudi ustavno sodišče. Na preizkusu ni samo pravna država in njeni temelji, v razmislek so dani kultura in ravnanje vsakogar od nas. Od vsakogar od nas se počasi zahteva razmislek in odločitev ter seveda aktivno ravnanje. Ko se avtokrat s svojimi somišljeniki in podporniki sklicuje na zakone, kakor si jih pač sam razlaga, zna postati zelo nevarno! Zelo jasno je že, kam nas ta voditelj vodi. Vse skupaj nima več nikakršne zveze z demokracijo. Še veliko manj pa s kulturo.
Ali se vsakdo odloča »prav« med politiki, strankarskimi navdušenci, policisti, zdravstvenim osebjem in sploh vsemi, ki tu bivamo, bo ne le pokazal čas, temveč tudi mi vsi oz. večina.
Da gre za nekulturno provociranje stranke SDS je dokaz tudi »slučajna« proslava v Marezigah nad Koprom, v kraju, kjer so kot otroci padle prve žrtve fašizma. Ali ni bilo že dovolj vaše provociranje s policijo v Ljubljani? Z očitnim povzročanjem javnega nemira med ljudmi s prisilo policije, ki naj bi sicer mir zagotavljala? Z vso vašo silno željo po oblasti in dokazovanju svoje večvrednostne »kulture.« Menda tujih predstavnikov na Brdu niste prepričali. Razen Madžarske in Poljske.
Verjamem, da nazaj na staro »normalno« in »predjanševsko obdobje« ne smemo več iti! Prvič zato, ker nikoli ni bilo normalno in ker s kakršnimkoli Janšo, dokazano, nikoli ni šlo in ne bo šlo nikoli več!
Kultura, kot si jo predstavljajo ministri in poslanci, ki poimensko podpirajo Janeza Janšo, je milo rečeno nekulturna, nespodobna in pokvarjena. Kdor si je ogledal prenos, ali pa posnetek zadnje seje parlamentarnega odbora za notranje zadeve, ki ga je vodil poslanec SDS Branko Grims, bo vedel, o čem govorim. Opomine, ki jih je dajal poslanki Nataši Sukič in nekulturno vedenje do Violete Tomić so samo pokazatelji obnašanja velikaša na oblasti. Pravzaprav primitivnost, ki ji ni para. Ali pač. Med somišljeniki. Že videno.
Težko si predstavljam, kako lahko kdo zavestno, ne da bi se nalival s kakšno žlahtno jesensko kapljico, podpira in ruši vse, predvsem pa kulturo, ki se je gradila več sto let.
Sedaj pa se čisto resno sprašujem: »Kdo vse med nami je tisti, ki vse to podpira?«
Miloš Šonc, Grosuplje, 9.10.2021

UČINKOVITOST IN LEGITIMNOST VLADANJA

VOLILNI SISTEM IN KRIZA

V kriznem času, pa naj gre za krizo kot jo povzroča epidemija Covid-19, begunsko ali ekonomsko- finančno krizo, stopata pri izbiri volilnih sistemov v ospredje zlasti dva preizkusa: ali volilni sistem prispeva k legitimnosti in učinkovitosti upravljanja države. Učinkovitost je pomembna, da bi bila oblast operativno sposobna obvladovati krizne razmere. Legitimnost pa zato, ker je v krizi še posebej občutljivo, če delujoča oblast ne uživa večinskega zaupanja prebivalstva oziroma volivcev. Na obeh izpitih Slovenija danes pade in k temu pomembno prispeva veljavni volilni sistem.
Večinski volilni sistemi vzpostavljajo učinkovito zakonodajno in izvršilno oblast. Toda za močno vlado večkrat stoji manjšinska podpora volivcev, kar je v nasprotju z našim prevladujočim pojmovanjem pravičnosti in demokratičnosti. Toda tam, kjer vztrajajo pri večinskem volilnem sistemu pravijo: nič hudega, če dobi danes (nezasluženo) nagrado v obliki dodatnih poslanskih sedežev zmagovalec volitev, ker bo podobno nagrado dobil tudi vsak naslednji zmagovalec, izvršilna oblast pa bo ves čas delovala stabilno in učinkovito. Polarizacija na dva bloka ni izrazita dokler politična stranka ne more zmagati, ne da bi osvojila sredinske glasove. Obe največji stranki pa pristajata na ohranjanje večinskega sistema tudi zato, ker dobi zmagovalec omenjeno nagrado od manjših političnih strank po načelu: Kjer se prepirava dva, tretji izgubo ima.
V proporcionalnem volilnem sistemu se lahko vladna koalicija in vlada sklicujeta na večinsko voljo volivcev. Bistvena značilnost tega sistema je sorazmerna zastopanost političnih strank. Preprosto povedano: delež poslanskih sedežev neke stranke je odvisen od deleža osvojenih volilnih glasov. Vendar pa sta stabilnost in učinkovitost upravljanja z državo v proporcionalnih volilnih sistemih manjša kot v večinskih. K temu precej prispeva veliko število manjših parlamentarnih političnih strank. Še posebej, če niso le majhne, temveč so tudi nenačelne in nagnjene k dnevnemu spreminjanju programskih usmeritev, ko prodajajo svoje poslanske glasove vodilni stranki. Do presenetljivih zasukov, do katerih vodi na primer izvolitev novega predsednika takšne stranke, prihaja včasih že neposredno po volitvah, bolj pogosto pa takrat, ko prihaja do vladnih kriz in oblikovanja nove vlade v času, ki je od volitev že precej oddaljen. Takrat cvete razprodaja poslanskih glasov.
Če sta zaupanje volivcev in s tem legitimnost vlade v večji meri zagotovljeni v proporcionalnem, stabilnost in učinkovitost upravljanja države pa v večinskem volilnem sistemu, je na mestu vprašanje: Ali obstoji volilni sistem, katerega pomembni sestavini sta tako stabilnost upravljanja države kot tudi legitimnost? Da, obstoji. Takšne značilnosti ima volilni sistem, ki gradi na pozitivnih sestavinah večinskega in proporcionalnega volilnega sistema, na primer kombinirani (mešani) sistem dveh glasov, kakršnega poznajo že od sredine prejšnjega stoletja v Nemčiji.
Verjamem, da so za Slovenijo ob nemških enako in bolj pomembne izkušnje Nove Zelandije, ki je ta sistem vzpostavila v 21. stoletju. Gre namreč za relativno majhno državo, znano v preteklosti po močnem vplivu britanskih tradicij na sploh in tudi pri ohranjanju enokrožnega večinskega sistema. V Novi Zelandiji so uvedli kombinirani sistem dveh glasov na podlagi preučitve vseh v svetu znanih različic, kar je usmerjala državna volilna komisija s pomočjo množice ekspertov. Ob tem so bila nasprotovanja političnih strank presežena z referendumom. Zato je bilo mogoče uvesti ureditev, v kateri je število poslanskih sedežev, zapolnjenih na podlagi strankarskih list, celo manjše kot število tistih poslancev, ki so izvoljeni po načelih večinskega volilnega sistema.
Naj spomnim, v kombiniranem volilnem sistemu dveh glasov se s prvim glasom izvolijo poslanci, ki dobijo največ glasov v volilnih okrajih, v katerih se voli po en poslanec. Z drugim glasom pa se izvolijo poslanci glede na delež glasov za strankarske liste kandidatov. To glasovanje poteka na ravni nemških dežel ob 5-odstotnem pragu za vstop stranke v parlament.
Najpomembnejši sestavini tega volilnega sistema sta: (1) drugi glas ne more nikomur ogroziti poslanskega sedeža, pridobljenega na podlagi večinskega volilnega sistema in (2) drugi glas odloča o proporcionalni sestavi celega parlamenta, ne samo njegove polovice. Zaradi teh značilnosti ni prepričljivo ta sistem uvrščati med različice večinskega ali proporcionalnega volilnega sistema.
Naj omenim pomembni izboljšavi, ki ju predlaga Nacionalni svet za demokratično spremembo volilnega sistema, oblikovan na pobudo Sinteze. Večinski del volitev (prvi glas) bi se po tem predlogu izvedel v dveh krogih (sistem absolutne večine), kar nedvomno vodi do pravičnejše izbire. Poleg tega bi to omililo težave, s katerimi se spopadajo v Nemčiji zaradi t. i. presežnih mandatov. S strankarskih list, o katerih odločajo volivci z drugim glasom, pa bi bili poslanci po našem predlogu izvoljeni glede na število obveznih in absolutnih prednostnih glasov (in ne glede na vrstni red, ki ga določi politična stranka). Uvedba takšne ureditve ne zahteva ustavnih sprememb, kar pomeni, da bi število poslancev ostalo še naprej fiksno (90), medtem ko se v Nemčiji poveča zato, da odpravijo odstopanja od sorazmernosti, ki jih povzroča večinski del volitev.
Naj omenim možen ugovor, da je pri nas referendum, na katerem naj bi zmagal večinski volilni sistem, že bil izveden. Res je bil izveden, in sicer leta 1996. Referenduma se je udeležilo 37,9% volivcev, kar je skrajno malo glede na to, da se volilni sistem v Sloveniji spreminja z 2/3 večino vseh poslancev. Delež glasov za večinski volilni sistem ni dosegel niti kvoruma, ki je danes določen kot pogoj, da sprejeti zakon pade na referendumu. Leta 1996 je dobil večinski volilni sistem 44,5% oddanih glasov, volilni sistem s prednostnim glasom 26,6%, kombinirani sistem dveh glasov 14,4%, proti kakršni koli spremembi je bilo 4% volivcev, ostalo pa so bili neveljavni glasovi. Večinskega sistema Ustava od spremembe iz leta 2000 ne dopušča več, Ustavno sodišče in Beneška komisija pa sta ugotovila, da je bil sprejem ustavne spremembe skladen z (evropskimi) demokratičnimi standardi in izročili, ker zakonodajni referendum ne more onemogočiti spreminjanja ustave.
Čeprav je bil referendum že pred četrt stoletja, ko kombinirani volilni sistem še ni bil enakovredna alternativa večinskemu in proporcionalnemu, je zanimivo, da razporeditev takratnih glasov prav kliče po uvedbi takšnega sistema. V njem bi bil namreč prvi glas urejen natanko tako, kot so predlagali pristaši dvokrožnega večinskega sistema, drugi glas pa tako kot so predlagali pristaši ukinitve okrajev in uvedbe absolutnih prednostnih glasov. Poleg tega se kombinirani volilni sistem dveh glasov lepo prilega določbi 80. člena Ustave, po kateri se poslanci volijo »po načelu sorazmernega predstavništva ob štiriodstotnem pragu za vstop v državni zbor, pri čemer imajo volivci odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom«.
Pristaši kombiniranega volilnega sistema smo prepričani, da bo vse bolj prevladoval, ker je razumno pričakovati, da države, ki bodo dograjevale svojo ureditev volilnega sistema ne bodo »preskakovale« iz ene v drugo skrajnost, iz večinske v proporcionalno in nazaj, ko vendarle obstoji zelo solidna vmesna rešitev.
Ukinitev volilnih okrajev in uvedba prednostnega glasu sta že nekajkrat dobila premalo poslanskih glasov. Nasprotovali so jima, ker naj bi ogrožali interese in potrebe podeželja. Kombinirani sistem je uspešen odgovor tudi na ta pomislek, saj ob uvedbi prednostnih glasov, zagotavlja izvolitev po enega poslanca v vsakem od 44 volilnih okrajev širom države.
Mislim, da bo predlog uvedbe kombiniranega sistema potrebno domisliti glede vprašanja, kako doseči, da se ne bi poslanci po izvolitvi izneverili programskim usmeritvam in obljubam, na podlagi katerih so bili izvoljeni. Predloge za uvedbo odpoklica je še posebej zahtevno urediti za poslance, izvoljene na podlagi strankarskih list, ki so po naravi stvari v manjšini. Zato bi bilo nepošteno zoper njih sprožiti postopke klasičnega odpoklica, ki se niti teoretično ne bi mogli končati v njihov prid.
To je nekaj argumentov, ki govorijo za uvedbo kombiniranega volilnega sistema, ki spodbuja, da se kriza učinkovito razrešuje ob večinskem zaupanju volivcev. Zato je smiselno takoj organizirati različne oblike izjavljanja volivcev in še posebej kandidatov za poslance o takšni demokratični reformi volilnega sistema, da bi lahko takoj po volitvah stekli postopki za njegovo uvedbo. Slabo bi bilo namreč, če bi se zadovoljili z vračanjem v nekdanjo normalnost in bi pozabili, da pred krizo z njo nismo bili zadovoljni.
Ciril Ribičič, 7.10.2021

Ciril Ribičič, DNEVNIK, 16. oktober 2021
Učinkovitost in legitimnost vladanja: Volilni sistem in kriza

Dekle z imenom Katja in tisoči brez imena

Dekle pri dvajsetih, po imenu Katja, je umrla zaradi zapleta po cepljenju s cepivom Janssen. Da gre za zaplet cepljenja, je tako zanesljivo, da so to sporočili tudi tisti strokovni komentatorji, ki so pri svojih izjavah običajno zelo zadržani.
To je druga smrt zaradi tega cepiva; konec maja je zaradi enakega zapleta ob istem cepivu umrla slovenska državljanka v Bruslju. Gre za krvavitve in tromboze v možganih ob hkratnem znižanem številu trombocitov; pojavlja se zlasti pri mlajših ženskah. V najtežji obliki je redek, v enem primeru na milijon cepljenih oseb, v manj težki klinični sliki pa v enem na deset tisoč primerov.
Smrt Slovenke v Bruslju je bila povod, da je Belgija omejila cepljenje s cepivom Janssen na mlajše od 41 let. Ukrepale so tudi druge države: Italija in Nemčija ga uporabljata pri starejših od 60 let, na Portugalskem in Irskem pri starejših od 50 let, Danska pa je trajno opustila cepljenje ne samo s tem cepivom, temveč tudi z drugim vektorskim cepivom Astra Zeneca, pri katerem so bili opisani podobni zapleti.
Ko sem izvedel za smrt nesrečnega dekleta, sem ob vsej tragiki, ki jo predstavlja za njeno družino, pomislil, da bi moral napisati besedilo, da še naprej podpiram cepljenje. Ne kljub tej smrti, ampak zaradi nje: ker je Katja s cepljenjem pokazala, da ji je poleg sebe mar tudi za druge, ki jim bo precepljenost koristila. Ker se je pridružila stotisočim, milijonu ljudi, ki so se odločili za cepljenje, čeprav vedo, da bo nekaterim med njimi škodilo. Ker bi bila njena smrt sicer še bolj nesmiselna.
Ampak pri tej smrti ni šlo za naključje, za nesrečni zadetek na loteriji. Šlo je za smrt z napeljevanjem, h kateri sta prispevali politika in uradna stroka do te mere, da je o tem potrebno spregovoriti. Kljub neizogibnim očitkom o kršenju pietete in zlorabi smrti in v politične namene.
Ne mislim na to, da svetovalna skupina za cepljenje sploh ni razpravljala o smrti Slovenke v Belgiji (vsaj iz njenih zapisnikov tega ni videti). Tudi ji ne morem šteti za napako, da ni posnemala previdnosti drugih držav in ni omejila uporabe cepiva na starejše osebe ali celo opustila cepljenje z njim, saj imamo na voljo več drugih cepiv, ki so varnejša. Svetovalna skupina ima za seboj uradno stališče Evropske agencije za zdravila, ki pri cepivu Janssen ni navaja nobene omejitve. Morda bi se lahko zamislila nad razmeroma majhno učinkovitostjo tega cepiva (67%) v primerjavi s cepivi Moderna (94%) in Pfizer (95%), ampak tudi drugod se na to ne ozirajo preveč. Čeprav se bo morda izkazalo, da je skušala spraviti v promet že dobavljeno cepivo, tudi to ni greh in še vedno je pokrita z mnenjem Evropske agencije.
Ni pa ji mogoče spregledati, da molči ob ukrepu vlade, ki skuša povečati precepljenost ljudi s prevaro. Poleg grožnje s palico – pogoja PCT, podprtega z nezakonitimi sankcijami (nedostopnost do delovnega mesta, nedostopnost do zdravnika), jim namreč ponuja korenček, da bodo tisti, ki se bodo cepili s cepivom Janssen, že na dan cepljenja pridobili dokazilo o cepljenju. Pri drugih cepivih, ki zahtevajo dva odmerka, bodo dokazilo pridobili šele po drugem, torej bodo nanj čakali tri do štiri tedne. Gre za zavajanje s pomočjo laži, saj nobeno cepivo ne ščiti že prvi dan. EMA na svoji spletni stani piše, da cepivo Janssen prične učinkovati štirinajst dni po odmerku. Vlada je s tem zavajanjem sprožila množično odločanje za manj učinkovito in manj varno cepivo, za katerega prej ni bilo nikakršnega zanimanja. Ob tem je tisočim cepljenih vzbudila občutek, da so varni in se lahko obnašajo bolj sproščeno, s čemer jih je izpostavila veliki nevarnosti okužbe in okuževanju drugih, saj jim ni bilo več treba opravljati hitrega testa za dokazovanje neokuženosti. K temu dodajmo še vladno naročilo stotisoč dodatnih odmerkov cepiva Janssen, ki bi se v primeru, da ne bi prišlo do Katjine smrti, zanesljivo porabili. Ni šlo za pomoto, šlo je za naklep, da se za vsako ceno nažene ljudi v cepljenje, pa čeprav s kaznivim dejanjem, s prevaro s hudimi posledicami, z izpostavljanjem množice ljudi velikemu tveganju, da – z zločinom proti ljudstvu. Morda pa je vlada mimogrede še hotela opraviti dober posel: spraviti v promet slab nakup in upravičiti še enega iz kompanjonske države.
In svetovalna skupina za cepljenje? V obtok spravlja sporočilo, da se z delom odloka o cepivu Janssen ni strinjala in da jo je »povozila« vlada (kot že tolikokrat prej). Ampak to je niti v najmanjši meri ne opravičuje. Vedela je, da cepivo ne deluje takoj in da bodo v vmesnem času ogroženi desettisoči ljudi, ker jih bo ukrep zavedel, da se bodo počutili varne. Zdravniki bi se morali opreti na poklicno etiko, če že niso imeli dovolj poguma, da bi se zoperstavili monstruozni politiki. Njihova dolžnost je bila, da javnost opozorijo na to, kaj se pripravlja, in odstopijo. Ne vem, če so krivi po kazenskem zakoniku, ki govori samo o malomarnem opravljanju zdravstvene dejavnosti; ampak krivi so po mnogo višjih zakonih: po zakonih moralne dolžnosti in človečnosti. O mnogih drugih zdravnikih in strokovnjakih, ki so vedeli, pa so molčali, ne bom izgubljal besed.
Katja je s cepljenjem želela doseči svobodo. Morda ni imela v mislih velike, abstraktne svobode; lahko da je drugi dan želela na koncert ali pa je morala v službo na prvi delovni dan; bila je naivno prepričana, da bo z vladnim korenčkom zlomila vladno palico in se je ujela v past, ki so jo nastavili brezdušni upravljalci epidemije. Pred cepljenjem ji niso pojasnili razlik med nevarnostjo in učinkovitostjo cepiv, ki jih je imela na voljo. Če je ne bi zapeljala lažniva obljuba o hitro doseženi varnosti, bi se najbrž odločila za drugo cepivo.
Katja je dekle z imenom; nanjo mislimo, čeprav je ne poznamo. Sočustvujejmo z njeno družino. Tisoči ljudi, ki so med epidemijo umrli v domovih starejših občanov, pa so za nas brezimni in brez obraza. Ko so umirali, niso imeli ob sebi niti družinskih članov. Politika in uradna stroka sta jih zaprli v domove, ki so bili žarišča okužb, da sta hranili prostor za druge, katerih življenja naj bi bila več vredna. Če bi jih obravnavali tako kot druge, bi mnogi preživeli; to se je izkazalo v tistih državah, kjer stari ljudje niso nekoristen strošek. Ob tem, ko čas in pomagači uničujejo dokaze, obljubljenih preiskav ni, varuh človekovih pravic molči, predsednik medicinske etične komisije pa ni potreboval podatkov, da bi ugotovil, da je bilo vse v najlepšem redu in v korist oskrbovancev. Za razliko od tega nekatere države vsaj za nazaj samokritično govorijo o desettisočih nepotrebnih smrti, nemška kanclerka je govorila o senicidu. Mi smo izbrali kolektivno zanikanje.
Ali bomo pozabili tudi Katjo?
Prof. dr. Dušan Keber

INTERVJU s prof. dr. Dušanom Kebrom v reviji SVET 24 PLUS

Kandidati za volilno zmago…

… morajo priti z jasnim demokratičnim programom!

Dne 29. 09. 2021 sem kolegu N. Tošu in sodelavcem v »Zavezništvu« (ter preko njih prvakom opozicijskih strank) poslal kratko pismo, s katerim sem želel opozoriti, da številni državljani poteze opozicijskih strank dojemamo malo drugače, kot jih sami vidijo. Na predlog kolegov iz SINTEZE-KCD posredujem kratek povzetek pisma:

»Seveda se strinjam, da je ta vlada nikakršna in da bi se je morali čimprej znebiti. Je ohola, revanšistična, nesposobna, nedemokratična, povezuje se z elementi skrajno desnega neofašizma in mafijskimi združbami. Vladati hoče mimo zakonodaje, z dekreti (dekretizem), polašča si zakonodajne pristojnosti Parlamenta in razgrajuje institucije civilnega nadzora. Uničila je medije, ki so opozarjali na njen nepotizem in sistemsko korupcijo, v kateri smo s to vlado postali evropski prvaki.
Vendar zame ni dovolj, da se poskušamo znebiti te vlade, ki je prava sramota. S tem, ko opisujem njene napake, poskušam opozoriti, kakšna nova vlada ne bi smela biti. Ne gre torej za to, da to vlado enostavno zamenja neka druga vlada, bolj sredinska ali mogoče malo bolj leva. ZAMENJATI JO MORA DRUGAČNA, BISTVENO BOLJŠA VLADA.
Prepričan sem, da bi morala ta drugačna vlada kot svoje bistvene naloge, poleg demokratizacije, prepoznati in sprejeti predvsem:
-Spremembo volilnega sistema, saj nam sedanji generira negativno kadrovsko selekcijo;
-Na drugo mesto postaviti frontalen boj proti sistemski korupciji, kar pomeni tudi obnovo za to potrebnih (kriminalističnih) institucij. Kaj nam pomaga gospodarska rast, če pa je večino prigaranega plen mafijskih združb;
-Globalno obnovo sistema demokratičnega nadzora politike (krepitev vloge KPK, Informacijske pooblaščenke, Računskega sodišča, neodvisnega tožilstva), predvsem pa referendumskega sistema. Sprejeti mora načelo, da vlada vse pomembnejše sistemske rešitve preverja z referendumom. Brez referendumskega nadzora je in bo sleherna politika vselej v nevarnosti, da jo zapeljejo neki lastni, parcialni interesi. Ni politične demokracije brez demokratičnega nadzora politike s strani državljanov;
-Neoliberalizem in profitarsko rezoniranje, ki ga nam vsiljujejo mednarodne finančne hobotnice, zamenjati z modelom sonaravnega bivanja.

To niso neke moje radikalne ideje, s temi zahtevami se v SINTEZI-KCD srečujemo vsak dan. To pomeni, da opozicijski kandidati za volilno zmago ne smejo računati, da jim bodo volivci naklonili zaupanje samo na podlagi sovraštva do sedanje vlade. Ne, opozicijski četverček si ga mora prislužiti z jasnim demokratičnim programom.
Prvo napako so storili že s tem, da se niso bili sposobni dogovoriti za predvolilno koalicijo, vsaj programsko, če že ne volilno. Drugo so naredili, ker v opredelitvi svoje povolilne koalicije preveč poudarjajo, da ne bodo sodelovali s strankami, ki zdaj vladajo z Janšo. Seveda je to prav, toda zapisati bi morali, da ne bodo sodelovali s strankami, ki zdaj v tej vladi prakticirajo nedemokratično politiko, ki se niso sposobne upreti korupciji, ker razgrajujejo inštitucije civilnega nadzora, ker sodelujejo v nasilju nad mediji, itd. V njihovi politični retoriki je mnogo preveč poudarjanja distance do janšizma, premalo pa razumevanja interesov državljanov in empatije do njih. Premalo programa, preveč ograjevanja.
Predlagam, da tisti, ki imate redne stike z opozicijskimi liderji, te opozorite, da doslej še zdaleč niso prepričali volivcev, da bo nova vlada, ki se je nadejajo, boljša, bistveno drugačna od sedanje vladne polomije, kar zadeva odnos do državljanov, korupcije, nepotizma, pripravljenosti, demokratizirati volilni sistem, itd.
Da se jim ne bo na volitvah zgodila kakšna nova instant stranka. Delež še neopredeljenih volivcev je svareče velik.«
Emil Milan Pintar, Sinteza, 30.9.2021

Brisanje preteklosti – prekletstvo slovenskega naroda

Krilatico, vsakdo, ki ima pet minut časa, se s tem ali onim ukvarja, bi lahko zapisali tudi tako: vsakdo, ki hoče dvigniti svoj politični rejting, se spravi na našo državno preteklost – od navadnega državljana do vidnih politikov, vse do predsednika vlade in tudi države. In žal se nam ta isti vzorec neprestano ponavlja in smo se iz zgodovine bolj malo naučili; to pa ima za posledico razvojni zastoj in narodno neenotnost. Zakaj?

Marijan Lačen v SP Dela o brisanju preteklosti

Zakaj smo Slovenci vse bolj razdvojeni, sprti.

Razdvojenost Slovencev ni slučajna, pač pa jo povzročajo zelo konkretno opredeljive okoliščine in če teh ne bomo spremenili, bomo še naprej in celo čedalje bolj sprti.
Nedaleč stran je manjša država z imenom Švica, ki je gospodarsko izjemno učinkovita in kljub svoji pestri nacionalni in religiozni sestavi ne pozna notranjih razprtij prebivalstva. Njen model demokracije je v vseh pogledih izjemno učinkovit. –> Preoblikujmo našo demokratično ureditev (volitve, sestava vlade, neposreden vpliv volivcev na ravnanja politike, politično kadrovanje) po zgledu Švice, pa tudi z razdvojenostjo ne bo več težav.
Andrej Cetinski

Preberi prispevek!

Zabeležka seje Programskega sveta

Zadeva: Zabeležka prve jesenske seje Programskega sveta SINTEZA-KCD
(27. TK-seja je potekala dne 31. 8. 2021 med 17.00 in 18.30 uro na platformi JITSI)

Uvodna opomba:
Sledeči zapis ni oblikovan kot zapisnik, saj je bila seja, kot običajno prva seja novega ciklusa, namenjena oceni situacije in identificiranju tistih dejstev, ki predstavljajo izhodišča za programsko usmeritev SINTEZE-KCD v sledečem obdobju. Obenem je treba uvodoma poudariti, da je bila razprava izjemno poglobljena in argumentirana, zato jo je njeno povzemanje nedvomno osiromašilo.

1. Kot izhodišče lahko sprejmemo ugotovitev, da Slovenija zadnji dve desetletji zaostaja za primerljivimi državami (Češka, Slovaška, Baltski trojček, itd.). Ob koncu preteklega stoletja je bila Slovenija »zgodba o uspehu«, z boljšimi razvojnimi izhodišči od omenjenih držav. Danes za njimi že zaostaja po večini ključnih družbeno-razvojnih parametrov.

2. Kot značilnost tega obdobja in hkrati razlog za zaostajanje je prav gotovo uvajanje strankokracije namesto demokracije, kar vodi v odtujenost politične nomenklature od državljanov. Ta zaprtost politične elite v strankarske strukture hkrati pomeni, da se politika vse bolj ukvarja sama s seboj, s preigravanjem oblastnih iger, namesto z razvojnimi vprašanji. (Informacija prof. dr. P. Glaviča, da poteka študija o vzrokih zaostajanja. Več informacij bo posredoval pismeno).

3. Zapiranje politike same vase pa vselej spremlja vrsta negativnih pojavov: centralizacija oblasti in/ali kaos, njena privatizacija, vse globlja korupcija, poudarjena ideološka in verska konfrontacija, itd., kar vse vodi na eni strani v pasivizacijo državljanov, na drugi pa v obujanje simpatije do nedemokratičnih sistemov, ki so »probleme reševali« s trdo roko in nasiljem.

4. V razpravi je bilo poudarjeno, da so se s podobnimi trendi srečevale tudi nekatere druge države, npr. Irska, Islandija, deloma tudi Francija in Nemčija. Te države so se v takih primerih (pod pritiskom državljanov in demokratičnih institucij, ki nadzorujejo delo politike), ko so ugotovile, da se njihova politična elita vrti v začaranem krogu oblastnih manipulacij, obrnile neposredno na državljane (začasni suspenz oblastnih institucij) in pogosto mimo zakonodajnih in izvršilnih struktur pričele procese uvajanja »demokratičnih družbenih inovacij«. Praviloma je bil na začetku tega procesa spremenjen sistem volitev, pogosto korekcije ustave, itd., vse s ciljem, da se bistveno prezračijo zatohli kuloarji oblasti in z novimi ljudmi pridobi nove ideje, nove vrednote in nova pravila politične igre. (M. Maček bo v pisni obliki predstavil te procese demokratičnih inovacij v nekaterih omenjenih državah).

5. Vse te ugotovitve vodijo k spoznanju, da Slovenija potrebuje mnogo več kot zgolj zamenjavo sedanje oblasti. Govorimo lahko o nujni potrebi nekakšnega resetiranja oblastnih struktur in (strankarskih) elit. Bistvena sprememba volilnega sistema je nujen začetek tega procesa, ne pa njegov končni cilj. Hkrati pa je bolj ali manj jasno, da niti opozicijske stranke v tem procesu nočejo sodelovati.

6. Sedanje stanje v slovenski družbi je samo po sebi zadosten argument za spremembo volilnega sistema, kar ostaja prioritetna usmeritev SINTEZE-KCD v naslednjem obdobju. Pri tem pa je razprava opozorila še na nekatera ne povsem razumljiva dejstva. Sedanja vlada, ki je s svojim nekulturnim obnašanjem prava sramota za Slovenijo, po eni strani uspešno »kupuje« volilne glasove (razdeljevanje služb svojim privržencem, povečevanje njihovih prihodkov skozi nenadzorovano nagrajevanje, lažne obljube, da bo zasebno zdravstvo učinkovitejše, itd.), po drugi pa z nasiljem nad mediji in drugače mislečimi povečuje nezaupanje in odpor. Vse to nas pripelje do vprašanja, ali se sedanja oblastna struktura zares pripravlja na volitve, ali pa išče nedemokratično pot za ohranjanje sedanje oblasti (npr. z razglasitvijo izrednih razmer in prelaganjem volitev).

7. Nerazumljiva pa je tudi nesposobnost opozicijskih strank, da podprejo demokratično spremembo volilnega sistema. Če se res naslanjajo na državljane, bi v našem predlogu volilnega sistema morale prepoznati svojo priložnost zase in za svoje cilje. Njihovo mencanje v tej odločitvi sili v razmišljanje, da so tudi same ujete v strankokratske obrazce delovanja in da se tudi same boje demokratičnih volitev. Njihova nesposobnost medsebojnega dogovora odpira vprašanje, ali ni v ozadju koketiranje z mislijo na nekakšno »veliko koalicijo« s še več strankokratskega nasilja in še manj demokracije, z dogovorno toleranco do korupcije in ukinjanje preostalih neodvisnih institucij in medijev?

8. Zaradi teh dilem bo morala SINTEZA-KCD v naslednjem obdobju, ob glavnem cilju, spremembi volilnega sistema, več pozornosti nameniti tudi nekaterim drugim projektom. Verjetno so to predvsem naslednja področja:

  • problemi decentralizacije oblasti (švicarski model), vključno z uveljavitvijo Pokrajin;
  • odprava sistemske in drugih oblik korupcije;
  • vstopanje RKC v civilne oblastne strukture;
  • ločevanje izvršne in zakonodajne oblasti in povečevanje upravljavske avtonomije v javnem sektorju;
  • nevarnost privatizacije izobraževanja in zdravstva;
  • nevarnost sistemske korupcije znotraj velikih investicijskih projektov (2TDK, Tretja os, druga nuklearka, itd.)
  • itd.

SINTEZA-KCD bo poskušala na izbranih projektih zbrati ustrezne kadrovske potenciale za korektno, strokovno obravnavo teh vprašanj.

9. Ob ohranjanju demokratične spremembe volilnega sistema kot prioritetnega projekta našega dela pa je treba prvenstveno odgovoriti na vprašanje: je to projekt, ki ga podpirajo opozicijske stranke (in sindikati), s katerimi bomo skupaj nagovarjali državljane, ali pa je to projekt, ki ga bomo vodili brez njihove pomoči, še več, brez njihovega soglasja in toleriranja, še več, tudi proti njim, če bomo ocenili, da so one same zgolj del odtujene politične nomenklature.
Odgovor na to vprašanje bo bistveno vplival na način našega nastopa in na agendo potrebnih nalog (program dela), zato ga moramo poiskati čimprej.

10. Če Sloveniji ne bo uspelo »resetirati« sedanje oblastne strukture oz. z uvajanjem demokratičnih družbenih inovacij zaokreniti smeri razvoja, nas verjetno čaka najprej obdobje kaotičnih konfliktov in pozivanja k »močni vladi« (diktaturi), nato pa dolgo obdobje političnega nasilja, temelječega na brezobzirnem profitnem gonu. Nekakšen nasilni, umazani kapitalizem, sodobna inačica neo-fašizma za polrazvite družbe.

Zapisal: Emil Milan Pintar

Nasilništvo – Kam nas peljejo?

NA JURIŠ, Primož Knez, Dnevnik, 7. september 2021
Horda podivjanih, a dobro organiziranih norcev je ob glasnem tuljenju, huronskem dretju, s palicami z nabodenimi žeblji v rokah in prižganimi baklami sredi mirnega sobotnega poznega popoldneva uletela na malo nogometno igrišče v najbolj mirnem mestu, kar si ga lahko predstavljate, in jurišala na nič hudega sluteče navijače in nogometaše. Kot podivjane zveri so se jih lotili, jih nekaj pošteno pretolkli in se v maniri največjih strahopetcev hitro pobrali. Ni se zgodilo nekje v kakšni zakotni, po brutalnem nasilništvu znani državi, kjer stopnja nasilja, kriminala in umorov za nekaj tisočkrat presega slovensko. Ne, zgodilo se je pri nas, v mirni, lepi, urejeni Škofji Loki, kjer je novica meseca s področja črne kronike, če spuščeni pes ugrizne soseda v nogo.
Horda popolnoma zaslepljenih teoretikov zarot je v petek zvečer ob glasnem vpitju in tuljenju uletela v prostore Televizije Slovenija. Trdili so, da imajo do tega vso pravico, mesece prej so »opozarjali«, da jih noče nihče poslušati, in skrajni čas je bil, da so zadeve vzeli v svoje roke in napadli ustanovo, ki jih noče razumeti.

Kaj imata ta dva dogodka skupnega? Vse. Kažeta, kako globoko smo kot družba zabredli, da se nam prag tolerance za nasilništvo vseh vrst počasi, a vztrajno dviguje. Še več. Mnenjski voditelj in strateški prišepetovalec ministra za gospodarstvo in podpredsednika slovenske vlade je napad na RTV pospremil z besedami, da so si novinarji te ustanove pač sami krivi. Seveda. Kot je baba sama kriva, do jo je mož pretepel. Kaj ga pa ni poslušala!
Kako grozno je, da se vodji Rumenih jopičev, ki delujejo v javnem interesu (!) in pod dolgimi rokavi sramežljivo skrivajo nacistične simbole, ne zgodi prav ničesar, ko zapiše, da je Hitler heroj, da bo hudo, ko oni pridejo na RTV, ne pa zmešani Troha, in ko pozove domoljube k podpori in sponzoriranju militantstva in ustanavljanju desne milice?
Kako smo lahko zabredli tako globoko, da so neonacisti postali biseri in da tudi na drugem političnem polu komaj najdejo kakšno kritično besedo za incident na Kredarici, češ, samo vrnila mu je, on je še hujši?
Seveda je on hujši. Neprestano napadanje za demokracijo pomembnih neodvisnih ustanov, hujskaštvo, načrtna delitev na naše in sovrage, izkoriščanje epidemije (oh, kako zelo smo se motili, ko smo na začetku menili, da nas bo boj proti bolezni združil in poenotil) za ustvarjanje zmede z nedoslednimi ukrepi v ničemer ne pripomorejo k umiritvi razmer. Nasprotno. Če še niste opazili, pa verjetno ste, ljudje so živčni. Nestrpni. Vsega imajo dovolj. Oblast pa to očitno ljubi. Ljubi to eksplozivno mešanico sovražnih čustev, ki smo jih Slovenci očitno sposobni gojiti samo drug do drugega. In nadaljuje za naivno pamet povsem nesmiselno prakso sprejemanja zmedenih ukrepov, ki evidentno vodijo v epidemiološko katastrofo. Ker v ozadju potem lahko mirno vodi ideološki boj, kadrovske čistke in plenjenje državnega premoženja. Na juriš! Na juriš! Na juriš! Pa vzklikajo borci za – kaj že? Za koga? Za katero našo stvar?
»Do kdaj še?« se tudi radi derejo na družbenih omrežjih. Do kdaj še nam bo vladala rdeča drhal na RTV, sodišču, policiji, sindikatih, STA … Res? Do kdaj še? Do takrat, ko bo drhal iz uvodne zgodbe iz Škofje Loke dokončno postala naša nova normala in vzela oblast v svoje roke. Ampak takrat bo prepozno. Zelo, zelo prepozno. Ustavimo norijo, preden dobimo morijo. Na volitvah. Da bomo ostali demokratična država in ne taka, kjer so podivjane horde v službi oblasti sprejemljiva realnost. Saj (še) veste, kakšna je taka družba, kajne?
Primož Knez