Kako (ne) misliti!

Dr. Peter Tancig je v glasilu Odbora za pravično in solidarno družbo objavil prispevek o “Predsednika Pahorja vajah v jalovosti” – povzetek:

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je na Brdu gostil prvo (!) konferenco v okviru projekta Slovenija 2030, ki jo je mogoče najbolje označiti s povednim angleškim izrazom “exercise in futility” (futility: jalovost, brezpomembnost, plehkost, ničevost). Človek bi zamahnil z roko, češ haska res ne bo kaj dosti od takega neobveznega, PR-ovski všečnosti namenjenega besedovanja, škode pa tudi ne. Pa ni res, ker take vaje delujejo uspavalno, saj dajejo vtis, da se nekaj dela, se premika na vitalnih področjih za vodenje države, v resnici pa še naprej vlada miselna blokada, ki nas nadalje spirali v razvojno črno luknjo.

Predstava na Brdu je zgledala približno tako, kot če bi kapitan na Titaniku v salonu organiziral modrovanje v obliki nepovezanih monologov nekaj elitnežev o tem, kakšna usoda čaka potnike v obljubljeni deželi Ameriki, medtem ko je podpalubje, nabito z reveži že preplavljal mrzli Atlantik. Za zavrnitev te trditve ni potrebno široko argumentiranje o velikih narodnih koristih besedovanja na Brdu, za njeno utemeljitev zadošča že pošten odgovor na vprašanje, kakšna škoda bi nastala narodovemu telesu, če tega srečanja ne bi bilo. Vsak racionalen poslovnež takoj pove tri minimalne kriterije, po katerih sodi uspešnost, smiselnost in/ali potrebnost nekega sestanka:
1) pridobitev novih podatkov, informacij, znanj;
2) dogovor za konkretno sodelovanje, ki naj bi dalo pozitivne rezultate;
3) večanje socialnega kapitala, t.j. povezanosti, pripadnosti, spoštovanja.
Tavtološko ponavljanje enih in istih resnic ter dejstev s strani sicer pametnih in modrih ljudi, povabljenih na Brdo, ne zadošča niti enemu od teh kriterijev in niti za drobec ne pripomore k reševanju gospodarske, socialne, okoljske in moralne krize, ki smo si jo skuhali kar sami prebivalci Slovenije. Na čelu seveda z našo politično kasto.

Tudi boljša struktura in relevantnejša vsebina tovrstnih politično sponzoriranih posvetov brez vpetosti v integriran sistem političnega razmišljanja in delovanja, dokazano ne bo prinesla boljših rezultatov. Kdo se še spomni 10-ih Pogovorov o prihodnosti Slovenije pri Predsedniku Republike v letih 2003-2005? Ali so pustili kakšno konkretno sled, kaj je bilo iz tedanjih javnih premišljevanj uporabljeno, je Slovenija zato danes bolj konkurenčna, se je njena blaginja povečala, ima večji ugled v svetu itd.? Slovenija ima sicer že toliko raznih razvojnih strategij in podobnih dokumentov, da bi lahko z njimi kar nekaj časa kurili srednje veliko toplarno, a ne implementira se niti tistega drobca, ki v njih res kaj velja. Ve se, kje se v uspešnih državah implementira razvojne strategije:
– na domišljenih in premišljenih presečiščih zakonskih regulativ,
– spodbud in podpor lokalnim primerjalnim prednostim,
– spodbujanju povezovanja različnih deležnikov,
– reševanju kriznih primerov itd.
Za kaj takega pa je potreben ustrezen pristop k sodobnemu upravljanju države, ki se začenja s solidno konceptualno zasnovo (vizijo, strateškimi cilji), posledičnimi integriranimi in sinergističnimi strategijami ter politikami skupaj s potrebnimi finančnimi sredstvi za realizacijo. Pa seveda z ustreznimi nadzornimi institucijami.

Naši najvišji politiki pa sebi in nam vztrajno zavračajo priznati potrebo po razvojnih vizijah s posmehovanjem, da je za ljudi z vizijami primerno mesto v mentalnih institucijah ali pa, da so jih polna pokopališča. In govoričijo o pragmatičnem vodenju države in reševanju problemov, ki so jih v veliki meri povzročili sami bodisi s svojimi dejanji ali pa z opustitvijo potrebnih. Dejstvo je, da je v taki državi brez (samo)refleksije vsaka pot prava in posledično vsako zatečeno stanje neogibno. Ni najhuje, da imamo večinoma politike/politikante, ki ne razumejo sodobnih problemov današnjega sveta in ignorirajo poti za njihovo reševanje; niti ni hudo, da ne razumejo tega, da ne razumejo. Hudo je postalo, ker ti naši večni politiki verjamejo, da resnično razumejo svoje naloge in ustrezno obvladajo svoje delo, zato ne zaupajo in ne delegirajo ustreznih opravil kompetentnim ljudem, ki vidijo dlje kot oni – tako v državni upravi kot izven nje.

Uspešne razvite države seveda še kako uporabljajo razmišljanja svojih najboljših strokovnjakov v različno oblikovanih možganskih trustih za organsko povezano oblikovanje in vrednotenje razvojnih vizij, strateških usmeritev ter implementacijskih politik. To seveda ne počno na voluntarističen ampak na ustrezno profesionalen in institucionalen način, saj se prav po uspešnih institucijah uspešne države razlikujejo od neuspešnih. Tega pri nas nimamo oziroma se delamo, da ne potrebujemo, zato pa imamo voluntaristično – beri interesno motivirano in/ali populistično všečno – ekspresno sprejemanje predpisov in zakonov ob ignoriranju relevantnih strok – skratka brezumno, brez analiz, simulacij, ocen posledic, evalvacij, spremljanja in nadzora. Zato več ne presenečajo na primer: protiustavni zakoni, večdesetletno »pacanje« drugega tira do Luke Koper, dovoljevanje in zavračanje edine vetrne elektrarne pri nas ter končno tudi visoko preplačane avtoceste, TEŠ-6, v katerem bo 1 MW stal dvakrat več kot v Zahodni Evropi, razkošne steklene palače revnih zdravstvenih ustanov z gnilimi vodovodnimi cevmi itd. itn.

Vsi parlamenti razvitih držav imajo že vrsto let različno organizirane »možganske« službe za (znanstveno)-tehnološko presojo (technology assessment), pridružujejo se jim tudi nekatere tranzicijske in razvijajoče se države, da se pri sprejemanju zakonov lahko lažje in bolj kvalitetno odločajo v čedalje bolj zapletenem, prepletenem in hitrem svetu. Naših politikov taki pristopi k upravljanju države ne zanimajo, saj so vedno bolj ujeti le v svoje osebne ozke optike ter strankarske in klientelistične interese. Borut Pahor je že kot predsednik Državnega zbora zavrnil pobudo za organiziranje Sloveniji primerne institucionalne oblike znanstveno-tehnološke presoje za pomoč zakonodajnim procesom v Državnem zboru.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.