Andrej Cetinski ugotavlja:
EU je v zelo nezavidljivem položaju. Za uspešno sanacijo je najprej potrebno prepoznati vzroke…
V Sloveniji poslabšuje upravljanje države tudi močna centralizacija politične moči.
in predlaga:
Potrebne so temeljite sistemske spremembe:
Vsebina prve je v prenovi volilne zakonodaje, s katero naj se zagotovi, da bodo volivci imeli osrednji vpliv na sestavo parlamenta, poslanci pa bodo prednostno delovali v korist svojih volivcev.
Druga sprememba zadeva izvajanje in nadzor politične oblasti: izvajanje izvršilne oblasti naj se poveri stroki, zakonodajno oblast in nadzor izvršilne oblasti pa naj izvaja parlament.
In še tretja zadeva: politično oblast naj se primerno decentralizira z njenim prenosom na nižje upravne enote ter z uvedbo možnosti, da o za večino pomembnih zadevah odločajo volivci neposredno na referendumu.
Evropa je v krizi – kaj storiti.
Dnevnik je 27.junija objavil kolumno J.P. Damijana z naslovom Evropo bodo sesuli finančni trgi in ne Putin. V njenem uvodnem odstavku je navedel tudi naslednje : »Evropski norosti ni videti konca. Na zadnjem zasedanju Nata so njegove evropske članice kot kure počepnile pred Trumpovim diktatom, da letne izdatke za obrambo dvignejo na 5% BDP. S tem so se odpovedale razvoju in blaginji …….«. Damijan je ugleden ekonomist in svoje ocene praviloma argumentirano podpre. Tako je storil tudi to pot. Njegova opozorila gre razumeti predvsem tako, da je Evropa zašla v resno krizo upravljanja, tako same Unije kot njenih držav. Ta vrsta krize praviloma povzroča izjemne težave, saj njena sanacija pogojuje bistvene sistemske in kadrovske spremembe v politiki, ki pa so vse prej kot lahko izvedljive. EU je torej v zelo nezavidljivem položaju, pred katerim si ne smemo zatiskati oči, pač pa potrebujemo temeljit razmislek, kako se lotiti njegove sanacije. Za uspeh le te je predvsem potrebno prepoznati vzroke, zaradi katerih nam je upravljanje tako močno oslabelo in predvsem o tem govori tudi ta prispevek.
Zanimivo razlago aktualne krize upravljanja najdemo v prispevku z naslovom Dobrodošli v turbokapitalistični družbi, ki ga je 24.junija v Dnevniku objavil Janez Krnc. Naj njegove navedbe tu kratko povzamem. Izhodiščni problem je zanj sodobni kapitalizem, ki temelji na neoliberalnih usmeritvah (deregulacija, liberalizem, privatizacija), po mojem razumevanju pa tudi na nespoštovanju splošnih človeških vrednot. Ko ta zvrst kapitalizma sobiva s tudi sicer iztrošeno predstavniško demokracijo, dobimo ureditev, ki demokratičnim pravicam človeka ne pušča več veliko prostora, predvsem pa upravljavsko ni učinkovita. EU, če naj bi preživela, bo morala krizo upravljanja sanirati: kako uspešna bo pri tem, je po mnenju Krnca odvisno predvsem od tega, kako hitro in učinkovito bo odpravljen primanjkljaj legitimnosti v procesu odločanja pri upravljanju držav in Unije.
Gornjemu mnenju naj dodam nekaj svojih pogledov na sedanjo krizo upravljanja in naveden tudi možnosti njene sanacije. Poleg neoliberalizma namreč krizo močno poglabljajo vprašljive sistemske ureditve, ki se jih splošno uporablja pri demokratičnem upravljanju. Ena bolj problematičnih je tako zvana »koalicijska« vlada. Ta namreč člane parlamenta razdeli v dve, običajno podobno veliki skupini, od katerih ena, to je koalicija, vlado oblikuje in »vlada«, druga, to je opozicija, pa vladi njeno delovanje otežuje, saj si od tega, da vlada ni uspešna, lahko obeta lepše rezultate na naslednjih volitvah. Poleg te škodljive razdvojenosti politike povzroča koalicijska vlada kot sistemska ureditev še eno resno težavo: onemogoča učinkovit nadzor izvršilne oblasti, kar je eden temeljnih pogojev učinkovitega upravljanja.
Pogosto slabi upravljanje tudi ureditev, po kateri vladi predseduje vodja stranke. ki je na volitvah prejela največ glasov, čeprav se neredko pokaže, da ta oseba za to izjemno zahtevno delo nima zadostnih vodstvenih izkušenj in znanja. To zadrego in že omenjene težave s koalicijsko vlado je možno obiti z rešitvijo, da se izvajanje izvršilne oblasti poveri primerno usposobljenim in etično neoporečnim osebam, zakonodajno oblast in nadzor izvršilne pa izvaja parlament.
Upravljanje države otežuje neredko tudi volilni sistem, še posebno ob ureditvi, po kateri volivci svoj glas namenijo stranki, kdo bo slednjo zastopal v parlamentu pa odloča njeno vodstvo. Taka rešitev poslanca prednostno zavezuje, da deluje v korist stranke in ne volivcev, močno pa spodbuja tudi »strankokracijo«, to je splošno prakso, po kateri daje politika interesom strank prednost pred interesi države, kar seveda upravljanju izjemno škodi. To težavo je možno zadovoljivo urediti s primerno volilno zakonodajo.
V Sloveniji poslabšuje upravljanje države še močna centralizacija politične moči, ki jo obvladuje vlada. Ta problem rešuje praksa na dva načina, največkrat z decentralizacijo politične oblasti, to je z njenim delnim prenosom na nižje upravne enote; v našem primeru naj bi to bile pokrajine, ki pa jih doslej nismo uvedli, čeprav jih ustava predvideva. Druga oblika omejevanja politične moči vlade je neposredno odločanje volivcev o za družbo pomembnih zadevah, ki se ga izvaja z referendumom, a pri nas tudi ta nima omembe vredne vloge.
Naj povzamem gornje navedbe o naši upravljavski praksi. Njeno učinkovitost lahko bistveno izboljšamo s tremi sistemskimi spremembami. Vsebina prve je v prenovi volilne zakonodaje, s katero naj se zagotovi, da bodo volivci imeli osrednji vpliv na sestavo parlamenta, poslanci pa bodo prednostno delovali v korist svojih volivcev. Druga sprememba zadeva izvajanje in nadzor politične oblasti: izvajanje izvršilne oblasti naj se poveri stroki, zakonodajno oblast in nadzor izvršilne oblasti pa naj izvaja parlament. In še tretja zadeva: politično oblast naj se primerno decentralizira z njenim prenosom na nižje upravne enote ter z uvedbo možnosti, da o za večino pomembnih zadevah odločajo volivci neposredno na referendumu. Pri odpravi razlogov za slabo upravljanje države pa ne gre prezreti še vloge dveh, pri upravljanju vplivnih dejavnikov, to sta spoštovanje temeljnih vrednot (predvsem poštenost in solidarnost) ter dobro delujoča pravna država.
Nedvomno bi z navedenimi sistemskimi spremembami našo obolelo demokracijo usposobili, da bi upravljavsko delovala učinkovito. Pa bomo to tudi izvedli? Lahko bi, celo brez večjih težav, če bi le aktualna politika spremembe podprla, a je žal glede tega zelo zadržana. Strankokracija, v kar se nam je izrodila demokracija, namreč predvsem osebam, ki so jim v politiki zaupane vodilne funkcije, tako zelo ustreza, da se ugodnostim, ki jim jih prinaša, niso pripravljeni odreči. To mnenje prepričljivo podpirajo težave, ki jih imamo z uvedbo manjše spremembe v volilni zakonodaji, poznane pod imenom »preferenčni glas«; za njegovo uvedbo smo se volivci izrekli na referendumi, politika pa že lep čas išče poti, kako to obvezo obiti.
Ni odveč ponoviti, da je slabo upravljanje države slej ko prej osrednja težava nas Slovencev. Kako jo sanirati, očitno dovolj dobro vemo, nismo pa tega sposobni izvesti zaradi zadržanosti aktualne politike. Podobne težave imajo tudi druge evropske države, izrazito problematično pa izstopajo tudi pri upravljanju EU. Kaj torej storiti, da kriza upravljanja prihodnosti Evrope ne bo ogrozila? Ena od smeri sprememb v upravljanju, ki jo je že zaznati, je krepitev avtoritarnega upravljanja, ki bo, če se bo z njo nadaljevalo, verjetno privedla do razpada EU. Tega si ne smemo želeti, saj bi tak razvoj še posebno prizadel manjše države, torej tudi Slovenijo. Naš cilj naj zato ostane močna EU, ki se jo učinkovito demokratično upravlja v korist večine njenih prebivalcev.
Za uresničitev gornjega cilja je ključnega pomena, da ima EU učinkovito vodstvo (mišljeno je vodstvo Evropske komisije). Žal danes ni tako, saj zdajšnje vodstvo s svojo politiko odločilno prispeva, da se politika EU že prednostno ukvarja z oboroževanjem in ne z odpravo razlogov, zaradi katerih razvojno vse bolj zaostajamo. Potrebujemo torej novo vodstvo, katerega prednostna skrb naj bo vsesplošna krepitev EU in podpora miroljubnemu sodelovanju med državami. To usmeritev bo možno uspešno izvajati le ob pogoju , da se tudi članice EU učinkovito upravlja in se torej sanira težave, ki jim jih povzroča obolela demokracija; pri tej sanaciji bi lahko računale – vsaj pričakovati je tako – z aktivno podporo novega vodstva EU.
Kar zgoraj navajam, je eden možnih scenarijev, kako se lotiti sanacije krize upravljanja, ki je v EU vse večja težava. Osrednjo vlogo naj bi pri tem imelo novo vodstvo EU, ki naj bi ga imenoval njen parlament. Pa bi bil ta pripravljen to storiti? Tudi to je umestno vprašanje, a upajmo, da ne bi povzročal večjih težav.
Andrej Cetinski, Ljubljana