V SINTEZI-KCD z veliko pozornostjo spremljamo vojno v Ukrajini. Na redni seji dne 14. marca 2023 je Programski svet sprejel jasno in odločno stališče do te katastrofalne vojne:

»Pozivamo vodilne politike Združenih držav Amerike, Evropske unije, Velike Britanije, Ukrajine in Rusije, ki ste za to vojno neposredno odgovorni, da se dogovorite za takojšnjo prekinitev vojnih operacij, za premirje, za pogajanja, za mirno rešitev spora, za sobivanje ukrajinskega naroda in ruske manjšine, ki ga bodo nadzorovale enote OZN.«

Stališče s pojasnilom.

Vojna v Ukrajini je velika tragedija, najbolj za Ukrajino, pa ne veliko manj tudi za ostalo Evropo. Pogledi na to, zakaj je do nje prišlo in kako jo končati, se zelo razlikujejo. Evropska politika pod vplivom ZDA dokaj enotno zagovarja usmeritev, da je Ukrajina ob zadostni vojaški podpori sposobna Rusijo kot agresorja poraziti. Veliko nas meni nasprotno, da namreč ta vojna vodi v tretjo svetovno vojno ali celo v nuklearni spopad in jo je zato potrebno s pogajanji koliko mogoče hitro končati. Tega prepričanja je tudi papež. Zanimivo razmišljanje o tej temi je v Mladini z dne 3.3.2023 predstavil Borut Mekina. Naj kratko povzamem njegovo razlago, kakor sem jo sam dojel.
Izhodiščno poreklo obravnavane vojne naj bi bil povampirjeni kapitalizem, ki sta ga tako Rusija kot Ukrajina pričeli razvijati v devetdesetih letih prejšnjega stoletja po razpadu Sovjetske zveze. Pri njunem prehodu iz socializma v tržno gospodarstvo je imela eno osrednjih vlog korupcija, katere rezultat je elita bogatašev (oligarhov) na eni strani, na drugi pa revščina pretežnega dela prebivalstva. Družbena nasprotja, ki so jih porajale te, za večino nesprejemljive socialne razlike, je bila sposobna učinkovito blažiti avtoritarna politika in tako se je ta v obeh državah vse bolj krepila. Močno orodje, ki se ga avtoritarna politika poslužuje pri zagotavljanju podpore tudi revnejših slojev, je nacionalizem. Tega sta predvsem v zadnjem desetletju tako politiki Rusije kot Ukrajine načrtno krepili in to naj bi bil tudi neposreden vzrok za lansko rusko agresijo.
Gornji razlagi ne gre oporekati, za njeno razumevanje pa je koristno poznati nekatere okoliščine, ki so odločilno prispevale, da je prišlo do vojne. Osrednjo vlogo je v celotni zgodbi imela politika, ki je leta 2014 v Ukrajini nasilno prevzela politično oblast. Ta je prebivalce ruske narodnosti – takrat jih je bilo okoli 8 milijonov – odrekla temeljne narodne pravice, kar je izzvalo državljansko vojno in je bilo tudi povod za odcepitev Krima in njegovo priključitev k Rusiji. Kmalu, že v začetku leta 2015, je bil pod vplivom zahodne politike sklenjen sporazum, znan pod imenom Minsk 2, ki naj bi državljanko vojno končal, Ukrajina pa se je z njim zavezala, da bo s spremembo ustave ruskemu prebivalstvu zagotovila normalne demokratične pravice. Sporazum sta poleg Rusije in Ukrajine podpisali tudi Nemčija in Francija. Žal ga Ukrajina ni spoštovala in je svojo nasilno obravnavo ruskega prebivalstva še zaostrila. Če bi ravnala, kot se je s sporazumom zavezala, do ruske agresije zelo verjetno ne bi bilo prišlo.
Glede na to, kar navajam zgoraj, je očitno, da je rusko agresijo predvsem izzval ukrajinski nacionalizem. Ta je bil po letu 2014 izjemno agresiven tudi zato, ker ga je spodbujala zahodna, predvsem politika ZDA. Tudi to govori v prid mnenju, ki ga številni zagovarjajo, da je namreč obravnavana vojna predvsem vojna med Rusijo in ZDA, ki jo močno podpira EU. Posebna naj bi bila po tem, da poteka na ozemlju tretje države, to je Ukrajine, in tej povzroča tudi največ človeških žrtev in materialne škode. Veliko gospodarsko škodo ima in bo še naprej imela zaradi nje tudi EU, medtem ko naj bi gospodarsko koristila ZDA in še v večji meri Kitajski. ZDA si namreč lahko veliko obetajo od tega, da bo EU v prihodnje pri energetski oskrbi pomembno od njih odvisna, ta zelo draga oskrba pa bo resno prizadela konkurenčnost EU, kar bo ZDA tudi v prid. Kitajska pa si lahko veliko obeta od tega, da vojna v Ukrajini Rusijo potiska v njeno naročje, s čimer si bo lahko zagotovila prednost pri koriščenju njenih bogatih energetskih in drugih surovinskih zalog.. Pravi zmagovalec ukrajinske vojne bo torej Kitajska, poraženec pa poleg Ukrajine tudi ostala Evropa. Eden redkih politikov, ki je to očitno spoznal, je bivši ameriški predsednik Trump in od tod njegova nedavna izjava, da bi on kot predsednik ZDA vojno v Ukrajini v nekaj dneh končal.
Spričo jedrske oborožitve, s katero razpolaga Rusija, je nerealno pričakovati, da bi jo Ukrajina v obravnavani vojni lahko porazila. Nerazumno in neetično je zato pri njej vztrajati. Končati jo je možno in potrebno s pogajanji, v katerih nobena stran ne bo poražena in predvsem ne ponižana. Izhodišče za pogajanja bi lahko bil že omenjeni sporazum Minsk 2 in pa zaveza Ukrajine, da bo politično nevtralna po zgledu Avstrije in se ne bo pridružila Natu. Zakaj politika EU ne pristaja na zaustavitev vojne s pogajanji, je težko razumeti. Taka ravnanja so pogosto čustveno pogojena in tudi v tem primeru utegne biti tako; čustvo, ki naj bi vsaj v enem delu prispevalo, da politika EU tako pohlevno sledi usmeritvam ZDA, je verjetno oživljeni strah pred Sovjetsko zvezo, katere naslednica je današnja Rusija.
V uvodu omenjeni članek zaključuje Mekina z mnenjem, da sta tako Rusija kot Ukrajina geografsko, ekonomsko in kulturno del Evrope. Obravnavana vojna je to povezanost grobo prizadela, v interesu vseh nas pa naj bi bilo, da jo obnovimo in dodatno krepimo. Ta usmeritev je nedvomno pravilna, jo bo pa težko uresničiti, dokler se bo evropska politika tako nekritično podrejala interesom ZDA. Če odmislimo oživljeni strah pred Sovjetsko zvezo, je to podrejanje nedvomno ena od posledic resne krize, v katero je neoliberalizem potisnil demokracijo; ta sicer še vedno uporablja demokratične formalne mehanizme, kot so volitve, po vsebini pa je njeno delovanje prednostno podrejeno interesom kapitala in pohlepa na sploh. Kriza demokracije je tudi sicer osrednja težava zahodne družbe, še predvsem spričo tega, ker se je z njo v politiki temeljne človeške vrednote (poštenost, solidarnost,…) nadomestilo z neoliberalnimi vrednotami( (pohlep, laž, zavračanje solidarnosti,…). Le politika, ki so ji neoliberalne vrednote blizu, je tudi sposobna ukrajinsko morijo tako obravnavati, kot to počne zahodna politika.
Andrej Cetinski, Ljubljana

Zaradi vojne z Ukrajino so Zahodne države za Rusijo uvedle ekonomske sankcije in visoki predstavniki Evropske Unije nas prepričujejo, da so sankcije učinkovite in da bodo Rusiji v kratkem onemogočile nadaljevanje vojnih operacij. A kot lahko razberemo iz sicer manj uradnih, a vseeno kredibilnih analiz, dejanski podatki o ekonomskem položaju Rusije (vsaj do sedaj) teh napovedi ne potrjujejo. Rusija je lani ustvarila rekordni trgovinski presežek, rubelj se je okrepil, zabeležili so minimalni upad gospodarstva in tudi porast inflacije je bil manjši kot v EU.
Analiza uradnih statističnih podatkov SURS-a o blagovni menjavi Slovenije z Rusijo pokaže presenetljivo sliko:
­- iz Rusije smo lani uvozili približno enako količino plina ter podvojili predlanski uvoz nafte; ker pa so bile cene nekajkrat višje, je bil celotni uvoz v evrih več kot štirikrat višji – zaradi višjih cen smo za lanske količine plačali kar 850 milijonov eur več kot bi zanje plačali po cenah iz leta 2020,
– ­ na drugi strani pa smo skoraj podvojili tudi izvoz v Rusijo in sicer smo jim prodali za 300 milijonov eur več zdravil kot leto poprej.

Članek Bineta Kordeža

Javno pismo dveh predsednikov RS in slovenskih uglednih razumnikov:

Od začetka ruske agresije na Ukrajino mineva leto dni. Vsestransko podpiramo Ukrajino v njeni nesporni pravici do obrambe. Ukrajina je žrtev ruske agresije, ki je ni mogoče upravičiti. Vojna je terjala že na sto tisoče mrtvih, od tega dve tretjini na ukrajinski strani. Ukrajina postaja opustošena država.

Evropski državniki se, tako kot v prvi svetovni vojni, kot mesečniki prepuščajo toku, ki vodi v morebitno novo svetovno vojno. Nemška zunanja ministrica pravi, da smo v vojni z Rusijo. Predsednik vojaškega odbora Nata zagotavlja, da je skupina držav pod vodstvom ZDA pripravljena na neposredni spopad z Rusijo. Ob tem predsednik ZDA ocenjuje, da pomeni vojna v Ukrajini neposredno grožnjo atomskega »armagedona«. Zlovešča govorica atomske grožnje se sliši iz Moskve.

Ukrajina je žrtev posredniške vojne med dvema vodilnima jedrskima velesilama, Rusijo in ZDA, za vplivna območja. Nekoč sta bili obe na pravi strani zgodovine.

Težki ofenzivni tanki na ukrajinsko-ruski fronti še dodatno odpirajo nevarnost neposrednega spopada Rusije z Zahodom na naših, evropskih tleh. Ugibanje vojaških strokovnjakov, da do atomske vojne najverjetneje ne bo prišlo, ni nikakršno varnostno zagotovilo.
A kopičenje najsmrtonosnejših orožij Evropi ne bo prineslo miru in stabilnosti. V tej vojni smo poraženci vsi. Tudi državljani EU, ki prav tako plačujemo to vojno in njene posledice. Breme vojne bodo nosile še prihodnje generacije Evropejcev. Zato morajo pri odločitvi o koncu vojne sodelovati tudi evropske države.
Od vlad držav EU zahtevamo, da vzpostavijo novo, dolgoročno evropsko varnostno arhitekturo, ki bo izraz strateških interesov evropskih držav za njihovo aktivnejšo vlogo v svetu. Temeljiti mora na suverenosti, enakopravnosti in ob upoštevanju varnostnih interesov vseh držav. Tudi Rusije, ki ostaja, takšna ali drugačna, soseda EU tudi v prihodnje.
Pozivamo vlade EU, Nato in Rusko federacijo, da nadgradijo evropsko vzhodno politiko nekdanjega nemškega kanclerja Willyja Brandta, ki je naši celini prinesla več desetletij miru. Da se zavežejo k posodobitvi helsinške listine o miru in sodelovanju in njenemu spoštovanju.
Politična govorica o poražencih in zmagovalcih je v navzkrižju z govorico miru. V tej vojni ne more zmagati nobena stran. Končati jo je mogoče le za pogajalsko mizo. Pogajati se ne pomeni kapitulirati niti opravičevati rusko agresijo. Pogajati se pomeni odgovorno iskati rešitve in pristajati na odstopanja na obeh straneh s ciljem, da se prepreči še več mrtvih in stopnjevanje zla. Od vas, vlade držav Evropske unije, zveze Nato, Združenih držav Amerike in Ruske federacije zato pričakujemo, da vzpostavite zavezništvo za prekinitev bojev, za ustavitev nadaljnjega oboroževanja in za začetek pogajanj. Vaša odgovornost je tudi svet prihodnosti, mir, varnost in kljubovanje podnebnim spremembam! Je življenje naših otrok in njihovih potomcev v svetu brez strahu, v svetu, ki bo zagotavljal obstoj človeštva.

Vlade držav Evropske unije, zveze Nato, Združenih držav Amerike in Ruske federacije nimate mandata za vojno! Ne vodite je na pragove naših domov!

Ustavite vojno! Ustavite jo takoj! To moč imate. In to odgovornost!

Podpisniki:
Milan Kučan, Danilo Türk, Spomenka Hribar, Niko Toš, Ema Kugler, Uroš Lipušček, Miroslav Cerar, Miran Goslar, Marjan Šetinc, Boris Vezjak, Rado Bohinc, Slavko Splichal, Darko Štrajn, Vito Turk, Lucija Čok, Rudi Rizman, Vinko Dolenc, Svetlana Slapšak, Peter Čeferin, Ivo Daneu, Aurelio Juri, Andrej Cetinski, Jože Pirjevec, Maca Jogan, Božidar Flajšman, Danijel Rebolj, Polona Jamnik, Stane Pejovnik, Ivan Svetlik, Jure Zdovc, Maja Breznik, Zoran Janković, Saša Arsenovič, Ladislav Lipič, Franco Juri, Vesna Mikolič, Vlado Miheljak, Mihael Naglič, Drago Kos, Miloš Šonc, Zdravko Mlinar, Primož Šterbenc, Aleks Štakul, Bogomir Kovač, Milica Antić Gaber, Jožef Školč, Dušan Keber, Božo Repe, Tanja Rener, Stane Saksida, Mirjana Ule, Miroslav Gregorič, Silvo Devetak, Rado Riha, Emil Milan Pintar, Gorazd Kovačič, Mojca Drčar Murko, Jože Šušmelj, Jani Bavčer, Mitja Rotovnik, Boris Muževič, Polona Vetrih, Jože Mermal, Tone Vogrinc, Dušan Kumer, Rudi Zaman, Sonja Lokar, Bojan Križaj, Anton Rupnik, Slavko Pregl, Janez Winkler, Ivan Novak, Ivan Rudolf, Alenka Šelih, Bojko Bučar, Zvone Dragan, Martin Ivanič, Miloš Prosenc, Marjan Šiftar, Matjaž Kmecelj, Rudi Zavrl, …

Začnimo z retoričnimi vprašanji:

– je bilo sabotiranje sporazumov Minsk 1 in 2 skladno z »evropskimi vrednotami«, posledice izigravanja zavez pa naj rešuje EU?

– je nasilje nad ruskimi državljani v Ukrajini s strani neonacističnih formacij sprejemljivo? – takšne so v Evropi prepovedane, v Ukrajini imajo proste roke;

– je širitev NATO do praga Ruske federacije skladna z zavezami? – ob združenju Nemčij in razpadu Varšavskega pakta so takratni voditelji zahodnega sveta prisegali, da se NATO ne bo širil na Vzhod.

Ukrajinski predsednik Zelenski je pri obravnavi vseh treh jedrnih vprašanj popolnoma odpovedal. Prav po pobalinsko je izzival potrpljenje druge strani, zato je sokriv za eskalacijo konfliktnih stališč v vojno. Zdaj, ko vidi kam je pripeljal državo, želi vplesti vanjo še EU in NATO s pretvezo, da Ukrajina brani zahodni svet pred »barbarstvom«. EU mu naseda, saj se upravičeno čuti sokrivo za nastalo stanje; pred februarjem 2022 ni določila ultimativnih pogojev podpore Ukrajini, ki bi odvrnili potek dogodkov od zaostrovanja – kot da se ni zavedala kam to vodi. NATO, sprva zadržan, nenadoma pa kot bi bil nahujskan, obrne ploščo v floskulo, da ima vsaka država suvereno pravico do vstopanja v vojaške zveze.

Zgodovinski razvoj in globalne razsežnosti konflikta dokumentira Massimo Mazzuccio v videu »Ukrajina, druga resnica«, pomenljivo podnaslovljenem z »Assange Tribute«, namigom, da je bilo nekaj dokazov zbranih na hekerski način. Traja uro in 15 minut, podnapisi so v slovenščini. Vsebuje tudi poglavje Pokol v Odessi (49:27). Po ogledu ne zmoreš več simpatizirati s politiko »nedolžne« države, zlasti ko vidiš, kdo iz ozadja jo ohrabruje, pravzaprav ščuva. Povezava: https://www.bitchute.com/video/Y3TO5MMkZKCo/

Danes smo tam, kamor pripeljejo lahkomiselne, izzivalne, nastopaške politike. Mučno je gledati, kako z refleksom črede večina EU politikov vidi rešitev v vojaškem porazu Ruske federacije – naj stane kar hoče, magari jedrski spopad. EU poslabšuje zavoženo stanje s klicanjem k orožju; ko bi še lahko vplivala na preprečiltev eskalacije, pa je mencala med  tehtanjem interesov.

Ni videti rešitve, ker je v sedanji optiki nepredstavljiva. Ko so hujskaške alternative slabe bi morda učinkovale trde poteze, poučne za politične avanturiste:

1. – dokler je predsednik Ukrajine Zelenski, sokriv za vojno, EU in državljani pomagamo Ukrajini zgolj s humanitarno pomočjo;

2. – šele ko Zelenski odstopi, EU po presoji, ne pa samodejno prispeva obrambno orožje in se z novo oblastjo dogovarja o obnovi države;

3. – ozemeljske posledice »posebne operacije« ostajajo v poduk morebitnim naslednjim političnim hazarderjem.

Odnos do nasprotnic v vojni je orkestriran in slep za kompleksno resnico. Medtem vendarle kapljajo novi prispevki k razumevanju razmer (https://www.samozalozba.si/kratka-zgodovina-ukrajine/) s poglavjema »Začetek vojne v Donbasu« in »Koga v resnici podpiramo?«. Avtorica je v samozaložbi (povedno) objavila tudi prevod analize visokega oficirja Jacquesa Bauda, nekdanjega člana švicarske strateške obveščevalne službe (https://www.samozalozba.si/jacques-baud-vojaske-razmere-v-ukrajini-2/ ). Manipulirani smo vsi – z EU vred.

Konstruktiven odnos z Rusko federacijo je kmalu po izbruhu vojne opisala Spomenka Hribar v časopisu Delo: »Ukrajina, drugi pogled«. Doživela je omalovaževanje, čeprav je prav njena vizija vzpostavljanja novega odnosa EU do RF perspektivna.

Marko Apih

Pojasnilo avtorja: mnenje sem napisal oktobra ’22 in ga poslal Delu. Ker ni bilo objavljeno, sem kasneje vpisal odstavek z novimi relevantnimi podatki.

Leto dni mineva, od kar traja vojna v Ukrajini. Škoda, ki jo povzroča, niso zgolj številna izgubljena življenja, 8 milijonov razseljenega ukrajinskega prebivalstva in neizmerno materialno opustošenje Ukrajine. Veliko škodo ima zaradi nje tudi Evropa, kar njeno prebivalstvo za sedaj boleče zaznava predvsem pri energetski oskrbi, prav ta pa bo močno prizadela tudi njen prihodnji gospodarski razvoj. Pa to ni vse. Ukrajinska vojna povzroča namreč Evropi tudi veliko moralno škodo, ki se za sedaj odraža predvsem v sovraštvu do ruskega naroda, ki ga politika nerazumno spodbuja, očitno v skladu s spoznanji, da sovraštvo politična zavezništva bolj utrjuje kot lepa beseda To bo sobivanje evropskih narodov, še posebno v okviru Ukrajine, v prihodnje močno otežilo in posledično bo Evropa vsestransko prizadeta. In še naslednjega ne gre prezreti. Svetu se obetajo izjemne težave zaradi ekološke krize. Ta nas že ogroža in pri njenem obvladovanju in sanaciji njenih posledic bi bilo danes bolj kot kdaj prej potrebno, da se države povezujejo in usklajeno delujejo. Namesto tega smo z ukrajinsko morijo že naredili prve korake v smeri nove svetovne vojne, ki utegne, če je pravočasno ne zaustavimo, resno ogroziti prihodnost sedanje civilizacije.
Nekatere države pa imajo od vojne v Ukrajini tudi koristi, kar velja predvsem za Kitajsko in ZDA. Kitajska si bo v prihodnje s koriščenjem bogatih naravnih zalog Rusije lahko bistveno izboljšala oskrbo z energenti in tudi nekaterimi drugimi surovinami. Poleg tega si bo ob podpori Rusije lahko utrdila svoj vodilni položaj med državami, ki se vse bolj povezano zoperstavljajo ameriški hegemoniji. ZDA vojna koristi predvsem ekonomsko; njihova tudi sicer močna vojna industrija je po lanskem februarju zacvetela, še več pa si lahko obetajo od tega, da bo vojna oslabila prihodnji razvoj in konkurenčnost evropskega gospodarstva. Za ZDA, katerih primat v svetovni politiki je resno ogrožen, ni nepomembno tudi to, da so sedaj odnosi med EU in Rusijo zelo sovražni, to pa naj bi jim tudi v prihodnje zagotavljajo, da bo EU poslušno sledila njihovi politiki.
Vojna v Ukrajini je nedvomno velika tragedija, ki je in bo tudi v prihodnje daleč najbolj prizadela Ukrajino, poleg nje pa predvsem EU. Zato je težko razumeti, zakaj politika EU tako dosledno vztraja pri usmeritvi, da je potrebno Rusijo v tej vojni poraziti, kar je tudi sicer skrajno vprašljiv cilj. Verjetno je to njeno ravnanje predvsem posledica tega, da nekritično sledi usmeritvam ZDA. Tako ravna že ves čas po letu 2014, ko so se v Ukrajini pričele dogajati stvari, ki so lani eskalirale v vojno. O tem se sicer v javnosti malo govori, je pa zadevo potrebno poznati in upoštevati, ko se išče poti, kako vojno končati.
V letu 2014 je namreč v Ukrajini politično oblast z državnim udarom prevzela skupina ljudi, ki je pričela rusko govoreče prebivalce – tako je takrat govorilo okoli 40% Ukrajincev – obravnavati nenaklonjeno, celo sovražno. To je izzvalo državljanko vojno, ki se jo je poskušalo pomiriti s sporazumi, z imenom Minsk. Te sta poleg Ukrajine in Rusije podpisali tudi Nemčija in Francija. Drugi od sporazumov, to je Minsk 2, je določal predvsem dvoje: državljanko vojno naj bi se takoj končalo, Ukrajina pa naj bi s spremembo ustave ruskemu prebivalstvu zagotovila običajne demokratične pravice. Žal Ukrajina teh obvez ni spoštovala, celo nasprotno, svoje nasilje nad rusko govorečim prebivalstvom je še zaostrila. Če bi ravnala, kot se je zavezala, in tudi sicer Rusiji ne bi grozila s svojo vključitvijo v Nato, se lani februarja ruska agresija, ki je nesporno skrajno zavrženo in obsojana vredno dejanje, verjetno ne bi bila zgodila. Sovražno in izzivalno ravnanje ukrajinskih oblasti do Rusije so podpirale ZDA, manj odkrito pa tudi EU. Tako je bivša nemška kanclerka javnosti šele pred kratkim zaupala, da sta bila za zahodno politiko sporazuma Minsk predvsem taktično sredstvo, s katerim se je Ukrajini pomagalo pridobiti potreben čas, da se primerno usposobi za spopad z Rusijo.
Sporazuma Minsk in vse, kar se je dogajalo v povezavi z njima, podpirata dve upoštevanja vredni mnenji. Najprej to, da se je pri urejanju razmer v Ukrajini pokazalo, da tudi zahodna politika ni ravno verodostojen pogodbeni partner, kar vsem nam izjemno škodi. Še bolj pa nam škodi to, da EU nekritično sledi usmeritvam ZDA. Zato bi bilo razumno, da politične oblasti v EU, pa tudi v Sloveniji, spremenijo svojo politiko do vojne v Ukrajini: namesto da to morijo podpirajo, naj se aktivno zavzamejo za to, da se jo s pogajanji kolikor mogoče hitro konča. Žal pa so obeti, da se bo to prav kmalu zgodilo, zelo skromni. To izhaja tudi iz izjave našega premiera Goloba, ki jo je dal na nedavnem zunanjepolitičnem posvetu na Brdu. Med drugim je povedal naslednje: “Razmere v Ukrajini, ruska agresija in naša popolna pripravljenost prisluhniti ukrajinskim interesom je nekaj, o čemer se ne pogajamo. Naj nihče niti ne razmišlja, da bi poskušal solirati«. Priznati moram, da to politiko težko razumem, nedvomno pa je zelo škodljiva, pa ne zgolj za našo državo.
Andrej Cetinski, Ljubljana

Pred enim letom so slovenski mediji poročali o stališčih nekaterih katoliških duhovnikov do žensk. Navajali so izjave:

–        »Ženske so lahko srečne samo, če rojevajo otroke«,

–        »Izrojena je vsaka oblika zaposlitve ženske izven doma«;

–        »Ženska, ki želi kariero, naj vsaj ostane samska«;

–        »Dekleta bi morale biti deležne posebne vzgoje v ločenih oddelkih že v osnovnih šolah, kjer bi jih naučili gospodinjskih stvari, šivanja, likanja, vsega, karkoli pač pride prav na tem področju.«

–        In podobno.

Pa to niso izjave nekih zavrtih »tercialskih« duhovnikov. Ne, to so izjave in stališča gimnazijskih profesorjev, ki učijo in vzgajajo katoliško mladino.

Ne sprašujemo se, koliko škode naredi tak profesor šolajoči mladini. Tudi, kako je danes v Sloveniji to mogoče, je znano: za takim profesorjem čvrsto stoji cerkvena hierarhija s škofom na čelu. Presenetljiva je pasivnost medijev: pred letom dni je le nekaj medijev objavilo bežno novičko. Na primer:

–        ‘Ženske v vrhunskem športu preprosto nimajo kaj iskati’ – 24ur.com

–        krščanski fundamentalisti | Mariborinfo.com

–        Izjave, ki šokirajo: ”Ženske v vrhunskem športu preprosto nimajo …

Sprašujemo se, v čem se razlikuje iranski ali afganistanski verski skrajnež od slovenskega, da so enih polni mediji, o drugih pa nič-?

Od kje taki visoke cene elektrike?
Kako, da so na trgu tako različne cene za popolnoma enak produkt, ki se ne razlikuje niti po kakovosti, niti uporabnosti!?
Kakorkoli obračamo bilančne podatke je bila stroškovna cena proizvodnje elektrike v domačih elektrarnah lani višja “le” za tretjino. Le zakaj so računi za elektriko višji tudi za petkrat ali celo več?
Ali je razlog v tem, da smo velik del elektrike prodali mednarodnim trgovcem vnaprej po nižjih cenah sedaj pa jo moramo uvažati po bistveno višjih cenah?
Kdo torej kuje ogromne dobičke?
Če bi država, ki je že itak večinska lastnica, organizacijsko povezala vsa elektroenergetska podjetja, se nam sploh ne bi bilo potrebno ukvarjati z državno pomočjo zaradi nenormalno visokih cen elektrike.

Bine Kordež: Od kje cena 300 eur za MWh

Grega Repovž v MLADINI:

Stavkajoči so sporočilo poslali vladi in politiki … dovolj je izigravanja prebivalcev, dovolj je sistemskega izigravanja, dovolj je izigravanja javnih sredstev, vemo, vidimo, čutimo.

Civilna družba je poslala zelo jasno sporočilo tudi političnim strankam, ki so z njeno pomočjo prišle do moči v tej državi: da se namreč ne namerava zadovoljiti z odstranitvijo avtoritarne oblasti oziroma Janeza Janše, da namerava ostati aktivna tudi zdaj, ko so na oblasti novi, ter da naj se z njo tudi nova oblast nikar ne šali in jo poskuša izigrati z morebitno nadaljnjo privatizacijo zdravstva. In upati gre, da je premier Robert Golob razumel sporočilo.

Shod civilne družbe je bil zelo pomemben: s tem je dejansko v zdravstvo, v ta preplet interesov, vstopil nov igralec. In to je javnost, ki je bila doslej vedno odrinjena na rob dogajanja. Ta javnost ima zdaj zelo jasne zahteve in poglede. In že zdaj je pokazala svojo moč in enotnost.

G. Repovž: Opozorilo oblasti

Kakovost življena ljudi je močno odvisna od upravljanja njihove države. Uporabljata se dva tipa tega upravljanja, to sta demokratično in avtokratsko upravljanje. Osrednja razlika med njima je v njuni ciljni usmerjenosti: demokracija naj bi prednostno zadovoljevala interese večine, avtokracija pa interese avtokratske oblasti in družbenih elit, na katere se ta oblast opira. Večino držav se upravlja demokratično, a žal vse manj učinkovito. Dejavnikov, od katerih zavisi učinkovitost demokracije, je sicer več, osrednjo vlogo pa ima očitno etika. Demokratično upravljanje mora namreč prednostno spoštovati temeljne človekove vrednote, še predvsem poštenost, resnico, solidarnost in zavračanje sovraštva, saj se sicer hitro kvari in izrodi. Pojavne oblike njihovega nespoštovanja so predvsem korupcija, lažniva politika in spodbujanje nasprotij v družbi, vse našteto pa učinkovitost upravljanje močno slabi.
Tako neetičnega ravnanja politike, kot smo mu v demokratičnih državah priča danes, verjetno še ni bilo. Spodbuja ga predvsem ideologija neoliberalizma z njeno osrednjo usmeritvijo, da je svoboden trg sposoben učinkovito razreševati večino družbenih problemov. Tej usmeritvi se je zadnja desetletja demokracija vse bolj prilagajala in tako danes njeno upravljanje prednostno zadovoljuje interese kapitala, seveda v škodo večine. Predvsem pa je upravljavsko vse manj učinkovita, vsled česar neoliberalni kapitalizem vse težje tekmuje z drugimi kapitalizmi, predvsem kitajskim. Pri tej degeneraciji demokracije je osrednjo vlogo odigrala etika: na veljavi so namreč izgubljale prej omenjene demokratične vrednote, krepila pa se je uporaba neoliberalnih vrednot (pohlep, laž, zavračanje solidarnosti, spodbujanje sovraštva …).
Še en dejavnik je veliko pripomogel k gornji preobrazbi demokracije, to je njena neprimerna sistemska ureditev. Ta namreč močno olajšuje nespoštovanje demokratičnih vrednot. V Sloveniji velja to predvsem za aktualni volilni sistem, model oblikovanja vlade, ki ga uporabljamo, in pa za zakonodajo, ki ureja politično kadrovanje v javnem sektorju. Z ustrezno spremembo te ureditve bi lahko etičnost politike bistveno izboljšali in s tem tudi povečali učinkovitost upravljanja države, a žal neoliberalna politika tovrstnim spremembam ni naklonjena.
Osrednji politični in družbeni problem v Evropi je danes vojna v Ukrajini. Tudi to morijo je v nemajhni meri izzvalo prav nespoštovanje demokratičnih vrednot. Oglejmo si, kako se je to dogajalo. V Ukrajini je bil leta 2014 izveden državni udar, po katerem je politično oblast prevzela skupina ljudi, ki je bila izrazito nenaklonjena ruskemu prebivalstvu, ki živi v Ukrajini. To je izzvalo odpor prizadetega prebivalstva, ki se je razvil v državljansko vojno. Evropske države, predvsem Nemčija in Francija, so se zavzele za njeno prenehanje in rezultat teh aktivnosti sta bila dva sporazuma z imenom Minsk, ki so ga poleg Ukrajine in Rusije podpisali tudi Nemčija in Francija. Sporazum Minsk 2 je sprte strani zavezal, da takoj prekineta z državljansko vojno, Ukrajino pa tudi, da spremeni svojo ustavo in ruskemu prebivalstvu zagotovi običajne demokratične pravice. Žal se nič od tega ni zgodilo, pač pa je ukrajinska politika sovražno obravnavo ruskega prebivalstva še zaostrila. In zakaj tako ravnanje? To nam je pred kratkim pojasnila tudi ena od podpisnic sporazumov Minsk, to je takratna nemška kanclerka. Tako sedaj vemo, da sta zahodni državi sporazuma Minsk podpisali s figo v žepu, saj sta z njima predvsem želeli Ukrajini zagotoviti potreben čas, da se usposobi za vojaški obračun z Rusijo. Politika zahoda do Rusije je bila torej v obravnavanem primeru izrazito neetična in jo zato lahko štejemo za enega osrednjih vzrokov, da je do sedanje vojne v Ukrajini sploh prišlo. Še bolj zaskrbljujoče pa je to: s politiko, ki ji ne gre verjeti, je težko sklepati zavezujoče sporazume in tako so tudi obeti, da bo Ukrajinsko morijo možno končati za pogajalsko mizo, vse manj verjetni.
Svet že ogroža resna ekološka kriza. Pri njenem obvladovanju in sanaciji njenih posledic bi bilo danes bolj kot kadarkoli prej potrebno, da se države sveta povezujejo in usklajeno delujejo. Namesto tega zahodna neoliberalna politika vse bolj spodbuja sovraštvo do dela sveta, za katerega meni, da ogroža njegovo sedaj še prevladujočo ekonomsko in politično moč. To njeno ravnanje ni le nerazumno, pač pa je tudi skrajno neetično, torej nedemokratično.
Andrej Cetinski, Ljubljana, 10.1.2023