Sejanje sovraštva in zaupanje

Pravzaprav sem v zadregi, ker ne vem, kako opozoriti na na problem, ki je realen, časovno in vsebinsko umeščen v naš  prostor ter ocenjujem, da je tudi kar velik. Kar je opazno zadnje čase je pravzaprav intenzivirana oz. vidna agitropovska propaganda glede cepljenja. To ne bi bilo  napačno, če iz navedene zadeve ne bi poskušali narediti tudi ideološko vprašanje. Gre za zavestno medsebojno ločevanje cepljenih in necepljenih ljudi, kar odločevalcem v tej državi pravzaprav presenetljivo uspeva. Seveda po načelu divide et impera. Strah in tudi nevednost sta uspešno gojišče za sovraštvo in zlorabo osnovnih človekovih pravic. Dosedanje, več kot enoletno ravnanje te vlade in vseh njenih podpornikov, ki imajo imena in priimke tako v parlamentu, kot izven njega, je en sam dokaz o tej trditvi.

Ko se politika s takšnim uspehom kot sedaj meša v stroko oz. v stroke (policijsko, tožilsko, zdravstveno, medijsko, itd.), tu pa mislim predvsem na zdravstveno področje, potem moramo biti izrazito pozorni na predvidene ukrepe vlade. Cilj je očitno razsuti in demolirati vse, kar se da. Po sistemu »za mano potop,« se poskuša pustiti razdejanje na zdravju in življenju ljudi, na kulturnem in pravnem področju  in sploh v vseh segmentih družbenega in individualnega življenja.

Eden od teh poskusov se je nanašal na vodo. Na našo srečo neuspešen. Drugi prav tako resni poskusi so noveliranje Zakona o nalezljivih boleznih, katerega sprememba je prestavljena v kasnejši čas in poskus  spremembe zakonodaje ter ustanovitev demografskega sklada. Povsod gre za ogromna finančna sredstva, za nepredstavljive posledice v življenju ljudi, a hkrati za avtoritarne, strokovno vprašljive ali celo nestrokovne rešitve te vlade in tudi parlamenta.

Pravzaprav se na klasičen način poskuša odvrniti pozornost od navedenih vsebin k olimpijskim igram, pa še čem, kar je sestavni del življenja. Hkrati je ta Janševa vlada ob minimalni podpori parlamenta vidna tudi na mednarodnem odru. Kot predsedujoči svetu EU lahko pozornost kadarkoli obrne na mednarodni parket, kjer se sicer obnaša začetniško in kot slon v trgovini s porcelanom.

Pa da se vrnem na začetek zapisane misli. Ločevanje ljudi in zbujanje strahu sta značilnost te vladne garniture. Očiten cilj, da bi le njej povšečni, tudi s cepilnimi knjižicami označeni ljudje bili nadljudje v primerjavi z necepljenimi in nelojalnimi, je pravzaprav presenetljivo podoben ukrepom nositi rumeno zvezdo. Izvajani in načrtovani ukrepi so, milo rečeno, vprašljivi. Zaupanje v stroko, ki jo pač ne predstavlja le pet ali šest politično lojalnih strokovnjakov ali pa »strokovnjakov tipa« Jelko Kacin in Edvard Kadič, absolutno ni na ustreznem nivoju. Tudi dvomljive povezave posameznikov pri nabavah zdravstvenega materiala in proizvajalcev ter s farmacevskimi velikani do sedaj niso bile prepričljivo in argumentirano pojasnjene. Zato je nezaupanje osnovni problem pri reševanju navedenih vsebin. Ljudje enostavno povedano ne zaupajo več v posredovane informacije z »bojišča proti K-19.« Omenjeni Edvad Kadič je v okviru projekta Komunikacijska podpora Vladi RS pri doseganju precepljenosti prebivalstva proti virusu Covid-19 in s podnaslovom Projekt: »Dežela pametnih ljudi,« pravzaprav lepo prikazal nizek nivo in agitropovski način oz. poskus reševanja resnih vprašanj. Tudi neznanje.

In kje so rešitve? Nikakor ne v sejanju sovraštva med ljudmi in ustvarjanju navidezne brezizhodnosti položaja, temveč v takojšnji zamenjavi vlade in takojšnjih volitvah parlamenta, saj je več kot očitno, da s takšnim načinom predstavljanja ljudstva številni nimajo več podpore. Izgovori glede tega, da ker predsedujemo v EU, sedaj ni pravi čas, so lahko kvečjemu razlog za to, da te poteze pristojni potegnejo takoj. Nezadostni, nepravočasni in tudi nepravi ukrepi v preteklosti, skupno 259 000 primerov obolelih, 254 000 ozdravljenih, do trenutka pisanja pa 4. 428 umrlih za Covidom-19 v Sloveniji, je zadosten dokaz o neuspešnosti te vlade. In kaj nas v jeseni še čaka? Ljudje smo svoje že povedali na referendumu. Pa komu zdaj ni kaj jasno? Ali je res potrebno potoniti do dna, preden se bo kdo zbudil in ponudil ljudem roko?

Miloš Šonc, Sinteza

Državni zbor Republike Slovenije je pred glasovanjem o predlogu Zakona o nacionalnem demografskem skladu, ko je vse kazalo, da zakon ne bo izglasovan, sprejel sklep o preložitvi glasovanja o zakonu na jesen… V nadaljevanju so prikazani razlogi, na osnovi katerih lahko zaključimo, da predvideni zakon o demografskem skladu rešuje interese določenih vladajočih skupin, ne rešuje pa potrebe in ne zaščiti ustavne pravice večine državljanov RS in med njimi predvsem upokojencev…. Kakšne pasti prinaša zakon o nacionalnem demografskem skladu? – 27 julija, 2021

Demografski sklad – nespodoben nateg volivcev – 7 oktobra, 2020 : Pred dnevi je vlada pripravila predlog zakona, na podlagi katerega naj bi Slovenija ustanovila demografski sklad (DS); ta naj bi v prihodnosti pomembno pomagal reševati vse večje težave s financiranjem pokojnin, ki sem nam obetajo zaradi staranja prebivalstva. Z izjemo premoženja, ki ga ima država v Dars-u (družba za avtoceste) in v elektro omrežju, bi … 

Zakaj je zamišljeni demografski sklad slaba ideja – 9 avgusta, 2020 : Prof. Mramor: »Že dolgo nisem videl tako nestrokovnega predloga, ki bo imel mnogo več negativnih kot pozitivnih posledic«. Država za najete kredite jamči tudi s svojim premoženjem. S prenosom drugih obveznosti na to premoženje se bo bonitetna ocena države močno poslabšala in stroški financiranja kreditov močno povečali. Rešitev demografskega problema je mogoče iskati predvsem v … 

Igor Košič se je že pred osmimi leti spraševal “kaj moramo kot odgovorni državljani storiti?” (Javna tribuna Društvo slovenskih pisateljev, Cankarjev dom, 31 jan 2013).
Med drugim ugotavlja:
»Torej problem ni Janez Janša. Problem smo mi. Ne znamo ločiti politične od kazenske odgovornosti. Zato ne vemo, čemu se moramo v demokraciji z vsemi sredstvi upreti. Zato ima JJ prav, ko trdi, da se z njegovim odhodom ne bo nič spremenilo. In imajo prav tisti, ki trdijo, da moramo družbo začeti spreminjati pri sebi… Kaj moramo storiti mi sami? Združiti se moramo v gibanje raznovrstnih, ki bo v parlamentu zamenjalo politiko neodgovornosti. Premik, ki se je s protesti začel dogajati v naših glavah in srcih moramo preliti v politično gibanje. Politično gibanje mora ustvariti strokovno pripravljene in vsem razumljive volilne programe. Strateški cilj je ustvarjalna, podjetna, solidarna, pravična in zato uspešna Slovenija…«

Andrej Cetinski je v Delu objavil članek O krizi demokracije in njeni sanaciji (sobotna priloga Dela, 17. 7. 2021, Pisma bralcev). V njem predlaga prenovo demokracije s tremi spremembami:

1. volilni sistem, ki naj preprečuje strankokracijo,
2. model oblikovanja vlad, ki politike ne razdvaja – vlada učinkovito deluje v korist večine (švicarski vzor),
3. spoštovanje temeljnih družbenih vrednot, npr. učinkovite in od politike neodvisne pravne države.

Članek…

Delo je 23. junija v članku z gornjim naslovom objavilo rezultate projekta, ki sta ga izvedla PWC Svetovanje in BTA Consulting, financirala pa ga je evropska komisija. Slovenski trg kapitala je po deležu tržne kapitalizacije eden najmanjših v EU (ki sama zaostaja za trgi najbolj razvitih regij) in se še naprej krči. Njihova analiza trga vrednostnih papirjev je žal pomanjkljiva. V najboljših časih je vrednostne papirje imelo pol milijona Slovencev! Analiza ne obravnava grenkih izkušenj teh vlagateljev v njihovo premoženje z državnimi posegi.

Naj spomnimo na uničenje največjih vzajemnih skladov leta 1996. Povzročila ga je državna Agencija za trg vrednostnih papirjev, ki je prepovedala vplačila v vzajemne sklade Proficia ob hkratnem spodbujanju izplačil, brez roka veljavnosti odredbe. Tak ukrep po vedenju ekonomske stroke uniči vsako finančno institucijo, tudi banko (in strokovni svet Agencije je takrat vodil profesor Ekonomske fakultete). 3500 vlagateljev je izgubilo premoženje. Podobno je država leta 2013 pri sanaciji bank izbrisala delnice več kot sto tisoč malih vlagateljev v NKBM in druge slovenske banke, česar ni naredila nobena država, ne v EU ne v svetu. Nacionalni preiskovalni urad (NPU) je pod nadzorom sodišča ugotovil, da je šlo za kriminalno dejanje Evropske komisije in Evropske centralne banke v povezavi z Banko Slovenije in ministrstvom za finance.

K temu je potrebno dodati še stečaja cerkvenih skladov Zvon Ena in Zvon Dva leta 2012 ter enake usode družb NFD Holdina, Center Naložbe, D Naložbe, CG Invest (nekdanja Aktiva Naložbe), Vipa Holding, Pom Invest, Maksima Invest, Maksima Holding in Mercata. Ni čudo, da so vlagatelji ugotovili, da je bolje imeti depozit v banki, celo brez obresti, kot izgubiti celotno naložbo z vlaganjem v slovenske vrednostne papirje, vzajemne ali pokojninske sklade.

Zaradi napačne analize vzrokov so napačni tudi predlogi za oživitev kapitalskega trga. Oživitev ni mogoča, dokler državljanom ne bo povrnjeno zaupanje v trg vrednostnih papirjev. To se zgodi lahko edino tako, da država in cerkev priznata napake, ki sta jih storili na tem področju in prizadetim izplačata odškodnine, lahko tudi v obliki delnic ali obveznic. To je nekaj evropskih držav storilo sredi krize, saj vedo, kako pomembno je zaupanje državljanov v kapitalski trg in kako pomembno je, da ima država večino javnega dolga v rokah domačih vlagateljev. Država naj bi prav tako jasno povedala, da bo v bodoče premoženje vlagateljev ščitila, ne pa ga uničevala.

Luč na koncu predora je pokazal Jože Tanko, poslanec SDS, ki je maja 2019 vložil »predlog zakona o izplačilu sredstev nepoučenim imetnikom podrejenih obveznic in malim delničarjem bank v večinskem državnem lastništvu, ki so bile predmet izrednih ukrepov BS v letih 2013 in 2014«. Žal je Tanko 10 dni po odstopu predsednika vlade Marjana Šarca umaknil predlog zakona z dnevnega reda seje Odbora za finance – počakal naj bi na odločitev Ustavnega sodišča. Teden dni kasneje je Slovenija dobila novo vlado Janeza Janše. Očitno podpora sto tisoč malih delničarjev stranki SDS ni bila več nujna, saj bi sedanja vlada predlog zakona z lahkoto uveljavila.

Privatizacijo družbene lastnine, ustanavljanje pooblaščenih investicijskih družb, uničevanje skladov in izbrise delnic je vodila država. Uničila ali razprodala je državno, prej družbeno premoženje, uničila je trg kapitala in premoženje svojih državljanov. Ob 30-letnici osamosvojitve teh dejstev nihče ne omenja. Nihče ne pokaže, kako smo se iz solastnikov slovenskega gospodarstva spremenili v hlapce tujih lastnikov kapitala, čeprav imamo še vedno 24 milijard evrov zasebnih prihrankov v (tujih) bankah. Brez ekonomske suverenosti ni politične, kar že temeljito čutimo, in ne kulturne (vključno z jezikovno), kar že začenjamo čutiti!

zasl. prof. dr. Peter Glavič

Vrh slabe banke že več tednov pretresajo spori.

Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB), bolj znana kot slaba banka, je objavila razpis za novega glavnega izvršnega direktorja.

DUTB upravlja s 615 milijoni evrov premoženja, večinoma terjatev do podjetij in lastništva nepremičnin.

Z upravljanjem in prodajo nepremičnin je lani ustvarila 162 milijonov evrov prilivov in dobrih 35 milijonov evrov čistega dobička.

V ozadju gre za boj za obvladovanje institucije, ki ima še vedno v lasti za več kot pol milijarde evrov nepremičnin, lastniških deležev v podjetjih in drugega premoženja.

Primož Cirman, Tomaž Modic: Kaj se skriva v ozadju spopadov v vrhu DUTB?

Pod gornjim naslovom je Rastko Močnik pred dnevi (30.6.2021) v Dnevniku objavil zanimivo razmišljanje o vzrokih, zaradi katerih se v številnih državah, tudi  Sloveniji, vse bolj krepijo avtoritarne oblike vladanja, ki močno spominjajo na fašizem prejšnjega stoletja. Po njegovem je  posodobljeni fašizem predvsem orodje kapitala, s katerim  ta poskuša krepiti izkoriščanje, še predvsem pa dušiti odpor prebivalstva zaradi vse večjih in za večino nesprejemljivih socialnih razlik, ki jih povzroča kapitalizem. Če se kot družba želimo groženj avtokracije znebiti, tega z uličnimi in podobnimi protesti ne bomo dosegli, pač pa je potrebno, tako Močnik, odpraviti njeno poreklo, to je kapitalizem.

Mnenju, da neoliberalni kapitalizem ustvarja splošne razmere, ugodne za uveljavljanje avtoritarnih oblik političnega upravljanja, se tudi sam pridružujem. Ne verjamem pa, da lahko to težavo današnje družbe pozdravimo z odpravo kapitalizma, pač pa naj bi za to zadostovala že njegova temeljita prenova. O tem, kaj naj  bi bile osrednje vsebine te prenove, več v naslednjih vrsticah.

Najprej nekaj o samem kapitalizmu. Po mojem razumevanju so njegove osrednje značilnosti naslednje: a)gospodarstvo deluje tržno, proizvodna sredstva pa so pretežno v privatni lasti; b)tržno gospodarstvo  je dolgoročno učinkovito le ob pogoju, da ga država razvojno pravilno usmerja in ga tudi sicer ustrezno podpira povsod tam, kjer to lahko počne učinkoviteje kot trg. Oba kriterija je kapitalizem po drugi svetovni vojni dokaj dobro zadovoljeval, po propadu sovjetskega socializma pa se  je pod vplivom neoliberalne paradigme  pomembno spremenil. Neoliberalizem namreč močno favorizira vlogo trga v škodo vloge  države, rezultati te preusmeritve kapitalizma pa se odražajo predvsem v naslednjem:

1. Demokratično upravljanje države je močno oslabelo, kar pušča številne neželene posledice, od katerih je primerno izpostaviti naslednje: oslabljena je razvojna uspešnost gospodarstva, krepijo se za večino nesprejemljive socialne razlike, zaradi prednostnega zadovoljevanja interesov kapitala  prihaja do nedopustnega uničevanja naravnega okolja, resno so prizadete temeljne družbene vrednote (poštenost, socialna naravnanost,..) in s tem tudi kakovost družbenega življenja.
2. Zahodni neoliberalni kapitalizem je po opustitvi socializma zaradi uresničevanja svojih kratkoročnih interesov bogato podpiral razvoj kitajskega kapitalizma, ki pa se močni državi ni odrekel. Ta zvrst kapitalizma torej spoštuje oba prej navedena kriterija, ki pogojujeta uspešnost kapitalizma, rezultati takega ravnanja pa se odražajo v njegovi vse večji konkurenčnosti; tej neoliberalni kapitalizem vse težje sledi in to postaja  eden osrednjih problemov zahodnega sveta.

Spoznanje, da kapitalizem brez podpore močne države razvojno ni zadostno uspešen, je v svetu vse bolj prisotno. Aktualno postaja zato vprašanje, kako formalno še vedno demokratične države tako prenoviti, da bodo tudi upravljavsko močne in učinkovite. Glede tega se nakazujeta vsaj dve poti. Ena je ta, ki jo je ubrala sosedna Madžarska. Značilna je po tem,  da formalno ohranja demokracijo (volitve, parlament,…), po vsebini pa gre pri njej za izrazito avtoritarno oblast, ki jo podpira predvsem kapital, svojo operativno moč pa si učinkovito zagotavlja s spretnim populizmom, s političnim kadrovanjem, s politiki podrejenimi javnimi občili , s politiki podrejeno pravno državo in pa s korupcijo. Pa še en dejavnik je pri rojevanju in vzdrževanju madžarske variante avtoritarnosti pomemben, to je katoliška cerkev; ta namreč tudi spričo lastnih oblik delovanja avtoritarno  politiko praviloma podpira, seveda ob pogoju, da se slednja potem do nje tudi hvaležno obnaša. Madžarski zgled je za politike z avtoritarnim ambicijami nedvomno vabljiv, kar pričajo tudi dogajanja v politiki, ki smo jim že dobro leto priča v Sloveniji.

Druga možnost, kako upravljavsko okrepiti današnjo neoliberalno državo, je v temeljiti prenovi njene demokracije. Uresničimo jo lahko predvsem s tremi spremembami: a)z volilnim sistemom, ki naj  preprečuje strankokracijo, to je prakso, po kateri politične stranke splošne koristi družbe podrejajo svojim »posebnim« potrebam; b)z modelom oblikovanja vlade, ki politike ne razdvaja in tudi sicer zagotavlja, da vlada učinkovito deluje v korist večine (v ta okvir sodi tudi učinkovit nadzor vlade); c)s spoštovanjem temeljnih družbenih vrednot, posredno tudi z vzdrževanjem učinkovite in od politike neodvisne pravne države. Naštete zahteve današnja neoliberalna država slabo  zadovoljuje. Ta neugodna ocena pa ne velja povsem za protestantske države, še predvsem pa ne za Švico. Švica je namreč že pred časom razvila model demokracije, po katerem se je tudi danes vredno zgledovati in je najbolj zaslužen za to, da se ta država po večini družbeno aktualnih kriterijih uvršča med najbolj uspešne v svetu.

Od dveh omenjenih poti, kako upravljavsko okrepiti današnjo državo, je veliko lažja prva, to je avtoritarna varianta. Njena prednost je v tem, da ni posebno težko najti primernega kandidata, ki je pripravljen prevzeti avtoritarno vodenje države, poleg tega pristaši te variante lahko računajo na aktivno podporo kapitala, dela prebivalstva, ki je značajsko naklonjen avtoritarnosti, in tudi cerkve (katoliške ali pravoslavne). Ima pa avtoritarna varianta tudi resne slabosti. Naj omenimo dve. Ena je ta, da se rada poslužuje prijemov, po katerih je poznan fašizem, za tega pa iz dosedanjih izkušenj vemo, da deluje družbeno pogubno in mu zato današnja večina ni naklonjena. In drugič, avtoritarna oblast, ki v velikem delu temelji na političnem kadrovanju in korupciji, upravljavsko ni učinkovita in je zato le omejno sposobna reševati prave težave današnjega kapitalizma.

Učinkovito upravljanje države, ki ga bolj kot vse drugo potrebuje današnji kapitalizem, je vsaj v zahodnem svetu nedvomno možno zagotoviti le s temeljito prenovo demokracije. Seveda velja to tudi za Slovenijo. Kaj naj bi prednostno pri nas storili, je v prejšnjih vrsticah nakazano. Najprej  potrebujemo nov volilni sistem, po katerem naj bi volili že prihodnje leto. Ta naj bi odločilno pripomogel k oblikovanju novega političnega okolja, ki bo naklonjeno ostalim sistemskim spremembam pri upravljanju države, potrebnim za to, da bo to upravljanje učinkovito in tudi po vsebini demokratično. Razlogov za optimizem, da nam bo kljub nasprotovanju aktualne politične oblasti demokratična preobrazba države uspela, je kar nekaj; eden teh je nedvomno močno nasprotovanje avtoritarnosti v politiki, ki ga naša družba že lep čas dokazuje z ljubljanskimi zborovanji.

Andrej Cetinski, Sinteza

Spoštovani kolegi,
Iskrena hvala za prijeten večer – zaključek prve polovice letošnjega leta. Hvala tudi tistim, ki ste bili vse leto z nami, pa ste danes iz različnih razlogov odsotni. Za nami je težko leto. Prizanašala nam nista ne pandemija ne politično dogajanje, saj je vlada, ki so jo ustoličili poslanci, ne volivci, spretno izkoriščala zdravstvene težave in kolobocije (večino njih je ustvarjala kar sama) za krepitev svoje oblasti.
Nobenega dvoma ni, da imamo mizerno in pritlehno vlado. Prav tako pa ni nobenega dvoma, da imamo še bolj mizerno opozicijo: do te vlade sploh ne bi prišlo, če v določenih strankah »levice«, ki je bila legitimno na oblasti, ne bi prišlo do izbruha egoizma in napuha. Slovenska politična scena je danes slabša kot podeželski špas teater, z netalentiranimi samovšečnimi naturščiki v glavnih vlogah. Špasteater, ki pa Slovenijo drago stane.
Oblikovanje novega volilnega sistema se tako vsak dan znova potrjuje kot urgentna naloga. Edino z radikalno spremenjenim načinom volitev lahko spremenimo smer razvoja, ki nam ga vsiljuje sedanja levo-desna politična »elita«: krepitev strankokracije, transformacija političnih strank v politične tolpe, kaos in nato avtarkija.
Spoštovani kolegi, Slovenija nas potrebuje: potrebuje naš zdrav razum, našo politično strpnost, našo ne-zasvojenost z oblastjo in materialnimi dobrinami. Potrebuje nas danes; jeseni nas bo še bolj potrebovala. Zato izkoristimo odmor, ki sta nam ga dali pandemija in vlada (obe sta odšli za dva meseca na dopust). Jeseni se bosta verjetno obe vrnili, ena slabša od druge.
Takrat nas bo čakalo veliko dela. Do takrat pa lepe poletne dni vsem.
Emil Milan Pintar

Korupcija nas vsako leto stane 3,5 milijarde evrov.

KPK definicija: “Vsaka kršitev dolžnega ravnanja uradnih in odgovornih oseb v javnem ali zasebnem sektorju, kot tudi ravnanje oseb, ki so pobudniki kršitev ali oseb, ki se s kršitvijo lahko okoristijo, zaradi neposredno ali posredno obljubljene, ponujene ali dane oziroma zahtevane, sprejete ali pričakovane koristi zase ali za drugega.”
Še mnogo hujša je SISTEMSKA KORUPCIJA. Je eden najbolj uničujočih pojavov moderne družbe. Njene posledice so vidne ob finančnem izčrpavanju države, paralizi državnega aparata, nezaupanju ljudi v politiko in kolapsu družbenih vrednot. Pri sistemski korupciji se soočamo z načrtno zlorabo države s strani političnih elit, ki sistemsko korupcijo dopuščajo oziroma je ne odpravljajo, zaradi svojih materialnih koristi.

Zasl. Prof. dr. Peter Glavič: KORUPCIJA V SLOVENIJI