Odprto pismo vladi (o primerni zunanji politiki za novi čas)

Pismo z gornjim naslovom je podpisalo več oseb, kot prvi je naveden Dimitrij Rupel, zunanji minister v eni naših prejšnjih vlad. Že naslov pisma nakazuje, da po mnenju podpisnikov naša zunanja politika ni povsem primerna za današnji čas in zato predlagajo nekatere njene spremembe, ki bi jim naj vlada dala prednost. Predno kaj več rečem o vsebini pisma, bom predstavil svoj pogled na to, za katere cilje naj bi se naša zunanja politika prednostno zavzemala.
Zunanja politika mora upoštevati značilnosti širšega okolja, ki so za njeno državo relevantne. Med te je v tem času primerno prednostno uvrstiti naslednje: a) človek danes s svojim ravnanjem močno poslabšuje podnebne razmere in če bo tako nadaljeval, bo svojo prihodnost resno ogrozil; b) današnja neoliberalno preoblikovana demokracija je zaradi nespoštovanja temeljnih vrednot (poštenost, solidarnost…) kot model upravljanja vse manj učinkovita in to državam, ki jo prakticirajo, povzroča številne težave (slabšanje konkurenčnosti, krepitev podpore avtoritarni politiki,….), v njihovi zunanji politiki pa se notranje težave odražajo v vse večji naklonjenosti zaostrovanju mednarodnih odnosov; slednje v nemajhni meri pojasnjuje tudi vprašljivo politiko EU do vojne v Ukrajini.
Kar danes svet (še posebno demokratični) prednostno potrebuje, je po mojem mnenju naslednje: a) bistveno več na etiki temelječega sodelovanja med državami in končanje vseh vojnih spopadov ; b) prenovo demokracije s ciljem, da bo ta upravljavsko delovala učinkovito v korist večine; c) dosledno preprečevanje sovražnega delovanja, še posebno če ga spodbujata nacionalna ali verska nestrpnost; d) več naporov za omejevanje neželenih podnebnih sprememb.

Ob upoštevanju gornjih usmeritev naj bi se slovenska zunanja politika prednostno zavzemala za te cilje: a) s pogajanji čimprej končati vojno v Ukrajini, z Rusijo pa obnoviti politično in ekonomsko sodelovanje; b) končati genocid v Gazi in podpreti potrebne ukrepe, da Palestina zaživi kot samostojna država: c) predvsem z izboljšanjem njenega upravljanja krepiti EU kot pomembnega deležnika mednarodne politike in gospodarstva; d) krepiti vlogo OZN kot osrednjega skrbnika potrebnih podnebnih ukrepov in miroljubnega sodelovanja med državami.
In sedaj o tem, kako naj bi po predlogu naslovnega pisma ravnala slovenska zunanja politika, da si bo zaslužila oceno »primerno«. To bo najlažje pojasniti, če za izhodišče uporabimo naslednji citat, povzet iz pisma: »Mednarodne napetosti in vojne se vse hitreje bližajo Srednji Evropi, predvsem Sloveniji in Hrvaški, ki mejita na ruskega poželenja vredni Balkan«. To mnenje dopušča naslednjo, duhu naslovnega pisma prilagojeno razlago: »Slovenija je vojaško vse bolj ogrožena, ogroža nas seveda Rusija. Okrepiti moramo torej svojo oborožitev in podpreti porabo sredstev za orožje, ki jo predlagata Nato in EU, pa čeprav bomo zaradi tega precej slabše živeli. Spričo vse bolj zaostrenih mednarodnih razmer ni smiselno, da bi se še zavzemali za končanje vojne v Ukrajini s pogajanji. Nato postaja naša vse pomembnejša varnostna zaščita in se ga naj tako tudi obravnava«.

Med tem, kako naj bi po gornjem prikazu delovala naša zunanja politika, in predlogi, ki jih navajam v 4.odstaku tega zapisa, očitno ni nobene podobnosti. In katera stran se v tem primeru manj moti? Če bi bili pisci pisma sposobni ponuditi verodostojne argumente, da nas Rusija vojaško ogroža, bi se tudi sam njihovim političnim usmeritvam pridružil. Sem pa prepričan, da takih argumentov nimajo. Podobne težave ima tudi politika EU; njej se namreč nudijo prepričljivi argumenti o neprimernosti njene politike do Rusije, pa zanje noče vedeti.

Poznavanje dejanskih Interesov politike in relevantnih argumentov, ki pojasnjujejo njena ravnanja, je ključno za presojo njene primernosti. Ko gre za EU politiko, povezano z Rusijo, so njeni dejanski interesi javnosti več ali manj prikriti, argumenti njenega ravnanja pa so praviloma vprašljivi. Politika, ki tako ravna, preprosto ne more biti uspešna. Menim, da tudi pisci naslovnega pisma ne upoštevajo dovolj, kako pomembna je v politiki etika.

Andrej Cetinski

Že več kot pred 150 leti so vedeli, kar danes mnogi nočejo razumeti: kaznovani poslanec nima mesta v zakonodajnem telesa.

Zakon iz leta 1869 določa, da če je poslanec pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, pri katerem izgubi volilno pravico, samodejno izgubi tudi pravico biti član zakonodajnega telesa.

Vsebina zakona s podpisom cesarja Franca Jožefa je presenetljivo aktualna tudi za današnji čas.

.

Ali smo medtem res izgubili razsodnost?

Zakonski akt iz leta 1869, sprejet za vojvodino Kranjsko, določa ravnanje v primeru, ko je poslanec deželnega zbora obsojen za kaznivo dejanje ali vključen v kazensko preiskavo. Podpisan je s strani cesarja Franca Jožefa in ministra Giskre. Vsebina zakona je presenetljivo aktualna tudi za današnji čas.

Zakon določa, da če je poslanec pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, pri katerem izgubi volilno pravico, samodejno izgubi tudi pravico biti član deželnega zbora. Če je poslanec v kazenski preiskavi, ne sme opravljati nalog, ki pripadajo poslanski funkciji, razen če sam deželni zbor na podlagi posebne zakonske določbe zahteva prekinitev postopka in izpustitev poslanca iz pripora. Namen te ureditve je bil varovanje ugleda zakonodajnega telesa, zagotavljanje odgovornosti poslancev in jasna ločitev sodne in zakonodajne veje oblasti.

V luči nedavnih dogodkov v Sloveniji, kjer se kazenski postopki in preiskave zoper posamezne poslance in nekdanje visoke politične funkcionarje pogosto politizirajo, relativizirajo ali celo ignorirajo, ta več kot 150 let star dokument kaže višjo raven politične kulture in pravne odgovornosti. V zakonu ni prostora za izgovore ali razumevanje politične funkcije kot zaščite pred odgovornostjo. Že sama udeleženost v kazenski preiskavi je bila dovoljšen razlog za začasno izključitev iz opravljanja javne funkcije. Danes se pogosto dogaja nasprotno. Poslanci, zoper katere tečejo kazenski postopki, se še naprej udeležujejo sej, odločajo o zakonih, vplivajo na javne razprave in pogosto zavračajo vsakršno odgovornost.

Zakon iz leta 1869 jasno sporoča, da mora biti odgovornost javnih funkcionarjev višja od običajne. Takratna ureditev je spoštovala javni red, dostojanstvo državnih institucij in zaupanje volivcev. Danes pa se pogosto dogaja, da nekateri politični akterji obtožbe zlorabljajo za politične obračune ali se skrivajo za načelom domnevne nedolžnosti tudi takrat, ko bi morali zaradi ugleda institucij in osnovne politične etike sami odstopiti ali vsaj začasno zamrzniti svoje delovanje.

Čeprav gre za zakonsko določilo iz obdobja habsburške monarhije, vsebuje temeljno sporočilo, ki bi moralo veljati tudi danes. Kdor je pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, ne more opravljati zakonodajne funkcije. Kdor je v kazenskem postopku, naj se začasno umakne, dokler se ne razjasnijo okoliščine. Samo tako lahko ohranimo zaupanje v demokratične institucije in utrdimo pravno državo. Resnična politična odgovornost ne pomeni zaščite posameznika, ampak varovanje verodostojnosti predstavniških teles in spoštovanja do volivcev.

Rudi Bregar

Spremenjene  geostrateške razmere in iskanje novega ravnotežja.

Razmere v  svetu se zadnja leta izjemno spreminjajo,  žal pretežno na slabše. Naj omenim le tri  zadeve, ki bi bile še pred nekaj leti nepredstavljive, danes pa smo do njih sicer večinoma  kritični, nismo pa pripravljeni ali zmožni ničesar storiti, da bi jih spremenili. Ena njih je genocid, ki ga Izrael izvaja nad palestinskim prebivalstvom, pa ga pri tem nihče ni sposoben (pripravljen) zaustaviti. Drugi primer so avtokratska ravnanja, ki jih počne sedanji ameriški predsednik in so nedvomno v nasprotju z demokratično ureditvijo njegove države in mednarodno pravnim redom. In kot tretje naj omenim napovedi politike EU, da bomo v prihodnje večkratno povečali izdatke za oboroževanje in se tako zavarovali pred agresorjem, za katerega še ne vemo prav, kdo naj bi to  bil in zakaj ter kako naj bi nas ogrožal.

Avtorja članka z gornjim naslovom, to sta Mojmir Mrak in Matej  Avbelj (v nadaljevanju: avtorja), pravita, da je za politične in ekonomske razmere, ki se v svetu na novo rojevajo, značilno predvsem  naslednje: samovolja velikih sil, vse večja poljudnost trgovinskih odnosov in negotovost na finančnih trgih, vse večja naklonjenost avtoritarnim sistemom in slabitev liberalnih demokracij. Večina teh sprememb ima po  mojem razumevanju skupno poreklo, to je  kriza upravljanja formalno demokratičnih držav in mednarodnih odnosov, ki jo v največji meri povzročata pohlep in  nespoštovanje temeljnih družbenih vrednot. Rojeva se torej nov svet, za katerega za sedaj zgolj domnevamo, kakšen bo, bo pa nedvomno  naklonjen  močnim državam in vsaj na Zahodu tudi njihovemu kapitalu, manj prijazen  pa bo manjšim državam. Ena teh  držav, ki jih utegne »nova ureditev« resneje prizadeti, je  tudi Slovenija. Po mnenju avtorjev  bi bilo zato za našo državo nad vse koristno, da čimprej proučimo, v katerih pogledih smo kot država  najbolj  ranljivi in s  katerimi  ukrepi bomo svoje interese najbolje zavarovali. Pri tem je  potrebno upoštevati, da je Slovenija članica EU, to članstvo pa močno opredeljuje tudi njen politični in ekonomski položaj. Svoja spoznanja naj bi  formalno opredelili v razvojnih scenarijih; ti naj bi časovno zajemali zgolj naslednjih pet let  (vključno z letom 2030), saj se pričakuje, da se bo novi mednarodni polit-ekonomski red vsaj po osrednjih značilnostih vzpostavil zelo hitro.

Menim, da so predlogi avtorjev, kako se lotiti izjemno zahtevnih razvojnih izzivov, s katerimi se sooča naša država in tudi njeno za nas aktualno širše okolje (predvsem EU), zelo dobri in uporabni. Razvoj države naj bi po teh predlogih v prihodnje izvajali v skladu z usmeritvami, ki smo jih strokovno in demokratično  v naprej opredeli v razvojnih  strategijah, te pa so za vlado zavezujoče. Če bi pri upravljanju države v preteklosti tako ravnali, bi bila Slovenija danes gospodarsko in politično veliko uspešnejša. Zato bi bilo koristno, da politika vsebine naslovnega članka ne prezre in se aktivno loti uresničevanja njegovih predlogov.

Andrej Cetinski

Potem ko so poslanci marca zavrnili uvedbo prednostnega glasu na volitvah v DZ, ideje o izboljšavah volilnega sistema niso zamrle. Vsaj ne med pravniki. Na pobudo Petra Jambreka in Cirila Ribičiča je na Novi univerzi nedavno potekala razprava o kombiniranem volilnem sistemu. Sodelovali so še Jurij Toplak, Saša Zagorc, Jernej Letnar Černič, Franci Grad,…

Naslovno vprašanje se je glasilo: »Ali je kombinirani volilni sistem primeren za današnjo Slovenijo?«

Po razpravi dr. Peter Jambrek pove: »Z Ribičičem pragmatično ugotavljava, da je za oboje še najbolj sprejemljiv kombinirani volilni sistem.«

O strokovni razpravi v Dnevniku (12.05.2025) poroča Anže Lebinger:

»Ali je kombinirani volilni sistem primeren za današnjo Slovenijo?« se je glasilo naslovno vprašanje nedavne razprave na Novi univerzi, ki sta jo sklicala Inštitut za ustavno pravo ter Inštitut za ustavno ureditev in človekove pravice. V debati, katere glavna pobudnika sta bila pravnika Peter Jambrek in Ciril Ribičič, so med drugimi sodelovali še recimo Jurij Toplak, Saša Zagorc, Jernej Letnar Černič in Franci Grad. Poudarjeno je bilo, da poskuša kombinirani volilni sistem graditi na upoštevanju pozitivnih značilnosti tako proporcionalnega kot večinskega sistema. V takšnem mešanem sistemu bi se sicer – poleg 44 poslancev, izvoljenih na podlagi prednostnega glasu – izvolilo še 44 poslancev v volilnih okrajih, iz katerih se izvoli po en poslanec. Te enote bi predvidoma pokrivale sleherni košček Slovenije, enakopravno mesta in podeželje. Na podlagi razprave bo v kratkem sestavljena knjižica, v kateri bodo zbrani prispevki s posveta, ki bo z dopisom poslana političnim strankam.

»Kombinirani volilni sistem podpiram kot rešitev, ki poskuša graditi na upoštevanju pozitivnih značilnosti ene in druge skrajnosti. Pri tem vidim kot temeljno prednost večinskega sistema personalizacijo in kot temeljno prednost proporcionalnega sistema sorazmerno zastopanost. Tisto, kar je nesprejemljiva slabost večinskega sistema, je nesorazmerna nagrada zmagovalcu v obliki dodatnih poslanskih sedežev. In tisto, kar je slabost proporcionalnega sistema, je tekmovanje med strankami in njihovimi programi, ki ne omogoča izbire na podlagi odlik kandidatov,« je v razpravi izpostavil nekdanji ustavni sodnik dr. Ribičič. Meni, da je uspeh kombiniranega sistema realno mogoč, če pristaši obeh skrajnosti v njem prepoznajo najboljšo »drugo rešitev«.

Pragmatična rešitev
S tem, da mešani sistem vzame prednosti večinskega in proporcionalnega sistema, ob tem pa nevtralizira njune slabše lastnosti, se je strinjal tudi sociolog in pravnik dr. Peter Jambrek. Nekdanji ustavni sodnik je bil sicer v preteklosti zagovornik večinskega volilnega sistema. Kot pravi, predvsem iz socioloških vzgibov, saj da je distribucija političnih preferenc v državi predvsem na sredini. Ob tem pa opozori na ustavno krizo v devetdesetih, ko zagovornikom tedanjega večinskega sistema nikoli ni uspelo doseči dvotretjinske večine, uvedeni proporcionalni sistem pa tudi ni najbolj idealen: »Zaradi tega z Ribičičem pragmatično ugotavljava, da je za oboje še najbolj sprejemljiv kombinirani volilni sistem.«

Prisotni razpravljavci so sicer večkrat opozorili na dosedanjo nezmožnost politike, da bi se strinjala o spremembah volilnega sistema. Kot že rečeno, so poslanci aktualnega sklica v DZ še marca zavrnili predlog za začetek postopka sprememb ustave v povezavi z volilnim sistemom. Spremembe bi prinesle povečanje števila poslancev z 90 na 92 in omogočile ukinitev volilnih okrajev ter uvedbo 18 volilnih enot in preferenčnega glasu na volitvah v DZ. Za zadnje je junija lani na posvetovalnem referendumu glasovalo več kot 70 odstotkov udeležencev. Ustavni pravnik dr. Saša Zagorc je sicer v razpravi kot še boljšo rešitev izpostavil sistem prenosljivega glasu, ki volivcu daje možnost glasovati o posameznih kandidatih z razvrščanjem od najbolj do najmanj priljubljene izbire. V primeru, da je kandidat prvotne izbire že izvoljen ali izpadel iz volilne tekme, se glas volivca prenese na naslednjo izbiro.

Nenehno medsebojno obtoževanje med strankami še dodatno povečuje zbeganost med volivci.
Razvrednotenja stališč druge strani predvsem s ciljem aktivirati svoje strankarske pristaše pred naslednjimi volitvami v DZ ni državotvorno.
Prof. dr. Miran Mihelčič lepo pojasni, zakaj bi bil KOMBINIRANI VOLILNI SISTEM pri tudi nas koristen.

Kombinirani sistem volitev za večjo strpnost v družbi

V razpravah pred zakonodajnim referendumom o zakonu k dodatku o pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti so se spet razvnela nasprotja med tistimi, ki so za zakon, in tistimi, ki so proti uveljavitvi zakona. V prvo bojno črto bodo stopili govorniki strank, ki smo jih izbrali po veljavnem volilnem sistemu sorazmernega strankarskega predstavništva v državnem zboru (DZ).
Po že videnem v preteklosti razprave med predstavniki strank in njihovimi morebitnimi (po šahovsko) sekundanti potekajo v slogu trdega vztrajanja na že predstavljenih stališčih in kritiziranja utemeljitev druge strani.
Moj namen v tem prispevku ni dajanje podpore eni ali drugi strani, ampak opozorilo na korenine predvidenega dogajanja, značilnega po poskusih razvrednotenja stališč druge strani predvsem s ciljem aktivirati svoje strankarske pristaše pred naslednjimi volitvami v DZ.
V ospredje slovenskega političnega življenja je namreč politiki uspelo vsiliti izrekanje za eno ali drugo politično stranko, s čimer so pereči problemi vsakdana naših državljanov in družbe kot celote hote potisnjeni v ozadje. In ne samo to! Ob takem političnem delovanju se bolj ali manj prikrito goji nestrpnost med ljudmi, ki se ob veljavnem volilnem sistemu poudarjeno ohranja.
Prav pereči problemi so tista vsebina, s katero bi se morali ukvarjati v DZ. Res je, da je vlada ob soglasju sindikatov in povednem molku opozicije, dojetem kot tihem pristanku, sprejela reformo sistema plač v javnem sektorju, ki jo sam – ob osnovnem vladnem namenu umiriti nezadovoljstvo zaposlencev v tem delu družbe – ocenjujem tudi kot popolnoma nestrokovno.
Pripravljeni sta tudi zdravstvena in pokojninska reforma, nerešena pa ostajajo vprašanja demografije, uresničitve dolgotrajne oskrbe, neenakomerne razvitosti območij, varstva okolja, povečevanja dohodkovne neenakosti, razprodaje slovenskega gospodarskega premoženja, pomanjkanja domačih nosilcev delovne sile, samozadostne preskrbe s hrano, energetske in prometne infrastrukture, izrabe prostih stanovanjskih objektov, vedenja udeležencev v prometu, izobraževalnega sistema, varnosti, obrambe, delovanja sodstva in tako dalje. Preveč problemov za rešitev v enem samem mandatu katerekoli vlade, še posebno če je pripravljenost za sodelovanje v DZ prepogosto izpostavljeno načinu delovanja katerihkoli opozicijskih strank pod geslom »onemogočimo jim uspeti«.
Naj ob prej navedenem izpostavim še korupcijo in povečanje nasilja, ki ga vsaj včasih bolj nočemo, kot ne znamo obvladati, ter skrb vzbujajoče razširjeno prizadevanje – predvsem v javnem sektorju – za zmanjševanje delovnih zadolžitev, ki vodi k vse manjši učinkovitosti Slovenije v primerjavi z drugimi državami.
Ti in drugi problemi ostajajo kot predmet reševanja v ozadju med drugim – tako sem vsaj sam prepričan – tudi zato, ker nas veljavni sistem volitev v DZ po svoji zasnovi usmerja bolj v tehtanje, katere stranke – in s tem čigava vlada – nam po volitvah utegnejo povzročiti manj škode. Izbiri najboljših ljudi za odločanje v DZ in to v neposredni primerjavi z drugimi kandidatkami ali kandidati za poslansko funkcijo pa je namenjene precej manj pozornosti.
Sorazmernost zastopanosti strank v DZ ostaja, število poslancev, ki bi bolj razmišljali o predstavljenih problemih in delovali za njihovo reševanje v korist celotne družbe, pa se prej zmanjšuje, kot povečuje. Zakaj? Ker v volilnem sistemu, kakršnega imamo, prihaja do izraza misel Anthonyja Downsa (1957) o racionalni nevednosti volivcev. Opozoril je, da morajo volivci vložiti čas in trud, da ugotovijo, katero politiko pravzaprav podpira kateri kandidat. V pogojih volilnega sistema, ki ga imamo pri nas, je možnost, da bi posameznikov glas bistveno odločal na volitvah, tako zelo majhna, saj na možnosti vsakega kandidata posredno vplivajo pravzaprav vsi volivci v Sloveniji.
Volivcem se zato preprosto ne zdi vredno nameniti časa in truda, da bi bili dobro obveščeni. Posledično večina ljudi voli na podlagi splošnih strankarskih oznak ali pa sploh ne gredo na volitve. Nenehno medsebojno obtoževanje med strankami še dodatno povečuje zbeganost med volivci. Kako torej zmanjšati občutek precejšnje nemoči pri volivkah in volivcih?

Preprosto: moramo okrepiti – namenoma se izogibam uporabi zdaj tako priljubljene besede »opolnomočiti« – njihov vpliv. Povečevanje njihovega vpliva nedvomno zagotavljata ponujena predloga kombiniranega dvokrožnega volilnega sistema tako Zveze društev upokojencev Slovenije iz leta 2014 kot civilne družbe Sinteza z začetka tega desetletja.
Po obeh predlogih bi imel vsak volivec v prvem krogu volitev dva glasova, prvega za kandidatko ali kandidata, strankarskega ali neodvisnega, drugega za politično stranko ali listo. Število glasov za stranke ali liste bi v primeru njihovih vsaj približno enako kakovostnih kandidatk in kandidatov zagotavljalo tudi sorazmernost poslanskih mandatov za stranke oziroma liste. Zelo verjetno pa bi se zmanjšalo število mandatov za vse stranke ter liste skupaj, in to za število mandatov, ki bi jih v takem sistemu tudi dejansko lahko dobili neodvisne kandidatke in kandidati.
Pa še to! Eamonn Butler v knjižici Pravica do javne izbire (Inštitut Nove revije, zavod za humanistiko, 2017) ugotavlja, »da je nekaj dobrega v volilnih sistemih, ki so odvisni od ponavljajočih se krogov glasovanj«. Zato oba omenjena predloga volilnega sistema določata, da se na podlagi prvega glasu v drugem krogu za 44 poslanskih mandatov – kadar v volilnem okraju prav nihče v prvem krogu ni dobil več kot 50-odstotne podpore volivcev – v volilnih okrajih pomerita dva, ki sta v prvem krogu dobila največ glasov.

V prizadevanjih za nekaj od teh 44 mandatov (od 88 oziroma 90, če omenim še zastopstvo obeh narodnostnih skupnosti) bi se tako lahko povsem enakopravno vključili v volilno tekmo tudi ljudje zunaj strank: neodvisni. Preostalih 44 mandatov pa bi se na podlagi drugega glasu razdelilo med stranke ali liste.

Prepričan sem, da bi s takim volilnim sistemom ne le povečali interes za sodelovanje na volitvah in ustvarili vzdušje večje strpnosti v družbi, ampak bi pridobili tudi kakovosten DZ: kandidiranje neodvisnih kandidatk in kandidatov bi namreč otopilo ostrino napadov med strankami, stranke pa bi morale v volilnih okrajih kandidirati tamkajšnjim volivcem sprejemljive in dokazano uspešne ljudi.

Če bi namreč kandidirale »skrajno bojevite vojščake strank«, bi le-ti bili v verjetnem drugem krogu skoraj gotovo nesprejemljivi za večino. To pa bi pomenilo, da bi mandate osvojile širše sprejemljive in praviloma okolišu volivcev primernejše osebe. Verjamem, da bi to pripomoglo k večji prepotrebni strpnosti v naši državi.

Da to pisanje bolj kot možna resničnost zveni kot pravljica, pa se moramo kljub jasno izraženi usmeritvi sodelujočih na posvetovalnem referendumu o volilnem sistemu »zahvaliti« našim demokratičnim strankam, ki zelo očitno še naprej brez sramu prisegajo le na strankokracijo.

Prof. dr. Miran Mihelčič, ekonomist.

Statistika šteje k starejšim prebivalce, stare 65 ali več let.

Starostna sestava prebivalstva v Sloveniji se spreminja. Družba postaja dolgoživa: pričakovano trajanje življenja se podaljšuje, delež starejših od 65 let hitro narašča. V prihodnjih letih bo tak razvoj še izrazitejši.

Če bodo ob pokojnini, ki znaša manj kot polovico prejšnje plače, še smeli delati, bodo gospodarstvu in negospodarstvu pomagali pri poslovanju in kot potrošniki, državi pa plačevali prispevke in dohodnino.

Razvoj dolgožive družbe
zasl. prof. dr. Peter Glavič

»Stranke si čisto nič ne zaupajo. To je grozljivo gledati… Kako naj nam ljudje zaupajo, če si mi med sabo ne?«

»Na enem od zadnjih posvetovalnih referendumov so ljudje povedali, da si želijo sprememb volilnega sistema. Glede na rezultat sem pričakovala, da se ga bodo poslanci dotaknili, pa ni šlo. Ljudje so jasno povedali, da si želijo preferenčni glas, ki ga poznamo na evropskih volitvah in se je tam pokazal za dobrega. Trenutno ljudi moti, da ne vedo, koga so na koncu izvolili, ker dajo glas listi… Sprememba bi povečala zaupanje v politični razred«

»Če želimo kot narod in država napredovati, se moramo pogumno soočiti tako z zmagami kot z nedopustnimi dejanji, ki so se zgodila, saj časa žal ne moremo zavrteti nazaj. Lahko pa poskusimo sprejeti preteklost, si oprostiti in kreniti naprej ter predvsem ustvarjati pravičnejšo prihodnost.« 

I N T E R V J U

Pravilna diagnoza je pogoj za pravilno triažo in uspešno zdravljenje.

Avtorica dr. Tina Bregant, in avtorji Miro Germ, dr. Tomaž Schara, prim. Janez Remškar, dr. Bogomir Kovač »vrednostne analize slovenskega zdravstvenega sistema« so raznovrstna neformalna skupina posameznikov civilne pobude z različno izobrazbo, različno specializacijo, različnimi izkušnjami, različnim izrazoslovjem in različnimi političnimi usmeritvami. Obravnavano problematiko razumejo različno, nekateri predvsem z zdravniškega, drugi predvsem z upravljavskega vidika.

Vrednostna analiza zdravstvenega sistema in njegovega okolja

Borut Stražišar, doktor pravnih znanosti o koncesijah (kaj so, kdaj in kdo jih podeljuje, o monopolu in dobičku, ter o pravni praznini).

Koncesije v Sloveniji pogosto služijo zasebnikom namesto javnosti zaradi slabih zakonov in neznanja države, kar omogoča korupcijo.

Mojo pozornost sta pred časom pritegnili dve novici – skupno pismo Klemna Boštjančiča in Valentine Prevolnik Rupel poslancem državnega zbora ter novica o sporu glede koncesije v Kočevju. Kaj obe novici povesta državljanom?

Najprej to, da sta pravna stroka in slovenska politika na področju javnih služb primarno služili koncesionarjem in ne javnemu interesu državljanov. Drugi nauk, ki ga lahko državljani izluščimo iz obeh primerov, je, da koncedenti in njihovi prišepetovalci očitno uporabljajo orodja, ki jih ne poznajo (torej s kladivom poskušajo odviti vijak). Ali bolj skrb vzbujajoče: da to namerno počnejo in vzpostavljajo sistemsko korupcijo. Tretji nauk, ki ga lahko iz obeh primerov vidimo državljani, je, da slovenska politika in stroka vedno iz tujine prekopirata določene rešitve in jih prilagodita trenutnim balkanskim potrebam.

Logično, da potem prekopirane rešitve ne delujejo, ker iz tujih ureditev večinoma ostane zgolj pojem. Slovenska politika in stroka potem dodata balkansko vsebino in interpretacijo. Državni organi pa zvesto sledijo temu procesu.

Kako ljudsko pojasniti koncesijo? Imamo naravni ali upravni monopol. Naravni monopol je na primer reka. Na določeni dolžini reke ne moremo postaviti neomejenega števila jezov in koristnikov vode iz nje. Država s koncesijo dodeli pravico izbrancem, da lahko uporabljajo vodo iz reke. Vsi drugi so izključeni. Upravni monopol pa je tam, kjer država nima oziroma zaradi narave dejavnosti ne želi imeti trga (ker bi trg uničil dejavnost). Pri upravnem monopolu gre za omejitev dostopa do ponujanja storitve ali dobrine. Tudi v tem primeru država s koncesijo dodeli pravico izbrancem, drugi pa so izključeni. Tak upravni monopol je zdravstvo. Koncesija pomeni dodelitev pravice delovanja v monopolu ali izkoriščanja monopola.

Ker imamo opravka z monopolom, imamo tudi monopolni dobiček (ekonomisti bodo znali to veliko bolje pojasniti). Gre za dobiček s trga, ki je preostali »konkurenci« nedostopen. Država lahko monopolni dobiček pobere na dva načina – s koncesijsko dajatvijo ali z določitvijo neprofitnosti koncesionarjev. V primeru, da država prepušča takšen monopolni dobiček koncesionarjem, pomeni, da dopušča neenako obravnavo subjektov v državi in mogoče celo daje neko obliko nedovoljene prikrite državne pomoči.

V drugem primeru pa gre dobiček na koncu za neprofitne namene. Neprofitnost ne pomeni prepovedi ustvarjanja dobička. Pomeni zgolj to, da ga lastniki na noben način ne morejo pridobiti zase (in da se ob prenehanju subjekta prenese na drugi neprofitni subjekt). Zanimivo je, da so pri koncesijah tako politiki kot stroka o monopolnem dobičku modro molčali. Ne trdim, da vsem uspe ustvariti monopolni dobiček. Delovanje v monopolu pa to vsekakor omogoča.

Dobički koncesionarjev torej niso zgolj odraz njihove visoke stopnje podjetniške uspešnosti, ampak tudi delovanja v monopolu. Glede na navedeno se dopisu obeh ministrov lahko samo rahlo čudimo. Ali pa želita vzpostaviti prakso sistemske korupcije? Država je tista, ki mora nadzirati morebitne zlorabe monopolnega položaja in ustrezno ukrepati. Očitno Republika Slovenija na tem področju spi spanec kralja Matjaža.

Koncesija za upravni monopol se podeljuje tam, kjer država sama nima ustrezne infrastrukture in se ji te ekonomsko ne izplača zgraditi. V tem primeru izkoristi kapacitete zasebnega sektorja ter njegovo podjetniško naravnanost. To pomeni, da pride do infrastrukture ceneje in v krajšem času, kot bi v primeru lastnih investicij. Bistvo teh koncesij je zgraditev infrastrukture za potrebe javne službe. To pomeni, da mora država poskrbeti, da ta infrastruktura ostane na voljo državi za potrebe izvajanja javne službe tudi po poteku koncesije. Nekoliko nelogično bi bilo, da bi si koncesionar v času koncesije izplačeval monopolne dobičke, preko amortizacije povrnil investicijo v nepremičnino in nato še zadržal takšno nepremičnino. No, v Sloveniji je sicer politično in strokovno vse logično in možno. Če ima država na voljo infrastrukturo, potem se za takšne primere, po pravu EU, sklepajo storitvene pogodbe po pravilih javnega naročanja – razen v Sloveniji (pri nas dajemo koncesije).

Koncesionar pomaga izvajati javno službo ob uresničevanju lastnih interesov. Koncesionar ni del javne uprave in sistema upravljanja javne službe. Je del sistema javno-zasebnih partnerstev. Poudarek je na partnerstvu – torej gre za prilagajanje potrebam drugega partnerja. Za razumevanje potreb drugega partnerja – koncedenta (javnosti). Pri nas: saj imam pogodbeno koncesijo za določeno število let, brigajo me potrebe drugega partnerja. Potem pa temu sledi še ustrezna sodna praksa – državljana je treba zaščiti pred državo in oblastjo.

Saj večinoma vidimo državo zgolj kot neko oblastveno gmoto, ne pa kot zastopnika skupnega interesa in skupnih potreb. Koncesionarji dejansko delajo samo za lastne kapitalske interese, vse drugačne navedbe so pesek v oči. Nič ni narobe s tem – gre za osebe civilnega prava. Krivi so koncedenti, ki uporabljajo orodja, ki jih ne poznajo. Ali pa (ne)namerno dopuščajo vzpostavljanje sistemske korupcije.

Že v začetku 20. stoletja je francoska in nemška teorija javne uprave opozarjala, da javni interes, ki ga država upravlja prek javnih služb, ni nekaj statičnega. In že v tej literaturi najdemo opozorila, da je fleksibilnost treba vgrajevati tudi v koncesijska razmerja. Tedanja pravna teorija je opozarjala, da gre za upravno področje, kjer se morajo civilnopravna razmerja podrejati javnemu interesu. Primer iz Kočevja očitno kaže, da smo tudi v Sloveniji veselo sledili novemu javnemu upravljanju, ki na piedestal postavlja svetost pogodbenega razmerja. Seveda so pravila novega javnega upravljanja določali kapitalski interesi za zaščito zasebnih interesov. Z zaščito javnega interesa se tedaj nihče ni pretirano ukvarjal.

Zato je Svetovna banka že konec 20. stoletja izdala opozorilo, da naj se koncesije podeljujejo tam, kjer ima javna uprava izkušnje s koncesijskimi razmerji. Pri nas se s tem nihče ni pretirano obremenjeval. Koncesijski akti in pogodbe so ustrezno kratki, nepopolni in predvsem služijo zaščiti koncesionarjev. In potem imamo primere deponije na Mežaklji, oskrbe na domu v Kočevju, večanja števila neopredeljenih pacientov zaradi vračanja koncesij … Prednost je treba dati egocentrizmu in individualnim pravicam. Država in kolektivizem sta mrtva – to je nekaj, kar je treba pokopati skupaj s komunizmom.

Osebe zasebnega (civilnega) prava delujejo po veljavni zakonski ureditvi. Cilj poslovanja gospodarskih družb je dobiček. Država (na vseh ravneh) bo morala razumeti, da ni problem v ravnanju koncesionarjev. Koncesionarji, ustanovljeni po zakonu o gospodarskih družbah, ravnajo povsem ekonomsko. Država (na vseh ravneh) bo morala spoznati, da je za »afere« (ekscese) kriva sama z neustrezno zakonsko ureditvijo. Država bo morala spoznati, da so »afere« (ekscesi) posledica slabe zakonodaje, neustreznih koncesijskih aktov in koncesijskih pogodb.

Normativna ureditev je tista, ki mora vsebovati ustrezne varovalke za zaščito javnega interesa in koncedenta. Normativna ureditev je tista, ki omejuje koncesionarja zaradi javnega interesa. Sodna praksa se bo morala odločiti, ali bo dala prednost individualnim pravicam ali javnemu interesu. Država se bo morala zavedeti, da mora v normativno ureditev vgraditi ustrezne varovalke javnega interesa. Politiki bodo morali od svojih prišepetovalcev dobiti rešitve, ki ščitijo javni interes. Zasebni interes se ne ščiti sam. Država je tista, ki se bo morala naučiti uporabljati z zakonom uvedena orodja.

Izvijač je lahko koristen, lahko pa je sredstvo za storitev kaznivega dejanja. Podobno velja za orodja iz tako imenovanega sistema novega javnega upravljanja. Naloga državnega tožilstva je, da izlušči, kje je meja med normalnim, podjetniškim dobičkom, kje pa takšen dobiček nastaja zaradi zlorabe pooblastil ali nevestnega gospodarjenja na strani koncedenta. Na strani državnih organov je, da po uradni dolžnosti ugotovijo, kje posamezniki zahtevajo legitimne interese, kje pa njihove zahteve posegajo v veljavno ustavno ureditev. Država si mora razjasniti, kaj je predmet zakona in kaj predmet kolektivnih pogodb (sploh na področju javnih služb).

Spoštovani predstavniki ljudstva, plačani ste za to, da ščitite javni interes. Plačani ste za to, da se naučite ravnati z orodjem, ki vam je dano. Če tega ne zmorete ali nočete, potem orodja raje ne uporabljajte (tudi če imate prišepetovalce). Bolje se je odločiti za neuporabo orodja, s katerim ne znamo ravnati, kot pa povzročati škodo. Vsaka normativna nedorečenost ali sistemska nejasnost odpira vrata zasebnim »inovacijam« na škodo javnega interesa.

Borut Stražišar, doktor pravnih znanosti, predavatelj na Erudiu.