Neoliberalizem po slovensko

Osrednje izhodišče neoliberalizma – ta je danes v svetu najbolj promovirani koncept ekonomske politike države – je vera, da je trg sposoben najbolj učinkovito urejati ekonomska pa tudi druga razmerja med ljudmi. Veliko svobodnega trga in čim manj vpletanja države naj bi zato bil recept, ki družbi zagotavlja ekonomsko učinkovitost in posredno tudi socialno pravičnost. Sliši se lepo, žal pa zadeva v praksi ne deluje ravno tako. Za ekonomsko in po socialni urejenosti najbolj uspešne veljajo namreč skandinavske države, ki jim uspeva s pomočjo močne in dobro delujoče države učinkovito izkoristiti prednosti trga. Podobno velja za Nemčijo, ki zbuja zaradi svoje ekonomske učinkovitosti v svetu že kar skrbi. Tudi ta država ima namreč močno in dobro delujočo državo, tudi socialno. Ekonomist Bogomir Kovač o vsem tem pravi: »Prosti trg je lahko dobro deloval le takrat in tam, kjer ga je vzpostavila in uzakonila močna država. Močan, poglobljen trg in močna država sta vzporednici. Eno brez drugega ne more. Vse drugo je mitologija«.
Če ima Kovač prav, in verjamem, da ima, se je vredno vprašati, kaj je razumeti z opredelitvijo »močna država«. Odgovor je lahko tak: močna je država, ki učinkovito in racionalno izvaja aktivnosti, ki se odražajo v njeni nadpovprečni ekonomski uspešnosti, socialno urejenosti in uspešnem trajnostnem razvoju. Temeljni pogoj, da država postane »močna«, je njeno učinkovito upravljanje, ključni dejavniki takega upravljanja pa so trije: a)dosledno spoštovanje etičnih norm, še predvsem poštenosti; b)znanje, še predvsem o menedžiranju velikih sistemov;c)demokratičnost kot usmeritev, po kateri država prednostno zadovoljuje interese večine državljanov in ne kapitala.
Oznako »močna« država si je vredno ogledati še z enega, precej drugačnega vidika. Država je namreč bolj ali manj »močna« tudi v primerjavi z drugimi državami. Zelo človeško, torej normalno je, da želi biti v tej primerjavi v prednosti, torej močnejša od drugih. Ko gre za uresničevanje te usmeritve, pa se v praksi ne ravna vedno etično. Primer za to je, kako močne države šibkejšim vsiljujejo vprašljive usmeritve neoliberalizma, po katerih je vitka, v bistvu »šibka« država pogoj za učinkovito delovanje trga in torej tudi za njeno ekonomsko uspešnost. Ta državni egoizem – lahko bi mu rekli posodobljeni kolonializem – se ta čas lepo kaže v razmerjih med Nemčijo in nekaterimi državami južne Evrope vključno s Slovenijo. Oglejmo si po pomembnejših korakih, kaj se je v preteklih letih dogajalo in se še dogaja v teh razmerjih:
1. Evropa je pred leti uvedla enotno valuto evro (Slovenija ga je prevzela 1.1.2007), s čimer so se države odrekle delu svoje suverenosti in jo prenesle na Evropsko centralno banko, ki ima sedež v Nemčiji, ta država pa tudi sicer odločilno vpliva na njeno politiko. V tej zvezi ne gre prezreti, da je ob vseh prednostih, ki jih ima skupna valuta, država brez lastne valute ohromljena, predvsem v sposobnosti obvladovanja kriznih razmer.
2. Po uvedbi evra je v enem delu držav EU kredit postal veliko cenejši in bolj dostopen. Evro je zato spodbudil njihovo zadolževanje, še predvsem pri nemških bankah. Tako pridobljena sredstva so v teh državah močno povečala tržno povpraševanje, še najbolj po blagu iz uvoza, na račun povečanega uvoznega povpraševanja pa je daleč največ pridobila Nemčija.
3. Leta 2008 izbije splošna finančna kriza. Države, ki so se pred tem prezadolžile, naj bi sedaj svoje dolgove dosledno vračale, česar pa objektivno niso sposobne storiti. Nemčija jim zato posredno preko Bruslja v pristni neoliberalni maniri diktira, kako ravnati, da se bodo usposobile za vračanje kreditov: sama država naj manj troši, manj naj bo sociale, razproda naj se državno premoženje, še predvsem pa naj država naknadno prevzame jamstvo za vračilo njihovih kreditov komercialne narave.
Na primeru Slovenije ta politika izpade nekako tako: a)tuje banke bodo do zadnjega centa dobile povrnjene svoje kredite, dane domačim bankam, saj je jamstvo za to morala prevzeti država; b)tuje banke nam za nove zadolžitve, v katere je država v velikem delu primorana zaradi vračila prejšnjih dolgov, zaračunavajo izjemno visoke obresti in nam bodo tako v prihodnem letu zgolj po tej poti državni proračun olajšale za milijardo evrov; c)potisnjeni smo v položaj, da bomo morali tujcem poceni razprodati državno premoženje; d)s sanacijo bančnega sistema, kakršno so nam več ali manj vsilili, bomo številna podjetja, ki doslej niso bila v lasti države, najprej podržavili in jih nato poceni razprodali.
Neoliberalna politika, ki jo močne evropske države vsiljujejo šibkejšim, pa ni ključni razlog za težave, v katere smo Slovenci zašli s svojo državo. Še neprimerno pomembnejše je to, da državo slabo upravljamo. To upravljanje je pričelo resno pešati po letu 2004. V letih Janševega prvega mandata se je namreč Slovenija dodatno v tujini zadolžila za več kot 20 milijard evrov (gre za skupen in ne le za javni dolg), ta ogromna sredstva pa smo porabili za vse drugo le za krepitev konkurenčnosti gospodarstva ne. Ob razumni ekonomski politiki vlade se nam to ne bi moglo zgoditi. Te seveda ni bilo, pa to ni edina napaka. V duhu pristnega neoliberalizma, kjer je pridno pomagala skupina mlajših ekonomistov, so pridno skrbeli za »šibko« državo, med drugim za hiranje pravne države in splošno neetično poslovno ravnanje (korupcijo) in resno poslabšanje upravljanja državnega premoženja. Vse to je prizadelo delovanje trga, zaradi česar nam še tudi danes gospodarstvo močno peša. Janšo je kot predsednik vlade nasledil Pahor, ki pa žal zahtevam tega položaja tudi ni bil dorasel.
In kaj nam je storiti? Predvsem potrebujemo etično in učinkovito upravljanje države, ključ do te rešitve pa obvladuje ta čas predsednica vlade. Ta se sicer svojega posla še uči, a ne moremo mimo tega, da nam bo spričo politične ureditve, ki jo imamo, vladala še najmanj dve leti. Le upamo lahko, da bo zmogla dovolj modrosti in prisluhnila nasvetom tistih, ki so se že dokazali kot uspešni krizni vodje. Kar nekaj optimizma pa vzbuja tudi to, da Nemčija očitno spoznava, da je šla predaleč z neoliberalnimi zahtevami, ki jih vsiljuje šibkejšim evropskim državam; to se da sklepati tudi spričo blagih ocen, ki nam jih je Bruselj pred kratkim namenil glede kriznih aktivnosti sedanje vlade.
Andrej Cetinski

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.