Z lastništvom zaposlenih lažje iz krize

Samo zaradi krize se podjetništvo v lasti zaposlenih ne bo okrepilo, a kje je obljubljeni strateški svet za vprašanja o ekonomski demokraciji.
Ali bo ta tematika ena osrednjih v prihajajočih predvolilnih razpravah?

Državni sekretar Miloš Pavlica je na decembrski okrogli mizi Združenja svetov delavcev Slovenije obljubil, da bodo predvidoma že v začetku novega leta na ministrstvu ustanovili poseben strateški svet, ki se bo ukvarjal z izzivi ekonomske demokracije in problemi, ki jih spremljajo. Torej tudi s težavami, ki ovirajo več lastništva zaposlenih, več udeležbe zaposlenih pri dobičku in tudi več udeležbe zaposlenih pri upravljanju podjetij. Pavlica je tudi napovedal, da se bodo poglavja o ekonomski demokraciji vnesla tudi v nov socialni sporazum in v predvideno novo koalicijsko pogodbo – (?!)
Konkretna praksa ekonomske demokracije v samostojni Sloveniji se je začela in končala z notranjim lastništvom zaposlenih, ki je večinoma propadlo tudi zaradi menedžerskih odkupov; marsikje tudi tajkunskih, ki so na koncu podjetja uničili.
Imamo zakonsko urejeno sodelovanje delavcev pri upravljanju podjetij tako z organiziranimi sveti delavcev kakor tudi delavskimi člani uprav in nadzornih svetov. Glede udeležbe zaposlenih pri dobičku pa že drugi poskus za oživitev delavske udeležbe ne daje rezultatov. Zakona o delitvi dobička zaposlenim je bil uveljavljen leta 2008. V registru podjetij, ki ga vodijo na ministrstvu za gospodarstvo, je delitev dobička zaposlenim v vseh petih letih vpisalo le skromnih 43 podjetij.
Samo zaradi krize se podjetništvo v lasti zaposlenih ne bo okrepilo, kajti v krizi se praviloma razlike še bolj povečajo in tisti, ki imajo moč, to pa so lastniki podjetij, te moči ne izpustijo kar tako. Nič nam ne bo dano in lahko pričakujemo, da bo še težje. Za to, da bi participativni delavski modeli pridobili na pomenu, sta potrebni večja odzivnost in prizadevnost ljudi. Predvsem pa morajo to zaznati mlade generacije.
Slovenija bi lahko bila tudi zaradi svoje majhnosti nekakšen eksperiment za večjo uvedbo in krepitev ekonomske demokracije. Ali kot pravi Aleksandra Kanjuo-Mrčela, odločanje za več ekonomske demokracije (torej več lastništva zaposlenih) bi lahko bilo ambiciozna protiutež zdajšnjim prizadevanjem vlade, ki bi rada prodala vse povprek, seveda prodala bo lahko le najboljša podjetja.
Glej tudi članek z decembra 2011 – Kooperative v času krize in komentar – Oblike kapitala

2 thoughts on “Z lastništvom zaposlenih lažje iz krize

  1. Tovarna v lasti delavcev reinvestira dobiček, medtem ko ga lastnik hoče vsaj 3 %. Razlika je minimalna, ampak v 30 letih prinese popolno prevlado delavsko lastniškega kapitala. Seveda se z nepoštenimi sredstvi lahko preko lobiranja, zakonov, inflacije, vzpodbud za tuje investicije, davčnih olajšav investicijam, internacionalizaciji,… itd… lahko razvrednoti delavski kapital oz. na njegov račun celo podpre veliki privatni kapital – a to igro je pač treba igrati in biti pozoren, od kje te bojo “nategnili”…

  2. Namesto razprodaje učinkovito upravljati državno premoženje!
    Nemški časopis Die Welt je pred dnevi objavil lestvico o tem, kako naj bi bil v posameznih državah korumpiran menedžment, torej elita, ki vodi gospodarstvo. Na lestvici so na prvo mesto uvrstili Slovenijo, njej sledi Kenija, na dnu pa je Švica. Slabše ocene za našo, še pred desetimi leti vzorno državo, si skoraj ne moremo zamisliti.
    Vzrokov za tako katastrofalno stanje je gotovo več, med osrednje pa se zanesljivo uvršča ureditev, po kateri upravljamo državno premoženje. Ključne napake:
    – po letu 2004 smo se ob aktivni podpori vlade kampanjsko lotili privatizacije državnih podjetij na način, da so bila že v izhodišču močna korupcijska tveganja in jo danes tudi označujemo z besedo »tajkunizacija«;
    – člane nadzornih svetov državnih podjetij praviloma po političnih kriterijih izbirajo stranke in taki nadzorni sveti morajo prednostno skrbeli za interese tistih, ki so jim to privlačno nalogo dodelili:
    – nobena od naših vlad ni oblikovala resne razvojne strategije države, s katero bi poleg drugega nedvoumno opredelila, kakšno vlogo pri njenem uresničevanju ima državno premoženje.
    Kako se lotiti upravljanja državnega premoženja, da bo to res učinkovito in ne bo gojišče korupcije, ostaja tako še naprej eden osrednjih problemov naše družbe. Nemalo je takih, ki vidijo rešitev le v privatizaciji. Glede take razprodaje pa se srečujemo z resnimi pomisleki, izpostavim naslednje tri:
    a) Ekonomsko učinkovite države razvoj svojega gospodarstva strateško usmerjajo, med pomembnimi orodji, ki jih pri tem uporabljajo, pa je tudi državno premoženje. Država, ki se temu orodju odreče, je zato razvojno praviloma manj uspešna.
    b) Primeri nekaterih držav (Norveška, Singapur,..) kažejo, da so podjetja v državni lasti, če se jih dobro upravlja, lahko celo bolj uspešna od čistih privatnih podjetij in so za državo tudi zaradi njihove donosnosti še kako zanimiva. Problemi z državnim premoženjem se namreč pojavijo, ko politika ni pripravljena njegovega upravljanja prepustiti ljudem, ki so pošteni in ta zahteven posel obvladajo, ker se preprosto ne želi odreči zlorabam v korist posameznikov ali elit, ki jih taka ureditev omogoča.
    c) Če bomo državna podjetja prodajali ta čas, ko smo v globoki krizi, bomo s prodajo iztržili bistveno manj, kot bi v normalnih gospodarskih razmerah. Slej ko prej se bi to pokazalo za strateško napako, kakršne se počne le zaradi obupa ali močno omejenega upravljavskega znanja.
    Alternativa razprodaji državnega premoženja je lahko le njegovo učinkovito upravljanje. Ena od možnosti je tudi, da se kapitalske naložbe, ki tvorijo državno premoženje, prenese v poseben sklad, tega pa se poveri v upravljanje eni od v svetu uveljavljenih inštitucij, ki se ukvarjajo s tovrstnimi upravljavskimi posli. Lahko bi to storili tudi z SDH…
    Ureditev upravljanja državnega premoženja, o kateri govorimo, ima zagotovo pomembne prednosti pred njegovo razprodajo, pa vendar ne gre pričakovati, da ji bo politika naklonjena. Razlog je v tem, da bo po sprejetem Zakonu o SDH upravljanje državnega premoženja pretežno usmerjeno v njegovo razprodajo, to pa bo političnim in drugim elitam še zadnjič nudilo obilo priložnosti za uresničevanje njihovih posebnih interesov. Zopet smo torej pri osrednji težavi naše države, kako politiko pripraviti do tega, da bo ravnala razumno, etično in v interesu večine, torej ne način, zaradi katerega smo si prislužili prvo mesto na lestvici koruptivnih držav. Morda pa so predčasne volitve, ki se nam obetajo, priložnost za take spremembe, da bo v prihodnje v državi vendarle drugače, manj politično zasmrajeno.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja