Kooperative v času krize

Gospodarska kriza je v vsej razsežnosti pokazala in razkrila vsa nasprotja dosedanjega produkcijskega načina, problematične koncentracije kapitala ter nečednosti in prevare, ki so si jih zaradi nebrzdanega pohlepa privoščili finančni mogotci ter v revščino pahnili milijone ljudi.
Sociologi, filozofi in tudi ekonomisti razčlenjujejo razmere, iščejo vzroke in ostrijo ideje o poteh drugačnega družbenega razvoja. Po starem naprej ne gre, novega pa ni na obzorju.

“Tretji svet” se širi znotraj Evrope in ZDA in postaja vse manj obvladljiv. Delavske stavke, študentske demonstracije in okupacije finančnih četrti so le zunanja znamenja širšega družbenega nezadovoljstva. Pravega odseva na medijski sceni pa ni, saj so mediji v glavnem sestavni del dosedanje neoliberalistične razvojne paradigme. Nekateri menijo, da je neoliberalizem sicer razkrinkan, vendar pa pravega upora proti njemu še ni. Zaradi težav pri organiziranju upora in šibkosti ponujenih alternativ so neoliberalci še vedno v napadu, krizo pa izkoriščajo za vkopavanje v rove.

Znanilci drugačnega sveta
Zametki moderne družbene organizacije dela, kot so na primer delavske kooperative, so za zdaj še zunaj »matrice« neoliberalizma, saj v kooperativi profit ni edini smisel vsega delovanja. Kooperative so ena izmed oblik delavske vključitve v lastniške sheme, kjer pa tudi soodločajo o svojem delu. V Evropi kooperative že dolga desetletja pomenijo alternativno ekonomijo in proizvodnjo. Večinoma so nastale v časih gospodarskih kriz na pobudo socialistov, britanskih anarhistov, liberalnih ekonomistov in krščanskih socialistov. Najprej so se pojavile v Franciji in Italiji, po drugi svetovni vojni pa tudi v Veliki Britaniji, v Španiji po padcu Francovega režima, na Finskem po gospodarski krizi ob razpadu Sovjetske zveze. Danes je v Zvezo evropskih kooperativ vključenih 171 delavskih kooperativnih organizacij iz 37 držav v evropski regiji. Združujejo 250.000 kooperativnih podjetij in zagotavljajo 5,4 milijona delovnih mest.
Delavci so notranji lastniki podjetja v celoti, pa naj gre za zdravstvo, šolstvo, proizvodnjo ali raziskave, kar vse je v obliki podjetij vključeno v sistem. Na kapital gledajo kot na sredstvo ali orodje za ustvarjanje produktivnega in do ljudi prijaznega delovnega okolja. Tak projekt pa je lahko dobičkonosen in ob enem socialen. Praviloma so kooperativna podjetja bistveno bolj dobičkonosna od klasičnih. V španski kooperativi Madragon so v letu 2007 ustvarili za 4,329 milijarde evrov čistega dobička; od tega kar 50 odstotkov v industriji, 30 v storitvah in 20 v financah. Kar 56 odstotkov tega denarja so dobili zaposleni v obliki soudeležbe pri dobičku. Menedžerji, ki so člani kooperative, lahko prejemajo na mesec trikratno delavsko plačo, tisti menedžerji pa, ki niso solastniki, pa tudi do osemkrat več. Če ne bi ravnali tako, verjetno dobrih menedžerjev ne bi dobili.

In kako se kooperative odrežejo v krizi? Ker članov ni mogoče odpustiti, jih navadno premeščajo na druga delovna mesta ali dodatno izobražujejo. Tudi podjetja ni mogoče prodati, lahko pa ga zaprejo, vendar morajo njeni člani dobiti zaposlitev v oddaljenosti do 50 kilometrov. Verjetno je zaposlitev delavcev, v primerjavi s klasičnimi podjetji, prava nočna mora menedžerjev. Toda kooperative imajo svoje prednosti. Odpuščanja, skrajševanje delovnega časa in zniževanje plač je lahko doseči brez stavk. Tudi sporazum je lažje doseči kot pa v podjetjih, ki se morajo pogajati s sindikati in predstavniki vlad. Delavci so vseskozi seznanjeni z informacijami, zato lažje sprejmejo težke odločitve. Po ocenah poznavalcev kooperative lahko uspešneje preživijo krizo predvsem zaradi trdno vzpostavljene socialne mreže na vseh ravneh podjetja, delavski voditelji pa niso demonizirani kot v drugih podjetjih.

Čeprav uspešne, so kooperative vse doslej ostale na obrobju ekonomskega sistema, nekakšen tujek v tradicionalnem kapitalističnem produkcijskem načinu. So namreč ena izmed oblik delavske vključitve v lastniške sheme. Značilno je, da delavci-lastniki odločajo o lastnem delu in so navadno tesno vpeti v lokalno socialno okolje. Tudi Evropska unija, ki je sicer naklonjena različnim oblikam zadružnega povezovanja, je do kooperativ očitno zadržana, ker v sebi nosijo “socialistični virus”.
Seveda pa na globalnem trgu in z globaliziranim procesom proizvodnje, kooperative naletijo na nekaj ovir, saj sta si logiki delovanja multinacionalk in kooperativ povsem nasprotujoči. So pa kooperative zagotovo ena izmed za zdaj uspešnih, čeprav glede na obseg gospodarskih subjektov, majhnih oblik upora zoper prevladujoči način gospodarjenja in upravljanja podjetij.

Prirejeno po avtorju Marjanu Horvat

9 odzivov na Kooperative v času krize

  1. Tudi dr. Bogomir Kovač meni, da bi lahko del sedanjih problemov delavstva reševale delavske zadruge, družbe dela in socialna podjetja. V delavskih družbah je ohranjanje zaposlitve pomembnejše od dobičkov. Vnovična oživitev podjetij pred stečaji dokazuje, da zaposleni bolje prepoznavajo možne rešitve in so pripravljeni tvegati več kot potencialni investitorji in nosilci tveganega kapitala. Žal smo pri nas zaradi postsocialističnega sindroma pozabili, da ima samoupravljanje lahko prihodnost in da je Ostromova dobila Nobelovo nagrado za ekonomijo prav za preučevanje kooperativnih oblik gospodarjenja. Dokler ne bomo zaradi neoliberalnega gozda videli dreves in bo tudi EU tavala v temi glede možnosti kooperativne ekonomije, na fakultetah pa ne bomo poučevali nove socialne ekonomike, bodo reči ostale po starem. Toda Friedmanova liberalna ideja, da je dobiček jedro demokracije, je končala v patologiji sedanje krize, pravi Kovač.

  2. Kooperative !!!
    Da je odgovor, vendar ali ni to že vse poznano. Mislim da smo že imeli priložnost in da smo to že izkusili in preizkusili. Dvajset let po silnem nerealnem vzpenjanju v vrhove, kamor nas je gnal neoliberalizem, ki je uporabljal za kurivo pohlep po še, prihaja čas samoizpraševanja in spogledovanje po pravičnejši in posledično tudi uspešnejši družbeni ureditvi. Verjamem v to, da je rešitev v podružabljanju ekonomije in ustanavljanju delavskih podjetij oz. kooperativ. Vendar še ne znam odgovoriti, po kakšni poti in kako se bo ta preobrazba zgodila. Poti sta dve; radikalnejša (revolucijska) oz. blažja (evolucijska). Žal čas ni naš zaveznik !

  3. Res je kot pravi Jurak, marsikaj je že poznano. Zadruge ali bolj uporabljen naziv kooperative, so kot posebne pravne oblike gospodarskega povezovanja že dolgo znane. V tujini so močneje prisotne predvsem na področju kmetijstva, stanovanjske dejavnosti, proizvodne, hranilništva in trgovine. V zadnjem času pa se njihovo delovanje razvija tudi na področju regionalnega razvoja, kjer ljudje živijo in delajo in si medsebojno pomagajo. Taka področja so zlasti: socialno (zdravstveno varstvo in nega), obnovljivi energetski viri, skrb za starostnike in otroke, idr.
    Prednost kooperativ je predvsem v njihovem demokratičnem upravljanju, saj so zaposleni oz. člani hkrati tudi njihovi lastniki. Sami si določajo poslovne in razvojne cilje, ki niso vedno in nujno usmerjeni le v maksimiranje dobička. Kot take so primerne za krizna obdobja, ko sta motivacija in odrekanje nujno potrebna za ohranitev proizvodnje in delovnih mest. Gospodarska kriza je zajela bolj ali manj ves svet. To je nov moment, ki zahteva iskanje alternativnih rešitev tudi na področju gospodarskega organiziranja in povezovanja. Kooperative so lahko pri tem rešitev za marsikatero dejavnost. Ni naključje, da je do novega zagona kooperativ prišlo ravno v Nemčiji, čeprav je med vsemi EU državami najbolj uspešna pri premagovanju sedanje gospodarsko – finančne krize. Razvoj kooperativ zato na različne načine (davčna in razvojna politika, samozaposlovanje, usposabljanje in izobraževanje, ipd.) podpira tudi večina držav. Zaradi ugodnih zaposlitvenih in razvojnih učinkov mora naša država temu področju nameniti večjo pozornost in zagotoviti tudi sredstva za njihov razvoj.

  4. Ja, počasi bo treba javno povedati, da je bila po-osamosvojitvena privatizacija ena največjih zablod in tragedij v novejši zgodovini slovenskega naroda. Brez tako brezumne privatizacije bi ne bilo norih tajkunskih zgodb in ne bi bilo protitajkunske rekonkviste, ki je do konca uničila, še tisto kar tajkuni niso uspeli. Pa se še najdejo ultra-liberalni-ekonomisti, ki bi s čarobno paličico, pardon nevidno roko reševali vse.
    Slovenci imamo v genih svobodo in osebno odgovornost za preživetje družine in otrok. Naši predniki so skozi vso zgodovino poznali svobodnega kmeta in ne sužnja oz. brez-lastniškega tlačana – za razliko od mnogih drugih okolij. Od tod tudi naša tako razdrobljena zemljiško-lastniška struktura. In to bi moral biti tudi naš osnovni gradnik družbeno-ekonomskega-socialnega-organizacijskega modela. Prav škoda je, da so se mnogi izjemno bistri družbeni in ekonomski intelektualci naučili le neoliberalistični brevir. Naj gredo malo študirati vsaj Kreka, Šušteršiča, Gosarja. Res dobri, se učijo (in ustvarjajo) vse življenje!
    Seveda ne bi bilo smiselno zdaj pritiskati na dobro delujoča (velika) podjetja, ki so dobro vpeta v mednarodno menjavo. Tam naj se »vladni ideologi« ne vtikajo. Nujno pa je razvijati nov model in seveda vzpodbuden zakonski okvir, ki bo slonel na osebni iniciativi in lastni odgovornosti ter narodovi tradiciji. Naj socialni in intelektualni kapital uporabi finančni kapital le kot sredstvo oz. orodje za ustvarjanje produktivnega in do ljudi prijaznega delovnega okolja!

  5. Za dodatno burjenje možganov navajamo nekaj pojmov – povzeto po avtorjih: Viljem Merhar, Blaž Kos, Stane Možina, Jaka Vidrih in Zaposlitev.net:

    finančni kapital
    Z razvojem blagovnega gospodarstva se povečujejo trgi blaga, delovne sile, denarja in kapitala. Takšen razvoj zahteva ločitev med denarnim, produkcijskim in blagovnim kapitalom. Prihaja do začasnega sproščanja denarnih sredstev in razvoj trga denarja in kapitala v institucijah finančnega sistema – borzah in bankah. S posredovanjem privarčevanih denarnih sredstev se povezuje trgovski in bančni kapital s produkcijskim kapitalom v finančni kapital, ki ga špekulativno upravlja finančna oligarhija, torej krivec za sedanjo družbeno-ekonomsko krizo.

    človeški kapital
    V pojem človeški kapital uvrščamo lastnosti, kot so izobrazba, izkušnje, znanje, predvsem pa oceno kakšni bodo dohodki iz delovnih razmerij, ki so posledica teh lastnosti. Človeški kapital je izračunljiva vrednost. Pri pravilnem vlaganju razmišljamo tudi o interakciji med človeškim in finančnim kapitalom. Oba imata veliko skupnih značilnosti, predvsem tveganja, kot so tržno, likvidnostno, kreditno itd. Poleg tega ima človeški kapital tudi tveganje izničenja zaradi umrljivosti.

    intelektualni kapital
    Danes, v družbi znanja postaja človek kot zaposleni temeljno premoženje neke organizacije. Podjetje, ki je inovativno, ki je v stalnem napredku pred ostalimi konkurenti znotraj panoge se zaveda, da so zaposleni njegovo temeljno premoženje in ne strošek. Zaposleni so tisti, ki imajo znanje, sposobnosti, talent in ideje, katere potem posodijo podjetju, da ta lahko razvija nove rešitve, izdelke, storitve in procese. Temeljni sestavni deli strukture intelektualnega kapitala so: znanje, sposobnosti, izkušnje, veščine, kompetence, motivacija, intelektualne spretnosti.

    socialni kapital
    V začetku je imel najpomembnejšo vlogo finančni kapital, nato je začel na pomembnosti vedno bolj dobivati intelektualni kapital. Danes sta obe kategoriji zagotovo zelo pomembni, vendar vedno bolj prihaja v veljavo socialni kapital. Socialni pomeni, da gre za neke relacije med ljudmi, beseda kapital pa nakazuje na to, da imajo relacije vrednostno izraženo komponento. Socialni kapital lahko opredelimo kot vir, ki pospešuje aktivnosti med ljudmi, oziroma gre za pogostost in pomembnost stikov, na katere se posameznik lahko zanese z namenom izboljšanja svojega položaja. Socialni kapital temelji na socialnih vezeh. Socialne vezi se razvijajo med posamezniki, organizacijami in družbami, ki se medsebojno povezujejo zaradi svojih ali širših kolektivnih koristi.

  6. Erika Repovž v Delu polemizira s predstavami o nezdružljivosti vrednot podjetništva, profita in bančništva s socialo, nepridobitnostjo in etičnim, družbeno odgovornim ravnanjem. Kot zgodbe o uspehu predstavi špansko socialno podjetje Mondragon, ki v 260 kooperativah po svetu zagotavlja delo 83.200 delavcem. V Italiji z dolgo tradicijo neprofitnih organizacij in zakonodaje, ki so jo sprejeli že pred dobrimi dvajsetimi leti je v 350.000 kooperativah zaposlenih deset odstotkov vseh delovno aktivnih Italijanov… In nadaljuje: Vznesenost nad liberalnimi kapitalističnimi praksami, v katere smo se Slovenci usodno zagledali v času tranzicije, je danes zaradi znanih dejstev verjetno popustila, kriza pa kaže vse ostrejše zobe. V tem času imamo priložnost, da tudi mi poiščemo alternative. Lani spomladi je bila na področju socialnega podjetništva sprejeta zakonodaja, vlada je ustanovila tudi poseben svet, ki pripravlja strategijo. Na trgu je že na desetine organizacij, ki delujejo po principih socialnih podjetij, vendar se kot taka še ne morejo registrirati, ker ni ustreznih podzakonskih aktov….

    • Zadruge niso neznanka, ne pri nas, še manj pa so neznanka v svetu. Nastajajo, tudi če morajo tisti, ki jih postavljajo svojo pravico dokazovati preko sodišč. Problem ni kdaj bomo sprejeli koncept drugačne zasnovanosti znotraj ekonomske aktivnosti, problem je kako se bomo odločali. Zadruge ali kooperative so organizacije, ki na bi nastajale iz pobud ljudi in ne kot sanacijska formula države, managementa ali vladnih politik… Krize so čas, ko v svetu nastane največ zadrug in najpogosteje na način delavskih prevzemov. To ni le poslovni model med mnogimi drugimi, to so lahko skupnosti, kar je seveda vezano za namene in cilje združujočih se posameznikov. Koncepti zadružnega načina delovanja so še kako znani, razen Kreka, Gosarja še nekaterih drugih, je Kardeljev koncept združenega dela podoben, le predsodek nam očitno ne da misliti. Konec koncev je koncept socialne (bolje bi bilo skupnostne) ekonomije, ki je v svetu še kako prisoten. Pri nas smo koncept stanjšali na miloščinsko socialno podjetništvo, ki zajame le ogrožene skupine in omejeno število dejavnosti, v okviru katerih naj bi se ta koncept razvijal. Na koncu pa sam koncept in njegovo udejanjanje jasno kaže, kako je realno skorajda neizvedljiv. Zato tudi menim, da je nepomembno kaj vse bo napravil zakonodajalec, kriza že “skrbi” za spremembe. Problem je le ali smo kot posamezniki sposobni delovati skupaj z drugimi in do kod smo pripravljeni sodelovati z drugimi, tvegati skupaj….

  7. V sloveniji imamo zadruge, zato lahko kooperativa rečemo posebnemu tipu neprofitne zadruge v lasti deležnikov.
    Prednost kooperative je v tem, da lastniki niso zainteresirani za dobiček (kapital), ampak za plačo (delovno mesto). Noben kapitalist ne bo ohranjal podjetja, ki mu daje manj donosa, kot ga imajo državne obveznice.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja