Kooperative v času krize

Gospodarska kriza je v vsej razsežnosti pokazala in razkrila vsa nasprotja dosedanjega produkcijskega načina, problematične koncentracije kapitala ter nečednosti in prevare, ki so si jih zaradi nebrzdanega pohlepa privoščili finančni mogotci ter v revščino pahnili milijone ljudi.
Sociologi, filozofi in tudi ekonomisti razčlenjujejo razmere, iščejo vzroke in ostrijo ideje o poteh drugačnega družbenega razvoja. Po starem naprej ne gre, novega pa ni na obzorju.

“Tretji svet” se širi znotraj Evrope in ZDA in postaja vse manj obvladljiv. Delavske stavke, študentske demonstracije in okupacije finančnih četrti so le zunanja znamenja širšega družbenega nezadovoljstva. Pravega odseva na medijski sceni pa ni, saj so mediji v glavnem sestavni del dosedanje neoliberalistične razvojne paradigme. Nekateri menijo, da je neoliberalizem sicer razkrinkan, vendar pa pravega upora proti njemu še ni. Zaradi težav pri organiziranju upora in šibkosti ponujenih alternativ so neoliberalci še vedno v napadu, krizo pa izkoriščajo za vkopavanje v rove.

Znanilci drugačnega sveta
Zametki moderne družbene organizacije dela, kot so na primer delavske kooperative, so za zdaj še zunaj »matrice« neoliberalizma, saj v kooperativi profit ni edini smisel vsega delovanja. Kooperative so ena izmed oblik delavske vključitve v lastniške sheme, kjer pa tudi soodločajo o svojem delu. V Evropi kooperative že dolga desetletja pomenijo alternativno ekonomijo in proizvodnjo. Večinoma so nastale v časih gospodarskih kriz na pobudo socialistov, britanskih anarhistov, liberalnih ekonomistov in krščanskih socialistov. Najprej so se pojavile v Franciji in Italiji, po drugi svetovni vojni pa tudi v Veliki Britaniji, v Španiji po padcu Francovega režima, na Finskem po gospodarski krizi ob razpadu Sovjetske zveze. Danes je v Zvezo evropskih kooperativ vključenih 171 delavskih kooperativnih organizacij iz 37 držav v evropski regiji. Združujejo 250.000 kooperativnih podjetij in zagotavljajo 5,4 milijona delovnih mest.
Delavci so notranji lastniki podjetja v celoti, pa naj gre za zdravstvo, šolstvo, proizvodnjo ali raziskave, kar vse je v obliki podjetij vključeno v sistem. Na kapital gledajo kot na sredstvo ali orodje za ustvarjanje produktivnega in do ljudi prijaznega delovnega okolja. Tak projekt pa je lahko dobičkonosen in ob enem socialen. Praviloma so kooperativna podjetja bistveno bolj dobičkonosna od klasičnih. V španski kooperativi Madragon so v letu 2007 ustvarili za 4,329 milijarde evrov čistega dobička; od tega kar 50 odstotkov v industriji, 30 v storitvah in 20 v financah. Kar 56 odstotkov tega denarja so dobili zaposleni v obliki soudeležbe pri dobičku. Menedžerji, ki so člani kooperative, lahko prejemajo na mesec trikratno delavsko plačo, tisti menedžerji pa, ki niso solastniki, pa tudi do osemkrat več. Če ne bi ravnali tako, verjetno dobrih menedžerjev ne bi dobili.

In kako se kooperative odrežejo v krizi? Ker članov ni mogoče odpustiti, jih navadno premeščajo na druga delovna mesta ali dodatno izobražujejo. Tudi podjetja ni mogoče prodati, lahko pa ga zaprejo, vendar morajo njeni člani dobiti zaposlitev v oddaljenosti do 50 kilometrov. Verjetno je zaposlitev delavcev, v primerjavi s klasičnimi podjetji, prava nočna mora menedžerjev. Toda kooperative imajo svoje prednosti. Odpuščanja, skrajševanje delovnega časa in zniževanje plač je lahko doseči brez stavk. Tudi sporazum je lažje doseči kot pa v podjetjih, ki se morajo pogajati s sindikati in predstavniki vlad. Delavci so vseskozi seznanjeni z informacijami, zato lažje sprejmejo težke odločitve. Po ocenah poznavalcev kooperative lahko uspešneje preživijo krizo predvsem zaradi trdno vzpostavljene socialne mreže na vseh ravneh podjetja, delavski voditelji pa niso demonizirani kot v drugih podjetjih.

Čeprav uspešne, so kooperative vse doslej ostale na obrobju ekonomskega sistema, nekakšen tujek v tradicionalnem kapitalističnem produkcijskem načinu. So namreč ena izmed oblik delavske vključitve v lastniške sheme. Značilno je, da delavci-lastniki odločajo o lastnem delu in so navadno tesno vpeti v lokalno socialno okolje. Tudi Evropska unija, ki je sicer naklonjena različnim oblikam zadružnega povezovanja, je do kooperativ očitno zadržana, ker v sebi nosijo “socialistični virus”.
Seveda pa na globalnem trgu in z globaliziranim procesom proizvodnje, kooperative naletijo na nekaj ovir, saj sta si logiki delovanja multinacionalk in kooperativ povsem nasprotujoči. So pa kooperative zagotovo ena izmed za zdaj uspešnih, čeprav glede na obseg gospodarskih subjektov, majhnih oblik upora zoper prevladujoči način gospodarjenja in upravljanja podjetij.

Prirejeno po avtorju Marjanu Horvat

9 odzivov na Kooperative v času krize

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.