RTV SLO ima že kar nekaj časa novega generalnega direktorja Andreja Graha Whatmougha. Nič posebnega, bi človek rekel. Druga politična opcija pač. Pa vendar se na RTV očitno dogajajo zadeve, ki presegajo okvire javne ustanove. Odstavitev direktorice Televizije Slovenije Natalije Gorščak, »čudno« delovanje oz. nedelovanje sveta RTV in še bolj čudno odločanje generalnega direktorja, je čedanje manj nenavadno. Pravzaprav se presenetljivo natančno ujema s to »našo« vlado oz. njenim predsednikom. Mimo predpisov in strokovnega ravnanja, z veliko željo po sesuvanju vsega obstoječega ter oporo na le enega nenadomestljivega človeka, so dogajanja skorajda pravljično zaključena oz. se zaključujejo. To pomeni, da je potrebno zamenjati le še nekaj urednikov, novinarjev ter oddaj in vsi bodo »lepo« poročali o »prekrasno« katastrofalnih rezultatih te vlade. Kot v Andersenovi pravljici Kraljična na zrnu graha, se bo zgodba srečno zaključila in RTV bo lahko v miru poročala le o vsebinah, ki bodo uravnoteženo všečne predsedniku in članom vlade. No, seveda tudi odsotnim članom sveta RTV in vsem, ki ne plačujejo naročnine ter seveda vrhu RKC.
Generalka za čistko na RTV oz. za »čisto RTV« se je očitno začela na STA, pa seveda predhodno na policiji in še kje. Ali je generalka tudi zadnji vdor »anticepilcev« v studio RTV in njihovo večmesečno nadlegovanje zaposlenih? Ali pa je vse to odlična prilika tudi za diskreditacijo vseh petkovih protestnikov in njihovih utemeljenih zahtev? Povod in pokritje za reagiranje proti vsem, zaradi tega očitnega absolutno nesprejemljivega ravnanja Ladislava Trohe in njegovih pristašev, je bil morda celo obisk Andreja Šiške in njegove varde pri predsedniku države. Seveda »velja poskusiti« do kje so meje sprejemljivega in tolerance!
Vsi ti »testi« in »generalke« se zdijo kot voda na mlin avtoritarni vladi in vsem njenim potezam. Verjetno res ni več slučajno geslo: »Čim slabše za vse, tem boljše zame oz. za nas!«
Pravzaprav nas ta politična opcija sili, da bi ploskali rešitvam, kjer si sami natikamo zanko okoli vratu. Nekaterim statistom in gledalcem, ne vem, če redkim, je vse skupaj všeč.
Ne vem tudi, kako daleč je ta in podobna »uravnoteženost« pri nekaterih drugih javnih in državnih institucijah. Za parlament je znano, da je »uravnotežen« in trenutno tudi nesposoben odločanja. Vendar so v njem vsi zelo zadovoljni sami s seboj. Vlada je seveda »polno operativna,« kar pomeni »uravnotežena.« Predsednik države je kot anketno najbolj priljubljen državni organ in posameznik neavtoritativno že sam po sebi najbolj »uravnotežen.« Predvsem s predsednikom vlade seveda. Za ustavno sodišče se zdi, da je z nekima doktorjema, ali z dvojnim doktorjem, z zakasnitvijo tudi še delujoče in ne čisto pod vplivom odlokov vlade, kdaj in kaj smejo delati in kdaj ne. Bojim pa se, da bo slej kot prej tudi US postalo »uravnoteženo.« Danes pač nič ni več nemogoče.
Podobno velja za številne državne organe. Izjeme, o katerih sploh ni več veliko slišati npr. varuh človekovih pravic, Komisija za preprečevanje korupcije in še katere, so vidne in slišno tiho. Kar še politično »štrli« iz trenutne politične situacije in deluje v korist državljanov je npr. informacijska pooblaščenka ga. Mojca Prelesnik, ki pa jo je »seveda potrebno« tudi »malo« plemenito »uravnotežiti,« da bo dala mir.
Ostane še ocena »uravnoteženosti« pravosodja, ki pa se je skoraj ne upam dati. Upam, da ni politika segla tudi na to področje!
Morda pa je res že skrajni čas, da svoje povemo na volitvah državljani. Verjetno tudi ne samo o strankah in o njihovem načinu »uravnoteženosti« v zadnjih 30 tih letih, temveč o novih vsebinah življenja in sobivanja. Pa tudi v okviru oz. pogojih novega načina volilnega sistema. Obstoječ oz. veljaven je namreč dokazano neučinkovit. Zopet je izjema zadnji referendum.
Miloš Šonc, Sinteza

SINTEZA-KCD je bila ena redkih institucij, ki je vztrajno opozarjala na nepravilnosti pri izvajanju projekta TEŠ 6 in zahtevala strikten družbeni nadzor porabe sredstev. Prav na njeno zahtevo je Računsko sodišče opravilo nekatera preverjanja, politika pa je njegove ugotovitve zmanipulirala in zaprla v predale.
Danes je jasno: projekt TEŠ 6 je bil od vsega začetka zgrešen, naslednja leta bo njegova razgradnja stala (s tekočimi izgubami v teku delovanja) približno toliko, kot njegova postavitev. V času gradnje je neznano kam poniknila neznana količina denarja državljanov: ocene se gibljejo med 300 in 500 mio evrov. Nobena vlada in nobena politična stranka danes ni zainteresirana, da bi te stvari razčistila; delo NPU je medlo, omejevano oz. blokirano.

Prav na zahtevo SINTEZE-KCD je Cerarjeva vlada leta 2017 ustanovila Projektni svet za civilni nadzor izvajanja projekta 2TDK (dvotirna železniška povezava Divača – Koper), člane tega PSCN pa je imenovala Šarčeva vlada. V SINTEZI-KCD smo namreč ocenili, da se bo vzorec plenitve javnih sredstev, ki se je oblikoval v projektu TEŠ 6, v projektu 2TDK, ponovil.
PSCN od ustanovitve opozarja na nepravilnosti pri izvajanju projekta. V svojih 4 daljših poročilih vladama (Šarčevi in Janševi) je opozarjal zlasti:

• Da Investicijski program projekta (IP) ne ustreza sklepom o dvotirnosti proge in je sploh strokovna blamaža, ki ne le omogoča, temveč zahteva številna odstopanja pri organizaciji del;
• Da je nevzdržno, da sta »na trasi« te železniške povezave dve odgovorni instituciji: investitor, podjetje 2TDK, ki vodi projekt, in Ministrstvo za infrastrukturo, ki že leta »ureja papirje za drugi tir tega drugega tira«. Pri tem se med vsemi institucijami (2TDK, MZI, DRSI in DRI) nepregledno pretakajo kadri in sredstva;
• V fazi priprav na izvajanje projekta 2TDK so bila porabljena ogromna sredstva (ocena: 70 – 90 mio evrov). Ne Šarčeva ne Janševa vlada oz. njuni Ministrstvi za infrastrukturo nista dovolili neodvisne strokovne evalvacije rezultatov ter korektnosti te porabe;
• Politika natančno ve, da je pod krinko tega projekta, ki naj bi stal okoli ene Mrd evrov, sprejela odloke, ki vladi dolgoročno zagotavljajo pritok preko 3 (TREH) Mrd evrov. Politika ta dejstva prikriva javnosti;
• PSCN je vladi opozoril še na približno 40 drugih resnih napak oz. odstopanj, od katerih nas bodo nekatere drago stale (npr. časovno ločena oz. zamaknjena gradnja viaduktov Glinščica I in II – vsaj 30 mio):
• Razmere v poteku projekta se še naprej slabšajo in postajajo vse bolj nepregledne. Pogodbo za izvedbo »dostopnih cest« je dobilo slovensko podjetje zaradi nizke cene. Pred zaključkom del je priglasilo za 30% zahtevkov za anekse, čeprav se je pokazalo, da so bila nekatera dela opravljena daleč pod normativi (nadzor je pokazal na več mestih neustrezno asfaltno preplastitev, itd.),
• Politika za vse te pomanjkljivosti in napake ve, prav tako za približno 40 drugih, na katero jo je opozoril PSCN. Vendar jih prikriva pred javnostjo, ki jo zavaja s pol-resničnimi podatki, in lažno trdi, da »projekt poteka gospodarno in transparentno«.

SINTEZA-KCD si vseskozi prizadeva, da bi pridobila korektne in dokumentirane podatke ter na tej podlagi opozarjala vlado, nadzorne institucije (npr. Računsko sodišče) in seveda strokovno in drugo javnost, torej državljane, ki v pretežni meri ta projekt financiramo.
V okviru teh prizadevanj je tudi javno Pismo ministru g. A. Vizjaku, ki je za dogajanje na projektu 2TDK soodgovoren. Pismo je seveda javno po intenciji, saj ga »Delo« ni hotelo objaviti – kot ne objavlja nobene kritične informacije o tem projektu, odkar je sklenjen nelegitimen zaprt informacijski krog: lastnik Dela je tudi lastnik podjetja Kolektor, ki je monopolni izvajalec gradbenih del. Pridobil jih je, ker je bil najcenejši ponudnik – brez upoštevanja aneksov, seveda. Praksa kaže, da Kolektorjeve zahteve za korekcijo osnovne cene z aneksi v teku izvajanja pogodbe dosežejo v povprečju 30 – 50 % povečanja pogodbene cene.
Pismo g. Vizjaku v »Delu« torej ni bilo objavljeno, ga je pa minister dobil direktno in objavljeno je bilo na FB. Nanj doslej (seveda še) ni odgovoril, zato ga v opomniku posebej pozivamo, naj vendar opravi dolžnost, h kateri se je zavezal z zaprisego kot minister.
Zgolj v informativne namene zdaj na Sintezini strani objavljamo tako pismo kot opomnik.

Pismo: GOSPOD MINISTER VIZJAK, SPREJEMAM VAŠ IZZIV!

Opomnik: GOSPOD MINISTER, ŠE VEDNO ČAKAMO VAŠ ODGOVOR!

Odgovor na pismo g. Emila Milana Pintarja glede železniške proge Divača – Koper

Drugo pismo ministru Vizjaku

Peter Rak komentira vršanje na družbenih omrežjih in pravi, da načelno lahko pozdravimo vsesplošno družbeno dinamiko, če nebi že davno prerasla v prazno žlobudranje in vezanje otrobi. Eden glavnih problemov pa je nivelizacija mnenj, saj se neredko dogaja, da stališče popolnega analfabeta ne šteje nič manj kot stališče strokovnjaka, ki se z določenim problemom ukvarja vso svojo poklicno kariero.

Preberi članek Petra Raka

Približuje se deseta obletnica komentarja, objavljenega v Mladini, ki se bere kot zapis o aktualni situaciji. Koliko časa jih bomo še prenašali?

MILAN BAJŽELJ    |   MLADINA 48   |   PISMA BRALCEV   |   30. 11. 2012  

Cilj civilne družbe mora biti krepitev organiziranega nadzora nad delovanjem oblasti, tj. vseh relevantnih institucij, političnih strank in politične elite nasploh.

V civilni družbi (CD) se vse očitneje pojavlja predvolilni nemir. Vse več posameznikov iz raznih oblik civilno družbenih gibanj razmišlja o ustanovitvi politične stranke, da bi tako od znotraj spreminjali stanje, ki je vse prej kot zgledno. Očitno tako misli tudi avtor prispevka »V leru ali včasih si je treba tudi umazati roke«.

Volitve se nezadržno bližajo in politične stranke se ukvarjajo le še z bodočo razdelitvijo oblasti. Janša poskuša z obilico (od bodočih generacij ukradenega) denarja kupiti del sredinskih volivcev. V strahu pred njegovim ponovnim uspehom, in z izgovorom, ‘da se na sedanji način upora ne da nič doseči’, nosilci posamezni gibanj razmišljajo o ustanovitvi ‘lastnih’ političnih strank, da bi tako z legitimno oblastjo ‘uredili stvari’.

Tudi, če zanemarimo vprašanje, koliko gre v takem razmišljanju za ‘samoprevaro’,  koliko pa za zgolj politično podjetništvo (politika kot posel), kar pomeni, da gre tem snovalcem novih političnih strank dejansko vendarle predvsem za oblast, ne moremo mimo dveh dejstev: Prvič, da nimajo niti najmanjše realne možnosti, da bi na volitvah uspeli, in drugič, da bi se njihove stranke, če bi se to res zgodilo, že v prvem letu pričele obnašati kot sedanje, že obstoječe, saj je to nujno že po ‘zakonitosti interesnih skupin’. (Grabile bi predvsem oblast, pred interese družbe in državljanov bi postavljale svoje lastne, ‘zasužnjile’ bi poslance, ki bi morali ‘v imenu strankarske discipline’ glasovati po diktatu…) Skratka, v neverjetno kratkem času bi postale del političnih strank, ki so uzurpirale oblast, ukradle državo, uzakonile strankokracijo in zatirajo vse oblike civilnega nadzora nad delovanjem oblasti.

Trezen razmislek nas sili v dva sklepa:

• Prvič, da je to neprestano drobljenje slovenskih volivcev samouničujoče. Moč civilne družbe ni v tem, da producira vse več neuspešnih strank, ki goltajo enormno energijo njihovih ustanoviteljev za prazen nič in politični fiasko. Cilj civilne družbe mora biti krepitev organiziranega nadzora nad delovanjem oblasti, tj. vseh relevantnih institucij, političnih strank in politične elite nasploh. Posebej to velja za finančne tokove: vsak projekt, (so)financiran iz javnih sredstev bi moral imeti nadzorni organ iz predstavnikov civilne družbe. V upravnem organu (NS ipd.) vsake neodvisne državne institucije (zavoda, šole, bolnice, itd., itd.), bi morala imeti civilna družba odločujoč vpliv in nadzor. Sicer država postane ‘javna hiša’, kot to izvrstno prikaže dr. F. Demšar v svoji študiji (Javna hiša Slovenija). In glej vraga, prav zdaj (predlog zakona o ZZZS) hoče vlada ugrabiti še zadnjo inštitucijo iz rok zavarovancev – (glej več: Ugrabitev zavarovalnice). 
• In drugič, resetiranje slovenske strankokracije ne moremo doseči z ustanavljanjem novih političnih strank; to strankokracijo samo krepi in utrjuje. Slovenska družba rabi temeljito prenovo, čemur bodo močno nasprotovale prav politične stranke. Začnemo lahko s spremembo volilne zakonodaje, čemur se politične stranke na vso moč upirajo. In ker te spremembe politične stranke ne bodo nikoli sprejele prostovoljno, jo je mogoče doseči samo preko referenduma.

Uporabimo torej kritično energijo civilne družbe za referendum o spremembi volilne zakonodaje, ne za ustanavljanje novih političnih strank. Za tak volilni sistem, da bo zagotovljen odločujoč vpliv državljanov-volivcev pri postavljanju kandidatov in njihovi izvolitvi za poslance – pa tudi kasnejši nadzor njihovega delovanja.

Civilna družba mora postati (in ostati) trajni nadzornik nad delovanjem oblasti(!)

Miroslav Marc, Sinteza

Če bi lahko vprašali Slovence, kaj s mislijo o demokraciji v Sloveniji, bi bil odgovor slej ko prej poznan. Seveda bi jih krepka večina odgovorila, da pri nas prevladuje strankarska politika, ki ima bolj malo skupnega z voljo večinskega naroda. In zato večine ne briga politika in se tudi ne udeležuje volitev in referendumov ter posledično ne odloča o ničemer.

Kako te razmere spremeniti, se sprašuje Andrej Dobnikar in odgovarja, da je prvi korak nov volilni sistem…. Več…

Poglej tudi več člankov o razlogih (in možnosti) za spremembo volilne zakonodaje. Tukaj…

Za razvoj države je ključnega pomena učinkovito upravljanje.
Politično kadrovanje otežuje učinkovito delovanje države in ustvarja ugodno okolje za bohotenje korupcije.
Zaradi obsežnega političnega kadrovanja, ki ga izvaja zlati sedanja vlada, bomo kot družba utrpeli veliko dodatno škodo.

V nekaj evropskih državah so ključne vzvode politične oblasti prevzele osebe, ki se proglašajo za demokrate, njihovo vladanje pa ima prepričljivo avtoritarno obeležje. Ena teh je tudi Slovenija. Kako se to lahko zgodi v demokraciji zavezanemu okolju, kar naj bi bila EU, postaja vse bolj aktualno vprašanje. Odgovor nanj še zdaleč ni preprost. Nekaj osebnih pogledov na ta problem bom predstavil v naslednjih vrsticah.
Smiselno je izhajati iz spoznanja, da je za razvoj države ključnega pomena, da se jo učinkovito upravlja. Uporabljata se dva modela tega upravljanja, eden je po osnovnih načelih demokratičen, drugi pa avtoritaren. Osrednja razlika med njima je v tem, da naj bi demokratično upravljanje zadovoljevalo interese večine prebivalstva, avtoritarno pa prednostno interese družbenih elit, še predvsem onih, na katere avtoritarni vodja najbolj opira svojo politično moč. Pomembno je tudi, da je demokratično upravljanje države, če se ga pravilno organizira in dobro izvaja, bistveno učinkovitejše od avtoritarnega.
Da v teh časih evropska demokratična družba vodenje države prepusti avtokratu, se ne bi smelo zgoditi, pa vendar smo temu priča. Osrednji razlog za to je slej ko prej vse slabše delovanje demokracije, ki ga povzroča splošno uveljavljanje neoliberalnih usmeritev in vrednot (čim več trga, šibka država, pohlep kot vrednota,….). Poštenosti je tako v politiki vse manj, »posebni« interesi in koristi kapitala pa imajo v njenem delovanju prepogosto prednost pred splošnimi interesi. Politično upravljanje države dobiva tudi sicer vse bolj značaj posebne zaposlitvene dejavnosti, v kateri najbolje uspevajo za to sicer zahtevno delo manj usposobljene, a etično vprašljive osebe, medtem ko je za vodenje sposobnih in poštenih ljudi v njej vse manj. Posledica je vse slabše, v časih že kar kaotično upravljanje države. Seveda to ne velja za vse države v enaki meri. Slovenija je glede tega med najbolj prizadetimi, med tem ko neoliberalizem demokracije v državah s prevladujočo protestantsko etiko ni resneje onesposobil.
Ena od pojavnih oblik slabega delovanja demokracije so tudi pogoste menjave vlad. (V Sloveniji imamo v zadnjih desetih letih sedaj že šesto vlado). To nudi osebi z avtoritarnimi ambicijami lepe priložnosti, da sama prevzame vladno krmilo. Če se ji to posreči in ima taka oseba tudi primerne vodstvene sposobnosti, bo gotovo dobro izkoristila že razvita orodja, s katerimi si lahko učinkovito utrjuje oblast. Takih orodij je več. Eno najmočnejših je politično kadrovanje, katerega osrednja vsebina je v zamenjavi vodilnih oseb v javnem sektorju in državnih podjetjih s kadri, ki so pripravljeni političnemu vodji pokorno slediti, medtem ko je njihova usposobljenost za prevzeto delo drugotnega pomena. Tega prijema za utrjevanje osebne oblasti se tudi naš sedanji prvi mož vlade brez zadržkov in zelo učinkovito poslužuje. Menda je v letu in pol, odkar obvladuje vladno krmilo, v javnem sektorju dobilo dobro plačane zaposlitve že več sto njemu poslušnih oseb. Zadnje dni pa vzbujata pozornost predvsem dve njegovi kadrovski potezi. Vodenje za državo pomembne slabe banke ter vodenje nadzornega sveta za Slovenijo pomembne Luke Koper je namreč zaupal svojemu privatnemu odvetniku, ki očitno nima izkušenj iz vodenja zahtevnih gospodarskih sistemov. In drugi primer: odslovil je dosedanjega direktorja SID banke, ki sodi med najboljše slovenske menedžerje. Pomembne spremembe pa ima nedvomno že pripravljene tudi za jesenske mesece, med katerimi ima gotovo prednost sprejem dveh zakonov, to je zakona o demografskem skladu ter novele zakona o zdravstvenem varstvu. Z njima se želi uveljaviti rešitve, ki naj bistveno olajšajo politično kadrovanje na dveh družbeno pomembnih področjih (upravljanje državnega premoženja in upravljanje sredstev zdravstvenega zavarovanja), od česar si državljani lahko obetamo le veliko dodatno škodo.
Politično kadrovanje otežuje učinkovito delovanje države in ustvarja ugodno okolje za bohotenje korupcije. (Slovenija se po korupciji že uvršča med najbolj »uspešne«(?) države v EU). Zato ga v državah s spodobno demokracijo sistemsko preprečujejo. To zagotovijo pogosto z rešitvijo, po kateri so za državo pomembne kadrovske odločitve stvar dogovora treh interesnih skupin, to je politike, zaposlenih v relevantni državni ustanovi ali podjetju, in pa predstavnikov zainteresirane civilne družbe. Nasprotno od tega je naša sistemska ureditev, uveljavljena že ob osamosvojitvi države, monopolizirala moč politike pri kadrovanju. Opredelili smo se torej za pot, ki demokracijo dobesedno onesposablja in je med osrednjimi vzroki za neuspešen dosedanji razvoj naše države. Največ tudi prispeva k ustvarjanju razmer, zaradi katerih se nam demokracija lahko še bolj izrodi, recimo v demokracijo Orbanovega tipa.
Naj zaključim. Zaradi obsežnega političnega kadrovanja, ki ga izvaja sedanja vlada, bomo kot družba utrpeli veliko dodatno škodo. Zanjo pa ne gre prednostno kriviti njenega predsednika, to je J. Janšo. Njegova posebna nagnjena in tudi sposobnosti dovolj dolgo poznamo in nas zato njegova sedanja ravnanja ne presenečajo, pa tudi nezakonita niso. Za škodo, ki jo nam povzroča, so namreč predvsem krivi politiki, ki so mu omogočili, da se je polastil vladnega krmila. Od teh politikov zato pričakujemo, da v okviru objektivnih možnosti storijo vse potrebno, da bo vladno krmilo kolikor mogoče hitro prevzela za vodenje primerno usposobljena in etično nesporna oseba. Za tem pa naj bi se demokraciji naklonjena politika ob aktivni podpori civilne družbe prednostno zavzela za to, da Slovenija po vzoru nekaterih uspešnih evropskih držav radikalno omeji možnosti političnega kadrovanja.
Andrej Cetinski, Sinteza

Glej tudi: Javna hiša Slovenija (17.7.2018) in Upravljanje države (13.12-2018)

DAN DRŽAVNOSI

Ob praznovanju se človek vpraša, ali smo res prišli tja, kamor smo pred 30 leti želeli.

Marijan Lačen odgovarja, zagotovo NE.

Dr. Dušan Keber, nekdanji zdravstveni minister se vpraša, »Kako naj prepričam bralca v prebiranje besedila o navidez nevznemirljivem zakonskem predlogu, ki 45-člansko skupščino zdravstvene blagajne (ZZZS) spreminja v 11-članski svet zavoda?« V nadaljevanju članka pojasni veliko diverzijo, ki je v pripravi, gre za ugrabitev zavarovalnice iz rok zavarovancev.

Ugrabitev

Že kar dolgo govorimo o slabostih delovanja javnega sistema zdravstvenega varstva (SZV). Med najbolj občutljivimi so sramotno dolge čakalne vrste, zaradi katerih mnogi uporabniki javnih zdravstvenih storitev niso deležni pravočasne in uspešne zdravstvene obravnave na javni račun. Posledica takšnega stanja je relativno hitro širjenje zasebnega (legalnega in ilegalnega) »zdravstvenega trga«, na katerem so ljudje prisiljeni reševati lastno zdravje ali morda celo življenja z lastnimi sredstvi. Kaže pa, da se bomo končno lotili reševanja težav v javnem zdravstvu. Vprašanje pa je, ali se bomo lotili dela pravilno in dolgoročno. Tehnologije dolgoročnega javnofinančno zdržnega oblikovanja, spreminjanja ali dograjevanja javnega SZV v hitro se starajočih razvitejših družbah (Slovenci smo sedmi na svetu), ki jih spremlja tudi hitra rast obolevnosti in socialne onemoglosti,pa so znane in so na voljo vsem.

V prispevku želim najprej podati mnenje o vsebini nedavno sprejetega Zakona o zagotavljanju sredstev za investicije v slovensko zdravstvo. Po njem naj bi v naslednjih desetih letih porabili dve milijardi za strateške naložbe v infrastrukturo in kader in to na sekundarni ravni zdravstvene dejavnosti (specialistična ambulantna in specialistična bolnišnična) in pretežno na terciarni ravni  (vrhunske  zdravstvene obravnave ter pedagoška in znanstveno-raziskovalna dejavnost v klinikah in inštitutih). Na teh dveh ravneh naj bi porabili 80 odstotkov omenjenega zneska, največ za UKC v Ljubljani in UKC v Mariboru ter za nekatere bolnišnice. Šlo naj bi za pripravljanje slovenskega zdravstva na izzive prihodnosti. Menim, da je s prednostnih razvojnih  vidikov vsebina zakona strateško zgrešena. Sem pa prepričan, da bodo zdravstvene in  znanstveno-raziskovalne elite v SZV in administrativne oblastne zdravstvene elite s takšnim »pripravljanjem« zdravstva za prihodnost zelo zadovoljne.

Presenetljivo je, da je v zakonu skoraj povsem zanemarjena primarna raven zdravstvene dejavnosti (osnovna zdravstvena in lekarniška dejavnost), ki je nesporno »temelj in prioriteta v zdravstvenih sistemih « (Ljubljanska listina, 1996). Namenjeno pa ji je le borih 50 milijonov evrov. V osnovnem zdravstvu bi se moralo začeti in uspešno rešiti približno 80 odstotkov vseh zdravstvenih problemov uporabnikov, po napotitvah na višje ravni pa15 odstotkov v regijskih bolnišnicah in 5 odstotkov v klinikah in inštitutih. Zato menim, da bi morala imeti pri nas najpomembnejšo dolgoročno strateško razvojno prioriteto normalno dostopna, učinkovita in uspešna osnovna zdravstvena dejavnost. Tudi zato, ker bo potrebno na področjih javnih sistemov socialne varnosti čim prej zelo natančno ločiti in uskladiti (vsebinsko, organizacijsko, funkcionalno in poslovno-finančno) dve zavarovanji: zdravstvene storitve obveznega zdravstvenega zavarovanja (OZZ) in socialne storitve novega (organizacijsko in finančno še povsem neopredeljenega)samostojnega sistema dolgotrajne oskrbe (DO), ki ga je politika vrinila Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Ta naj bi bil tudi izvajalec in javni plačnik storitev novega sistema.

Skratka – zdravstveni sistem moramo začeti dolgoročno spreminjati od spodaj navzgor in ne obratno. Razumljivo in naravno je, da v novih »sodobnih demokracijah«predlagane dolgoročne spremembe v javnih sistemih socialne varnosti mnogim ne bodo všeč. Zato je za njihovo uresničevanje vedno potrebno doseči soglasje večine državljanov ter sposobnih nosilcev oblastne politike, ki so predani resnični socialni družbi prihodnosti. Šele tedaj se začne pisati nova zakonodaja na socialnih področjih.

Poglejmo na katerih področjih naj bi prednostno in dolgoročno spremenili organiziranost in delovanje na primarni ravni zdravstvene dejavnosti javnega SZV.

1. Zdravstvena preventiva. Krepitev in varovanje zdravja posameznika in skupnosti bo v prihodnosti vse bolj pomembna. Hitro staranje prebivalstva v razvitih družbah pomeni v prihodnosti tudi hitro naraščanje obolevnosti in njihovo vse bolj težavno zdravljenje na račun javnih OZZ. Bilo bi prav, da bi si ljudje, ki jim je zdravje največja vrednota, zelo odgovorno prizadevali za ohranitev lastnega zdravja in obiskovali zdravnike le v primerih, ko je to resnično nujno potrebno. Na tem mestu navajam dejavnike zdravja in tiste, ki so odgovorni za njihovo udejanjanje: najpomembnejša je zavestna odločitev posameznika  za zdrav življenjski slog (zdravo prehranjevanje in ustrezna fizična aktivnost), odgovornost posameznika; dedni in biološki dejavniki; zdravo naravno okolje (zrak, voda) in zdrava prehrana, odgovornost države; učinkovita in uspešna javna zdravstvena služba, odgovornost države. Zato predlagam, da se v učne programe vseh šol na vseh ravneh vključi zdravstvena vzgoja (tudi športna vzgoja, če je namenjena krepitvi zdravja, ne pa tudi sodobni vrhunski »športni industriji«) ter  strokovno dopustno samozdravljenje. Začnimo živeti po objektivnih človekovih potrebah in ne po željah, med katerimi so mnoge tudi zdravju škodljive. Ljudje imamo že dolgo splošno pravico do zdravja (OZN, 1948), čas je, da privzgojimo ljudem tudi zavestno (ne prisilno) dolžnost do  izbire zdravega življenjskega sloga in do odgovornosti za lastno zdravje kot pomembnega dela odgovornosti za lastno življenjsko usodo.

2. Mreža javne zdravstvene službe. Država mora zagotoviti vsem uporabnikom  optimalno fizično dostopnost ter nediskriminatorno dostopnost do pravočasne, učinkovite in uspešne zdravstvene obravnave na račun OZZ na vseh treh ravneh javne zdravstvene dejavnosti. V Sloveniji pa ni tako. Država je skrb in odgovornost za primarno raven prenesla na 212 občin, med katerimi si tretjina ne more privoščiti niti ustrezne zdravstvene infrastrukture in potrebnega zdravstvenega osebja. Nekaterim grozi celo zaprtje nekaterih ambulant.  Rešitvi sta dve. Država naj prevzame skrb in odgovornost za ustrezno zgradbo in delovanje SZV tudi v mreži javne zdravstvene službi na primarni ravni. Zlasti na tej ravni je potrebno zelo jasno in dosledno ločiti dejavnost javnih izvajalcev zdravstvenih programov ter zasebnih izvajalcev (koncesionarjev), katerih del dejavnosti se plačuje na račun OZZ. Druga rešitev pa bi bila boljša, vendar je zahtevnejša. Prvi pogoj je, da se država odloči, da bo več javnega denarja razdelila na lokalni ravni. Sedaj razdelimo na tej ravni le 13 % javnega denarja (države OECD pa 30 %). Drugi pogoj pa je tudi odločitev države, da ponovno oblikujemo ustrezno omejeno število pokrajin in se odloči za decentralizacijo upravljanja države. Prebivalci pokrajin bi se v tem primeru lahko svobodno odločali o najbolj primerni zgradbi mreže javne zdravstvene službe na primarni ravni (morda delno tudi na sekundarni ravni) glede na poseljenost prebivalstva, geografske in prometne razmere v pokrajinah ter dejanske zdravstvene in socialne potrebe prebivalstva (dolgotrajna zdravstvena in socialna oskrba). Ker vsi ne morejo delati vsega, bi se lahko dogovarjali o sodelovanju, delitvi dela, racionalnem združevanju ipd.

3. Kadrovski primanjkljaj in nagrajevanje zdravstvenih delavcev. Oba sta vedno večja problema zdravstvene dejavnosti na primarni ravni. a) S primanjkljajem medicinskega osebja se danes soočajo vse razvite države. Pri nas pa opažamo tudi, da je za mlade zdravnike delo v osnovni zdravstveni dejavnosti neprivlačno (na razpis 95 specializacij za to področje se je prijavilo le 7 zdravnikov). Med razlogi navajajo širjenje administracije v zdravstvenih obravnavah in predvsem prenizko nagrajevanje opravljenega dela na tej ravni. Slednje usmerja zdravstvene delavce v pridobitno zasebno prakso ali v tujino (»beg možganov«). V zadnjem obdobju opozarjajo mladi zdravniki  tudi na slabe posledice za slovensko zdravstvo v primeru uveljavitve 3.a člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej), ki določa 3 do 5 dodatnih let delovnih izkušenj za pridobitev licence za samostojno opravljanje posamezne dejavnosti. Predlagam, da se obdobje študija in specializacij (sedaj skupaj 10 do 12 let) ne podaljšuje, pač pa intenzivira (morda celo skrajša). Mladi zdravniki naj čim prej gredo na delo v ambulanto in začno delati po nadzorom starejših, izkušenih in uspešnih zdravnikov (»medicina je še vedno praksa«). Morda bi bilo v prizadevanjih za skrajševanje predolgih čakalnih vrst koristno, da bi v določene zdravstvene obravnave na primarni ravni vključevali tudi vedno več ustrezno usposobljenih diplomiranih medicinskih sester. b) In še nekaj besed o nagrajevanju opravljenega dela, ki je v osnovnem zdravstvu močno zanemarjeno. Zdravstvena dejavnost je delovno (ne kapitalsko)intenzivna dejavnost in je zato potrebno zdravstvene delavce (zdravnike in medicinske sestre) tudi na primarni ravni znotraj enotnega sistema plač v javnem sektorju nagrajevati celostno iz treh vidikov: osnovna plača (iz enotnega sistema v javnem sektorju, ki temelji pretežno na doseženi izobrazbi), specifični dodatki zaradi zahtevnosti konkretnega dela in odgovornosti za rezultate dela (razumne variable) ter stimulativno nagrajevanje preseganja normiranega dela(učinkovitost, intenzivnost, uspešnost). Seveda ne gre stimulativno nagrajevati samo »več opravljenih delovnih ur«, »več narejenih točk« ipd.

In za konec. Razmere na primarni ravni zdravstvene dejavnosti (tudi v vsem javnem SZV) se lahko zelo spremenijo tudi v bližnji prihodnosti. Nenadzorovanemu širjenju ilegalnega »trga zdravstvenih storitev« in predolgim čakalnim vrstam (za katere so tudi znani predlogi za skrajševanje) lahko sledi njegova legalna privatizacija. Mnogi v zdravstvu in v državni politiki (tudi zdravstveni) gojijo mnenje, da javno zdravstvo postaja neučinkovito, se sesuva itd. in ne skrivajo želje (aspiracije) po  popolnem nadzoru nad njim ali celo njegovi (delni) privatizaciji.

dr. Marjan Česen, Sinteza