KOALICIJA JE ODSTOPILA MINISTRA STEPIŠNIKA
Koalicijski prvaki so se nazadnje vendarle dogovorili, da je g. Stepišnik slab gospodarski minister. Priznali so, da gospod ni prišel iz gospodarstva, kot so nam ga predstavljali, temveč iz firme, prisesane na državna sredstva, brez katerih (verjetno) ne more preživeti. Takrat, ko je g. Stepišnik postal minister, je njegovemu podjetju padla sekira v med, g. Minister pa je zato imel naenkrat lepljive prste. Zdaj so ga Prvaki odstopili.

DVE SPOROČILI
Z odstopom ministra in njegovemu odhodu v Parlament je Vlada svojemu srečnemu ljudstvu poslala dve pomembni sporočili:
– prvo, da se zadeve v slovenski politiki vendarle odvijajo »v pravi smeri«,
– in drugo, če nisi dovolj dober za Vlado, si še vedno dober za Parlament.
Slabost prvega sporočila je, da mu skoraj nihče ne verjame. Zato pa je drugo toliko bolj pomembno, zlasti za tisto »štiripetinsko manjšino«, ki misli, da Vlada slabo dela. Vlada je namreč priznala, kar mi, »štiripetinci«, že dolgo vemo: da je Parlament (za Vlado) NEPOMEMBEN, da Parlament ni najvišje zakonodajno telo, odgovorno Ljudstvu in Ustavi, da ni instrument civilne družbe za nadzor nad upravljanjem države, temveč nekakšno izvajalno in izvedbeno telo tistega, kar se dogovori »kvorum štirih« (predsednikov koalicijskih strank).

SPOROČILO PREDSEDNIKA DRŽAVE
Enako sporočilo nam je poslal spoštovani in ljubljeni Predsednik države. Na hitro je sklical politične »šefe« na posvet o volilni zakonodaji. Na ta posvet seveda ni povabil avtorjev edinega resnega predloga za spremembo volilnega sistema, kljub temu, da je ta predlog vložil v parlamentarno proceduro ZDUS že marca letos, podprt s 5.700 podpisi volivcev (podanih na Upravnih enotah). Ker pa ta predlog zaradi umazanih političnih manipulacij še ni prišel na dnevni red v Državnem zboru, so si g. Predsednik dovolili odločiti, da ga ni, da sploh ne obstaja.
Ne bomo brskali po raznih Pravilnikih in Poslovnikih, da bi lahko g. Predsedniku dokazali, koliko legalnih določil je s tem kršil. Predsednik pač deluje po svojih zmožnostih in svoji politični morali. Torej je natančno tak predsednik, kakršnega politične stranke potrebujejo in za kakršnega so se dogovorile. Zato ga njegovo ljudstvo ljubi, spoštuje in voli.

NASLOVNIK SPOROČILA
Tisti, ki bi morali dobiti to sporočilo, s(m)o predvsem »štiripetinski nezadovoljneži« in Vstajniki. Iz njega bi morali razumeti, da se protest proti političnemu sistemu začne in dobiva (ali pa pade) v zahtevi za spremembo strukture (in s tem vloge) Parlamenta, torej s spremembo volilne zakonodaje. Če in dokler ne spremenimo sedanje volilne zakonodaje, ki daje političnim strankam možnost in pravico, da izbirajo poslance po svojih potrebah (in jim potem naročijo, o čem in kako morajo glasovati), ne moremo pričakovati, da bo Parlament spremenil sedanjo zakonodajo. Ta pa je bila, to vsi čutimo, v zadnjih 20 letih, z Leve in Desne, oblikovana tako, da je dekriminalizirala večino oblik plenjenja, zaščitila ostale plenilce z nepreglednim tožilsko-sodnim procesnim sistemom in z razblinjanjem odgovornosti za slabo upravljanje države.

Ali bodo vstajniki ta sporočila razumeli, ali pa so se ujeli v spretno nastavljeno past?

VSTAJNIKI V PASTI
Vsi namreč vemo, da vstaje za svoje gorivo potrebujejo konkreten, jasno določen cilj. Tako se je vstajništvo pri nas tudi začelo: kot upor zoper mariborskega župana g. Kanglerja in njegovo mrežo (klan), imenovano Hobotnica. G. Kangler je bil namreč tisti, ki je Mariborčanom zagrozil, da jih bo kaznoval za kakih 100.000 prometnih prekrškov mesečno in obenem sebi in svojemu klanu zagotovil kakih 700 mio prihodkov (tako škodo je namreč zaradi padlega projekta izračunal zasebni partner v projektu)!
No, potem pa so se vmešali mediji (kar mislite si v čigavem interesu!). V vrsti prefinjenih člankov in oddaj so »razkrili«, da je takih primerov še veliko več in s tem vodili Vstajnike do (za proteste) smrtonosne ugotovitve: VSI KRADEJO! Vsi so krivi! Vsi so gotofi! Kadar se vstajnikom tako razblinijo cilji, protesti postanejo neučinkoviti in nenadoma nihče več ni »gotof«. Še več, protestniki sami postanejo žrtve svojih protestov, saj pojem »vsi« zadeva tudi njih same, in nenadoma začnejo iskati medsebojne razlike. In tako vse bolj izginja tisto, kar jih je družilo in povezovalo. Preprosto povedano: skregajo se med seboj in razbijejo na kakih 200 egocentrično vodenih skupinic, od katerih ima vsaka svoj prav.
Edino, kar ostane od nekdanjega protesta, je splošno nezaupanje v Institucije, v Stranke, v Politiko, v Stare obraze, Itd, Itd. In seveda nebulozne zahteve po družbi brez institucij, ki so za vsako vstajo ali proteste, od Francoske revolucije dalje, dokazano samomorilske! In tako »Revolucija žre lastne otroke«.

INSTITUCIJE, STRANKE, KOALICIJE IN VSTAJNIKI
Demokratično oblikovanje večinskih stališč ljudstva pa v sodobnih družbah ni mogoče brez ustrezne organiziranosti, brez oblikovanja institucij, brez povezovanja enako mislečih, brez sklepanja koalicij in brez organiziranja »strank«. Ni organiziranega političnega boja s političnimi sredstvi brez ustrezne politične organiziranosti. Izven tega ostajajo Anarhija in politični prevrati. Puči, ki v napol razvitih in napol demokratičnih družbah (kot je slovenska) praviloma vodijo v diktaturo in ne v nekakšno »neposredno demokracijo«. Scena neorganiziranih protestov je vselej polna malih hitlerčkov. »Večina sužnjev ne hlepi po svobodi, temveč po prevratu, da bi sami postali gospodarji sužnjev.«
V drugačno državo vodijo drugačne Koalicije, drugačne Stranke, drugačne Institucije. Drugačne zaradi drugačnih ljudi in drugačnih Vrednot. Prepričanje, da teh institucij in koalicij ne potrebujemo, vodi zgolj v anarhijo. In ta se vselej, brez izjeme, konča z DIKTATURO!

Nekaj je treba uvodoma priznati: v nekaterih elementih se slovensko vstajništvo bistveno razlikuje oz presega večino protestov v posameznih evropskih državah. Protesti v evropskih državah so praviloma naravnani proti posameznemu zakonu ali ukrepu vlade. Tudi če ljudje ogorčeno protestirajo proti vladnemu »sistemu varčevanja« (kot npr. v Grčiji), to ogorčenje ne presega razsežnosti ali ravni njihovega ekonomskega sistema. Lahko je, kot npr. v Italiji, usmerjeno proti sprevrženim osebnostim in proti njihovi politiki, pa tudi v tem primeru to ni protest proti ekonomskemu sistemu kot takemu. Še manj to velja za proteste v Franciji, v Španiji ali na Portugalskem. Vse je torej znotraj obstoječega političnega in ekonomskega sistema.
Če povzamemo to ugotovitev v poenostavljeni obliki, potem lahko ugotovimo, da ti protesti ne dosežejo srčike sodobnega kapitalističnega sistema, ki ga najbolj dominantno opredeljujeta kapitalski profitni gon na eni strani (danes pogosto uzurpiran v sprevrženem bančnem sistemu) in klasična politična demokracija, definirana kot »predstavniško korporativno vodenje« države.
V slovenskih protestih pa se kot stalnica pojavljajo zahteve, ki gredo mnogo dlje, v rušenje kapitalističnega sistema v celoti in klasične meščanske demokracije. Poglejmo problem pobližje.

NAMESTO KAPITALIZMA – NOVI SOCIALIZEM
Tudi če vstajniki praviloma ne uporabljajo pojma socializem, ko zahtevajo bistvene korekcije našega sedanjega ekonomskega sistema, je vendarle vrsta njihovih zahtev prav iz tega filozofskega konteksta. Taka ni samo zahteva po nekakšnem »državljanskem osnovnem prihodku«, iz nabora socialističnih zahtev so tudi vse ideje o »zadružništvu«, »socialnih podjetjih«, »delavskem soupravljanju« in »solastništvu« podjetij, predvsem pa zahteva po »pravični delitvi ustvarjenega«, kamor posledično spadajo tudi zahteve po vsem dostopnem zdravstvu in brezplačnem šolstvu. (Vse te zahteve bi ameriški kapitalisti proglasili za »hudičeve ideje« komunistov, ki žele uničiti ameriško družbo in državo).
Večino tega, kar danes izražajo te zahteve vstajnikov, smo v »svinčenih časih« v neki obliki že imeli. Zato se naravnost vsiljuje podvprašanje, ali so te (nove) zahteve vstajnikov le nostalgične zahteve po vračanju starega sistema (ali vsaj razmer). Če je tako, potem ta nostalgija postavlja na laž trditev, da je bil slovenski socializem navaden zločinski komunizem in nas pripelje do protislovja, ko ljudje ugotavljajo, da nam je bilo v »slabih« časih bolje kot zdaj, v »dobrih«.
Bolj verjetno je, da te »socialistične« zahteve niso spontani produkt neke zgodovinske nostalgije, temveč izhajajo iz zgodovinskega spoznanja, da je kapitalizem »priplezal na konec droga« in da se mu bliža neizogiben konec. Podredna misel tega spoznanja je prepričanje, da kapitalizem ne funkcionira več normalno, saj vodi iz krize v še hujšo krizo, zlasti odkar kapitalsko politiko (preko nje pa tudi gospodarsko!) vodi in upravlja sprevrženo bančništvo. Predvsem pa ne funkcionira v novih družbah, ki nimajo časa, da bi prešle vse njegove faze »socializacije«, ki se v starih kapitalističnih družbah dogajajo kot zakonsko omejevanje njegovega profitnega gona, ki ga Američani pojmujejo kot permanentno gibalo družbenega razvoja. Vstajniki so mogoče dojeli ali instiktivno začutili, da načrt, koncentrirati bogastvo v enem odstotku »bogatih in pametnih«, nujno vodi v zlom demokracije – in planeta.

ONKRAJ IN ŠE DLJE
Slovensko vstajništvo, gledano filozofsko, torej ne ogroža samo posamezne politične klike, posamezne oblasti, temveč problematizira kapitalizem kot tak. Pri tem v iskanju alternativnih rešitev pogosto zahaja v (v tem trenutku) neuresničljive zahteve, kot so izstop in EU ali ukinitev bank. Če so te zahteve na sledi študentskih protestov iz 60-tih let, katerih geslo je bilo, »bodimo realni, zahtevajmo nemogoče«, potem so v nekem smislu razumljive. Razumljive (ne pa sprejemljive!) so tudi, če izhajajo iz eksistencialne filozofije absurda in »zahtevajo Luno« kot Camusov Kaligula.
Bolj nevarno pa je, če te nerealne, samo na videz revolucionarne in samo na videz napredne zahteve postavljajo ljudje, ki so jih v vstajniške vrste napotile politične stranke z namenom, da razslojijo vstajniške skupine in onemogočijo realne protestnike, ki se prej ali slej naveličajo nesmiselnih polemik s (plačanimi?) utopisti in zanesenjaki.

NAMESTO STRANKOKRACIJE NEPOSREDNA DEMOKRACIJA
Še bolj kot na področju ekonomskih zahtev je to očitno na področju političnih. Tu se permanentno pojavlja vstajniška zahteva, da je treba v Sloveniji takoj uvesti »neposredno demokracijo«. Ta ideja seveda (še) ni izvedena v celovit in konsistenten predlog novega političnega sistema. Zadržuje se predvsem v domeni odvzema oblasti političnim strankam, ukinitev mandata poslancem in celo ukinitev Parlamenta! Pri tem pa prihaja do nevarnega precedensa: namesto, da bi nosilci te ideje vložili pamet in napor v oblikovanje realnega političnega sistema, dokazujejo zgolj ali predvsem tehnično uresničljivost »neposredne demokracije«. Moderna tehnika seveda omogoča, da bi po vsaki seji Državnega zbora »ljudstvo« glasovalo in zahtevalo izločitev tistih poslancev, ki so premalo učinkovito zastopali »splošne ljudske interese«. Pri tem pa zagovorniki »elektronske demokracije« usodno spregledujejo samo bistvo te tehnologije: »Slamo v računalnik, slamo iz računalnika«, ali »Nož je enako uporaben za rezanje kruha kot za klanje ljudi«. Elektronsko glasovanje je nevarno orodje ne zaradi tehnologije, temveč zaradi ljudi, ki ga upravljajo! Enako, kot omogoča neposredno demokracijo, omogoča tudi neposredno diktaturo, zlasti nevarno, če je podprta z drugimi »dosežki« moderne elektronike: absolutnim nadzorom, absolutnim prisluškovanjem, kmalu tudi z absolutno indoktrinacijo, izvajano s selektivnim doziranjem informacij. Del tega poznamo že danes, saj sem spada tudi ameriško »prisluškovanje vsem in vsakomur«.

VRNITI SE JE TREBA K ČLOVEKU
Nova tehnologija je dobrodošla, sama pa še ne rešuje ničesar. Še vedno bo odvisno od človeka, ki bo držal nož, ali ga bo uporabil za rezljanje umetniškega kipa ali za klanje.
Seveda je treba spremeniti sedanji sistem političnega odločanja in upravljanja države. Predvsem in na začetku je treba spremeniti sistem volitev, da bi dobili poštene in neodvisne poslance, kajti tu se začenja in nadzoruje demokracija družbe. Tu se sprejemajo mafijski ali proti-mafijski zakoni, tu se lahko prirežejo peruti zločinskemu bančništvu, tu se lahko uzakoni delavsko soupravljanje in solastništvo podjetij.
Seveda se je treba nasloniti na voljo ljudstva, kar zahteva že Ustava in so naše politične stranke uzurpirale. Seveda je treba omogočiti tudi odpoklic poslancev. Toda, ne verjeti, da se bodo zadeve uredile same po sebi, če bomo uvedli elektronsko obsodbo in zamenjavo poslanca »po vsakokratni volji ljudstva«. Ne samo, da so take naivne ideje nevarne, iz njih kar štrli želja po absolutni oblasti. Če se to uresniči, bomo namesto Dantejevega Pekla dobili Elektronski pekel.

Povzeto po blogu Emila Milana Pintarja

IZJALOVILA SO SE UPANJA, NA ŽALOST IZPOLNILA PRIČAKOVANJA
Vročinski val se je umaknil, izteka pa se tudi čas kislih kumaric v politiki, v katerem so s polno paro delali samo policisti in tožilci in v skladu z »novo resničnostjo« (in novimi navodili) razveseljevali večino slovenskega naroda.
Slovenski veljaki in veljakinje se bodo vrnili s počitnic polni vneme in prepričanja v svoje zmage. Čaka nas torej burna politična jesen.
Čeprav sem v tem času bolj od strani spremljal dogajanja na »vstajniški sceni«, se vendar ne morem znebiti vtisa, da se stvari ne gibljejo v pravo smer. Vedno novi nastopi v prazno, besedičenje, vedno več polemik, ki polagoma preraščajo v nezaupanje in spore med »vodilnimi«. Kdo je sploh vodilni? Zadnji meseci nam odgovora na to vprašanje niso prinesli, nasprotno, zdi se, da rivalstvo postaja vse močnejše.
Moje tiho upanje, da bo le prišlo do dogovora in pravega sodelovanja, se (doslej) še ni uresničilo, na žalost pa se (zaenkrat) krepi moje glasno prepričanje, da zaradi notranjih razprtij vstajništvo izgublja sapo in se obletava kot listje v tej prezgodnji jeseni.
Vendar ni prepozno, čeprav je skrajni čas za povezave in organizacijo.

ČAS JE ZA POLITIČNO ORGANIZIRANJE VSTAJNIŠTVA
Tudi politika je danes, kot vsa druga področja družbenih dejavnosti, »profesionalizirana«: ima svoja pravila, svoje obrede, svoj govor, svoj »proto-kol« (iz grščine, »prvi list Ajshilovih dram z opisom karakterjev in razmerij glavnih protagonistov)
Tega ni mogoče zanikati. Tega ne spreminja niti dejstvo, da se s temi pravili ne strinjamo, da jih zavračamo, da jih želimo spremeniti ali celo ukiniti. Kajti, če jih želimo spremeniti ali jih ukiniti, se moramo spopasti z njimi. To pa je mogoče samo na dva načina: ali s sekanjem glav, čemur rečemo (glede na to, kdo to izvaja, ljudstvo ali oblast) Revolucija ali »Državni udar« (puč), ali pa z organiziranjem tako močne opozicije, da bo zmagala v okviru sistema, torej na volitvah. Po mirni poti torej.
Slovensko vstajništvo, hvalabogu, ni krenilo po prvi poti, zato ji ostaja le druga – ali ponikanje v živi pesek lastne organizacijske nesposobnosti in nedozorelosti posameznih skupin za medsebojno sodelovanje.
Obstoječa politika bo seveda storila vse, da organiziranje in povezovanje vstajništva onemogoči. To je boj za njeno lastno preživetje. Pri tem ima na razpolago vse adute oblasti (policijo, tožilstvo, sodstvo), predvsem pa ima v zakupu vse medije in s tem tudi »Politično resnico«.
In bodimo prepričani, da bo vse te adute v svojem boju za preživetje tudi odigrala. Pardon: da jih že izigrava. In da je neenotnost vstajništva v enaki meri posledica dejstva, da številne male skupine vodijo ljudje s prevelikimi Egi, kot posledica dejstva, da velike politične stranke uspešno vodijo svojo politiko nevtralizacije vstajniških gibanj in sejanja razdora mednje.

ZGODOVINSKE IZKUŠNJE
Nastala situacija me močno spominja na tisto pred dvema desetletjema, ko so nastale »deželne stranke«. Vsaka je bila v svoji »pokrajini« med najmočnejšimi in če bi se uspele povezati, bi predstavljale ne samo resno grožnjo tedanjim (in sedanjim) »ideološkim« strankam, temveč zmagovit pohod v Parlament.
Politične stranke so takrat skoraj ponorele od strahu in le s skupno akcijo levih in desnih so uspele nevtralizirati nevarnost. To so storile tako, da so s podkupovanjem, grožnjami in izsiljevanjem nosilcev deželnih strank onemogočile povezovanje v Zvezo deželnih strank. Vsilile so razpravo o ideoloških in »zgodovinskih« vprašanjih, vera je postala kriterij razlikovanja, spodbujale so egoizem in poudarjale razlike. Zveza deželnih strank je ostala neuresničen projekt ali drugače, doživela je političen fiasko. S tem pa so se same vase sesule tudi deželne stranke, saj sama zase nobena ni imela možnosti, da bi uspela na volitvah. Preživela je le Zveza za Primorsko.

NAPAD POLITIČNIH STRANK (OBLASTI) NA VSTAJNIŠTVO
Ker sem že omenil »adute oblasti« v tem napadu na vstajništvo, naj še enkrat (o tem sem že pisal) podrobneje predstavim nekatere klasične prijeme in orožja iz tega obširnega arzenala oblasti za onemogočanje nastajajoče opozicije.
Najprej je tu SELEKCIONIRANO PRILIZOVANJE IN PODKUPOVANJE posameznih vstajniških liderjev. Oblast bo skrbno izbirala, koga bo vabila na »razgovore«, da bi zasejala spore in ljubosumje. Posameznikom bo ponudila »sodelovanje«, najbolj pogosto kar mamljive pogodbe za »svetovanje«. Posebej primerne za to so pogodbe za svetovanje poslancem in strankarskim veljakom, ki so najmanj nadzirane. Kdor bo sprejel tako pogodbo, bo zanjo dobil »trideset srebrnikov« (Judežev poljub). To se že dogaja.
Pri tem bodo imeli posebno vlogo MEDIJI, ki bodo po navodilih določene skupine izbrali kot »vodilne« in s tem sejali ljubosumje in načrtovan razdor med vstajniške skupine.
To je tisti konec palice s korenčkom. Na drugem koncu je pendrek. Med vstajniki so nedvomno tudi ljudje s »kartotekami«, pa čeprav samo o prometnih prekrških. Tudi ti bodo »vabljeni na razgovore«, toda drugam. Ali pa se bodo kar pri njih oglasili organi reda in pregona, da tudi sosedje vidijo, da se dogaja nekaj spornega in da tem ljudem mogoče ni za zaupati.
Izbor teh ukrepov »pendreka« je praktično neprešteven, v izkušnje in domišljijo policije ne gre dvomiti. Kaj je lažjega, kot napisati anonimno ovadbo. In če je napisana na novinarski ali policijski portablici je praktično neizsledljiva.

ZADNJA ŠANSA
Kar ostane vstajnikom, je hitro povezovanje in organiziranje, kajti oblast vse te ukrepe že izvaja in nekateri rezultati so že vidni. Pogodbe z nekaterimi vstajniškimi liderji so sklenjene, mediji že forsirajo svoje »favorite«, nezaupanje med skupinami in posamezniki se širi kot kuga..
Predlagam, kar sem storil že večkrat: vstajniki se morajo čim prej sestati na skupen razgovor. V strpnem, odprtem poli-logu morajo določiti svoje nosilce, svoje voditelje in glasno-govornike.
Primerna oblika takega povezovanja ni oblika POLITIČNE STRANKE, temveč oblika KOALICIJE (civilne družbe), v kateri vsaka skupina ohranja svojo identiteto, svoje vrednote in cilje, svoje vodstvo, povezuje pa jih prepričanje, da je treba v Sloveniji takoj vzpostaviti demokratičen, to je, civilno-družbeni nadzor oblasti in iz sedanje politike takoj odstraniti vse, ki so oblast zlorabljali za osebno bogatenje in onemogočanje drugače mislečih.
Mogoče se motim, toda prepričan sem, da sta september in oktober zadnji rok za tak dogovor o KOALICIJI CIVILNE DRUŽBE oz. o GIBANJU.
Dokumenti za tak dogovor (pristopne prijave, pogodbe, izhodiščna preambula, moralni kodeks, izhodišče programa itd) so v osnovi pripravljeni.
Vse je torej na vodjih posameznih vstajniških skupin, da se odločijo. So zreli, je vstajniško gibanje dozorelo za tak korak?

Emil Milan Pintar