Arhivi Kategorije: 9. Identiteta naroda

Kultura, izobraževanje, gospodarstvo, prostor

France Bučar, 1923 – 2015

.

  Umrl je France Bučar, izjemno inteligenten, visoko izobražen in globoko pošten humanist z vizijo državnika.

»Ne spadam v nobeno shemo, resnično ne. Poglejte, intelektualec ne spada v nobeno tako stranko, kjer bi moral marširati, kot šefi ukazujejo. Ustvarjam si svoje mnenje in poglede, in če ne ustrezajo političnim shemam, pač hodim po svoje.«

Po volitvah 2014

Problem številka ena
Prvi prispevek na spletni strani gibanja Sinteza smo naslovili Skrajni čas je za prenovo vrednot in soglasje za novo razvojno platformo. V njem smo med drugim zapisali: Ljudje ne verjamejo več ne vladi, ne opoziciji, češ saj vsi lažejo, eno govorijo, delajo pa samo sebi v korist. Za tako stanje je v prvi vrsti kriva politična elita, ki se vede, kot da je z oblastjo dobila neomejeno PRAVICO prisvajanja in goljufivega obnašanja v korist sebe, svoje stranke in lobijev. Z izgovorom, “saj to počno vsi”, je tako obnašanje postalo vsesplošno in katastrofalnih razsežnosti. Tako smo zapisali zdaj že davnega maja, 2011. Tudi vstajniško gibanje je leto in pol kasneje pritrjevalo v tem prispevku zapisani zahtevi: S prihodom na oblast ne pridobiš PRAVICE za prisvajanje, temveč OBVEZO in ODGOVORNOST za blaginjo in razvoj vseh ljudi, naroda in države!
Miro Cerar je s svojim krogom to dojel in volivcem ponudil začetek reševanja slovenskega problema številka ena!

Problem številka dve
Je s prvim močno povezan. To je slabo, nekompetentno in zavestno ne-transparentno upravljanje države in njenega premoženja ter pretirano sledenje finančno-kapitalskim “božanstvom” na račun človeške ustvarjalnosti in človeškega dostojanstva.
Volivci so se oklenili velikih pričakovanj, ki jih objavlja Združena levica.

Po volitvah bo težko
Upamo in verjamemo, da bo vlada Mira Cerarja ob zelo zahtevnih reformnih nalogah in strahotnih pritiskih finančno-kapitalskih hijen (pa čeprav v bruseljski preobleki) znala in zmogla vztrajati na odgovornem ravnanju in načelih pravne države. Le tako bo možno uresničiti vizijo iz istega prispevka, kot zgoraj: Slovenija potrebuje novo razvojno platformo in potrebne so velike družbene, ekonomske in politične reforme. Potrebno je doseči nov optimizem in zaupanje v nov razvojni koncept. Nov razvojni koncept je lahko sprejet le v soglasju s koalicijo, opozicijo, gospodarstvom, sindikati in civilno družbo. Le ob upoštevanju visokih etičnih norm bomo lahko dvignili ugled države in njenih ustanov, kar je bistvena sestavina uspešnega družbenega upravljanja.

Miroslav Marc, 14.7.2014

Iskanje levih in desnih

Torej, kje najti leve in kako poiskati desne?
Radi se bahamo, da smo v Sloveniji lahko v enem dnevu v gorah in na morju, omenili pa bi dodatno prednost, lahko smo razglašeni za skrajnega levičarja in skrajnega desničarja glede ene in iste stvari.
Resno, sem levičar ali desničar?
Če hočemo ugotoviti, kako smo se izgubili v našem pojmovanju levice in desnice, se lotimo zgodovinskega pregleda. Ne, ne gre za ročne spretnosti in vraže – poimenovanje izhaja iz časov francoske revolucije, ko se je del skupščine zavzemal za popolne spremembe vsega, kar je mogoče spremeniti, drugi del pa je hotel ohraniti staro. Prvi so sedeli na levi, drugi na desni. Tako smo prišli do prvega pomembnega ločevalnega elementa, odnosa do tradicije in odprtosti za spremembe. Hkrati pa smo že trčili ob prvo slovensko razlikovanje: če se v tujini levičarji zavzemajo za reforme in spremembe, ste pri nas večji “levičar”, čim bolj se želite vrniti v socialistična sedemdeseta.
Skratka, naše “levičarje” in “desničarje” bomo pisali v narekovajih, ker gre očitno za lokalne posebnosti. Pri nas najbolj ustreza delitev na tiste, ki so za partizane, in tiste, ki so za domobrance, torej “leve” in “desne”. Več…

Strici in nečakinje

V petek je Zokijev 400-glavi strankarski bataljon bombaško razbil slovensko vlado in politični komentatorji so v en glas začeli govoriti o samomorilski gesti politika, ki naj bi izgubil pamet. A Jankovič ni izgubil pameti. Odkrito je prevzel svojo stranko v svoje roke in tako – kot Janša pred dobrim letom – jasno povedal, da je on stric, tisti okoli njega pa zgolj nečakinje.

Noč dolgih nosov
Ampak samo dan pozneje je isti Zoki že s štiri tisoč ljudmi v Stožicah pel Hej brigade! Torej, tudi če se Zokijeva (ponovna) vstaja v naslednjih dneh ne bo nadaljevala s tako eksponencialnim tempom in tako ofenzivno začrtano smerjo – kje je tu kakšen neuspeh?
Trenutno Jankovićevo, za številne nerazumljivo rušenje lastne vlade in posebej njene predsednice Alenke Bratušek je torej povsem enaka gesta, kot je bilo Janševo rušenje lastne vlade takrat, ko Šušteršiču ni omogočil, da ga po razkritju KPK nadomesti na premierskem mestu.
Dva identična položaja – enoletna vlada, ki se je z nekaterimi uspehi spopadla s krizo in prepričala javnost, da je kljub sporom najbolje nadaljevati v začrtani smeri do konca mandata. In ne pozabite, pred dobrim letom so Janšo celo v opoziciji rotili, naj desnica nadaljuje – brez Janše. A enako kot danes Janković takrat tudi Janša ni hotel niti pomisliti, da bi prepustil vodenje svoje stranke v zameno za uspeh stranke.
Kajti obema je jasno, da je edina politična stalnica položaj med lastnimi ljudmi. Parlamentarne igre naplavijo zdaj eno in zdaj drugo stranko, odstotki se menjajo, mandati pridejo in odidejo, le vodja stranke si enkrat in nikoli več.
Zato je Janša raje nasedel skupaj s svojo stranko, kot da bi jo s skokom s čolna razbremenil – in ostal sam. Bolje vodja v opoziciji kot politična smrt. Seveda so mu to takrat številni privrženci zelo zamerili, ker so zaradi njega nenadoma izgubili sveže vladne in paravladne zaposlitve in karierne obete, ampak dejstva so dejstva in naslednji dan so se morali odločati na podlagi novih parametrov in – večinoma ostali.

Strici so mi povedali
Podobno danes Zokiju zamerijo strici, ki so ga nekoč prišli teatralno ustoličit kot poglavarja v skladu s tradicijo slovenskih stricev. Strici niso nič drugega kot dušebrižniška, leva veja slovenskega klerikalizma, ki želi brez konkretne odgovornosti na izvrševalce ekonomskega in političnega življenja prenašati neka “višja” in usklajena sporočila in navodila. In ko gre vse k vragu, se nihče od njih ne počuti odgovornega, pa tudi izvrševalci ne, saj so ubogali skrivnostna sporočila stricev. Nato strici zatrdijo, da nikoli niso bili strici, ampak tete.
Zato se mi zdi za slovensko politično higieno izvrstno, da je Janković naredil natanko tisto, kar je Janša že pred dobrim letom – odkrito je prevzel svojo stranko v svoje roke in pokazal vrata tradicionalnemu slovenskemu dušebrižništvu, ki pod krinko državnega in nacionalnega interesa želi sistem strankarske demokracije spet zamegliti v SZDL-jevsko prazno zaskrbljenost vseh za vse.
Ker kaj je lahko v politiki še kaj bolj moreče klerikalnega kot to, da lahko vsak trenutek iz kakega zaprašenega kota na sceno priletijo neki strici in tete in nabijajo o usodnih trenutkih in zgodovini! Čeprav gre za navaden, pritlehen, hormonski strankarski ravs. Kot v pravih strankah mora biti!

Stranke so politično orodje za volivce
Namesto da bi bile stranke politično orodje, ki volivcem pripravlja jasne politične programe, bi slovenski dušebrižniški strici in tete najraje iz vsake stranke naredili meglen SZDL-jevski seznam vseh nacionalnih želja in ciljev in volivce oropali možnosti odločanja o izvedljivih političnih projektih. Kar na koncu prinese le moč in okoriščanje elit brez odgovornosti za svoje majhne prevare iz političnega ozadja.
Kot volivec pa imam namesto SZDL-jevske meglene godlje vsega dobrega bistveno raje, da mi Janša obljubi ostro rezanje vseh subvencij, vključno s socialo in kulturo, ter forsiranje podjetnikov s poudarkom pri tistih, ki gledajo bolj v desno. In prav tako imam kot volivec raje, da mi namesto vseh pozitivnih meglic iz ust Bratuškove raje Janković jasno pove, da bi po njegovem morali vzeti še nekaj milijard novih posojil za velike gradbene projekte in zraven ponosno prepevati Hej brigade pod taktirko njegovih najbolj sposobnih zborovodij.
Kot volivec hočem predvsem vedeti, kaj obkrožim, ko obkrožim ime na volilnem listku. Svoje sanje in predstave o idealnem svetu pa poznam brez političnih prostih spisov.

Za umazanije Slovenci poiščemo nelogično ljubke besede
Zato me veseli, da je ravno Zoki tako bombastično končal obdobje slovenskih stricev in tet. Še bolj me pri tem veseli, da je s tem ta nesrečni politični pojav dobil tudi katarzične elemente literature, kajti ne pozabimo, obsesija s strici je dobila javno legitimiteto prav z Zokijem, ki mu je Rop pred kamerami eksplicitno povedal, da so ga na čelo Mercatorja nastavili politiki.
Od takrat so dobili politični strici v Sloveniji legitimen status, da nastavljajo svoje varovance v državnih podjetnih in javni upravi, seveda ne iz dobrodelnih razlogov in socialnega čuta. Ampak ker smo v “spodobni” Sloveniji, smo koristoljubne politične nastavljače namesto z imenom njihovih sotrudnikov, ki na ulicah nastavljajo dame, poimenovali kot strice.
Zaradi slovenskih klerikalnih korenin ima naš narodni duh, levi in desni, pač zavore pred izrekanjem grobih dejstev, zato za umazanije poiščemo nelogično ljubke besede, ki jih zares ne uporabljamo. Če koga na primer javno imenujemo “dragi” (dragi Borut, Zoran, Igor …), to pomeni “prekleti”.
Beseda stric pa je tako ali tako že prastara fraza za zakrivanje spotakljivih spolnih praks. Zato v klasičnih romanih kar mrgoli raznih stricev in nečakinj. In tisti, ki tega niste opazili (ker v šoli silijo otroke brati romane povsem prezgodaj, pač po diktatu zgodovinskih obdobij, ne po smislu za razvoj otroka), imate priložnost, da lahko mnogo odličnih klasičnih romanov začnete brati znova. Obljubim, da boste odpirali usta, kakšne pikantne odvratnosti ste nekoč kot šolarji prezrli, ker ste predvidevali, da je stric obiskal nečakinjo zato, da ji je prinesel čokolado. Ona pa ga je potem iz hvaležnosti pač poljubila na lice, kot se za lepo vzgojeno damico spodobi.

Zoki in hlapec Jernej
Z Jankovićevim bombaškim razbitjem vlade je Slovenija torej dokončno ostala brez stricev. Morda oni tega še ne vedo, ampak bodo kmalu. Morda bodo ob tem celo presenečeni (in malo užaljeni) spoznali, da niso bili oni tisti, ki so nekoč v smešni četici prišli “nastavljat” Zokija za carja pozitivcev, ampak je bil v resnici Zoki tisti, ki jih je spretno nastavil, ker je pač potreboval učinkovit reklamni spot za volitve.
Strici so ga ubogali in brezplačno priskakljali k njemu, seveda je bila zdaj absurdna zamisel nekaterih od njih, da bi ga lahko odpoklicali z mesta, kamor so mu pomagali priti. “Dragi hlapec Jernej,” bi rekel Zoki, “lepo, da si se zame potil, dobil žulje, ampak za to si bil plačan, kolikor si si pač izpogajal; kmetija pa je zdaj moja in od nikogar drugega!”

Bolje majhna stranka kot velik nič
Zato je Zoki kot realistični makiavelist v trenutku, ko so se zaradi naraščajoče Alenkine samozavesti začele stvari zanj odvijati narobe, sklenil temeljito premešati karte. To je eden od najstarejših političnih receptov – če kaže slabo, se nerodno spotakni in prevrni igralno mizo. Zoki ima stranko, vso tisto naporno infrastrukturo lokalnih odborov, ki ne pridejo niti od stricev niti od svetega duha. Bolje majhna stranka kot velik nič.
Kaj pa ima Alenka? Zato Zoki računa, da bodo kmalu, ko se bo razkadila jeza, strici spet staknili glave in rekli: “Danes je nov dan in Zoki je edini, ki lahko kaj stori.” In bodo pohlevno spet prišli k njemu pet Hej brigade. Čeprav se bo poslej pri Zokiju jasno vedelo, da je on stric, tisti okoli njega pa zgolj nečakinje.
Zato ne razumem komentatorjev, ki Zokijevo zmago razglašajo za politični samomor. Saj so vendar isti strici, ki so samo dan prej karali Zokija, kot bi bil majhna, prestrašena nečakinja, že v soboto zvečer na Hej brigadah istemu Zokiju delali sramežljive dekliške poklončke, ko se je v generalski pozi sprehajal mimo. Kar samo dokazuje, kako prekleto prav je imel Zoki, ko je iz Alenke, ki je hotela postati teta, v eni sami potezi spet naredil nečakinjo.

Dr. Alojz Ihan, dobitnik Rožančeve nagrade, zdravnik, specialist klinične mikrobiologije in redni profesor na Medicinski fakulteti v Ljubljani.

ZAKAJ KOMBINIRAN VOLILNI SISTEM?

Predsednik države g. B. Pahor je 26. oktobra lani napovedal, da bi »rad odmrznil ledeno dobo v politiki« in da je prišel čas, da spremenimo že več kot 20 let star »začasen« Zakon o volitvah. Ali, kot se je izrazil, »še nikoli nismo bili tako blizu soglasja o spremembi volilne zakonodaje«. Zato je skrajni čas, da se vprašamo, kakšen volilni sistem potrebujemo.

1. RAZLIČNI VOLILNI SISTEMI
Dejstvo je, da imajo danes države zelo različne volilne sisteme, ki s svojo različnostjo zapolnjujejo celoten spekter od ortodoksno »sorazmernih« (proporcionalnih) do ortodoksno »večinskih« (knock-out) sistemov. Ta različnost izhaja deloma iz različnosti kultur posameznih narodov, deloma pa iz posledic dejstva, katera politična opcija je bila na oblasti, ko se je sistem v posameznih družbah pripravljal in sprejemal. Zato gotovo ni mogoče enostavno trditi, da je en sistem »boljši« od drugega. Vprašanje, kateri je boljši, moramo prevesti v vprašanje: kakšen sistem bi bolj ustrezal specifikam posamezne družbe oz kateri bi ustvarjal manj problemov. Pri tem pa ne moremo mimo dejstva, da čeprav je volilni sistem ključni element demokratičnosti posamezne družbe (brez demokratičnih volitev v družbi ni demokracije!), vse spremljajoče težave ne izhajajo vselej iz same narave sistema, temveč pogosto iz narave družbe same. Ali, kot je rekel nekdo od uvodnikov na posvetu o volilnih sistemih na Pravni fakulteti (v sredo, 11. dec 2013): »Za Nemčijo so vsi volilni sistemi dobri. Za Italijo so vsi slabi«.
Ko govorimo o različnosti volilnih sistemov, pa ne gre zgolj za volitve v ožjem pomenu. Zelo pomembno je namreč, kakšen je sistem obračuna in poračuna volilnih glasov, zlasti tistih, ki jih sistem opredeljuje kot »neuspešne«. To so glasovi, ki so jih volivci oddali kandidatom (pri nas strankam), ki se niso prebili prek volilnega praga. Nekateri jih imenujejo »zavrženi glasovi«, kar pa seveda niso. Prav ti glasovi lahko odločilno določajo razmerje političnih sil, saj se v nekaterih sistemih delijo sorazmerno, v drugih pa predstavljajo nekakšen »bonus« uspešnejšim političnim strankam. V tem primeru seveda pada »sorazmernost« sistema volitev, vse do točke, ko se lahko začnemo spraševati o legitimnosti volilnih rezultatov. Toda o tem kasneje.

2. NEKATERE SPECIFIKE SLOVENSKE DRUŽBE
Da bi lahko odgovorili na vprašanje, kakšen volilni sistem bi ustrezal Sloveniji, moramo najprej ugotoviti, v čem se naša (politična) kultura in družbena struktura bistveno razlikujeta od političnih kultur drugih držav.
Del odgovora nedvomno leži v dejstvu, da smo mlada država, s kratkotrajno zgodovino večstrankarskega sistema in s šibko organiziranostjo civilne družbe, zaradi česar moč in vpliv dobro organiziranih političnih strank prihaja še toliko bolj do izraza. Njihov vpliv na volitve je tolikšen, da je volja volivcev praktično izničena, rezultati volitev pa manipulativni. Zatrdimo lahko, da ni izpolnjena zahteva 81. člena naše Ustave, ki pravi, da morajo imeti na volitvah odločujoč vpliv volivci. Danes imajo pri nas odločujoči vpliv na volitve nedvomno politične stranke, zato upravičeno govorimo o močni partitokraciji in šibki demokraciji slovenske družbe.
Pa vendar po mojem glavni problem ni v tem, temveč v dejstvu, da v Sloveniji nimamo uspešno ločenih vej oblasti. Še vedno smo nekakšna totalitarna politična država, v kateri sta zakonodajna in sodna veja oblasti absolutno podrejeni politično-izvršni oblasti. Na eni strani se to kaže kot sistemska odvisnost Parlamenta od (vsakokratne) vladne koalicije. Poslanci strank vladne koalicije v DZ, spoštujoč partijsko disciplino, praviloma striktno zavračajo vse predloge opozicije in sprejemajo vse predloge vlade, tudi, kadar so ti nedorečeni in slabo pripravljeni. To nas vodi v hiperprodukcijo slabe zakonodaje, ki jo je treba neprestano spreminjati in popravljati. Na drugi strani pa odvisnost naše sodne od izvršne oblasti najbolje potrjuje dejstvo, da so naša sodišča v zadnjih mesecih »odkrila« vrsto zakonskih določil, ki omogočajo zamrznitev premoženja pravnomočno obtoženemu, odvzem nezakonito pridobljenega premoženja in prenos dokaznega bremena o izvoru premoženja na osumljenega. Ker ta določila niso povsem nova, nova pa je praksa njihove uporabe, lahko upravičeno sklepamo, da se niso spremenile pravne podlage, temveč je sodstvo dobilo nekakšna »nova navodila«. In ta navodila so lahko prišla samo iz izvršne oblasti, skoraj gotovo kot posledica ljudskega revolta zaradi korupcije in nezaupanja v institucije oblasti.
Totalitarnost oz civilna nerazvitost slovenske družbe pa ima še eno razsežnost, ki nas močno obremenjuje. To je neuspešno ločevanje Cerkve od Države, zaradi česar je RKC pri nas dejansko prisotna v oblikovanju večine političnih odločitev (ali vsaj neposredno odvisna od njih), njen interes za vplivanje na volitve pa zato neizmeren. Če se v Nemčiji ali Franciji, celo v Italiji ali Španiji, zamenja politična garnitura, se odnos Države do Cerkve oz položaj Cerkve v teh državah praktično ne spremeni. V Sloveniji je drugače: z zmago desnice v Sloveniji, Cerkev nekako so-vlada, z zmago levice se njen vpliv in privilegiji začnejo zmanjševati. Prav neuspešno ločevanje Cerkve od Države močno vpliva na ohranjanje prislovične politično-ideološke bipolarnosti slovenske družbe in slovenskega volilnega telesa. Na nemoč slovenske družbe torej, da preraste zgodovinska razhajanja in se usmeri v skupne razvojne projekte.
Gledano sociološko je Slovenija še vedno totalitarna država, z nerazvitimi institucijami civilne družbe, s politično nadmočjo izvršne oblasti nad zakonodajno in sodno, s stalnim prizadevanjem za diktaturo nad mediji, z nekakšno »štabno« organiziranostjo političnih strank, z ideološko razklanim volilnim telesom; z nerazvito demokracijo torej.

3. KAKŠEN VOLILNI SISTEM BI NAM TOREJ USTREZAL?
Najprej moramo še enkrat poudariti, da imamo še vedno volilni sistem, ki je bil leta 1992 pripravljen in sprejet v naglici, s poudarkom, da je to začasen volilni sistem, pripravljen za volitve leta 1992. In da bo kasneje spremenjen in dopolnjen. Toda tega »kasneje« še nismo dočakali.
Značilnost tega sistema je proporcionalnost, sistem pa je v začetku vseboval tudi določeno personifikacijo z uvedbo preferenčnega glasu. Z nekaterimi spremembami je političnim strankam uspelo to določilo iz sistema izbrisati, tako, da volitve zdaj dajejo politično moč direktno strankam. Od njih so zato neposredno odvisni tudi izvoljeni poslanci, kar je vseskozi razvidno iz njihovega delovanja v DZ. Brez neodvisnih poslancev pa ni demokracije, kot je večkrat poudaril F. Bučar.
Čeprav sem uvodoma zapisal, da so danes v svetu oz v EU prisotni volilni sistemi vseh oblik, pa C. Ribičič pogosto opozarja, da se z razvojem družb razvijajo tudi volilni sistemi. V XIX. stoletju naj bi tako prevladovali večinski, v XX, proporcionalni, zdaj pa vse več družb išče popravke v smeri kombiniranih volilnih sistemov. Samo z njimi je namreč mogoče zajeti različne interese posameznih družbenih skupin, s tem zagotavljati aktivno državljanstvo in preko uravnoteženja teh interesov tudi potrebno stabilnost izvoljene oblasti.
Vsi argumenti torej govorijo za to, da Slovenija danes potrebuje kombiniran volilni sistem. Večinski volilni sistem (tega vedno znova predlaga J. Janša oz SDS) bi prav zaradi razklanosti našega volilnega telesa neprestano zastavljal vprašanje legitimnosti in vodil v poglabljanje ideoloških konfliktov. Torej prav nasprotno, kot trdijo njegovi predlagatelji, tudi v nadaljnjo politično nestabilnost. Nepersonificiran proporcionalni sistem pa, kot sem že zapisal, ohranja in krepi partitokracijo, ki ne omogoča normalne demokratizacije slovenske družbe.

4. PREDNOSTI KOMBINIRANEGA VOLILNEGA SISTEMA
Predlog takega kombiniranega volilnega sistema (Mihelčič-Kristan-Pintarjev predlog) je že marca lani v parlamentarno proceduro vložil ZDUS z več kot 5.700 podpisi volivcev. Toda njegovo obravnavo je vse doslej blokirala PS s svojim problematičnim predlogom o ukinitvi volilnih okrajev (kar bi pomenilo povečevanje centralizacije in nove volilne manipulacije). Predlog kombiniranega volilnega sistema smo pripravili na podlagi nemških izkušenj, kjer velja že več kot šest desetletij. Prav letos se je spet izkazal, saj so volivci na njegovi osnovi izločili dosedanjo vladno liberalno stranko, vladajoče konservativce pa prisilili v kombinirano vladanje s socialisti. Tudi naš predlog, tako kot nemški sistem, daje vsakemu volivcu dva glasova in hkrati razpolavlja število volilnih okrajev iz sedanjih 88 na 44.
S prvim glasom volivci v vsakem volilnem okraju izvolijo poslanca po večinskem principu. S tem volivci s prvim glasom glasujejo za svojega poslanca, ki ima v tem okraju večletni domicil. Tega poslanca volivci izvolijo neposredno, z večino glasov (v prvem ali drugem krogu). S tako rešitvijo dobivajo kandidati civilne družbe prvič realno možnost izvolitve, izvoljeni poslanci pa status relativne svobode in neodvisnosti od političnih strank oz bolj zavezujoč odnos in odgovornost do volivcev. Taka rešitev pa obenem sili politične stranke, da na ta del kandidatnih list namesto svojih aparatčikov ponudijo kvalitetne in konkurenčne kandidate.
Z drugim glasom volivec voli politično stranko, ki ji bo zaupal oblikovanje vlade in vodenje (upravljanje) države, vendar pri tem personificira odločitev skozi preferenčni glas strankarskega kandidata: ne voli torej liste, temveč izbere povsem določenega kandidata na njej.
Število »zavrženih« glasov se v tem sistemu bistveno zmanjša, delitveni bonus uspešnim strankam postane manj pomemben in tako izvoljena oblast legitimnejša.

Z DEMOKRATIZACIJO SISTEMA VOLITEV V DEMOKRATIZACIJO SLOVENIJE!
Z uvedbo takega volilnega sistema bi DZ postal bolj podoben parlamentu, moč političnih strank v DZ bi se relativno zmanjšala, omilil bi se avtomatizem glasovanja. Vse to bi sililo vladne stranke v dogovarjanje in iskanje konsenza, državno upravo in vlado pa v predlaganje boljših, bolj usklajenih zakonskih predlogov. Hiperprodukcija nedomišljenih zakonskih določil, ki je danes tako značilna za naš DZ, pa bi se zmanjšala.
Predlagani volilni sistem bi tako pomenil racionalizacijo sistema upravljanja države na več ravneh in delno de-ideologizacijo strank. Mogoče bi nas celo pripeljal v situacijo, da se dogovorimo o osrednjem ideološkem vprašanju, ki danes loči Slovence na »leve« in »desne«: da se iz preteklosti obrnemo k prihodnosti in obenem oblikujemo sodoben Konkordat med Državo s Cerkvijo. Šele s tem bi Slovenija dobila priložnost, da uveljavi demokracijo.
Model, ki ga predlagamo, bi moral (vsaj teoretično) ustrezati obema stranema razpolovljene slovenske politike: desnici, ki zahteva večinski sistem in levici, ki vztraja na sorazmernem principu, saj je smiselna kombinacija obeh. Dejansko pa ga zavračata obe strani, kar jasno kaže, da v teh razpravah ne gre za iskanje rešitve in dobrega (boljšega) volilnega sistema, temveč se za temi razpravami skrivajo drugi interesi, zaradi katerih stranke vsako smiselno rešitev tega problema blokirajo. ZAKAJ?
Preprosto povedano: z blokiranjem pozitivnih sprememb volilnega sistema politične stranke blokirajo demokratizacijo slovenske družbe. Če se ne bodo sposobne dogovoriti za kombiniran volilni sistem, volivcem na naslednjih volitvah ne bo ostalo drugega, kot da sedanjih političnih strank enostavno ne volijo: ne levih, ne desnih.
Emil Milan Pintar

Ponovoletno pismo Vlada Žabota

Strah nam ne bo gospodar

Ob slovesu od starega leta smo si torej s kozarci čistega vina v rokah spet voščili in zaželeli srečno in uspešno novo leto. Hkrati je strahove preteklosti zopet odganjalo pokanje petard in svetlečih raket – in marsikomu se je vsaj za trenutek zazdelo, da v Sloveniji zmoremo in da nam strah ne bo več gospodar.

Toda prav popito vino nam je že kar naslednje jutro pomagalo do spoznanja, da so voščila in želje eno – resničnost pa: izpraznjene denarnice, novi davki, višje cene, podaljšanje delovne dobe, težke položnice, težki računi, povečevanje brezposelnosti in revščine, daljšanje čakalnih vrst v zdravstvu ter nadaljnje bohotenje vseh vrst goljufij, laži in korupcije.

Že res, da je pri tem morda neprijetno zakljuvalo tudi v glavi predsednika države, saj bi zaostrovanje razmer v novem letu lahko razkrilo njegov bizarni populizem. Premierka se je morda že navsezgodaj spet začela bati Jankovića in Janše ter skorumpiranih, kriminalnih ozadij. Številne ministre je ob vsem tem postalo strah jutranjih senc. Jankovića, Bavčarja, Janšo, Šrota ter celo vrsto razkrinkanih ali še skritih kriminalcev in tajkunov je morda zoprno zmrazilo ob misli na morebitne zakonske spremembe ter preiskovalne organe in grozeče pravnomočne obsodbe. Poslance je po prenapetih trebuhih nadležno začrvičilo … A so si najbrž vsak zase kot eden kar takoj tudi z olajšanjem dopovedali, da se ljudje bojijo sprememb – ter si v napihnjenih mislih že zasnovali nekaj prežvečenih floskul, kako da so prav oni edino in največje jamstvo slovenske stabilnosti.

Toda na položnice se nam neusmiljeno jasno zapisuje nekaj popolnoma drugega. In iz številk na njih bomo zlahka prepoznali odtise plenilskih prstov političnih barab. Vemo, kdo so. Prav ti isti so nam od ust, od zdravja in prihodnosti tik pred iztekom starega leta vzeli nove milijarde ter nam takoj nato povedali, da je za vsako ceno treba ohranjati bančno tajnost. Ravno ti isti nočejo predložiti in sprejeti učinkovitih zakonov. In ravno ti isti, ki nas tiščijo na dno, nam tudi v novem letu nameravajo dopovedati, kako težka in draga je v tej kalni mlakuži razdalja od dna do površja.

Toda, predsednik, predsednica, ministrica, minister, poslanka, poslanec, na računih in položnicah bodo jasno zapisana vaša imena. Z vašimi plačami vred bodo pretežki, da bi se ob njih še lahko slepili in sprenevedali. Z njimi boste posegli po naših domovih, po našem zdravju, po sreči naših otrok, po dostojanstvu naših staršev – skratka: po svetih rečeh! In na njih bo dovolj jasno zabeležen vsak dan, ki si ga boste še drznili porabiti za prikrivanje korupcije, bančnih bilanc, grabeža in lopovov. Zabeležena bo tudi vsaka vaša laž ali prazna beseda, ki si jo boste še drznili izreči. Kajti vsak dan, vsako uro bomo garali za to, kar ste nam doslej zapravili.

Z novim letom torej vstopamo v nova razmerja. Gospe in gospodje lopovi in politiki, igre z našimi svetinjami je konec. Ljudstvo namreč že stoji in že vidi čez površje. Ljudstvo vas bo namreč molče, stisnjenih čeljusti gledalo v številkah vsakega računa in vsake položnice. In to ljudstvo je že dokazalo, da zna preseči razdeljenost in premagati strah.

To leto bo torej gotovo prelomno. Naj bo tudi uspešno in srečno!

Slovenija alpska država

Za ocenjevanje uspešnosti upravljanja slovenske države je edino verodostojno merilo primerjava Slovenije z njenimi alpskimi sosedami (!)

Aleš Žužek nam predstavi zanimivo sliko držav, katerih del ozemlja leži na alpskem območju: Monako, Francija, Italija, Švica, Nemčija, Liechtenstein, Avstrija in Slovenija. Alpske države spadajo med najbogatejše evropske (in svetovne) države, bogatejše so celo od skandinavskih. Kje je skrivnost njihovega uspeha in kje so razlogi, da je danes Slovenija najrevnejša alpska država? Leta 1938 je Slovenija imela 80 odstotkov življenjske ravni Avstrije.

V gibanju Sinteza se močno pridružujemo namigom avtorja, da je treba iskati vzroke v katastrofalno slabem upravljanju države, njenega premoženja in ustanov. Do takega sklepa so pripeljali tudi POSVETI, ki smo jih izvedli skupaj s tudi v svetu uglednimi strokovnjaki in o tem pišejo naši sodelavci v mnogih prispevkih. (Npr: Učinkovito upravljanje države se odraža v tem, da pravna država deluje vzorno in je korupcija močno omejena; gospodarsko okolje je trgu prijazno in vlada gospodarski razvoj usmerja tako, da se optimalno izkorišča konkurenčne prednosti, ki so nam dane; upravljavski nadzor podjetij v lasti države je zelo kvaliteten in državna uprava je učinkovita tudi pri pobiranju davkov in omejevanju sive ekonomije; javni sektor deluje učinkovito in stroškovno racionalno; vlado vodi oseba, ki je etično neoporečna in vešča vodenja večjih socialno-ekonomskih sistemov.)

Vztrajno gojenje in podpihovanje “tradicionalne družbene razklanosti” je le krinka in maska za to, da se za njo skrije delitev zadnjega privatizacijskega plena. Zakaj pa tradicionalno “črna” Bavarska in njena “rdeča” prestolnica (München) lahko mirno in uspešno vodita državo.

Poglejmo sliko, kaj nam jo prikazuje Aleš Žužek (vir: Planet Siol.Net )
Zakaj je Slovenija najrevnejša alpska država ?
Zakaj je Avstrija bogatejša od Slovenije ?
Bi se morala Slovenija zgledovati po Bavarski?

Koalicija civilne družbe

Upravljanje slovenske države in njenega premoženja je že celo desetletje katastrofalno slabo. V začetku februarja smo se ob spoznanju nujnosti po spremembi kulture in narave vodenja države prvič sestali (dvajset predstavnikov različnih gibanj) in ugotovili, da do potrebne spremembe lahko pride le z izvolitvijo sposobnih in spodobnih ljudi, ki jim bo osnovno vodilo poštenost in odgovornost in bodo delovali predvsem po zdravi pameti in ne po strankarski disciplini. Pobudo smo poimenovali »Neodvisni poslanci za spodobno Slovenijo«. Nato smo v Iniciativnem odboru začeli oblikovati vsebino in tako pripravili temelje za oblikovanje KOALICIJE CIVILNE DRUŽBE. Osnovni namen je, da na predčasnih volitvah Lista civilne družbe (neodvisnih kandidatk in kandidatov) prepričljivo zmaga in nato z zakonodajnimi in drugimi ukrepi izvede program Koalicije in njenih članic in tako uresniči pogoje za pregledno in učinkovito upravljanje države v smeri trajnostnega gospodarskega in družbenega razvoja. Bistvo je vsebovano v dokumentih:

Kodeks vrednot neodvisnega poslanca

Ustanovna listina Koalicije

Poročilo iniciativnega odbora

S pristopom aktivnih državljank in državljanov, družbenih gibanj, društev, skupin, novo nastajajočih strankarskih pobud, združenj in drugih subjektov civilne družbe ter nato sodelovanjem pri organiziranju, ustanovitvi in delovanju Koalicije civilne družbe, se odpirajo možnosti za kvalitetno družbeno prenovo in boljše upravljanje družbe, države in njenega premoženja v korist vseh državljank in državljanov. Tega cilja tudi zaradi obstoječega volilnega sistema, ki favorizira obstoječe nekompetentne stranke ne bo moglo doseči nobeno gibanje samo zase, niti kak drug nepovezan družbeni subjekt. Mogoče pa ga je doseči z enakopravnim in proaktivnim sodelovanjem in s skupnim nastopom na prihodnjih volitvah.

Izpolnite priloženo izjavo o pristopu in jo vrnite na naslov: koalicija@t-2.net

Poštenje in etična drža

Resetirati je treba slovensko družbo, sicer politika ne bo boljša.

Že pred zadnjimi predčasnimi volitvami se je vedelo, da sta bila že takrat in tudi prej glavna akterja pozicije in opozicije, vsak po svoje, omadeževana. A privržencem obeh se to ni zdelo pomembno oziroma so menili, da gre za natolcevanje druge strani, ki blati njihovo ikono. Preberi več Poštenje in etična drža