Spomnim se knjige, ki sem jo prebral v srednji šoli – Upor obešencev. V njej avtor opisuje način zasužnjevanja z zadolževanjem. Oderuški posojilodajalci na ta način zasužnjijo cele družine, ki morajo delati in sekati mahagoni na njihovih plantažah. Pri tem se nečloveško izživljajo nad njimi, v primeru, da ne dosegajo norme, jih obesijo za ušesa. Pri tem jim potegne kožo z glave, vendar preživijo, ključni deli telesa ostanejo nedotaknjeni in lahko nadaljujejo z delom. Današnje zasužnjevanje je mnogo bolj prefinjeno in mnogi ga ne razpoznajo.
Nosilci oblasti (politična elita, ki sprejema odločitve) se ne zavedajo zgodovinske odgovornosti. V preteklosti se je osvajalo z vojnimi pohodi, danes se zasužnjuje s kapitalom. V preteklosti so zavojevalci osvajali s pomočjo kolaborantov, tudi danes je tako. Nosilci oblasti, ki brezglavo sodelujejo z osvajajočim kapitalom so kolaboranti.
Povsem nerazumljiv je odnos vladajoče »elite« do razprodaje premoženja državljanov. Nekatere države povečujejo delež državnega premoženja z nakupom naših podjetij. Zanimivo, da imajo celo Hrvati več družbene odgovornosti in je naše Žito kupila Podravka, ki je delno v lasti države in pokojninskih skladov (!?).
V dokumentu “Razlogi proti prodaji Telekoma”, ki sem ga napisal v novembru 2014, sem zapisal: »Kršijo se z Ustavo RS zagotovljene pravice vedno večjemu številu prebivalcev republike Slovenije. V Ustavi je zapisano, da je Slovenija pravna in socialna država, država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine, skrbi za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dediščine ter ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije in še mnogo drugega…« Tudi ustavni pravnik dr. Andraž Teršek govori o neskladju neoliberalnega kapitalizma z Ustavo RS. Zanimivo bo, kako bo razsodilo Ustavno sodišče, ko bo prejelo pritožbo državljanov o neustavnosti neoliberalnega družbenega sistema, ki nam ga s pomočjo domačih kolaborantov vsiljuje EU. Več…
Drago Pavšelj, 8.6.2015
Neučinkovit nadzor institucij
Predsednik Računskega sodišča (RS) Tomaž Vesel je bil negativno presenečen pri nadzoru javnih agencij in skladov. »Pokazalo se je, kako zelo spretni in domiselni so njihovi direktorji, ko gre za zviševanje lastnih plač.« (Delo ozadja 25.05. 2015)
Poročilo RS »Učinkovitost ureditve financiranja in delovanja javnih agencij in skladov« se nanaša na učinkovitost ureditve financiranja in delovanja 15 javnih agencij in 8 javnih skladov, katerih ustanoviteljica je bila država. Splošna ugotovitev RS je, da ureditev financiranja in delovanja javnih agencij in javnih skladov v letu 2012 in 2013 v pretežnem delu ni zagotavljala učinkovitega sistema financiranja in delovanja, ker veljavna ureditev omogoča preveč izjem, ki jih dodatno omogočajo še področni predpisi. Celotna slika je nepopolna, saj je RS za revidiranca določilo Vlado in 8 ministrstev, v revizijo pa niso bile zajete občine in agencije ter skladi, ki so jih ustanovile.
Prostora za samovoljo vodstev teh institucij, je torej veliko in preveč.
Še slabša je slika novih in novih »komisij in delovnih teles« (lanski seznam kaže na 274 takšnih institucij ?!?), ki jih je ustanovila vlada oz. njena ministrstva. Vse te »komisije, odbori, sveti, delovne skupine…« imajo svojega vodjo, sekretarja, podsekretarja in druge javne uslužbence višjega ranga…
Ustanavljanje novih in novih institucij s strani vseh dosedanjih vlad nas je vzpodbudilo, da (si) zastavimo nekaj vprašanj:
1) Po kakšnem zakonu ali kakšnem drugem pravnem aktu lahko nekdo (kdo in kdaj?) ustanovi »komisijo« (ali drugo delovno telo) oz. jo ukine? (ali je sploh bila že kakšna ukinjena?) Kje je njihovo zgornje število?
2) Koliko proračunskega denarja je potrebno za funkcioniranje vseh teh »komisij«, koliko ljudi je v njih tako ali drugače vključenih, bodisi kot zaposleni, zunanji sodelavcu, pogodbeniki?
3) Kdo nadzira njihovo delo, kdo jim določa njihov program dela in kdo ocenjuje uspešnost (ali neuspešnost) njihovega dela, kdo jim dovoli njihovo kadrovsko zasedbo? Komu morajo letno poročati o svojem delu in financiranju?
4) Kdo določa plače njihovim vodjem, pomočnikom… in kdo vse nadzira njihovo učinkovitost?
Če premišljujemo o javnih institucijah, je jasno, da bi se morale v času modernizirati in prilagajati spremembam. »Institucije se ne modernizirajo same, oblikuje jih politika, politični proces in dobro kadrovanje so ključni.« »Dobri ljudje na pravih mestih lahko spremenijo tok dogajanja.« »Toge (zastarele) institucije si hitro podredijo parazitske elite.« (Irena Štaudohar – »Spomin na prihodnost« v Delu 30. 05. 2015)
Kdo in kako modernizira naše »komisije«, javne agencije in sklade? (Nihče?). Kdo v vladi bo naredil celovito analizo teh institucij in nato predlagal morda tudi kakšno ukinitev? Kako je z naročanjem zunanjih storitev (n.pr. avtorske pogodbe), ali so tu kje kakšne omejitve, ali pa lahko to počnejo (med prijatelji) po svoji lastni presoji?
Razumen človek lahko razmišlja o tem, koliko bi lahko prihranil državni proračun!?
Vito Šoukal, Sinteza, 8.6.2015
Posvet 5: PRIVATIZACIJA IN SUVERENOST
Strokovna razprava z mednarodno udeležbo “PRIVATIZACIJA IN SUVERENOST DRŽAVE”
Sodelovali so:
prof. Jože Mencinger, avtor in prvi podpisnik peticije Preprečite razprodajo – “NE PRIVATIZIRAMO, RAZPRODAJAMO” (tekst / predstavitev)
prof. Joachim Becker, profesor ekonomije na Univerzi na Dunaju, ki pravi: »Tuji zasebni kapital ne rešuje proračunskih težav, gospodarstvo pa postane bolj odvisno«
. – DELO: “Privatizacija, pot do odvisnega gospodarstva”
. – RTV-SLO: “intervju v Studio-City”
. – MLADINA: “Razvojni model, na katerem temelji privatizacija, je slepa ulica”
prof. Rudi Rizman, sociolog in politolog, ki trdi, da se poskusi privatizacije tudi v drugih državah niso obnesli, izkazalo se je, da so privatizirane dejavnosti dražje in manj učinkovite od javnih oziroma državnih – “POLITIKA NI BREZ IZBIRE, KAJ PA IZKUŠNJE DRUGOD”
prof. Matjaž Gams, znanstvenik in avtor knjige Slovence strižejo, ki je strokovno dokazal, da bi imela prodaja Telekoma za Slovenijo dolgoročno negativne finančne posledice – “RAZPRODAJA PODJETIJ / POSLOVNA INTELIGENCA” in – “MITI O RAZPRODAJI”
g. Metod Dragonja, državni sekretar, ki je predstavil vladino gradivo “STRATEGIJA UPRAVLJANJA KAPITALSKIH NALOŽB DRŽAVE“
in občinstvo z mnogimi vprašanji ter ostali avtorji:
dr. Andraž Teršek, Privatizacija, pravo, banke, elite – Podrejanje in discipliniranje namesto vladanja
dr. Denis Čaleta, predsednik Slovenskega združenja korporativne varnosti – Nacionalna varnost kot temelj državnosti
VPRAŠANJA občinstva na razpravi “Privatizacija in suverenost države“
MEDIJI O RAZPRAVI, 9.4.2015 “PRIVATIZACIJA IN SUVERENOST”:
STA-Nasprotniki privatizacije zahtevajo ustavitev prodaj
Dnevnik-Ponudbi DT in sklada Cinvenne krepko pod pričakovanji
Finance-Dragonja na privatizacijski posvet kot protiutež
Mladina-Postopke privatizacije je treba ustaviti
VZMD-Poročilo Vseslovenskega združenja malih delničarjev – SLO
RTV-SLO: Poročila ob 17-ih – Proti razprodaji državnega premoženja
RTV-SLO Odmevi – Divjo privatizacijo je potrebno zaustaviti
Posnetek: Privatizacija in suverenost države – posvet v Državnem svetu (2:27:27)
Slaba banka – država v državi
Pred dnevi nas je presenetila vest, da si je slaba banka, to je Družba za upravljanje terjatev bank (v nadaljevanju: DUTB) prisvojila 41 najbolj elitnih hotelov, ki jih ima Slovenija na obali, na Bledu in v Pomurju. Med presenečenimi je bil tudi predsednik vlade, saj v DUTB niso smatrali za potrebno, da ga o tem prevzemu v naprej obvestijo in je zanj menda zvedel šele iz medijev. Tako so ravnali ne glede na to, da je vlada le nekaj dni pred tem parlamentu v sprejem posredovala predlog strategije upravljanja državnega premoženja, ki večino omenjenih hotelov obravnava kot naložbe, ki so za državo razvojno pomembne. Tako početje si lahko razlagamo tudi tako, da je z njim DUTB slovenski javnosti želela sporočiti, da zanjo odločitve vlade niso zavezujoče in se na sploh lahko obnaša kot država v državi. Ta ocena zveni gotovo nenavadno in bi jo z lahkoto zavrnili kot zmotno, če je ne bi opravičevala tudi nekatera druga dosedanja ravnanja DUTB. Naj spomnim na nekatera od njih.
Najprej o ustanovitvi DUTB. Ustanovili je nismo, ker bi naj naše oblasti same ocenile to za potrebno in koristno, pač pa smo to storili po zunanjem diktatu, v ozadju katerega so nedvomno bili interesi velikega tujega kapitala. Da se bo te interese v zadostni meri spoštovalo, je Slovenija pristala tudi na to, da nam DUTB že ves čas od njene ustanovitve sem vodi tujec.
Ključno vlogo je v preteklih dveh letih DUTB imela pri sanaciji naših bank. Vsebina te vloge je bila predvsem v tem, da je od bank prevzela slabe kredite, ki pa se jih je vrednotilo bistveno slabše, kot je bila njihova dejanska vrednost. Tako vrednotenje ima za državo številne, vse prej kot ugodne posledice. Izpostavim naj naslednje:
– Nizko vrednotenje slabih kreditov je krepko povečalo knjigovodske bančne izgube, ki jih je v obliki dokapitalizacije bank morala pokriti država. Ta se je zato veliko bolj, kot je bilo objektivno potrebno, in izjemno drago zadolžila v tujini, ta dolg pa danes močno obremenjuje njen proračun in ji tudi sicer otežuje vodenje politike, kot ustreza suvereni državi.
– Na račun prenizkega vrednotenja bančnih kreditov je DUTB postala za državo drugi največji ekonomski lastnik številnih naših podjetij, ki jih upravlja in prodaja neodvisno od državne politike, torej kot država v državi. Pri teh poslih je obilo možnosti za izjemne zaslužke, ob katerih se bo mastil predvsem tuji kapital, pa tudi marsikdo od dovolj spretnih domačih »podjetnežev« ne bo ostal praznih rok.
Normalni državi se nekaj takega, kot je naš DUTB, skoraj ne more zgoditi. Nam se je, predvsem po zaslugi dveh dejavnikov. Osrednji je to, da svojo državo izjemno slabo upravljamo, saj bi na primer naše veliko in uspešno podjetje Krka že zdavnaj propadlo, če bi se ga upravljalo po vzoru, kot upravljamo državo. Drugi dejavnik pa je vse prej kot razumna politika Bruslja (EU) do manjših (obrobnih) držav, saj ta v preveliki meri streže interesom velikega kapitala pa tudi interesom Berlina.
To, kar počenja DUTB, še posebno pa njegova zaplemba 41 hotelov, ni zgolj škodljivo, pač pa je tudi žaljivo, saj s takim ravnanjem omalovažuje našo, torej tudi mojo državo. Zato bi sam pričakoval, da se bo moj predsednik vlade ustrezno odzval, recimo tako, da za začetek najprej odslovi sedanjega direktorja DUTB. A tega ne bo storil, saj je za kaj takega potrebnega nekaj več poguma, kot ga sicer izkazuje. Eden mojih znancev vse skupaj tudi to pot komentira z ugotovitvijo, da smo pač narod pridnih rok, ki so mu tuji gospodarji ljubši od domačih. Ali bolj grobo rečeno: Slovenci naj bi bili narod hlapcev. Številni taka in podobna mnenja kategorično zavračamo. Kar nam namreč res manjka, je le primernejši sistem, po katerem si izbiramo in nadziramo politike, ki nam vodijo državo.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 3.6.2015
Moralne avtoritete, kje ste?
Tina Kristan, Delo, 01.06.2015:
Kdo bo dvignil glas, ko je to potrebno? Civilna družba? Kritični intelektualci? Slovenska akademija znanosti in umetnosti kot »najvišja nacionalna znanstvena in umetniška ustanova«? Slednja ne, ker sama te vloge niti ne prepozna.
Kriza – finančna, družbena, moralna. Revščina, brezposelnost mladih, prekarstvo, neplačana pripravništva, pravice istospolnih, privatizacija, sistemska neurejenost visokega šolstva in znanosti, inflacija diplom, plagiatorstvo … Kdo bo dvignil glas, ko je to potrebno?
Marsikje bo to storila civilna družba. V Sloveniji najverjetneje ne. V nasprotju z nekaterimi drugimi državami namreč nimamo močno razvite civilne družbe, zato mora del tega bremena prevzeti akademska sfera, je prepričana dr. Barbara Rajgelj, aktivistka in docentka na fakulteti za družbene vede. Realnost je prepogosto žal drugačna…
Neoliberalizem je ideologija
V intervjuju z gornjim naslovov, je M. Štefančič na vprašanje, zakaj je neoliberalizem videti kot ideologija brez ideologije, odgovoril tako, citiram: »Ker je prišel v ljudska srca, ljudje ga dojemajo kot nekaj samoumevnega. Preplavil je vse pore, medije, ekonomiste politike, tudi navadne ljudi,…….«. Ta ocena zaskrbljuje, saj govori o tem, da ljudje kot samoumevno sprejemajo ideologijo, zaradi katere je njihovo življenje iz dneva v dan slabše. Taki ideologiji se je treba upreti, to pa je težje storiti, če je ne prepoznaš dovolj dobro. Zato naj ne bo odveč, da v naslednjih vrsticah prikažem, kako sam dojemam neoliberalizem.
Srž neke stvari lažje prepoznamo, če jo primerjamo z drugo stvarjo, njeno alternativo. Tudi za neoliberalizem oziroma njegovo praktično pojavno obliko, to je neoliberalni kapitalizem, poznamo alternativo, to je socialno-tržno gospodarstvo oziroma »socialni« kapitalizem, kakršen je v velikem delu Evrope prevladoval po drugi svetovni vojni vse tja do konca prejšnjega stoletja. Primerjajmo torej ta dva tipa kapitalizma in to nam bo veliko povedalo o bistvu neoliberalizma. Seveda primerjave ne gre delati po vseh možnih vidikih, pač pa jo je smiselno omejiti na nekaj najbolj aktualnih kriterijev, morda zgolj na enega samega, ki pa naj dovolj dobro odraža ostale njegove pomembne značilnosti. Za tak, sintetiziran kriterij lahko uporabimo vrednotenje države in njenega upravljanja. Konkretno: socialni kapitalizem se odlikuje po tem, da se zavzema za močno državo, ki se jo pošteno in učinkovito upravlja v interesu večine, nasprotno od tega pa se neoliberalizem zavzema za šibko državo, ki naj prednostno podpira interese kapitala. Oglejmo si na dveh primerih, kako se te razlike odražajo v praksi.
Ena najbolj opaznih razlik je v obdavčitvi bogatih. Socialni kapitalizem prakticira zelo progresivno obdavčevanje dohodkov, neoliberalni pa ravna nasprotno in teži k izenačevanju davčnih stopenj. Tako je v ZDA v 80-ih letih prejšnjega stoletja država najbolj »uspešnim« pobrala 70% njihovih dohodkov, danes pa so te stopnje pol nižje. Podobno je sedaj drugod. Zmanjšana obdavčitev bogatih je povzročila v svetu velike spremembe. Močno so se povečale socialne razlike, še bolj porazen pa je vpliv nižjih davkov na splošne gospodarske razmere. Ker bogati preprosto ne trošijo dovolj, je namreč kapitalizem zajela splošna kriza nezadostnega tržnega povpraševanja, ki bi jo lahko s povečanjem lastnega povpraševanja zadovoljivo sanirala le država, vendar jo pri tem omejujejo nezadostni davčni prihodki. V ZDA so v nasprotju z Evropo ta problem po zadnji krizi rešili z močno povečano zadolžitvijo države, vendar gre za prehodno rešitev in zato ne bomo presenečeni, če bo čez leto ali dve splošna kriza ponovno izbila.
Drugi, omembe vreden primer, kako v praksi deluje neoliberalizem, je to, kar doživljamo pri upravljanju naše države po letu 2004. Takrat smo namreč aktivno pričeli to upravljanje prilagajati pravilom, ki jih narekuje neoliberalizem. Za nami je sedaj že desetletje vse bolj neoliberalnega upravljanja države in vredno si je ogledati njegove pomembnejše dosežke:
– V obdobju 2005/2008 smo se najprej v tujini krepko zadolžili, tako da se nam je v kratkem času zunanji dolg povečal za preko 20 milijard evrov. Pretežno je šlo za privatne dolgove, ta ogromna sredstva pa so bila vse prej kot razumno porabljena. V naslednjih letih smo obveznosti za te dolgove pretežno podržavili in zaradi tega krepko povečali javni dolg. S temi operacijami, ki so nam jih pretežno usmerjali iz tujine, so tuje banke lepo služile in še služijo, svojo državo pa smo spravili v resne finančne zadrege, tako da je zaradi njih tudi njena suverenost močno prizadeta.
– Druga pomembna aktivnost, ki jo pospešeno izvajamo v interesu tujega kapitala pa tudi domačih »podjetnežev«, je privatizacija. Za enega najbolj izstopajočih dosežkov s tega področja lahko štejmo prodajo ljubljanskega letališča: sedaj ga namreč namesto slovenske samostojno upravlja nemška država. Tako nerazumna početja bomo tudi v državah, ki veljajo za »banana« republike, težko našli.
– Med pomembne »dosežke« neoliberalnega upravljanja države zadnjih let se uvršča tudi slabitev pravne države in splošen razkroj njenih etičnih vrednot. Lep primer, kako država podpira te procese, je njena protipravna razlastitev lastnikov delnic in podrejenih obveznic nekaterih domačih bank. Da smo pravno državo zavozili, se najbolj škodljivo odraža v razbohoteni korupciji in ne nazadnje tudi v domnevah mnogih, da je tudi naše ustavno sodišče vpreženo v voz kapitalskih interesov, tako domačih kot tujih.
Naj zaključim z naslednjo mislijo. Upravljati državo po neoliberalnih naukih je nekaj najslabšega, kar družbo lahko doleti. K sreči poznamo dobro alternativo, to je pošteno in učinkovito upravljanje države v interesu večine. Žal pa ima alternativa resno slabost, saj je tako upravljanje neprimerno bolj zahtevno od neoliberalnega.
Andrej Cetinski, SINTEZA
Ekonomska demokracija
Dr. Mato Gostiša ugotavlja, da korporacijske pravice še vedno temeljijo zgolj na lastnini finančnega kapitala, čeprav intelektualni kapital zdaj pomeni že približno 85 odstotkov tržne vrednosti podjetij in v nadaljevanju opiše bistvo pojma »Ekonomska demokracija«.
Kapitalizem, ki ga zdaj živimo, je po svojem bistvu še vedno navaden (izkoriščevalski) »mezdni kapitalizem«, kakršen je bil sistemsko utemeljen v 18. in 19. stoletju. Danes v radikalno spremenjeni družbenoekonomski realnosti 21. stoletja pa poka in razpada že po vseh šivih. Gre namreč za popoln sistemski anahronizem, katerega ekonomski, socialni in okoljski učinki postajajo vse bolj katastrofični, tako da s tem družbenoekonomskim sistemom človeštvo ne more več dolgo preživeti. Še manj pa morda napredovati v smeri želene ekonomsko učinkovitejše, socialno pravičnejše in kohezivnejše, hkrati pa tudi okoljsko odgovornejše družbe.
Ključna predpostavka za iskanje ustrezne alternative je priznavanje človeškemu (intelektualnemu) kapitalu sorazmerno enake korporacijske in druge ekonomske pravice kot jih zdaj uživajo le lastniki finančnega kapitala.
Gostiša sklene, da je ekonomska demokracija verjetno edino možno povsem »tržno« nadomestilo zdajšnjemu mezdnemu kapitalizmu. Razvojno gledano nista problem ne zasebna lastnina ne trg, saj sta oba obstajala mnogo pred zdajšnjim kapitalizmom. Zasebna lastnina obstaja že vse od praskupnosti, trgi pa igrajo pomembno vlogo že vse od izuma kovanega denarja v 8. stoletju pr. n. š.
Sistemsko je treba ukiniti le mezdni odnos med delom in kapitalom in namesto tega priznati tudi intelektualnemu kapitalu njegovo funkcijo pri ustvarjanju poslovnega rezultata. Dobiček in druge korporacijske pravice je treba deliti vsem, ki s svojo udeležbo v podjetju tvegajo, tako lastnikom finančnega kot intelektualnega oz. človeškega kapitala.
Več…
PROGRAM STABILNOSTI in NACIONALNI REFORMNI PROGRAM – maj 2015
Prof. Mojmir Mrak pravi: Cilji so jasni, ukrepi pa bolj megleni in nadaljuje, vladi je deloma uspelo povrniti zaupanje finančnih trgov, a govoriti o Sloveniji kot nekakšni zgodbi o uspehu je pretiravanje.
Dokumenta, ki smo ju pred dnevi poslali v Bruselj, sta izredno pomemben lakmusov papir o tem, kako ambiciozne cilje si vlada zastavlja pri ekonomski politiki v prihodnje.
Superiornost cilja fiskalne konsolidacije nad ciljem gospodarske rasti je vsaj delno tudi posledica institucionalnega dejavnika. Medtem ko je priprava programa stabilnosti bolj ali manj v pristojnosti enega »lastnika«, to je ministrstva za finance, pa priprava nacionalnega reformnega programa temelji na prispevkih številnih ministrstev, pri usklajevanju katerih pogosto prihaja do zvodenitve ciljev in nedorečenosti ukrepov. V takšni situaciji se še bolj jasno pokaže velika pomanjkljivost Slovenije – to pa je, da nam v zadnjih letih ni uspelo pripraviti resne dolgoročne strategije razvoja države in na njej temelječega nacionalnega programa tistih investicij, ki naj bi bile financirane z javnimi viri.
Dr. Mrak komentira, kaj sporočata ključna dokumenta sedanje vlade, ki jih je Slovenija poslala evropski komisiji.
– NACIONALNI REFORMNI PROGRAM 2015–2016
– PROGRAM STABILNOSTI 2015
Miti o prostotrgovinskih sporazumih
Kaj prinašajo prostotrgovinski sporazumi, o katerih se Evropska komisija v imenu vseh članic pogaja z ZDA in Kanado, čedalje večji del javnosti pa sprejetju nasprotuje?
Močan industrijsko-finančni lobi sporazume radikalno podpira, ekološko in solidarnostno ozaveščena civilna družba, ki gradi na kakovosti življenja, pa tem sporazumom močno nasprotuje.
Dr. Anton Komat, čigar prispevek: TISA – najhujši strup demokracije smo objavili že skoraj pred letom dni, pravi, da so ti sporazumi vojna napoved korporacij, ki prinaša samomor države blaginje in pogreb javnih storitev, to je najhujši strup demokracije, ki bo povzročil apokaliptično razdejanje skupnosti(!).
Nasprotniki se namesto za prosto trgovino zavzemajo za pošteno trgovino. Pravice zaposlenih, varstvo okolja in demokracija morajo imeti prednost pred enostranskimi trgovskimi interesi. Izhodišče postavljajo v pravično razdelitev dobrin in kvaliteto življenja, ne pa v slepo pehanje za gospodarsko rastjo. Široko združenje organizacij (ATTAC) je oblikovalo konkreten model ekonomskih pogojev, po katerih bi se družba razvijala bistveno drugače kot po zakonih proste trgovine. V nadaljevanju sledi “demistifikacija” petih mitov:
Prvi mit
TTIP in Ceta sta trgovinska sporazuma; gre za poenostavljanje izmenjave dobrin in storitev.
TTIP in Ceta sta mnogo več kot le trgovinska sporazuma: njun glavni cilj je povečati moč mednarodnih koncernov in oslabiti vlogo demokratičnih institucij.
Predlagani mehanizem »poravnave med investitorjem in državo« (ISDS) omogoča velikim podjetjem, da od države zahtevajo odškodnino, če ta sprejme ukrepe (na primer za varovanje okolja ali potrošnika), ki negativno vplivajo na njihove dobičke. Da bi se izognile odškodninskim tožbam, torej države takih ukrepov ne bodo več sprejemale. ISDS je že vključen v približno 3000 sporazumov. V preteklem desetletju se je njegova raba sprevrgla iz mehanizma za varovanje investitorjev v mehanizem za napad na suverenost držav, zato ga zdaj nasprotniki TTIP odločno odklanjajo. Vztrajanje pri vključitvi ISDS v TTIP je presenetljivo, saj študije kažejo, da je ISDS za vlagatelje med manj pomembnimi kriteriji pri odločanju o investicijah.
Z mehanizmom t. i. regulatornega sodelovanja bodo koncerni in industrijski lobiji aktivno sodelovali pri pripravi zakonodaje, pri tem pa bo glavno vodilo povečanje dobičkov koncernov. Mnoge demokratične in ekološke pridobitve se bo lahko označilo za »ovire trgovini« (na primer natančno označevanje prehrambnih izdelkov, določanje minimalne cene knjig, varstvo podatkov, regulacijo finančnih trgov) in se jih odpravilo.
Drugi mit
Študije nakazujejo, da bi prosta trgovina povečala družbeno blaginjo in ustvarila nova delovna mesta.
Trgovinski sporazumi niso novost, zato se lahko mnogo naučimo na preteklih napakah. Te kažejo, da ti sporazumi predvsem višajo dobičke koncernov, in to na račun večinskega prebivalstva.
Sporazum Nafta je bil za mehiško gospodarstvo prava katastrofa: milijoni kmetov so bili zaradi visoko subvencioniranega poceni uvoza iz ZDA ob svoj dohodek. Hkrati so proizvajalci avtomobilov in tekstila iz ZDA svoje produkcijske obrate preselili v severno Mehiko, kjer ljudje zdaj garajo za minimalno plačilo in brez vsake sindikalne zaščite.
Študije, na katere se sklicuje evropska komisija, kažejo, da bi TTIP povečal rast gospodarstva v EU zgolj za okrog 0,1 odstotka na leto. Ekonomisti to obravnavajo kot statistični šum. Poleg tega strokovna javnost dvomi o smiselnosti izhodišč in metod v teh študijah. Nekatere druge študije ugotavljajo celo negativen učinek TTIP na gospodarstvo in še posebej na število delovnih mest. Te pomisleke v zadnjem času tiho sprejema tudi evropska komisija in s svojih spletnih strani umika optimistična pričakovanja glede TTIP. Za Slovenijo vse domače in tuje študije enoglasno ugotavljajo: učinek TTIP na gospodarstvo bo negativen.
Pa tudi, če bi bile pravilne najbolj optimistične napovedi, se moramo vprašati, ali želimo za gospodarsko rast žrtvovati naše demokratične vrednote, varstvo okolja in kvaliteto življenja. V zadnjem desetletju so namreč v Evropi od gospodarske rasti profitirali skoraj izključno najbogatejši, medtem ko revščina med prebivalstvom narašča.
Tretji mit
Vpliv TTIP na mala in srednje velika podjetja (MSP) bo vzpodbuden.
Za pozitiven vpliv TTIP na MSP ni nobenih indicev. Ker veliki koncerni od TTIP pričakujejo znatno povečanje dobička, hkrati pa bo celoten učinek na gospodarstvo v najboljšem primeru le minimalno pozitiven, lahko celo sklepamo, da bodo MSP na slabšem.
Večji del MSP ni usmerjen v izvoz, ampak gre za specializirane nišne ponudnike na lokalnih trgih. Ob deregulaciji trgov bodo veliki koncerni lahko zaradi nizkih cen zasedli te niše. Mehanizmi, s katerimi države ščitijo MSP, bodo pod TTIP veljali za diskriminatorne in bodo lahko postali predmet tožb. Tudi od ISDS bodo profitirale predvsem multinacionalke, saj samo te zmorejo poravnati povprečno osem milijonov dolarjev visoke stroške postopkov.
Četrti mit
TTIP in Ceto potrebujemo za preprečitev vzpona Kitajske, saj bi nam ta potem vsilila svoje nižje standarde.
Zagovorniki TTIP radi uporabljajo ta argument. Nasprotnikom očitajo iracionalno širjenje panike, vendar je ta njihov argument natanko to – iracionalno širjenje panike. Sledi prastaremu vzorcu groženj z zunanjim sovražnikom, zaradi katerega je treba sprejeti neljube ukrepe.
V resnici EU in ZDA že danes vsemu svetu vsiljujeta nižje standarde. TTIP in Ceta sta le en primer; tudi v sporazumih EPA z afriškimi in karibskimi državami se je EU izkazala kot brezobziren surovež: socialno varnost in človekove pravice v prizadetih državah so hladnokrvno žrtvovali interesom velikih evropskih firm. Za povrhu se EU pogaja tudi s Kitajsko – prav tako tajno – o prostotrgovinskem sporazumu.
Peti mit
Nemška vlada je potegnila jasno »rdečo črto« in ne bo privolila v noben sporazum, ki bi nižal dosedanje standarde. Skrbi so nepotrebne.
Nemška vlada se je pod velikim pritiskom načeloma izrekla proti zniževanju standardov, razsodiščem za ISDS, regulatornemu svetu in privatizaciji.
Vendar ta stališča pri konkretnih pogajanjih med EU in ZDA niso nikjer zastopana. Poleg tega nemška vlada ni nikoli jasno povedala, da bo blokirala TTIP, če ti pogoji ne bodo izpolnjeni. Prav nasprotno: veliko je indicev, da bo v odločilnem trenutku TTIP podprla. Namesto da bi, na primer, ISDS odklonila, si ga želi reformirati. Preizkusni test njene verodostojnosti je sporazum Ceta: vlada se zavzema za njegovo čim hitrejšo ratifikacijo, čeprav bodo v njem mnoge domnevne »rdeče črte« grobo prekoračene.