Miti o prostotrgovinskih sporazumih

Kaj prinašajo prostotrgovinski sporazumi, o katerih se Evropska komisija v imenu vseh članic pogaja z ZDA in Kanado, čedalje večji del javnosti pa sprejetju nasprotuje?
Močan industrijsko-finančni lobi sporazume radikalno podpira, ekološko in solidarnostno ozaveščena civilna družba, ki gradi na kakovosti življenja, pa tem sporazumom močno nasprotuje.
Dr. Anton Komat, čigar prispevek: TISA – najhujši strup demokracije smo objavili že skoraj pred letom dni, pravi, da so ti sporazumi vojna napoved korporacij, ki prinaša samomor države blaginje in pogreb javnih storitev, to je najhujši strup demokracije, ki bo povzročil apokaliptično razdejanje skupnosti(!).
Nasprotniki se namesto za prosto trgovino zavzemajo za pošteno trgovino. Pravice zaposlenih, varstvo okolja in demokracija morajo imeti prednost pred enostranskimi trgovskimi interesi. Izhodišče postavljajo v pravično razdelitev dobrin in kvaliteto življenja, ne pa v slepo pehanje za gospodarsko rastjo. Široko združenje organizacij (ATTAC) je oblikovalo konkreten model ekonomskih pogojev, po katerih bi se družba razvijala bistveno drugače kot po zakonih proste trgovine. V nadaljevanju sledi “demistifikacija” petih mitov:
Prvi mit
TTIP in Ceta sta trgovinska sporazuma; gre za poenostavljanje izmenjave dobrin in storitev.
TTIP in Ceta sta mnogo več kot le trgovinska sporazuma: njun glavni cilj je povečati moč mednarodnih koncernov in oslabiti vlogo demokratičnih institucij.
Predlagani mehanizem »poravnave med investitorjem in državo« (ISDS) omogoča velikim podjetjem, da od države zahtevajo odškodnino, če ta sprejme ukrepe (na primer za varovanje okolja ali potrošnika), ki negativno vplivajo na njihove dobičke. Da bi se izognile odškodninskim tožbam, torej države takih ukrepov ne bodo več sprejemale. ISDS je že vključen v približno 3000 sporazumov. V preteklem desetletju se je njegova raba sprevrgla iz mehanizma za varovanje investitorjev v mehanizem za napad na suverenost držav, zato ga zdaj nasprotniki TTIP odločno odklanjajo. Vztrajanje pri vključitvi ISDS v TTIP je presenetljivo, saj študije kažejo, da je ISDS za vlagatelje med manj pomembnimi kriteriji pri odločanju o investicijah.
Z mehanizmom t. i. regulatornega sodelovanja bodo koncerni in industrijski lobiji aktivno sodelovali pri pripravi zakonodaje, pri tem pa bo glavno vodilo povečanje dobičkov koncernov. Mnoge demokratične in ekološke pridobitve se bo lahko označilo za »ovire trgovini« (na primer natančno označevanje prehrambnih izdelkov, določanje minimalne cene knjig, varstvo podatkov, regulacijo finančnih trgov) in se jih odpravilo.
Drugi mit
Študije nakazujejo, da bi prosta trgovina povečala družbeno blaginjo in ustvarila nova delovna mesta.
Trgovinski sporazumi niso novost, zato se lahko mnogo naučimo na preteklih napakah. Te kažejo, da ti sporazumi predvsem višajo dobičke koncernov, in to na račun večinskega prebivalstva.
Sporazum Nafta je bil za mehiško gospodarstvo prava katastrofa: milijoni kmetov so bili zaradi visoko subvencioniranega poceni uvoza iz ZDA ob svoj dohodek. Hkrati so proizvajalci avtomobilov in tekstila iz ZDA svoje produkcijske obrate preselili v severno Mehiko, kjer ljudje zdaj garajo za minimalno plačilo in brez vsake sindikalne zaščite.
Študije, na katere se sklicuje evropska komisija, kažejo, da bi TTIP povečal rast gospodarstva v EU zgolj za okrog 0,1 odstotka na leto. Ekonomisti to obravnavajo kot statistični šum. Poleg tega strokovna javnost dvomi o smiselnosti izhodišč in metod v teh študijah. Nekatere druge študije ugotavljajo celo negativen učinek TTIP na gospodarstvo in še posebej na število delovnih mest. Te pomisleke v zadnjem času tiho sprejema tudi evropska komisija in s svojih spletnih strani umika optimistična pričakovanja glede TTIP. Za Slovenijo vse domače in tuje študije enoglasno ugotavljajo: učinek TTIP na gospodarstvo bo negativen.
Pa tudi, če bi bile pravilne najbolj optimistične napovedi, se moramo vprašati, ali želimo za gospodarsko rast žrtvovati naše demokratične vrednote, varstvo okolja in kvaliteto življenja. V zadnjem desetletju so namreč v Evropi od gospodarske rasti profitirali skoraj izključno najbogatejši, medtem ko revščina med prebivalstvom narašča.
Tretji mit
Vpliv TTIP na mala in srednje velika podjetja (MSP) bo vzpodbuden.
Za pozitiven vpliv TTIP na MSP ni nobenih indicev. Ker veliki koncerni od TTIP pričakujejo znatno povečanje dobička, hkrati pa bo celoten učinek na gospodarstvo v najboljšem primeru le minimalno pozitiven, lahko celo sklepamo, da bodo MSP na slabšem.
Večji del MSP ni usmerjen v izvoz, ampak gre za specializirane nišne ponudnike na lokalnih trgih. Ob deregulaciji trgov bodo veliki koncerni lahko zaradi nizkih cen zasedli te niše. Mehanizmi, s katerimi države ščitijo MSP, bodo pod TTIP veljali za diskriminatorne in bodo lahko postali predmet tožb. Tudi od ISDS bodo profitirale predvsem multinacionalke, saj samo te zmorejo poravnati povprečno osem milijonov dolarjev visoke stroške postopkov.
Četrti mit
TTIP in Ceto potrebujemo za preprečitev vzpona Kitajske, saj bi nam ta potem vsilila svoje nižje standarde.
Zagovorniki TTIP radi uporabljajo ta argument. Nasprotnikom očitajo iracionalno širjenje panike, vendar je ta njihov argument natanko to – iracionalno širjenje panike. Sledi prastaremu vzorcu groženj z zunanjim sovražnikom, zaradi katerega je treba sprejeti neljube ukrepe.
V resnici EU in ZDA že danes vsemu svetu vsiljujeta nižje standarde. TTIP in Ceta sta le en primer; tudi v sporazumih EPA z afriškimi in karibskimi državami se je EU izkazala kot brezobziren surovež: socialno varnost in človekove pravice v prizadetih državah so hladnokrvno žrtvovali interesom velikih evropskih firm. Za povrhu se EU pogaja tudi s Kitajsko – prav tako tajno – o prostotrgovinskem sporazumu.
Peti mit
Nemška vlada je potegnila jasno »rdečo črto« in ne bo privolila v noben sporazum, ki bi nižal dosedanje standarde. Skrbi so nepotrebne.
Nemška vlada se je pod velikim pritiskom načeloma izrekla proti zniževanju standardov, razsodiščem za ISDS, regulatornemu svetu in privatizaciji.
Vendar ta stališča pri konkretnih pogajanjih med EU in ZDA niso nikjer zastopana. Poleg tega nemška vlada ni nikoli jasno povedala, da bo blokirala TTIP, če ti pogoji ne bodo izpolnjeni. Prav nasprotno: veliko je indicev, da bo v odločilnem trenutku TTIP podprla. Namesto da bi, na primer, ISDS odklonila, si ga želi reformirati. Preizkusni test njene verodostojnosti je sporazum Ceta: vlada se zavzema za njegovo čim hitrejšo ratifikacijo, čeprav bodo v njem mnoge domnevne »rdeče črte« grobo prekoračene.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.