Prispevek “Jaz sem Grk“, avtorja Bogdana Biščaka, objavljen v Sobotni prilogi Dela, govori o tem, da nesreča, v kateri so Grki, lahko doleti tudi nas. Zato je dobro vedeti, kje so njeni vzroki. V prispevku jih Biščak lepo predstavlja, na nekatere od njih pa želim še sam opozoriti, tudi z nekoliko drugačnih vidikov.
Osrednji problem Grčije je njen javni dolg. Ta čas znaša okoli 320 milijard (mrd) evrov, kar je krepko več, od njenega BDP. Dejavnikov, ki so povzročili to zadolžitev, je več, med pomembnejše pa kaže uvrstiti tri, ki se med seboj dopolnjujejo in so bili prav zato v Grčiji izjemno učinkoviti. To »trojko« sestavljajo:
a) Veliki ameriški in evropski finančni kapital, ki uporablja zadolževanje šibkejših držav ne le za zadovoljevanja svojih neposrednih profitnih interesov, pač pa ga zlorablja tudi kot inštrument za njihovo ekonomsko in politično podrejanje.
b) Politika, ki je Grčijo ves čas slabo upravljala, jo prekomerno zadolževala in dopustila, da je velik del tako pridobljenih sredstev izpuhtel v kanalih korupcije.
c) Evropska unija, ki v razmerju do svojih šibkejših članic prednostno varuje interese kapitala in njenih najmočnejših članic, še predvsem Nemčije. To njeno usmeritev učinkovito podpira tudi evro, skupni evropski denar.
Oglejmo si na konkretnem primeru, kako gornja trojka deluje. Leta 2011 je grški zunanji dolg (z vključno 110 mrd ne plačanimi obrestmi) narasel na 350 mrd evrov, kar bi upnike – predvsem gre za nemške in francoske banke – utegnilo resno prizadeti, saj je očitno, da Grčija tega dolga ne bo zmožna poplačati. Zato se je druga trojka – Mednarodni denarni sklad, Evropska centralna banka in Evropska unija – lotila sanacije tega problema. Grčiji se je odpisalo del obresti in ji zagotovili 240 mrd sredstev, ki pa jih je ta morala pretežno porabiti za odplačilo obveznosti do tujih bank. Pomembni so predvsem tile rezultati te reševalne operacije: 1. riziki, povezani z grškim dolgom, so sedaj pretežno »podržavljeni«; tudi Sloveniji se obeta, da bo v tej zvezi utrpela za več kot milijardo evrov škode; 2. po dobrih dveh letih varčevanja, ki so ga vsilili Grčiji, so njegovi osrednji rezultati taki: BDP države je nazadoval za okoli 25%; brezposelnost se je povzpela na 26%, pri mladih celo na 65%; 3. Grčija bolj kot na suvereno državo danes spominja na protektorat.
Podobno kot Grčije so se isti akterji lotili tudi podrejanja Slovenije. Najprej so nas pripravili do tega, da smo se v tujini krepko zadolžili. To smo pretežno storili v letih 2006 do 2008, ko smo skupni zunanji dolg povečali za 20 mrd evrov. K »uspehu« te operacije je veliko pripomogel prevzem evra, saj smo si zgolj v prvem letu njegove uporabe (2007) dodatno nabrali za dobrih 11 mrd dolgov. Pretežno je šlo pri tem za privatne dolgove, ki jih je bilo potrebno v naslednjem koraku spremeniti v javni dolg, saj je bilo le na ta način njihovo poplačilo dovolj dobro zavarovano. Ta, druga faza, je bila po zunanjem diktatu v največjem delu opravljena v letu 2013 v okviru operacije »sanacija bančnega sistema«. Seveda so nam bili naloženi tudi varčevalni ukrepi, od katerih je med najtežjimi ta, da smo se morali z ustavo zavezati, da se kot država v prihodnje dolgoročno ne bomo zadolževali. Ključne rezultate teh in nekaterih drugih vsiljenih obvez (pospešena privatizacija,…), lahko opredelimo tako: 1. namesto razmeroma velikih privatnih dolgov imamo danes do tujine velik in zelo obremenjujoč javni dolg; 2. močno smo oslabili socialno državo in sprejeli čvrste zaveze, da bomo z njenim krčenjem tudi v prihodnje nadaljevali; 3. svojo državnost smo resno oslabili in vse bolj se spreminjamo v neke vrste (nemški) protektorat.
Podrejanja Slovenije so se torej lotili podobno, kot so to storili v primeru Grčije, le da so pri nas posledice manj boleče. Biščak ima zato prav, ko piše, da je narobe, ko za nesrečo, v kateri se je znašla Grčija, pogosto krivimo »lene« Grke. Tako njim kot nam bi bilo namreč veliko lepše ob dobrem vodenju države in ob pogoju, da bi se znali učinkovito upreti neoliberalnemu slu po bogatenju in podrejanju.
Bogdan Biščak, Sinteza, 14.8.2015

Upravljanje državnih podjetij se obrača v pravo smer, le politiki bodo morali upoštevati zakon in se nehati vmešavati v poslovanje teh družb, pravi Peter Kraljič.
O sprejeti strategiji upravljanja kapitalskih naložb države pravi, da gre za dober korak v pravo smer, da pa je opravljena klasifikacija šele prvi korak in, da to še ni strategija, ampak so le smernice, kako naj bi se ta podjetja pozicionira in naprej razvija, pravo strategijo za posamezna podjetja pa lahko razvijejo le uprave in nadzorni sveti teh podjetij.
Zanimivo je, da kot zapriseženi zagovornik konkurenčnega tržnega sistema o privatizaciji pravi: »Če bodo strateška in pomembna podjetja dobro vodena in bodo dosegala cilje, ki zadevajo dobičkonosnost, potem ni pomembno, ali je lastnik država ali zasebnik. Pomembno je, da država ravna kot odgovoren lastnik, ne pa da so državna podjetja obravnavana kot domovina nekaterih političnih strank… Uprava SDH bo za strateška podjetja morala zagotoviti, da bodo imela ustrezno kvalificirane uprave in da bodo razvila učinkovite strategije. Cilj bi moral biti, da se povečuje vrednost tega državnega premoženja, s čimer se ustvarja rezerva za naše potrebe v prihodnosti, ne pa da se podjetja izčrpavajo, kot se je to pri nas dogajalo do zdaj. Če pogledamo samo primer Triglava ali Telekoma Slovenije: več kot 80 odstotkov dobička je bilo namenjenega za dividende. To je popolno izžemanje teh podjetij…. Za portfeljska podjetja pa je vprašanje, po kakšni ceni se bodo prodala. Če prodajo NKBM razumejo kot uspešno, ne vem, ali smo na isti ravni. Če daste v banko 800 milijonov evrov in potem prodate za 250 milijonov, je to čuden posel…«
Predlaga, da bi kupnine od prodanih podjetij investirali v perspektivna podjetja. To so večinoma mala in srednja podjetja, ki so podkapitalizirana. Slovenija bi morala podpirati podjetja, ki imajo perspektivo, saj bi to lahko imelo multiplikativni učinek.
In zaključi: Po 25 letih samostojnosti, bi bilo dobro, da bi enkrat naredili maturo in se začeli vesti zrelo. Politika mora postati resna in odgovorna, v aktivno poslovanje se ne sme vmešavati, za to sta odgovorna nadzorni svet in uprava SDH.

šolski primer slabega upravljanja države

Za države srednje Evrope je Luka Koper eno najpomembnejših pristanišč. Da se prednosti njene zemljepisne umeščenosti lahko polno izkoristi, mora imeti dobre transportne povezave, predvsem do Avstrije in Madžarske. Ta čas s temi povezavami ni večjih problemov, se bodo pa v naslednjih letih pojavili, saj zmogljivosti sedanje železniške proge od Kopra do Divače ob razmeroma hitro naraščajočemu pretovoru v luki ne bodo več zadostovale. Ta investicijsko zahteven problem naj bi se razrešilo z izgradnjo drugega tira med Koprom in Divačo, pri čemer sta na izbiro dve možnosti: po eni naj bi se drugi tir gradilo vzporedno z obstoječim tirom, po drugi pa naj bi potekal po povsem novi trasi. Prednost nove trase naj bi bila v tem, da naj bi na njej zgrajeni tir omogočal precej večje hitrosti vlakov, njena slaba stran pa je, da je finančno veliko bolj zahtevna, saj znaša njena ocenjena predračunska vrednost kar 1,4 milijarde evrov.
Drugi tir je za državo nedvomno pomemben strateški projekt. Njegovo izvedbo ima na skrbi g. Gašperšič, minister za infrastrukturo, a se je je lotil na način, ki ne zbuja zadostnega zaupanja. To mnenje opiram na naslednja, tudi njegova ravnanja:
– Ko je pred slabim letom prevzemal vodenje ministrstva, je Gašperšič ob svoji predstavitvi parlamentu izhajal iz ocene, da Slovenija drugega tira vsaj še 30 let ne bo potrebovala. Od človeka, ki v aktualnost tega projekta ne verjame, je težko pričakovati, da ga bo zavzeto in racionalno uresničeval.
– Igor Kadunc (8.6.2015) in Mitja Vilar (23.7.2015) sta objavila dva strokovno tehtna prispevkav, v katerih poleg drugega dokazujeta ekonomsko nesmiselnost tega, da bi drugi tir po novi trasi gradili predvsem zato, da bodo vlaki po njem lahko vozili s hitrostjo 160 km na uro. Verjetno ne vesta vsega, kar minister ve, in ta zato sedaj kljub svojim prejšnjim pomislekom gradnjo po novi trasi podpira. Na kaj opira to spremembo v mnenju, nam verjetno ne bo zaupal, med drugim zato ne, ker na njegovem ministrstvu investicije v drugi tir menda še niso utegnili proučiti z vseh relevantnih vidikov. So se pa tega lotili v tujini, konkretno v OECD, in od tam nam sporočajo, da je gradnja drugega tira ekonomsko močno vprašljiva. Predlagajo nam drugačno rešitev in sicer to, da naj bi tovor na relaciji Koper-Divača prevažali s kamioni. To idejo je Jože P. Damijan, ki je ekonomiko gradnje drugega tira verjetno doslej najresneje proučil, ocenil kot neumnost (glej Damijan blog).
– Minister Gašperšič nam obljublja, da bo za financiranje izgradnje drugega tira pridobil privatnega partnerja. Tudi to možnost je Jože P. Damijan proučil in jo ocenjuje za neresno. Ugotavlja namreč (glej njegov blog), da je drugi tir, če ga obravnavamo kot naložbo države, aktualen in ekonomsko zanimiv projekt, kot privatna naložba pa je sam po sebi povsem neprivlačen.
Vsiljuje se vtis, da minister Gašperšič aktivnosti v zvezi z drugim tirom usmerja v skladu z njegovo prvotno oceno, da bo Slovenija vsaj še 30 let dobro shajala tudi brez te naložbe in se naj zato z njo ta čas pretirano ne obremenjuje. Možne pa so tudi drugačne razlage njegovega ravnanja. Ena takih je, da nam bo resnega partnerja za gradnjo drugega tira vendarle našel, a to ne bo privatni kapital, pač pa bo šlo za nemške železnice, torej državno podjetje. Seveda bo potrebno v tem primeru Nemcem za to njihovo sodelovanje ponuditi še kaj več, recimo vplivno solastništvo v Luki Koper in v Slovenskih železnicah. Taka ponudba bi jim gotovo veliko pomenila pri uresničevanju ambicije, da si zagotovijo trajen vpliv na ravnanje naše države. Zelo verjetno so si prav zato že prilastili naše edino letališče (sedaj ga posredno upravlja nemška država), nemške železnice že kupujejo naša avtobusna podjetja, prej ali slej pa bo njihov tudi slovenski Telekom. Je pač tako, da kdor obvladuje informacijske in ključne transportne tokove, ta ima moč, s katero si lahko veliko drugega podreja. Nemci pa ambicij po podrejanju niso opustili, za to ponujajo Evropi vse več dokazov.
Naj zaključim z naslednjo mislijo. To, kako obravnavamo naložbo v drugi tir, bo lahko služilo za šolski primer slabega upravljanja države. Še desetletje takega vladanja, kot smo ga zmogli v preteklih desetih letih, bo zadostovalo, da bo od naše državnosti ostala zgolj še lupina brez prave vsebine.
Andrej Cetinski, Sinteza, 1.8.2015

Strategija, ki določa, kaj naj bi počeli z več kot 11 milijardami državnega premoženja je sprejeta. Popraviti je treba tudi zakona o SDH in DUTB (!)
Strategija se v upravljanje SDH in DUTB ne poglablja, vendar je upravljanje kapitalskih naložb države, kakor ga urejata zdajšnja zakona, nesprejemljivo in dolgoročno škodljivo. V nadaljevanju navajamo dve hudi pomanjkljivosti, ki jih je nujno čim prej odpraviti: a)Težko obvladljiv konglomerat in b)Slabo koncipiran nadzorni svet.
a) V upravljanju SDH je blizu 100 družb. Tu je celotna energetika, železnice, DARS, pošta, luka, zavarovalnice, banke in dalje naložbe v Krki, Gorenju, Savi, Petrolu, Telemachu in v še več manjših podjetjih, ki se jih bo pretežno privatiziralo. Skratka, SDH je konglomerat povsem različnih podjetij po dejavnosti in po velikosti. V svetu ne bomo našli primerjave, saj tako nerazumno sestavljenih podjetniških sistemov ni mogoče učinkovito upravljati. Za odpravo te pomanjkljivosti bi bilo smiselno upravljanje znotraj SDH organizirati divizijsko ali pa ga celo prenesti na več pravnih oseb – delniške družbe oziroma sklade. Ob tem je seveda potrebno določiti tudi strateške cilje za vsako področje.
Strategija pa popolnoma prezre izjemno pomembno vlogo državnega premoženja, ki je zbrano v DUTB. Ali naj državno premoženje upravljata dve povsem ločeni inštituciji samo zaradi tega, ker jih imamo, ker imamo dva različna zakona?! Istočasno je torej potrebno tudi upravljanje premoženja DUTB divizijsko organizirati znotraj SDH.
b) Kvaliteta upravljanja poslovnega sistema je odvisna predvsem od njegovega nadzornega sveta. Ta mora zato biti strokovno močan, njegovi člani pa morajo zastopati interese kapitala, dela in širše javnosti. V Nemčiji ta problem urejajo tako, da imajo njihovi NS (v večjih podjetjih, kar SDH vsekakor je) po 20 članov, od katerih jih 10 zastopa interese kapitala ter ožje in širše države, druga polovica pa interese dela, to je zaposlenih ter širše družbene interese. V nasprotju z nemško prakso pa NS našega SDH sestavlja 5 članov, ki jih dejansko postavi finančni minister. Za odpravo te pomanjkljivosti je nujno omejiti upravljavsko moč politike, – kar je prvi pogoj za učinkovitejše upravljanje državnega premoženja – in zato naj vsaj polovico od najmanj dvanajstih članov nadzornega sveta predlaga zainteresirana in ustrezno organizirana civilna družba (sindikati, ZDUS ter gospodarska združenja oz. zbornice). Vsi kandidati za NS pa morajo imeti z uspešno prakso dokazljivo upravljavsko znanje in njihova etičnost ne sme biti v ničemer vprašljiva.
Ponesrečene rešitve iz zakonov o SDH in DUTB je torej nujno korigirati in sicer glede NAMENA in CILJEV ter ORGANIZIRANOSTI in UPRAVLJANJA.

Nekaj dodatnih gradiv, ki jih je Sinteza-KCD poslala vsem poslanskim skupinam in ministrstvom:
– 27.2.2015 – Kako upravljati državno premoženje in predlog sprememb zakonov o upravljanju SDH in DUTB;
– 15.3.2015 – Komentarji in pripombe k osnutku Strategije upravljanja kapitalskih naložb države ter mnenje glede namena in upravljanja SDH in DUTB
– 29.6.2015 – PRIPOMBE k Strategiji upravljanja kapitalskih naložb države

Miroslav Marc, SINTEZA, 15.7.2015

močno orodje neoliberalne politike

Pred približno dvema letoma je Slovenija pod zunanjimi pritiski v ustavo zapisala obvezo, poznano z imenom »zlato fiskalno pravilo« (ZFP), pred kratkim pa je parlament sprejel še zakon, s katerim država konkretneje opredeljuje, kako bo to obvezo uresničevala. Osrednja vsebina ZFP je zahteva, da morajo biti prihodki in odhodki države srednjeročno uravnoteženi, kar pomeni, da se država ne sme več zadolževati, vsaj ne dolgoročno. Ta obveza je močno problematična, o tem, zakaj tako mnenje, poskušam pojasniti v tem prispevku.
Najprej o vlogi zadolževanja oziroma kredita. Če naj tržno povpraševanje ne zaostaja za ponudbo, mora del družbe, ki ustvarja prihranke, le te vsaj prehodno prenesti na tisti del družbe, ki troši več od njegovih prihodkov in ima torej finančne primanjkljaje. Te prenose prihrankov se pretežno izvede s kreditom in zato ima ta izjemno vlogo pri zagotavljanju stabilnosti trga in gospodarske rasti. V novejšem obdobju, ko vse bolj prevladuje neoliberalni kapitalizem, pa kredit svojega poslanstva ne izvaja več zadovoljivo. Razlog je to, da imajo vse bolj bogati vedno večje prihranke, večina prebivalstva pa je vse bolj revna in kreditov ni sposobna vračati, seveda pa tudi ne najemati. Ta razkorak med ponudbo in zdravim povpraševanjem po kreditih je med osrednjimi povzročitelji krize, ki je svet zajela v letu 2008. Predvsem v ZDA pa tudi ponekod po Evropi so se z njo učinkovito spopadli, osredji prijem, ki je bil pri tem uporabljen, pa je bila krepko povečana poraba države, ki jo je ta financirala z zadolževanjem. Kratko povzeto: zadolževanje države se v neoliberalnem kapitalizmu potrjuje kot nepogrešljiv inštrument za vzdrževanje znosnega tržnega povpraševanja, ki ga vse bolj spodjedajo razlike med bogastvom na eni strani in revščino na drugi. Onemogočiti njegovo uporabo tako, da se ustavno uzakoni ZFP, se zato kaže kot vse prej kot razumno ravnanje.
ZFP v ZDA ne upoštevajo, saj se je njihov državni dolg od leta 2007 do lani podvojil (leta 2007 je bil 63% BDP, lani pa 103%). Na tej nenavadni prepovedi zadolževanja vztraja predvsem Nemčija, ki ga je podobno kot marsikaj drugega vsilila EU in tako velja sedaj za evropsko mantro.
Poskušajmo na primeru Slovenije oceniti, kako naj bi ZFP delovalo. Pri tem je koristno poznati ključne podatke o strukturi našega proračuna, predvsem naslednje (leto 2014):
– Z davki in prispevki se zbere 85% proračunskih prihodkov, tri največje postavke pa so: socialni prispevki – 35%, DDV in trošarine – 34%, dohodnina 12%.
– Za socialne in podobne dajatve se nameni 45% proračunske porabe, za javni sektor (zdravstvo, šolstvo, javno uprava,..) pa 44%.
– Proračunski odhodki so bili lani za 8% višji od prihodkov.
Možna proračunska poraba bo ob ZFP odvisna le še od proračunskih prihodkov. Njihov pretežni del odpade na davke in prispevke. Prihodki bodo torej rastli predvsem z večanjem BDP, lahko pa tudi na račun ostrejšega obdavčevanja. Kar zadeva slednje, je treba računati z nasprotnim procesom, to je z zniževanjem davčnih obremenitev. To namreč ustreza neoliberalni logiki in skladno z njo vlada že napoveduje odpravo najvišje dohodninske stopnje, iz gospodarstva pa prihajajo zahteve po znižanju socialnih prispevkov za visoke plače (socialna kapica), ki jim bo vlada prej ali slej prisluhnila. Z veliko zanesljivostjo je torej treba računati, da se bo delež davkov v BDP v naslednjih letih znižal, davčne spremembe pa bodo predvsem koristile sloju prebivalstva, ki že ima več od povprečja.
Če odmislimo pravkar omenjene davčne spremembe, bo prihodnja proračunska poraba odvisna predvsem od gospodarske rasti. Nanjo vpliva več dejavnikov, od katerih je primerno tu izpostaviti le enega, to je proračunsko porabo. Na ravni države logika, po kateri lahko potrošiš največ toliko, kot zaslužiš, ne deluje enako kot v gospodinjstvu. Proračunska poraba namreč pospešuje tržno povpraševanje in s tem gospodarsko rast, ob višjem BDP pa so večji tudi proračunski prihodki. Ta povezava deluje seveda tudi v nasprotni smeri, saj proračunsko varčevanje znižuje BDP in s tem tudi proračunske prihodke. Zato povzroča proračunsko varčevanje, ki ga Bruselj skladno z idejo o ZFP vsiljuje evropskim obrobnim državam, predvsem veliko nezaposlenosti in bede, bore malo pa je od njega koristi.
Država, ki se jo dobro upravlja, lahko torej večanje proračunske porabe izkoristi kot orodje za pospeševanje gospodarske rasti. To možnost pa bo težko uporabila, če se sama z ustavo zaveže, da se ne bo zadolževala. Tudi s tega vidika je ZFP vse prej kot razumen ukrep, saj bo zaradi njega naša gospodarska rast v prihodnje nižja, kot bi vsaj potencialno lahko bila. Kot primer omejitve, ki jo za državo predstavlja ZFP, naj omenimo, da spričo tega, da se država dolgoročno ne sme več zadolževati, ne bomo mogli sami graditi drugega tira do Kopra. Gradnjo bo lahko financiral le tuj kapital, ki pa se tega zahtevnega posla ne bo lotil, ne da bi za »nagrado« dobil še dovolj zanimiv povezan posel, recimo ključno vlogo pri upravljanju luke Koper.
Zaradi ZFP bodo torej proračunski prihodki države slej ko prej nižji, kot bi sicer lahko bili. Temu se bo morala prilagoditi tudi poraba. Najbolj bo na udaru javni sektor, to so predvsem šolstvo, zdravstvo in javna uprava, ki danes potrošijo blizu polovice proračunskih sredstev. Ta sektor bo svoje finančne zadrege zelo verjetno razreševal po dveh poteh, to je z racionalizacijo poslovanja in s privatizacijo. V javni upravi je zato v prihodnje treba pričakovati zmanjševanje števila zaposlenih in tudi privatizacijo nekaterih njenih aktivnosti, v zdravstvu in tudi v šolstvu pa se nam obeta obsežnejša privatizacija.
Približno enak obseg sredstev kot za javni sektor namenja proračun socialnim in podobnim potrebam. Tudi to porabo se bo zaradi ZFP finančno dodatno omejevalo, kar velja še predvsem za pokojnine.
Naj kratko povzamem, kaj naj si obetamo od ZFP. Predvsem naslednje: nižjo gospodarsko rast od potencialno možne, manj države in več trga tudi tam, kjer ga doslej nismo poznali, šibkejšo socialno državo, povečano materialno razslojenost prebivalstva, bolj avtoritarno upravljanje državnih financ, večjo moč kapitala pri upravljanju države. Vse naštete spremembe pomenijo nadaljnji odmik od socialno-tržnega gospodarstva in krepitev neoliberalnega kapitalizma. Kvaliteta življenja povprečnega Slovenca se bo na sploh poslabšala, pa ne zgolj zaradi materialnih razlogov, pač pa še bolj zaradi dodatnega razkroja temeljnih vrednot, na katerih temelji družbeno sožitje. (Ne prezreti: pohlep je v neoliberalizmu cenjena vrednota, vsa dosedanja zgodovina, predvsem vse religije, pa ga obravnavajo kot izrazito neetično lastnost).
Še eno zadevo je vredno omeniti in sicer to, zakaj se ZDA, ta zibelka neoliberalizma, povsem odreka uporabi ZFP, od katerega nasprotno Bruselj tako veliko pričakuje. Razlogov je verjetno več, osrednji pa utegne biti ta, da ZFP močno slabi državo kot subjekt in sočasno krepi moč velikega kapitala. ZDA se imajo za poklicane, da ob podpori svojega velikega kapitala vladajo svetu, pri tem pa jim je zadolževanje v veliko pomoč. ZFP je očitno primerno za tiste, ki se jim naj vlada, in ne za one, ki obvladujejo. Ne bomo presenečeni, če bomo tako njegovo razumevanje vse pogosteje zaznali tudi pri Nemcih, ki ZFP tudi zato vsiljujejo drugim, ker njih same v tem času v ničemer ne omejuje, saj jim visoka konkurenčnost gospodarstva ob izdatni podpori skupne evropske valute evro za sedaj omogoča, da brez zadolževanja zadovoljivo polnijo svojo državno blagajno.
Za zaključek le še nekaj o tem, kaj naj bi bila alternativa za družbo, kot jo bomo pospešeno razvijali ob omejitvah, ki smo si jih zakoličili z ZFP. Sprejemljivo alternativo poznamo in ta se je po 2. svetovni vojni v razvitem svetu potrjevala kot ekonomsko učinkovita in za večino sprejemljiva ureditev. Imenuje se socialno-tržno gospodarstvo (socialni kapitalizem), ki temelji na močni državi, ki se jo učinkovito in pošteno upravlja v interesu večine, vzdržno delovanje trga pa se zagotavlja s progresivnim obdavčevanjem dohodkov in premoženja.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 13.7.2015