Družbena odgovornost, demokracija in socialna ekonomija

– Povzetek nekaterih novejših objav –

Družbena odgovornost podjetij – pobožna želja ali tržna realnost; Klement Podnar in Urša Golob
Nedvomno ima koncept družbene odgovornosti in njegova popularnost izvir v spremembah in stanjih, ki so predvsem posledica neoliberalistične globalizacije. Gre za spremembe predstav v glavah posameznikov in njihovih odzivov na obstoječo globalno družbeno realnost. Neučinkovita blažitev neoliberalistične globalizacije ima posledice za milijone ljudi in vse to vpliva na spreminjanje obstoječih predstav o ekonomiji in ekonomskih subjektih – zamenjavo hegemonistične neoliberalistične miselnosti in vzpon bolj humane oblike ekonomije kot resne in realne alternative.
Družbena odgovornost razumljena kot poslovna priložnost naj bi imela neposredno ekonomsko vrednost. Čeprav je glavna odgovornost podjetij ustvarjanje dobička, podjetja hkrati lahko pomembno prispevajo k uresničevanju socialnih in okoljskih ciljev. Družbena odgovornost naj bi bila razumljena in obravnavana kot investicija in ne strošek, naj bi bila uspešna dolgoročna strategija preživetja in uspevanja podjetij.
Ne obstaja en sam model demokracije; Saša Prešeren
Demokracija je trajnostna oblika organiziranja družbe, ki najde pravo ravnovesje med voljo ljudstva, interesi moči in zaščito šibkih. Meja ravnovesja med socialo in konkurenčnim bojem je različna za vsako kulturo, čas in model demokracije. Le ravnovesje med neizmerno koncentracijo bogastva in »pravično« delitvijo lahko zagotovi stabilnost družbe. To pa brez sodelovanja civilne družbe ni mogoče.
Milton Friedman je trdil, da sta kapitalizem in demokracija tesno povezana. Njegov kapitalizem zmanjšuje vlogo socialne države in daje prednost tržnemu gospodarstvu. Trg je tisti, ki naj bi omogočil največjo demokracijo, saj se ljudje vsak dan lahko svobodno odločajo in izbirajo na odprtem trgu. Trg v resnici uresniči demokratično voljo ljudi, pravi Friedman in zato zagovarja privatizacijo javnih storitev ter krčenje države. Njegove ideje so pripomogle k vzpostavitvi globalnega trga, deregulaciji in neoliberalizmu.
Noam Chomski pa pravi, da so načela neoliberalizma neposreden napad na demokracijo. Krčenje države in javnega sektorja naj bi pomenilo krčenje demokracije. Kapital ne potrebuje demokracije, ko postane profit pomembnejši od ljudi. Platonova misel da »diktatura izhaja iz demokracije ter da najhujša oblika tiranije in suženjstva izhaja iz največje svobode« spominja na neoliberalizem, kjer je kapitalu dana maksimalna svoboda, posledica pa je ukinjanje socialne družbe in porast revščine.
Je torej zahodna demokracija le resničnostni šov, v katerem naivni volivci predamo oblast nekemu centru moči? Super bogati v ZDA kupijo volitve in postanejo lastniki demokracije. Ljudje sicer svobodno izberejo svojega novega voditelja, a predvolilno kampanjo financira zainteresiran kapital zato, da bo z novo oblastjo dosegel svoje poslovne cilje ter povečal svoj vpliv in dobiček.
Demokracija je cilj, ne stanje….
Ustavimo pohabljanje države; Igor Kotnik
Pred dobrima dvema desetletjema smo z zanosom govorili o osamosvojeni državi kot o uresničitvi domnevno večstoletnega sna slovenskega naroda. Zdaj pa je lastna država mnogim v napoto, nekaterim odveč. Razvilo se je nekakšno tekmovanje v veščini relativiziranja pomena države; beseda država je vse pogosteje psovka. Sploh v besednih zvezah državna uprava in državni uradnik(i). V zavesti številnih državljanov postaja država utelešenje zla, izkoriščanja, nepravičnosti.
Bistveno obeležje življenja človeka je zadovoljevanje potreb in interesov, od fizioloških, prek potrebe po varnosti, pripadanju in ljubezni, ugledu in spoštovanju, do potrebe po samoaktualizaciji. Ker pa je človek po naravi družbeno bitje, potrebe in interese praviloma uresničuje v različnih družbenih skupnostih, od katerih je država najbolj kompleksna. V primeru sodobne države gre za trikotnik razmerij med državljanom, civilno družbo in državo – med zasebnimi, javnimi in državnimi potrebami in interesi.
Sodobna država naj državljanom ne bi zagotavljala zgolj preživetja in fizične varnosti, ampak še celovito socialno varnost in blaginjo. V obdobju finančne krize je na preizkušnji prav država, ki mora, s ciljem zadovoljevanja potreb in interesov državljanov, prerazporejati dodatno omejene družbene dobrine in povečana bremena tako, da bo kljub povečanim družbenim napetostim vseeno v čim večji meri ohranjala družbeno ravnotežje.
Socialna ekonomija; Mario Belovič
V Evropski uniji lahko v povprečju enega od štirih podjetij uvrstimo v socialno podjetništvo. Takšne oblika podjetništva se širijo in po zadnjih podatkih je v skupnosti že 11 milijonov delovnih mest, ki delujejo skladno z načeli socialne ekonomije. Koncept poslovnega delovanja na trgu, a s socialnimi cilji seveda ni nov. Začetek si deli z začetki (utopičnega) socializma, nov zgodovinski premik, ki je idejo prestavil tudi v politično ospredje, se je zgodil po drugi svetovni vojni, ko ga je počasi začela posvajati vladajoča evropska socialna demokracija.
S klasične kapitalistične pozicije je socialno podjetništvo neumno. Nič ga izključno ne zanima le dobiček, ampak tudi in predvsem širši pozitivni vpliv, ki ga ima takšno delovanje na družbo. Socialno podjetništvo obstaja v urejenih kapitalističnih družbah, kot so zahodne, in v tretjem svetu. Slovenija, tako kot pri marsikateri drugi inovativni družbeni praksi, zaostaja tudi na tem področju, saj je brez začetne pomoči države socialno podjetništvo obsojeno na propad.
Živim za dan, ko bo protizakonito krasti denar davkoplačevalcev; Eva Joly, intervju
Eva Joly je pred leti na Islandiji odigrala pomembno vlogo pri edinstveni preiskavi bančnega zloma, o čemer bi se lahko kaj naučili tudi pri nas. Prišla je v Slovenijo, a naše vlade, ki si vsaj na papirju prizadeva za sistemske preiskave projektov državnega pomena, njeni nasvet ne zanimajo.
Joly-jeva pravi: Čeprav so parlamentarne preiskave v Evropi zelo neučinkovite, jih uporabljamo. Naš namen je razkriti davčne pridobitve korporacij in dokazati, kako škodljive so, nato pa predlagati spremembe. Načrt, ki ga v zvezi s korporacijskim plačevanjem davkov pripravlja OECD, ni dovolj. OECD je klub bogatih držav, ki se odločajo dogovorno. Toda kako je mogoče doseči dogovor z državami, kot so Singapur, Kajmanski otoki, Nizozemska, Kanada, Luksemburg, ki živijo od tega, da kradejo davčne prihodke drugih držav? Ljudem je treba razložiti, da tako početje vpliva na njihovo življenje. Zdi se mi, da tega zdaj ne razumejo. Na Islandiji sta stali skupaj javno mnenje in politika. Vlada je skupini civilne družbe namenila sredstva. Delo je bilo težaško, toda danes so bančniki obsojeni, njihovo protizakonito premoženje je zaseženo in ljudje vedo, kaj se je zgodilo.
Anatomija finančnega umora; Rastko Močnik
Grčija je ob podpori mednarodnih zasebnih finančnih ustanova globoko zabredla in leta 2010 se je po pomoč obrnila na druge članice evrske skupine in Mednarodni denarni sklad. To je pripeljalo do dveh posegov evropske komisije, Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada v letih 2010 in 2012, ko je Grčija s to zloglasno »trojko« sklenila osovražena »memoranduma o soglasju«.
Rezultat trojkinih posegov je, da so z javnim denarjem poplačali grške zasebne banke v celoti, mednarodne upnike pa delno, saj so grškim državnim obveznicam za dobro polovico zmanjšali nominalno vrednost. Ob tem so nekateri mednarodni skladi s špekulacijami z grškimi obveznicami pridobili velikanske dobičke. Trojka je krizo zasebnega finančnega sektorja predelala v krizo grškega javnega dolga; upniki zdaj niso več zasebne finančne ustanove, temveč Mednarodni denarni sklad, Evropska banka, evropske ustanove in države evrske skupine.
Žrtve »reševanja« so grški javni pokojninski skladi (ki so zgubili 14,5 milijarde evrov od 21 milijard rezerv) in druge javne ustanove, mali lastniki državnih obveznic (več kakor 15.000 družin je zgubilo življenjske prihranke) – in seveda celotna grška družba, saj so jo razdejali ukrepi, ki jih je trojka zahtevala za svoje usluge. Trojkine zahteve so: privatizacija državnih podjetij in javnih dobrin; zniževanje plač in pokojnin; množično odpuščanje iz javnega sektorja; odprava kolektivnih pogajanj; fleksibilizacija trga dela.
Grška država je, denimo, prodala zasebnikom stavbe ministrstva za pravosodje, ministrstva za izobraževanje, ministrstva za kulturo, ministrstva za upravno reformo in elektronsko upravo, stavbo policijskega poveljstva v Atenah in Solunu, stavbe statistične uprave, številnih lokalnih davčnih uradov in tako naprej – vse skupaj za 261,31 milijona evrov, potem pa je te stavbe najela nazaj za 20 let za nekaj manj kakor 600 milijonov evrov (plus stroški vzdrževanja in zavarovanja).
Politika slovenske vlade je enaka zahtevam trojke: od Aten zahteva privatizacijo, doma pa izvaja razprodajajo.
Pri reševanju krize smo poslušali tuje akterje in implementirali to, kar so nam svetovali; Ajda Pistotnik in Lidija Živčič, Intervju
Impact of International Finance and Other Institutions on Key Policies of Slovenia; Ajda Pistotnik in Lidija Živčič, Študija
Avtorici sta študijo o vplivu priporočil mednarodnih finančnih inštitucij na slovenske politične odločitve predstavili na letnem zasedanju Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada v oktobru 2015.
Popisali sta vse varčevalne ukrepe in pogoje za njihovo sprejetje. Pomembna značilnost je, da so v času krize štiri različne vlade sprejemale skoraj enake ukrepe. Sploh ne gre več za levico ali desnico, za neke vrednote in ideje, katerim naj bi sledile, temveč za neke skoraj identične recepte. Res je zanimivo, da so se varčevalni ukrepi in predlagane strukturne reforme mednarodnih institucij postale prioriteta vseh zadnjih štirih različnih vlad z različnimi političnimi programi, levimi in desnimi.
Leta 2012 je celo ustavno sodišče presodilo, da bi bila referenduma o zakonu o slovenskem državnem holdingu in zakonu o ukrepih za krepitev stabilnosti bank protiustavna. Zelo zanimivo je tudi, da se je med letoma 2011 do 2014 izjemno povečal obisk tujih delegacij na najvišjem nivoju. In čeprav Slovenija ni podpisala nobenega memoranduma, ki bi omogočal prihod t.i. trojke, je sprejemala delegacije, kot bi bil tudi pri nas uveden “režim trojke”.
Ubogljiva ali podjetna država; Saša Prešeren
Ali je treba v EU tekmovati ali ubogati? Marsikatera država v EU doživlja Bruselj kot priložnost za uveljavljanje svojih interesov. Nekatere velike »izsiljujejo« olajšave, druge iščejo priložnosti in včasih »pomotoma« naredijo nekaj, kar je celo v nasprotju z evropsko zakonodajo in načeli.
Kaže, da boljše življenjske razmere in blaginja v nekaterih državah v EU niso posledica zgolj tega, da tam državljani veliko delajo, ampak gre pripisati uspeh drugim vzrokom.
Morda gre pri državah za podobno logiko kot pri podjetništvu in v poslovnem svetu. Tam ni najbolj odločilno, da smo pridni, ubogamo šefa, veliko delamo in imamo minimalno plačo, temveč je bolj pomembno, kaj delamo in kako. Ali je morda tudi za uspeh države treba najti »nišo«, s katero si država pribori neko prednost, tako kot spretni poslovneži najdejo poslovno nišo, kjer lahko uspejo? Ali je mogoče ustvariti takšno nišo z zakonodajo in tako polniti državno blagajno, ne da bi le jemali svojim državljanom? Evropska unija ni le skupnost solidarnih držav, ampak tudi tekmecev. Solidarnost je zapisana v planih in strategijah, tekmovalne niše pa realizirajo države bolj na tiho.
Ali lahko Slovenija najde neko nišo, da bi si izboljšala gospodarsko stanje? Ali bi morala vlada biti bolj podjetna in najti niše za vzpon Slovenije? Morda pa lahko visoka uvrstitev na lestvice poslovnega okolja prispeva, da bi Slovenija državljanom zagotovila dobre plače in pokojnine, odlično in brezplačno šolstvo ter zdravstvo, manjšo brezposelnost in nič revščine. Takrat bomo vsak dan ponosni na tako državo in navdušenja ob himni in zastavi ne bomo kazali le po zmagi slovenskih športnikov.
Ponovitev Grške krize; Anton Bebler
Zgrešeno je graditi skupno valuto na pesku političnega voluntarizma
Vročično ukvarjanje z grško finančno krizo je trajalo tri leta in zahtevalo okrog sto zasedanj voditeljev vlad in ministrov, angažiranje na tisoče uradnikov in drugega osebja. In po vseh neskončnih pogajanjih in neprespanih nočeh še vedno niso rešili temeljnega problema evroobmočja.
Zgrešeno je bilo začeti graditi skupno valuto na pesku političnega voluntarizma. Namesto da bi pospešil gospodarski razvoj, je evro, poleg zgrešene lizbonske strategije, pomembno prispeval k pešanju gospodarske rasti in upadanju deleža celotne Evropske unije v svetovnem gospodarstvu. Ko se je zgodila čezatlantska finančna kriza, so se najbolje odrezale tiste članice EU, ki so ohranile svoje valute. To ni bilo naključno. Namesto orodja za tesnejše politično povezovanje in zmanjševanje razlik med članicami je postal evro predmet notranjih razprtij in generator poglabljanja razpok med evropskim »Severom?? in »Jugom«.
Evropska unija je ne povsem posrečena mešanica meddržavne organizacije in zelo ohlapne konfederacije suverenih držav. In bo to v doglednem času zanesljivo tudi ostala, če bo sploh preživela. Enotna valuta pa je primerna le za unitarne države in čvrste federacije. Ekonomska in monetarna unija (EMU) socialno in ekonomsko zelo različnih in hkrati suverenih držav bo za to, kljub vsem krpanjem njenega ustroja in pravil, obsojena na periodične potrese in krize. Že v sami zasnovi, je nujno urediti možnost izstopa ali izključitve iz EMU članici, ki ne zmore ali noče spoštovati evro pravil.
Smo le eno finančno krizo oddaljeni od resničnih sprememb; Thomas Mayer
V prepričanju, da zadnja finančna kriza še ni premagana in tudi ne bo, dokler bo vsepovsod navzoča prezadolženost, nemški ekonomist predlaga radikalne spremembe sodobnega denarnega sistema.
Banke podeljujejo kredite, ki niso kriti z ničimer. Več denarja je mogoče pridobiti z več posojili. Tako ustvarjen denar spodbuja dolžniška razmerja. Denar torej temelji na dolžniški piramidi. Zato je nujno čimprej reformirati denarni sistem. Denar bi morali ustvarjati drugače kot z dolgovi, ker s tem celoten sistem nagiba k nestabilnosti. Tako kot v preteklosti bi morali denar razumeti kot vrednost premoženja.
Reforme bi bile še posebno koristne za evrsko območje, ker evro stoji na še posebno majavih nogah. Emisija denarja potrebuje državo, ki prek centralne banke ta proces nadzoruje in uravnava. To deluje le v državah z nacionalno valuto.
ECB deluje kot posojilodajalec v skrajni sili. Tako kot druge centralne banke masovno kupuje državne obveznice. ECB pa po drugi strani nima nobene lastne države, ampak devetnajst posameznih držav. To pa je še posebno nestabilno in se bo enkrat zrušilo. Zgodovinski primer je latinska denarna unija, ki je bila ustanovljena leta 1865 in je dolgo zdržala, leta 1914 pa se je zrušila.
Prispevke zbral in povzetke uredil: Miroslav Marc, Sinteza, 7.11.2015

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja