Arhivi Kategorije: spl

Odgovornost, etične norme, družbene vrednote, družbeni odnosi

Elite so za razvoj ključne

2. Demokracija in država, spl

Katere prevladujejo v Sloveniji, povezovalne ali plenilske?

Pod gornjim naslovom je prof. Lojze Sočan pripravil aktualen prispevek, v katerem bralcu ponuja zanimivo razlago, zakaj Slovenija razvojno ni tako uspešna, kot bi objektivno lahko bila. Naš osredji problem naj bi bil v upravljanju države, saj tudi izkušnje drugih držav prepričljivo dokazujejo, da so razvojno res uspešne le tiste, ki se jih učinkovito upravlja in so sočasno socialno spodobno urejene. Pri nas žal to upravljanje že ves čas, od kar imamo svojo državo, ne izpolnjuje pričakovanj državljanov. O tem, zakaj je tako, bom v naslednjih vrsticah predstavil nekaj svojih pogledov.
Ključne upravljavske aktivnosti države opravljata podobno kot drugod po svetu tudi pri nas vlada in parlament: vlada naj bi državne posle operativno vodila, parlament pa naj bi jo pri tem nadziral in tudi podpiral. Težave pa se prično že takoj pri sestavljanju vlade. Po naši ureditvi je to praviloma pristojnost vodje politične stranke, ki je dobila na volitvah največ glasov, ta pa vanjo povabi še sorodne stranke, tako da ima taka koalicija v parlamentu zagotovljeno podporo vsaj dobre polovice poslanskih glasov. Ta, formalno povsem demokratična ureditev, je v resnici vse prej kot primerna. Naj navedem njene slabosti, ki zaslužijo pozornost:
– Upravljanje večjih družbeno-ekonomskih sistemov, kar država je, zahteva bogata upravljavska znanja, po katerih pa se politiki ravno ne odlikujejo. Koalicijske vlade zato praviloma niso prav dobro usposobljene za izjemno zahtevno delo, ki naj bi ga opravile. Taka, po znanju manj usposobljena vodstva, se rada tudi odrekajo strokovni pomoči neodvisnih svetovalcev, zaradi česar je kvaliteta njihovega dela še toliko slabša.
– Upravljanje države mora biti strateško, torej usmerjeno v uresničevanje ključnih razvojnih, praviloma dolgoročnih ciljev, ki zadovoljujejo interese večine prebivalstva. Koalicijska vlada takih ciljev objektivno niti opredeliti ne more, saj si zanje ne more zagotoviti podpore opozicije. Državo zato že ves čas upravljamo brez pravih razvojnih ciljev, tako upravljanje pa spominja na ladjo, ki v viharnem vremenu pluje brez kompasa.
– Učinkovit nadzor vlade, ki naj bi ga izvajal parlament, je pogoj za to, da je upravljanje lahko učinkovito.. Te pomembne naloge naš parlament skoraj da ne opravlja, saj ravna njegov opozicijski del po načelu »čim slabše dela vlada, toliko bolje za nas«, koalicijski poslanci pa delovanju vlade praviloma brez zadržkov pritrjujejo, pa četudi je to neprimerno. To neučinkovitost parlamenta v nemajhni meri podpira tudi vse prej kot primeren volilni sistem, ki ga imamo
– Ob slabem vladanju tudi državna uprava ne more biti učinkovita. Še več. Neučinkovite vlade ustvarjajo ob neučinkoviti državni upravi ugodno okolje za razmah številnih oblik korupcije, kar upravljanje države še dodatno močno obremenjuje, in tudi to se nam na veliko dogaja.
Običajna koalicijska vlada je preživeta sistemska rešitev, od katere si skoraj ne smemo obetati učinkovitega upravljanja,. Boljša rešitev je »velika koalicija«, ob kateri vlado oblikujejo največje stranke obeh osrednjih političnih usmeritev, to je leve in desne. Te možnosti se uspešno poslužuje sosednja Avstrija, v zadnjih letih tudi Nemčija. Še boljša je varianta velike koalicije, ob kateri koalicijske stranke oblikujejo »ekspertno«, to je tehnično vlado. Pa še eno dobro rešitev se v Evropi uporablja, konkretno v Švici. Tu ima vlada le 7 ministrov, od katerih dve največji parlamentarni stranki predlagata po dva ministra, po velikosti naslednje tri stranke pa po enega. Naloge predsednika vlade opravlja eden od ministrov, vendar le z enoletnim mandatom. Spričo take sestave so švicarske vlade praviloma visoko usposobljene in izvajajo politiko, ki zadovoljivo odraža interese večine prebivalstva.
Obeti, da nam bo uspelo upravljanje države izboljšati, ne da bi najprej opustili sedanjo ureditev oblikovanja in nadzora koalicijske vlade, so majhni. Ta prepotrebna sprememba pa prenekaterim političnim in še predvsem kapitalskim navezam še zdaleč ne ustreza, saj neučinkovito upravljanje države krepi njihovo ekonomsko pa tudi politično moč. Do dobrih sprememb bo zato lahko prišlo le v primeru, če jih bo izsilila dobro organizirana civilna družba.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 6.11.2015

Pot v 3. svetovno vojno

2. Demokracija in država, spl

Ta kratek film morate videti, da boste dojeli, kdo upravlja naš svet in razumeli, kako je bila Slovenija pripeljana v situacijo, ko je morala (seveda ob pomoči notranjih nemoralnežev) obljubiti razprodajo vsega vrednega premoženja po likvidacijskih cenah in za ta namen ustanoviti holding in slabo banko – vse pod kamuflažnim nazivom »PRIVATIZACIJA«.
Komentar182-PetroDolar-2dBerite tudi naslednja dva prispevka:
1) Dr. Bogomir Kovač: DUTB Roparska institucija
DUTB in SDH imata skupne lastnosti: prepozna in napačna diagnoza krize, skrajno površna priprava in izvedba reševalnih institucij, ter problematično korporativno upravljanje in vodenje.
2)Dr.Maks Tajnikar: Še je čas, likvidirajmo slabo banko
Če je uspeh neko stvar vredno 100 evrov, ki vam jo je nekdo odstopil za 30 evrov, prodati za 35 evrov, potem pač…!!!

Pa še tretjega:
Anton Komat: Bodite budni
»Medtem ko Evropo preplavljajo valovi tujcev, se v ozadju plete katastrofalen scenarij globalnega totalitarizma korporacij. Resnično zaudarja po fašizmu. Ali čutite železno pest na tilniku?«

Družbena odgovornost, demokracija in socialna ekonomija

5. Delo in kapital, spl

– Povzetek nekaterih novejših objav –

Družbena odgovornost podjetij – pobožna želja ali tržna realnost; Klement Podnar in Urša Golob
Nedvomno ima koncept družbene odgovornosti in njegova popularnost izvir v spremembah in stanjih, ki so predvsem posledica neoliberalistične globalizacije. Gre za spremembe predstav v glavah posameznikov in njihovih odzivov na obstoječo globalno družbeno realnost. Neučinkovita blažitev neoliberalistične globalizacije ima posledice za milijone ljudi in vse to vpliva na spreminjanje obstoječih predstav o ekonomiji in ekonomskih subjektih – zamenjavo hegemonistične neoliberalistične miselnosti in vzpon bolj humane oblike ekonomije kot resne in realne alternative.
Družbena odgovornost razumljena kot poslovna priložnost naj bi imela neposredno ekonomsko vrednost. Čeprav je glavna odgovornost podjetij ustvarjanje dobička, podjetja hkrati lahko pomembno prispevajo k uresničevanju socialnih in okoljskih ciljev. Družbena odgovornost naj bi bila razumljena in obravnavana kot investicija in ne strošek, naj bi bila uspešna dolgoročna strategija preživetja in uspevanja podjetij.
Ne obstaja en sam model demokracije; Saša Prešeren
Demokracija je trajnostna oblika organiziranja družbe, ki najde pravo ravnovesje med voljo ljudstva, interesi moči in zaščito šibkih. Meja ravnovesja med socialo in konkurenčnim bojem je različna za vsako kulturo, čas in model demokracije. Le ravnovesje med neizmerno koncentracijo bogastva in »pravično« delitvijo lahko zagotovi stabilnost družbe. To pa brez sodelovanja civilne družbe ni mogoče.
Milton Friedman je trdil, da sta kapitalizem in demokracija tesno povezana. Njegov kapitalizem zmanjšuje vlogo socialne države in daje prednost tržnemu gospodarstvu. Trg je tisti, ki naj bi omogočil največjo demokracijo, saj se ljudje vsak dan lahko svobodno odločajo in izbirajo na odprtem trgu. Trg v resnici uresniči demokratično voljo ljudi, pravi Friedman in zato zagovarja privatizacijo javnih storitev ter krčenje države. Njegove ideje so pripomogle k vzpostavitvi globalnega trga, deregulaciji in neoliberalizmu.
Noam Chomski pa pravi, da so načela neoliberalizma neposreden napad na demokracijo. Krčenje države in javnega sektorja naj bi pomenilo krčenje demokracije. Kapital ne potrebuje demokracije, ko postane profit pomembnejši od ljudi. Platonova misel da »diktatura izhaja iz demokracije ter da najhujša oblika tiranije in suženjstva izhaja iz največje svobode« spominja na neoliberalizem, kjer je kapitalu dana maksimalna svoboda, posledica pa je ukinjanje socialne družbe in porast revščine.
Je torej zahodna demokracija le resničnostni šov, v katerem naivni volivci predamo oblast nekemu centru moči? Super bogati v ZDA kupijo volitve in postanejo lastniki demokracije. Ljudje sicer svobodno izberejo svojega novega voditelja, a predvolilno kampanjo financira zainteresiran kapital zato, da bo z novo oblastjo dosegel svoje poslovne cilje ter povečal svoj vpliv in dobiček.
Demokracija je cilj, ne stanje….
Ustavimo pohabljanje države; Igor Kotnik
Pred dobrima dvema desetletjema smo z zanosom govorili o osamosvojeni državi kot o uresničitvi domnevno večstoletnega sna slovenskega naroda. Zdaj pa je lastna država mnogim v napoto, nekaterim odveč. Razvilo se je nekakšno tekmovanje v veščini relativiziranja pomena države; beseda država je vse pogosteje psovka. Sploh v besednih zvezah državna uprava in državni uradnik(i). V zavesti številnih državljanov postaja država utelešenje zla, izkoriščanja, nepravičnosti.
Bistveno obeležje življenja človeka je zadovoljevanje potreb in interesov, od fizioloških, prek potrebe po varnosti, pripadanju in ljubezni, ugledu in spoštovanju, do potrebe po samoaktualizaciji. Ker pa je človek po naravi družbeno bitje, potrebe in interese praviloma uresničuje v različnih družbenih skupnostih, od katerih je država najbolj kompleksna. V primeru sodobne države gre za trikotnik razmerij med državljanom, civilno družbo in državo – med zasebnimi, javnimi in državnimi potrebami in interesi.
Sodobna država naj državljanom ne bi zagotavljala zgolj preživetja in fizične varnosti, ampak še celovito socialno varnost in blaginjo. V obdobju finančne krize je na preizkušnji prav država, ki mora, s ciljem zadovoljevanja potreb in interesov državljanov, prerazporejati dodatno omejene družbene dobrine in povečana bremena tako, da bo kljub povečanim družbenim napetostim vseeno v čim večji meri ohranjala družbeno ravnotežje.
Socialna ekonomija; Mario Belovič
V Evropski uniji lahko v povprečju enega od štirih podjetij uvrstimo v socialno podjetništvo. Takšne oblika podjetništva se širijo in po zadnjih podatkih je v skupnosti že 11 milijonov delovnih mest, ki delujejo skladno z načeli socialne ekonomije. Koncept poslovnega delovanja na trgu, a s socialnimi cilji seveda ni nov. Začetek si deli z začetki (utopičnega) socializma, nov zgodovinski premik, ki je idejo prestavil tudi v politično ospredje, se je zgodil po drugi svetovni vojni, ko ga je počasi začela posvajati vladajoča evropska socialna demokracija.
S klasične kapitalistične pozicije je socialno podjetništvo neumno. Nič ga izključno ne zanima le dobiček, ampak tudi in predvsem širši pozitivni vpliv, ki ga ima takšno delovanje na družbo. Socialno podjetništvo obstaja v urejenih kapitalističnih družbah, kot so zahodne, in v tretjem svetu. Slovenija, tako kot pri marsikateri drugi inovativni družbeni praksi, zaostaja tudi na tem področju, saj je brez začetne pomoči države socialno podjetništvo obsojeno na propad.
Živim za dan, ko bo protizakonito krasti denar davkoplačevalcev; Eva Joly, intervju
Eva Joly je pred leti na Islandiji odigrala pomembno vlogo pri edinstveni preiskavi bančnega zloma, o čemer bi se lahko kaj naučili tudi pri nas. Prišla je v Slovenijo, a naše vlade, ki si vsaj na papirju prizadeva za sistemske preiskave projektov državnega pomena, njeni nasvet ne zanimajo.
Joly-jeva pravi: Čeprav so parlamentarne preiskave v Evropi zelo neučinkovite, jih uporabljamo. Naš namen je razkriti davčne pridobitve korporacij in dokazati, kako škodljive so, nato pa predlagati spremembe. Načrt, ki ga v zvezi s korporacijskim plačevanjem davkov pripravlja OECD, ni dovolj. OECD je klub bogatih držav, ki se odločajo dogovorno. Toda kako je mogoče doseči dogovor z državami, kot so Singapur, Kajmanski otoki, Nizozemska, Kanada, Luksemburg, ki živijo od tega, da kradejo davčne prihodke drugih držav? Ljudem je treba razložiti, da tako početje vpliva na njihovo življenje. Zdi se mi, da tega zdaj ne razumejo. Na Islandiji sta stali skupaj javno mnenje in politika. Vlada je skupini civilne družbe namenila sredstva. Delo je bilo težaško, toda danes so bančniki obsojeni, njihovo protizakonito premoženje je zaseženo in ljudje vedo, kaj se je zgodilo.
Anatomija finančnega umora; Rastko Močnik
Grčija je ob podpori mednarodnih zasebnih finančnih ustanova globoko zabredla in leta 2010 se je po pomoč obrnila na druge članice evrske skupine in Mednarodni denarni sklad. To je pripeljalo do dveh posegov evropske komisije, Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada v letih 2010 in 2012, ko je Grčija s to zloglasno »trojko« sklenila osovražena »memoranduma o soglasju«.
Rezultat trojkinih posegov je, da so z javnim denarjem poplačali grške zasebne banke v celoti, mednarodne upnike pa delno, saj so grškim državnim obveznicam za dobro polovico zmanjšali nominalno vrednost. Ob tem so nekateri mednarodni skladi s špekulacijami z grškimi obveznicami pridobili velikanske dobičke. Trojka je krizo zasebnega finančnega sektorja predelala v krizo grškega javnega dolga; upniki zdaj niso več zasebne finančne ustanove, temveč Mednarodni denarni sklad, Evropska banka, evropske ustanove in države evrske skupine.
Žrtve »reševanja« so grški javni pokojninski skladi (ki so zgubili 14,5 milijarde evrov od 21 milijard rezerv) in druge javne ustanove, mali lastniki državnih obveznic (več kakor 15.000 družin je zgubilo življenjske prihranke) – in seveda celotna grška družba, saj so jo razdejali ukrepi, ki jih je trojka zahtevala za svoje usluge. Trojkine zahteve so: privatizacija državnih podjetij in javnih dobrin; zniževanje plač in pokojnin; množično odpuščanje iz javnega sektorja; odprava kolektivnih pogajanj; fleksibilizacija trga dela.
Grška država je, denimo, prodala zasebnikom stavbe ministrstva za pravosodje, ministrstva za izobraževanje, ministrstva za kulturo, ministrstva za upravno reformo in elektronsko upravo, stavbo policijskega poveljstva v Atenah in Solunu, stavbe statistične uprave, številnih lokalnih davčnih uradov in tako naprej – vse skupaj za 261,31 milijona evrov, potem pa je te stavbe najela nazaj za 20 let za nekaj manj kakor 600 milijonov evrov (plus stroški vzdrževanja in zavarovanja).
Politika slovenske vlade je enaka zahtevam trojke: od Aten zahteva privatizacijo, doma pa izvaja razprodajajo.
Pri reševanju krize smo poslušali tuje akterje in implementirali to, kar so nam svetovali; Ajda Pistotnik in Lidija Živčič, Intervju
Impact of International Finance and Other Institutions on Key Policies of Slovenia; Ajda Pistotnik in Lidija Živčič, Študija
Avtorici sta študijo o vplivu priporočil mednarodnih finančnih inštitucij na slovenske politične odločitve predstavili na letnem zasedanju Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada v oktobru 2015.
Popisali sta vse varčevalne ukrepe in pogoje za njihovo sprejetje. Pomembna značilnost je, da so v času krize štiri različne vlade sprejemale skoraj enake ukrepe. Sploh ne gre več za levico ali desnico, za neke vrednote in ideje, katerim naj bi sledile, temveč za neke skoraj identične recepte. Res je zanimivo, da so se varčevalni ukrepi in predlagane strukturne reforme mednarodnih institucij postale prioriteta vseh zadnjih štirih različnih vlad z različnimi političnimi programi, levimi in desnimi.
Leta 2012 je celo ustavno sodišče presodilo, da bi bila referenduma o zakonu o slovenskem državnem holdingu in zakonu o ukrepih za krepitev stabilnosti bank protiustavna. Zelo zanimivo je tudi, da se je med letoma 2011 do 2014 izjemno povečal obisk tujih delegacij na najvišjem nivoju. In čeprav Slovenija ni podpisala nobenega memoranduma, ki bi omogočal prihod t.i. trojke, je sprejemala delegacije, kot bi bil tudi pri nas uveden “režim trojke”.
Ubogljiva ali podjetna država; Saša Prešeren
Ali je treba v EU tekmovati ali ubogati? Marsikatera država v EU doživlja Bruselj kot priložnost za uveljavljanje svojih interesov. Nekatere velike »izsiljujejo« olajšave, druge iščejo priložnosti in včasih »pomotoma« naredijo nekaj, kar je celo v nasprotju z evropsko zakonodajo in načeli.
Kaže, da boljše življenjske razmere in blaginja v nekaterih državah v EU niso posledica zgolj tega, da tam državljani veliko delajo, ampak gre pripisati uspeh drugim vzrokom.
Morda gre pri državah za podobno logiko kot pri podjetništvu in v poslovnem svetu. Tam ni najbolj odločilno, da smo pridni, ubogamo šefa, veliko delamo in imamo minimalno plačo, temveč je bolj pomembno, kaj delamo in kako. Ali je morda tudi za uspeh države treba najti »nišo«, s katero si država pribori neko prednost, tako kot spretni poslovneži najdejo poslovno nišo, kjer lahko uspejo? Ali je mogoče ustvariti takšno nišo z zakonodajo in tako polniti državno blagajno, ne da bi le jemali svojim državljanom? Evropska unija ni le skupnost solidarnih držav, ampak tudi tekmecev. Solidarnost je zapisana v planih in strategijah, tekmovalne niše pa realizirajo države bolj na tiho.
Ali lahko Slovenija najde neko nišo, da bi si izboljšala gospodarsko stanje? Ali bi morala vlada biti bolj podjetna in najti niše za vzpon Slovenije? Morda pa lahko visoka uvrstitev na lestvice poslovnega okolja prispeva, da bi Slovenija državljanom zagotovila dobre plače in pokojnine, odlično in brezplačno šolstvo ter zdravstvo, manjšo brezposelnost in nič revščine. Takrat bomo vsak dan ponosni na tako državo in navdušenja ob himni in zastavi ne bomo kazali le po zmagi slovenskih športnikov.
Ponovitev Grške krize; Anton Bebler
Zgrešeno je graditi skupno valuto na pesku političnega voluntarizma
Vročično ukvarjanje z grško finančno krizo je trajalo tri leta in zahtevalo okrog sto zasedanj voditeljev vlad in ministrov, angažiranje na tisoče uradnikov in drugega osebja. In po vseh neskončnih pogajanjih in neprespanih nočeh še vedno niso rešili temeljnega problema evroobmočja.
Zgrešeno je bilo začeti graditi skupno valuto na pesku političnega voluntarizma. Namesto da bi pospešil gospodarski razvoj, je evro, poleg zgrešene lizbonske strategije, pomembno prispeval k pešanju gospodarske rasti in upadanju deleža celotne Evropske unije v svetovnem gospodarstvu. Ko se je zgodila čezatlantska finančna kriza, so se najbolje odrezale tiste članice EU, ki so ohranile svoje valute. To ni bilo naključno. Namesto orodja za tesnejše politično povezovanje in zmanjševanje razlik med članicami je postal evro predmet notranjih razprtij in generator poglabljanja razpok med evropskim »Severom?? in »Jugom«.
Evropska unija je ne povsem posrečena mešanica meddržavne organizacije in zelo ohlapne konfederacije suverenih držav. In bo to v doglednem času zanesljivo tudi ostala, če bo sploh preživela. Enotna valuta pa je primerna le za unitarne države in čvrste federacije. Ekonomska in monetarna unija (EMU) socialno in ekonomsko zelo različnih in hkrati suverenih držav bo za to, kljub vsem krpanjem njenega ustroja in pravil, obsojena na periodične potrese in krize. Že v sami zasnovi, je nujno urediti možnost izstopa ali izključitve iz EMU članici, ki ne zmore ali noče spoštovati evro pravil.
Smo le eno finančno krizo oddaljeni od resničnih sprememb; Thomas Mayer
V prepričanju, da zadnja finančna kriza še ni premagana in tudi ne bo, dokler bo vsepovsod navzoča prezadolženost, nemški ekonomist predlaga radikalne spremembe sodobnega denarnega sistema.
Banke podeljujejo kredite, ki niso kriti z ničimer. Več denarja je mogoče pridobiti z več posojili. Tako ustvarjen denar spodbuja dolžniška razmerja. Denar torej temelji na dolžniški piramidi. Zato je nujno čimprej reformirati denarni sistem. Denar bi morali ustvarjati drugače kot z dolgovi, ker s tem celoten sistem nagiba k nestabilnosti. Tako kot v preteklosti bi morali denar razumeti kot vrednost premoženja.
Reforme bi bile še posebno koristne za evrsko območje, ker evro stoji na še posebno majavih nogah. Emisija denarja potrebuje državo, ki prek centralne banke ta proces nadzoruje in uravnava. To deluje le v državah z nacionalno valuto.
ECB deluje kot posojilodajalec v skrajni sili. Tako kot druge centralne banke masovno kupuje državne obveznice. ECB pa po drugi strani nima nobene lastne države, ampak devetnajst posameznih držav. To pa je še posebno nestabilno in se bo enkrat zrušilo. Zgodovinski primer je latinska denarna unija, ki je bila ustanovljena leta 1865 in je dolgo zdržala, leta 1914 pa se je zrušila.
Prispevke zbral in povzetke uredil: Miroslav Marc, Sinteza, 7.11.2015

Slovenski javni dolg

2. Demokracija in država, 6. Finance in proračun, spl

Maja Breznik in Rastko Močnik sta uredila knjigo »Javni dolg: Kdo komu dolguje«. Knjiga jasno in poljudno, vendar strokovno korektno, prikazuje, kako je prišlo do sedanje velike zadolženosti in kako bi jo bilo mogoče odpraviti, ne da bi pri tem žrtvovali vseh družbenih pridobitev zadnjih stoletji. Knjiga je zbirka prispevkov avtorjev iz več držav, tudi iz Slovenije. Izpostavljamo celovit in strokovno argumentiran prispevek, kompetentnega in družbeno angažiranega Frančka Drenovca o nastanku slovenskega javnega dolga.
Franček Drenovec: NASTANEK SLOVENSKEGA JAVNEGA DOLGA

Sledi kratek povzetek:
Skupni slovenski zunanji dolg je tik pred krizo dosegel 40 milijard evrov ali skoraj 110 odstotkov BDP! Na to raven ga je spravilo eksplozivno zunanje zadolževanje bank od leta 2005 naprej. Slovensko dolžniško krizo je sprožil ta (bančno-poslovni) dolg in ne javni dolg, ki se je napihnil šele po bančnem zlomu, ko je zunanji dolg bank morala prevzemati država (z dokapitaliziranjem bank in prevzemanjem njihovih slabih aktiv ter z dolgotrajnim kompenziranjem posledic bančne krize). Čezmerno zadolževanje je nastalo pred krizo, v bankah in za razumevanje javnega dolga je treba razumeti nastajanje bančnega dolga(!).
V zadnjih treh letih pred krizo je naraščalo domače posojanje bank trikrat hitreje od BDP. Že prvo leto bi moral biti sprožen alarm. Vendar so bili tako vladni kot opozicijski ekonomisti brez pripomb. Finančni minister je bil argentinski državljan in vlada je imela podporo »mladih ekonomistov«. Politične stranke tudi niso imele pripomb in prav tako ne Centralna banka, ki je sicer zadolžena za nadzor bank in finančne stabilnosti. Obseg posojil se je v treh letih podvojil – Dodatno k povečevanju nominalnega BDP za slabe 3 milijarde evrov letno je v državo vsako leto priteklo (preko bank!) še za 5 milijard tujih kreditov. Jeseni leta 2008 se je balon razpočil.
Kam se je trošilo?
V javnosti se je nekako uveljavilo mnenje, da je bančne kredite požrlo financiranje privatizacije. Neposrednih podatkov o tem ni, a proces je bil v resnici precej bolj kompleksen. Panožna usmerjenost posojanja ne kaže posebno velikega deleža za holdinge in podobne finančne združbe. Velik delež kaže na trgovska podjetja in še večji na gradbeništvo in nepremičninarstvo, pa tudi na stanovanjska posojila prebivalstvu, medtem ko so se posojila industriji nekoliko bolj povečala šele v zadnjem letu, ko so se začele težave z izvozom. Druga značilnost je, da so banke financirale veliko ekspanzijo tehnološko in komercialno neintenzivnih panog, usmerjenih na domači trg. Financirale so jo z direktnim posojanjem podjetjem in s financiranjem k njim obrnjenega povpraševanja. Na to ekspanzijo je bilo pripeto privatiziranje. Slovenski domači trg je, upoštevajoč dano raven produktivnosti in dohodkov, bil bolj ali manj zasičen in ambicije novih kapitalistov bi bile smiselne samo, če bi absurdna rast kreditov in s tem zunanjega dolga trajala večno. Seveda ni.
Slovenska zgodba je bila predvsem »makroekonomsko-politična«.
Degeneracija je stekla, ko je v državo pritekal kredit. Ampak to se ne bi zgodilo, če ne bi bilo polne institucionalne in politične podpore. Ustavno in zakonsko predpisana dolžna dejanja so opustili v vodstvih državnih bank, v vladi in v centralni banki.
Slovenski zlom je bil zlom novega, v prejšnjih letih na hitro skupaj sklanfanega kapitalističnega razreda (v katerega sodi seveda tudi njegovo politično zastopstvo). Novi razred ni bil zanič zato, ker je bil kapitalističen ali privaten. Bil je gnil, zanikrn, primitiven in skorumpiran. Ampak takrat smo ga dobili in od takrat ga imamo, skupaj z njegovim dolgom, ki nam ga je v samo nekaj letih nakopal na naše glave več, kakor vsi drugi pred njim v vsej prejšnji slovenski zgodovini. Seveda so krivi tudi tuji posojilodajalci in njihove »mednarodne« institucije, ki so se zavedali naraščajoče tveganosti, a se niso odzvali, saj njihove strategije vključujejo tudi (zanje) zelo privlačne scenarije dolžniških zlomov. Morda je bil to njihov namen že prav od vsega začetka. A Slovenija je imela pravna in ekonomska sredstva, da se zaščiti. Pritiski iz tujine so bili močni, a ne tako, da se jim ne bi dalo upreti. Če imaš državo, imaš sredstva in imaš legitimnost. V naši novi neoliberalni paradigmi pa je država že odveč…
Pomembno in poučno pa je, da sta primitivna provincialna grabežljivost in požrešnost v Sloveniji zajeli le naše ravnokar izvaljene »tranzicijske elite« ne pa tudi »ljudstva«. Stopnja zadolženosti slovenskih gospodinjstev je zelo nizka, in v primerjavi s procesi v drugih delih evropske periferije je bilo v Sloveniji zaradi iracionalnega ravnanja (zadolževanja) zelo malo družinskih bankrotov (z deložacijami itn.). To je treba vedeti. Naš globok civilizacijski zlom ni splošen; ima natančno določeno lokacijo.
Zgodbo sklenimo s hitrim pregledom trenutnega stanja.
Že vsaj dve leti so razmere »v gospodarstvu« spet odlične, saj ustvarjajo banke, podjetja in premožnejši deli prebivalstva spet velike profite in drugo t. i. varčevanje, ki krepko presega primanjkljaj države. Ker je domače realno investiranje na najnižji ravni v vsej poosamosvojitveni statistični zgodovini (t. j. od leta 1995), potujejo presežki pretežno v tujino, delno za razdolževanje, delno pa kar tako, za vse mogoče finančne naložbe in transferje. Leta 2014 so ti tokovi predstavljali že kar 8 odstotkov BDP, kar pomeni, da ta delež ustvarjenega BDP ni financiral domače porabe ali investiranja.
»Slovensko gospodarstvo« se je torej po letih krize in z velikansko državno pomočjo že uredilo in konsolidiralo. Visoka brezposelnost in podivjana fleksibilnost trga dela sta zatrli rast stroškov dela, ki lepo zaostaja za povprečno evropsko; dobički so odlični in davki nanje med najnižjimi v Evropi. Državo, državne institucije, državne banke in državna podjetja »vodijo« v glavnem isti ljudje, ki so jih že prej. Ideologi establišmenta so isti. V predkrizni degeneraciji sestavljena ureditev se je utrdila v novem, vsaj na videz trdnem ravnovesju: na za Slovenijo mizerni ravni produktivnosti in BDP, sramotno visoki brezposelnosti in mizernih dohodkih prebivalstva ter dinamiki, ki je za Slovenijo prav tako zgolj mizerna. Nima smisla pojasnjevati, zakaj bo čez čas spet počilo.
Povzetek pripravil: Miroslav Marc, Sinteza, oktober, 2015

TAKE EU NOČEMO!

2. Demokracija in država, spl

REVNE ČLANICE EU POSTAJAJO KOLONIJE BOGATIH!

Emil Milan Pintar v argumentiranem prispevku odstira težave »ugrabljene EU« in slovenske »članske ujetosti« in pri tem ugotovi, da Slovenija potrebuje novo evropsko politiko in novo razvojno strategijo.
Samo iz dobička prodanih (izsiljeno »privatiziranih«) podjetij v novih članicah EU se v bogate letno pretaka kar 3-8% DBP teh revnejših držav. Vendar plenjenje sega tudi na druga področja: v infrastrukturo, v telekomunikacije, v bančništvo in nacionalne finance v celoti, predvsem pa v kadrovske resurse teh revnejših držav.
Zaradi navedenih dejstev, ki se jih zaveda vse več ljudi, se je EU znašla v težavah in zaupanje vanjo hitro upada. Način, kako je EU »reševala« grško razvojno tragedijo, je verjetno tudi eurofilom dokončno razkril, da odločujočim akterjem v EU sploh ne gre za Grčijo in Grke, temveč zgolj za zaščito svojih terjatev ter usposobitev Grčije za vračanje dolgov in za nadaljnje zadolževanje. To so znana dejstva, ki pa sama ne dajo odgovora na vprašanja, zakaj se je to zgodilo in KAJ STORITI, da si EU povrne zaupanje vsaj do te mere, da bi njene institucije lahko funkcionirale in da bi države članice sprejete dogovore, odločitve in ukrepe spoštovale in izvajale. Če se to ne bo zgodilo dovolj hitro, bo EU kmalu postala mrtev okostnjak neuspešnega povezovanja. Prevladal bo brutalni egoizem korporacijskega kapitala in človekove pravice bodo le mokre sanje večine Evropejcev.
Zveličavni projekti kot npr. »javno – zasebno partnerstvo« so navadna past za male članice. Poglejmo slovenski primer drugega tira Divača – Koper. Popolnoma jasno je, da tak dolgoročno strateški projekt ne more dobiti privatnega investitorja (glej tudi: Pred sto leti so znali). Zasebnega partnerja bo dobil le v primeru, da Slovenske železnice »prodamo« npr. nemškemu Deutsche Bahn. In prav to je prava vsebina te »mišnice za male članice«: na eni strani pretežen del investicijskih sredstev EU legalno usmeriti v projekte v bogatih članicah, ki edine lahko zagotovijo pogoje zasebnega partnerstva, na drugi pa posredno prisiliti male članice v prodajo svojih podjetij in novo zadolževanje.
Prepoznanje te roparske narave nove EU nas seveda ne sme voditi v iskanje poti, da bi se odrekli članstvu v EU. Taka odločitev bi bila tudi zaradi »globalizacije« enostavno nesmiselna!
Zgornje spoznanje je zelo pomembno za našo novo razvojno strategijo in tudi našo evropsko politiko.
Slovenija mora (do)sedanjo gospodarsko politiko »razprodaje« (lažno poimenovano »privatizacija«) hitro nadgraditi z agresivno politiko gospodarske internacionalizacije. Pogoj za to novo gospodarsko razvojno strategijo pa ne tiči v finančnih, temveč v upravljavskih paradigmah. Zato je s spremembo zakonodaje treba ustvariti preglednost in enoznačno definirati odgovornost uprav in nadzornih svetov, za uspešno gospodarjenje pa je odgovorna vsakokratna vlada. Konflikt med interesom kapitala (dobiček) in interesom dela (plače), oba izrazito kratkoročne narave, je treba po nemškem vzoru presekati tako, da bodo v razširjenem NS prisotni nosilci kapitala, dela in dolgoročnega javnega interesa.
Pri oblikovanju nove evropske politike pa moramo spet začeti pri volilnem sistemu, saj tudi tu poslanci kot da zasledujejo predvsem interese »svojih« strank, ne pa Slovenije.
Povzetek pripravil Miroslav Marc, SINTEZA, 5.10.2015

Pred sto leti so znali

4. Ekonomika in gospodarstvo, spl

o financiranju gradnje železniške proge Divača–Koper

Milan Lovrenčič, zbiratelj in izdajatelj vrednostnih papirjev, spodaj predstavi, kako so financirali gradnjo železnic pred več kot stoletjem in zaključi, da je ob že dolgo poznanih dejstvih odločitev o gradnji železniške proge Divača–Koper zelo preprosta: a)Investitor je lahko le država; b)Donos proge se mora ugotavljati v sklopu celotnega sistema Slovenskih železnic; c)Zasebni kapital se vključil le ob primernem jamstvu države; d)Država se za posamezno traso odloči glede vpliva na gospodarski razvoj območja ali celotne države.

Pred 150 leti so znali, zdaj ne več
Drugi tir železniške proge Divača–Koper v zavesti sodobnikov še vedno ostaja predvsem težko uresničljiva želja. Bolj kot za tehnično zahtevnost gre za težavnost finančne izvedbe tega projekta. Skrbno spremljam številne ideje in finančne konstrukcije, kako bi zbrali denar za gradnjo železniške proge Divača–Koper. Pri tem pa se rado pozablja na pretekle izkušnje, ko so se naši predniki v zadnjem stoletju in pol že lotili več projektov gradnje železnic in jih tudi uspešno končali.
Po proučevanju tehnične in finančne izvedbe južne železnice pred več kot 150 leti ugotavljam, da so bili izvajalci tako velikanskega projekta železnice od Dunaja do Trsta pravi geniji. Še posebno če jih primerjamo z izvajalci železnice Divača–Koper. Proga je precej daljša, kot naj bi bila zamišljena železnica do Kopra. Pri vsej veličini projekta južne železnice je treba upoštevati tudi, da se je gradila s krampom in lopato, zdaj pa imamo na razpolago najmodernejšo mehanizacijo. V finančnem pogledu imamo razvit bančni sistem in trg kapitala ter nova znanja o poslovanju, vendar ne gre. Razlog naj bi bila prevelika zadolženost države ter nezainteresiranost zasebnega kapitala za naložbo v progo Divača–Koper.
Edini investitor je še vedno država
Preden se lotimo analize navedenih zaviralnih faktorjev (prevelika zadolženost države, nezainteresiranost zasebnega kapitala), moramo navesti dva aksioma finančne konstrukcije, in sicer:
1. praviloma je investitor železnic država, ki obračunava rentabilnost trase v sklopu delovanja celotnega sistema;
2. zasebni investitor bi se vključil v financiranje, če bi se povrnil vložek v 25 do 30 letih z donosom vsaj tri odstotke.
Upoštevaje zgoraj navedena zaviralna faktorja za gradnjo proge, zagotavljanja rentabilnosti v opisanem roku in pričakovanem donosu, edini investitor je še vedno država, ki je tudi lastnik celotne železniške infrastrukture. Država pa lahko zagotovi finančna sredstva (če izključimo proračun) iz dveh virov:
– z namensko zadolžitvijo na mednarodnih finančnih trgih, kjer je ponudbe dovolj, s ceno kapitala daleč pod tremi odstotki p.a.
– z notranjo zadolžitvijo prek izdaje namenske emisije obveznic z daljšo ročnostjo (30 in več let) ter s sprejemljivim donosom (vsaj tri dostotke).
Za podkrepitev izvedbe finančne konstrukcije sem analiziral naslednje emisije vrednostnih papirjev, izdane namensko:
– delnica železnic Zeltweg–Wolfsberg–Dravograd–Velenje
– delnica železniške družbe Donava–Sava–Jadran
– zadolžnica kronskega princa Rudolfa (Ljubljana–Novo mesto)
– zadolžnica Deželne banke Kraljevine Galicije
Iz svoje zbirke vrednostih papirjev sem izločil štiri dokumente, iz katerih se lahko poučimo, kako so se financirale železnice pred 150, 100 in 50 leti. Proučeval sem zgodovino železnic na Slovenskem, predvsem iz knjige Ivana Mohoriča (ponatis Ljubljana 1968, Slovenska matica). Iz svoje zbirke vrednostnih papirjev pa sem izločil:
– obveznico južne železnice: Tako so južne železnice (Südbahn-Gesellschaft von September 1858) leta 1885 izdale obveznice v vrednosti 40 milijonov mark nemške veljave. Ročnost izplačila obveznic je bila 83 let. Izdane so bile 1885 leta, zadnje izplačilo pa je bilo v načrtu izplačil navedeno leta 1968. Emisija je bila obrestovana štiriodstotno p.a. donos 4 odstoten, ročnost 84 let
– obveznico kronskega princa Rudolfa (železnica Ljubljana–Novo mesto, 1885), donos štiriodstoten, ročnost 72 let
– delnico Donava-Sava-Adrija (1931, naslednica južne železnice)
– obveznico zajednice jugoslovenskih železnic (1968, donos triodstoten, ročnost dve leti)
Primerjamo lahko samo obveznice, saj je delnica lastninski dokument. Prav omenjena delnica je obljubljala dividende do leta 1968, vendar se to ni zgodilo, ker je južna železnica poslovala z veliko izgubo, ni pa imela več koncesije.
Uspešnejši so bili lastniki obveznic. Gradnja vseh železnic, za katere so bile izdane navedene obveznice, se je izvajala s koncesijo države, ki je vključevala tudi državno jamstvo za njihovo izplačilo.
Ugotovimo lahko, da je ročnost za naše razmere zelo dolga, tako kot je amortizacija (in s tem rentabilitetni račun) investicije. Donosi so bili zavarovani z državnim jamstvom (s koncesijo), valutno pa z zlato klavzulo. Razumljivo je, da je bilo za take vrednostne papirje dovolj zanimanja.
Delniške družbe so spretno unovčevale koncesijo države, zato je država leta 1874 ukinila državne garancije, kar je uzakonila s sekvestracijskim zakonom leta 1877. Vse železnice, razen južne, so bile podržavljene.
Nauki naših prednikov
Kakšen je torej nauk iz proučenih dokumentov gradnje slovenskih železnic?
1. Iniciator gradnje je bila država.
2. Zasebni kapital se je vključeval ob primernem donosu in jamstvu države.
3. Veljavnost vrednostnic je bila usklajena z amortizacijsko dobo (osemdeset in več let).
4. Rentabilnost (kosmati donos) so ugotavljali tako, da so novo progo prišteli v celotni sistem ter vsoto delili z dolžino vseh prog.

Če uporabimo ugotovitve gradnje Slovenskih (oziroma K & K) železnic na gradnjo proge Divača–Koper, pridemo do naslednjih dejstev:
1. Investitor mora biti država oziroma Slovenske železnice, ki so v stoodstotni lasti države.
2. Donos proge do Kopra se ugotavlja v sklopu celotnega sistema Slovenskih železnic (nikakor pa ne samo novozgrajenega odseka).
3. Zasebni kapital se bo vključil ob primernem jamstvu države; pri tem ročnost ni primarna za odločitev zasebnega vlagatelja.
4. Država se je odločala za posamezno traso, če je ta omogočila gospodarski razvoj območja ali države (gradnja tovarn, rudnikov, izkoriščanje gozdov itd.).

Ob upoštevanju gornjih dejstev je odločitev o gradnji železniške proge Divača–Koper zelo preprosta, če se hočemo kaj poučiti od naših prednikov, ki so nam zgradili veliko železnic v popolnoma drugačnih gospodarskih, tehničnih in socialnih razmerah.
Mag. Milan Lovrenčič, 8.10.2015

Zakaj je Slovenija »zataknjena« in kako iz te zadrege

2. Demokracija in država, spl

Pred kratkim (2.10.2015) je Maks Tajnikar v Objektivu objavil daljši prispevek, v katerem kritično obravnava razvojno politiko Slovenije. V njem ugotavlja poleg drugega tudi to (citiram): »Slovenija, ne le njeno gospodarstvo, pač pa družba kot celota, je zataknjena«. Konkretno se to po njegovem kaže tako, da danes ne bi znali zgraditi Cankarjevega doma, UKC ali nuklearke, med tem ko smo v prejšnjem »partijskem« režimu to znali. In zakaj ta razlika? Tajnikar pravi, da zato, ker smo prej imeli učinkovito državo, »danes pa take države ni več, saj je njen vpliv razvodenel, to pa ima za posledico neuspešnost celotne družbe«.
O tem, da je država, ki se jo učinkovito in pošteno vodi v interesu večine njenega prebivalstva, temeljni pogoj za uspešnost in zadovoljstvo družbe, ne gre dvomiti. (Neoliberalni verniki menijo sicer drugače). Naša država ni taka in glede tega lahko Tajnikarju brez zadržkov pritrdimo. Po njegovem je med osrednjimi razlogi za to v neustreznem upravljanju državnega premoženja. Da je to upravljanje res vse prej kot primerno, ne gre dvomiti. Pa vendarle, slabega upravljanja državnega premoženja nam ni nihče od zunaj vsilil, pač pa je zgolj ena od posledic tega, da svoje države na sploh ne upravljamo dobro. O tem, kaj je s tem upravljanjem narobe, želim nekaj več povedati v naslednjih vrsticah. Pa tudi o tem, kako lahko večino tega, kar nam danes povzroča težave, nadomestimo z rešitvami, ki se drugod potrjujejo kot uspešne.
Država je sistem, ki naj optimalno zadovoljuje interese njenih državljanov, in kot vsak delujoči sistem jo je potrebno upravljati. Splošne izkušnje dokazujejo, da mora biti za učinkovito upravljanje države zadoščeno dvema temeljnima pogojema: a)država potrebuje sposobno in pošteno vodstvo, to je vlado; b)vlado je potrebno učinkovito nadzirati; ta zahtevna in odgovorna vloga je zaupana parlamentu, ki vlado tudi imenuje. Očitno ima pri zagotavljanju učinkovitega upravljanja države osrednjo vlogo parlament in zato je upravičena domneva, da je poreklo težav, ki jih imamo pri upravljanju države, v delovanju parlamenta. Poglejmo, kaj naj bi bilo pri njem narobe.
Kot rečeno, ima parlament dve temeljni funkciji: imenuje vlado in nadzira njeno delovanje. Način oblikovanja vlade mu predpisuje ustava, ta pa daje prednost rešitvi, poznani z imenom »koalicijska vlada«. Njena osrednja vsebina je v naslednjem: a)politična stranka, ki dobi na volitvah največ glasov, povabi k sodelovanju v vladi še eno ali celo več programsko sorodnih strank, tako da ima tako oblikovana koalicija vsaj dobrih 50% poslanskih glasov; b)vodja stranke, ki je na volitvah zmagala, pripravi predlog sestave vlade, ki jo bo sam vodil, koalicijski poslanci pa ta predlog praviloma brez zadržkov potrdijo. Ves postopek oblikovanja vlade je vprašljiv, predvsem zaradi naslednjega:
– Postopek praviloma ne zagotavlja potrebne strokovne usposobljenosti vlade. To, da stranka s prejetimi 30% oddanih volilnih glasov zmaga, namreč še zdaleč ni jamstvo, da je njen vodja tudi dejansko usposobljen opravljati zahtevno delo predsednika vlade.. Posledica: v Sloveniji nam vlado praviloma vodijo ljudje, ki tega ne bi smeli delati, saj za to niso dovolj usposobljeni. Podobno velja za velik del njenih članov, to je ministrov.
– Vlada upravlja državo v skladu s politiko, ki ustreza usmeritvam koalicijskih strank in torej ne upošteva usmeritev opozicije. Z vidika interesov večine prebivalstva taka politika ni optimalna in zato družbo razdvaja, namesto da bi jo povezovala. Njena slabost je tudi to, da se ob naslednjih volitvam praviloma povsem spremeni. Še posebno pa je problematično, da ob koalicijskih vladah Slovenija tudi v prihodnje ne more pričakovati, da ji bo uspelo oblikovati razumno dolgoročno razvojno politiko in zato smo kot barka, ki po razburkanem morju pluje brez kompasa..
– Svoje vlade koalicijske stranke ne nadzorujejo in praviloma delujejo kot glasovalni stroj, ki pridno potrjuje vse, kar vlada parlamentu predlaga. Vlado torej nadzoruje le opozicijski del parlamenta, a je pri tem vse prej kot učinkovit, vsaj iz dveh razlogov. Eden je ta, da imamo volilni sistem, ki dobro skrbi za to, da v parlamentu ni prav veliko poslancev, ki so za izvajanje kvalitetnega nadzora tudi strokovno usposobljeni in motivirani. Drugi razlog pa je, da je nadzor, ki ga izvaja opozicija, ciljno usmerjen v nabiranje političnih točk in pridobivanje naklonjenosti volivcev, manj pa v krepitev učinkovitega upravljanja države. Za naše vlade torej parlamentarni nadzor ne predstavlja resnejše omejitve oziroma spodbude, že zgolj to pa je poroštvo za njihovo omejeno učinkovitost.
Sam sem prepričan, da bo Slovenija še naprej »zataknjena«, kot temu pravi Tajnikar, če v svoji politični ureditvi ne bo izvedla sprememb s ciljem, da odpravi ali vsaj omili pravkar naštete slabosti. Aktualni sta predvsem dve taki spremembi. Z eno je mišljen nov volilni sistem, ki bi naj pripomogel, da bodo v parlamentu sedeli ljudje, ki so za to delo primerno usposobljeni in so tudi izbrani po volji volivcev, ne pa prednostno po volji šefov političnih strank. Volilno ureditev, ki tem zahtevam dokaj dobro ustreza, imajo Nemci in po tem vzoru je skupina strokovnjakov že pred leti pripravila predlog novega volilnega zakona, Zveza društev upokojencev pa je zbrala potrebne podpise volivcev, da se ga je v parlamentu lahko vložilo v postopek sprejemanja. V tem postopku žal ni uspel, za kar so poskrbeli strankarski veljaki; po svoje to ne preseneča, saj se da razumeti, da ima v njihovem sistemu vrednot osebna politična moč prednost pred splošnimi interesi državljanov.
Druga, še bolj aktualna sprememba v politični ureditvi je ta, da se sedanji postopek oblikovanja koalicijske vlade spremeni. Omeniti velja tri, v praksi že preizkušene rešitve za ta problem. Ena je velika koalicija. Pri njej gre za to, da koalicijo sklepata dve najmočnejši politični stranki, ena z levega in druga z desnega političnega pola. Taka koalicija odpravi ali vsaj omili znaten tel slabosti, ki spremljajo običajno koalicijo, z njo pa imajo največ izkušenj v sosednji Avstriji ter v Nemčiji. Menim, da ni pretirano reči, da je ekonomska uspešnost in socialna stabilnost Avstrije predvsem odraz tega, da se to državo učinkovito upravlja, največ zaslug za to pa imajo prav njene vlade, zasnovane na velikih koalicijah.
Žal velika koalicija za Slovenijo ni uporabna, saj na nobenem od političnih polov nimamo dovolj močne stranke, ki bi lahko bila partner v taki koaliciji. Pred kratkim je sicer skupina politično aktivnih državljanov, pretežno Janševih podpornikov, Cerarja in Janšo javno pozvala, da skupaj oblikujeta veliko koalicijo, vendar bo skoraj zanesljivo ostalo le pri predlogu.
Naslednja, v praksi poznana rešitev za probleme, zaradi katerih so koalicijske vlade omejeno upravljavsko učinkovite, je tehnična vlada. Pri tej se sestavo vlade praviloma zaupa človeku, ki dokazljivo zna voditi velike sisteme in se mu tudi dopusti, da si ministrsko ekipo več ali manj oblikuje po lastni presoji. Rešitev je dobra, celo odlična, a se jo žal le malo uporablja. Vodilni politiki ji namreč niso naklonjeni in zato poskrbijo, da ne zaživi, razen v res izjemnih okoliščinah. V Sloveniji se je o tehnični vladi resneje razmišljajo v letu 2012, ko takratnemu zmagovalcu na volitvah (Zoranu Jankoviću) ni uspelo sestaviti koalicijske vlade, a se je potem našlo drugo rešitev.
Tretja omembe vredna alternativa za koalicijsko vlado je švicarski model oblikovanja vlade. Ta vlada ima le 7 članov (naša 17), kar je po splošnih izkušnjah optimalna številka za učinkovito timsko vodenje. Večje parlamentarne stranke imenujejo v vlado po dva ministra, manjše po enega. Funkcijo njenega predsednika opravlja eden od ministrov, vendar traja njegov mandat le eno leto, kar mu otežuje, da bi se lahko oblastniško odebelil. Tako oblikovana vlada ima vse prednosti tehnične vlade in zato pri njej skoraj ne bomo zaznali prej naštetih slabosti, ki so značilne za naše koalicijske vlade. Če upoštevamo še zgledno federalno ureditev Švice in široke možnosti, ki jih imajo njeni državljani, da z referendumi omejujejo neprimerna ravnanja politike, je kar težko oporekati oceni, da je Švica država, ki se jo najbolj učinkovito pa tudi demokratično upravlja. Zato ne preseneča, da je tudi ekonomsko izjemno oziroma najbolj uspešna, kar se med drugim odraža v njeni povprečni plači; ta je več kot enkrat večja od nemške in petkrat večja od slovenske. In če se še vprašamo, zakaj Slovenija ni Švica, je odgovor na dlani: zato, ker vztrajamo pri pohabljeni politični ureditvi in zavračamo možnosti, da se pri upravljanju države zgledujemo po Švici.
Naj povzamem: upravljanje države je najpomembnejši dejavnik uspešnejši družbe. Svojo državo upravljamo Slovenci vse prej kot dobro in plačujemo za to neodgovornost tudi vse višjo ceno. Kaj bi bilo potrebno spremeniti, vemo. Pa tega zlepa ne bomo storili, saj to strukturam, ki imajo (neposredno ali posredno) politično moč, preprosto ne ustreza. Kako omehčati ali vsaj obiti ta nasprotovanja prepotrebnim spremembam pri upravljanju države, je zato izziv, ki se ga je vredno resno lotiti. Če bomo s tem še naprej odlašali, nam bodo vnuki upravičeno očitali, da smo jim državo zapravili.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 5.10.2015

Pismo mojemu predsedniku

2. Demokracija in država, spl

Predlog za uvedbo letnega “Poročila o stanju države”

Veliko držav je uveljavilo prakso (nekatere pa so jo celo uzakonile), da predsednik države ali vlade enkrat letno »stopi pred ljudi« in poda ljudstvu nekakšno poročilo o svojem delovanju in širšem dogajanju v preteklem letu. Zavedajo se namreč, da so izvoljeni predstavniki ljudstva in da so moralno zavezani poročati o svojem delu in svojem videnju ključnih dogodkov doma in v svetu.
Seveda pa tako »letno poročilo o stanju države« pomeni mnogo več kot zgolj izpolnjevanje neke protokolarne moralne obveze. Je oblika neposrednega komuniciranja izvoljenega suverena z ljudstvom, ki lahko bistveno krepi medsebojno zaupanje in verodostojnost vlade. Ta pa je v vsakem sistemu eden osnovnih pogojev za njeno normalno delovanje.
Verodostojnost slovenske vlade, pa tudi drugih političnih institucij (Državnega zbora, Državnega sveta, Predsednika države, Ustavnega sodišča) je že nekaj mandatov močno omajana, kar nedvomno dodatno oziroma povratno negativno vpliva na počutje ljudi. Vse analize tega stanja kažejo, da državljani pogrešamo in potrebujemo ustrezno, z vedenjem in dejanji utemeljeno, avtoriteto izvoljenega posameznika in najvišjih državnih institucij. Brez nje se mnogi počutijo, kot da živijo v nekakšnem »interregnumu«, ali, bolje rečeno, v »brezvladju«. Ljudje smo preobremenjeni s posamičnimi informacijami, naša občila pa ne čutijo potrebe ali ne zmorejo intelektualnega napora, da bi najpomembnejše dogodke, (o katerih običajno tendenciozno poročajo), smiselno in objektivno povezala in jih predstavila v smiselnem širšem kontekstu in svetovni politični konstelaciji. Nobenega dvoma ni, da državljani potrebujemo tako celovito sliko, da se v svetu, ki se hitro spreminja, ne bi počutili zgubljene ali celo zapuščene.
Zato vas, spoštovani gospod Predsednik vlade Miro Cerar, da izberete enega od pomembnih datumov, ki prihajajo (npr. Dan osamosvojitve), stopite pred ljudi, jim predstavite svoje delo v preteklem letu, jim predstavite svoje videnje sveta in Slovenije v njem in razgrnete svoje načrte za v prihodnje. To bi morali storiti tako, da bi bilo komuniciranje z ljudmi neposredno, brez vmesnega člena medijev. Ljudem bi omogočili, da vam vnaprej pošljejo svoja vprašanja (kot to stori Putin) ali da bi vprašanja zastavljali neposredno, v živo. Seveda bi bilo smiselno, da bi bili novinarji pri tem izvzeti.
Vaša vlada je v prvem letu svojega mandata naredila kar nekaj stvari, ki jih ljudje odobravamo in cenimo. Predvsem je to umiritev gospodarskih napetosti, obogatena z nekaterimi pozitivnimi trendi razvoja, ki je nujno potrebna tistim, ki svoje delovanje, zlasti na gospodarskem področju, načrtujemo. Potrebna pa je tudi za splošno počutje ljudi in to je danes boljše, kot kadarkoli v zadnjih sedmih letih, čeprav mnoge pestijo hude materialne stiske in vsakdanje tegobe. Toda vsaj luč na koncu predora je spet mogoče videti in rotimo vas, da je ne upihnete s prevelikim popuščanjem posameznim, bolje organiziranim skupinam (npr. zdravnikov, univerzitetnih učiteljev, dela javnih uslužbencev ali finančno-razprodajnih lobijev).
Na drugi strani pa ljudje vaši vladi očitajo predvsem štiri stvari:
– prvič, da se spreneveda ob nezadovoljstvu ljudi z dano ravnijo demokracije (slab volilni sistem in manjši vpliv ljudi, da z referendumom odločajo o vsebinah, za katere bi zbrali dovolj, npr. 50.000 podpisov),
– drugič, da se ne zna dovolj odločno postaviti za slovenske interese v Bruslju;
– tretjič, da očitno nima potrebne moči, da bi razčistila nekatere očitne grozljive nečednosti in nesposobnosti, kot so anarhija v zdravstvu ali DUTB ali TEŠ 6;
– četrtič, da ni sposobna odločneje, predvsem pa hitreje, uveljaviti politične in kazenske odgovornosti, kar je bil ključni poudarek vašega volilnega programa ter konkretizirati odgovornost članov vlade za uspešno upravljanje države in njenega premoženja.
Prav o teh stvareh bi morali spregovoriti pred ljudmi, saj nam o teh problemih občila poročajo izrazito »aferaško«, pogosto zavedena v promocijo nekega parcialnega interesa. Prepričani smo, da bi tak »nagovor ljudstvu države« bistveno izboljšal položaj in oceno vaše vlade in ustvaril med ljudmi prepotrebno pozitivno energijo. Brez te je upanja manj in življenje še mnogo težje.
Na ta naš predlog pričakujemo pisni odgovor.
Emil Milan Pintar, SINTEZA-KCD, 6.10.2015

Kako lahko ECB pomaga beguncem?

2. Demokracija in država, spl

Tako, da enomesečni znesek vsak mesec natiskanega denarja razdelili med države glede na število beguncev, ki jih le-te sprejmejo.

Begunci so tu. Kaj zdaj?
Ko gledamo begunce, ki se utapljajo v Sredozemskem morju, prenočujejo v parkih, se peš prebijajo od ene meje do druge, se nam zasmilijo. Veliko več pa ne naredimo. Gotovo bomo našli tudi posameznike, ki bi v svoje stanovanje za teden ali dva sprejeli begunko z otrokom, velika večina pa nas bo takoj našla razloge, zakaj tega ne moremo. Čeprav bi radi. A ko vidimo, da za begunci ostajajo smeti in kupi starih oblačil, ki smo jih zbrali, da bi potešili slabo vest in se hkrati znebili, česar ne rabimo, se usmiljenje zelo hitro spremeni v zgražanje nad njihovim ravnanjem. Ko vidimo množico »nasilnih« mladih mož, ki imajo celo mobilne telefone in sončna očala, a ne upoštevajo schengenskih pravil, nas zajame še strah. Kaj pa, če sploh niso begunci, ampak le ekonomski migranti, ki bodo ogrozili naše zaposlitve? Morda pa so med njimi celo teroristi?
Seveda vemo, da smo jih ustvarili »zahodnjaki« z izvozom »demokracije« v Irak, Afganistan, Libijo, Egipt, Sirijo pa tudi da je bil slovenski delež pri tem zanemarljiv; le dva ali štiri vojake smo zaradi »ugleda« poslali v Irak, kjer se je vse začelo. A zdaj je, kar je. Begunci so tu. Kaj zdaj?
Zakaj denarna politika ECB ne deluje?
Usmiljenje in miloščina posameznikov nista stvari, ki dolgo trajata, nanju se ne moremo zanesti. Probleme lahko rešijo le evropska in državne oblasti. Pri reševanju iz finančne krize se ne ene ne druge niso izkazale. Sedanja negotova gospodarska rast se ni zgodila zaradi njihovih posegov, lahko bi celo rekli, da je oblastem ni uspelo preprečiti. Pa še, da smo se navadili živeti s krizo, postala je normalno stanje; morda pa je bilo stanje pred krizo nenormalno. Po sedmih letih od začetka krize se ne zdi, da se vračamo, kjer smo bili pred njo.
V svetovni finančni krizi jo je posebno slabo odnesla EU, znotraj nje pa predvsem države, ki imajo evro in sodijo v tako imenovano južno obrobje EU. Razlogi za to so bolj ali manj znani. A pustimo ob strani popolnoma zgrešeno politiko zategovanja pasu v času, ko je to le še povečevalo in podaljševalo krizo. To je lahko del razlage, zakaj denarna politika Evropske centralne banke ne deluje. A ni le to.
Mehanizem, na katerega računa ECB, naj bi deloval prek obrestne mere in uravnavanja količine primarnega denarja. Znižanje obrestne mere ECB naj bi znižalo vse obrestne mere, to pa naj bi pospešilo naložbe, saj je pri nizkih obrestnih merah mogoče najti več naložb, pri katerih je stopnja donosnosti višja od obrestne mere, istočasno pa se pri nizkih obrestnih merah manj izplača odrekati sedanji potrošnji na račun prihodnje. Z njim naj bi zato uravnavali tudi inflacijo; nizke obrestne mere naj bi jo povečevale, visoke preprečevale. A zniževanje obrestnih mer ne pomaga, več jih sploh ni mogoče znižati, obrestne mere na depozite bank pri ECB so celo negativne. Tudi deflacija se nadaljuje, investicije ostajajo daleč pod ravnjo iz leta 2008.
Da mehanizem kljub drastičnemu zniževanju obrestnih mer ne deluje, je pravzaprav razumljivo. Če ne vem, komu bom lahko kaj prodal, si denarja za proizvodnjo ali njeno širjenje ne bom izposodil. Ne glede na obrestno mero, tudi če je ta ničodstotna. Zato se je ECB odločila za “kvantitativno sproščanje”; povedano po domače, za tiskanje denarja. Tudi to iz pravzaprav enakega razloga ne pomaga. Denar ne pospešuje kreditov, investicij in gospodarske aktivnosti, ostaja v bankah ali pa se seli na kapitalske trge, v makroekonomske igralnice, kjer zvišuje »vrednost« delnic in napihuje nov finančni balon.
Alternativa kvantitativnemu sproščanju:
Ali ima kvantitativno sproščanje alternativo? Morda bi morala ECB razmisliti, da vsak mesec namesto 60-milijardnega odkupa državnih obveznic, kar v letu dni da 720 milijard evrov, novo ustvarjeni denar prenese kar na račune približno 340 milijonov državljanov evroobmočja. Vsakdo bi dobil približno 2000 evrov. Šlo bi za nekakšen enkraten temeljni državljanski dohodek. Večina tega denarja bi šla v povpraševanje, kar bi zagnalo gospodarsko aktivnost. Morda bi ECB uspelo deflacijo spremeniti v želeno dvoodstotno inflacijo, nevarnost poka novega finančnega balona bi se zmanjšala. A predlog je seveda popolnoma sprt s pravili in načeli delovanja ECB.
Kaj pa če bi enomesečni znesek tako ustvarjenega denarja, 90 milijard evrov, uporabili za pomoč beguncem, tako da bi ga med države razdelili po številu beguncev, ki bi jih sprejele. To je še manj skladno s pravili in načeli ECB. Tudi begunstvo ni skladno s pravili. A države bi se najbrž manj prepirale o kvotah, finančnim ministrom se ne bi bilo treba ukvarjati v vprašanji, kje v proračunu poiskati denar in ali naj se zato sprostijo zaveze o proračunskih primanjkljajih. Ker bi begunci ves denar porabili tam, kjer so, bi se »breme« spremenilo v spodbudo.
Mimogrede, priključitev vzhodne Nemčije naj bi bila za Nemčijo veliko breme, zaradi katerega je v EU dobila posebne ugodnosti. Dejansko pa je »breme« priključitve in z njo povečana gospodarska aktivnost postala temeljni kamen sedanje gospodarske in tudi politične moči Nemčije.
Jože Mencinger, Sinteza, 23.9.2015