Arhivi Kategorije: 3. Vladavina prava

Zakonodajna oblast, sodna oblast, nadzorni organi, organi pregona, pravosodje

Ustavno sodišče in zadeva RTV

Članek pravnika, kariernega diplomata in mednarodnega politologa, profesorja Iztoka Simonitija je vredno prebrati. Govori o osnovnih postulatih demokracije, ki je v Sloveniji tudi zaradi neodgovorne kadrovske sestave Ustavnega sodišča v hudi krizi.

Nekaj misli iz članka:
– Temeljna vprašanja demokracije so v vsaki moderni državi povezana z vladavino prava.
– Profesionalna etika je nujna za pravilno opravljanje poklica – te etike nimajo “nazorski” ustavni sodniki, za preveč sodnikov se vnaprej ve, kako bodo sodili; nima je zdravništvo, ki “pravico do zaslužka” – beri požrešnost – postavlja pred Hipokratovo prisego; nimajo je diplomati, lojalni politikom, ki so jih postavili, ne pa državi, ki jo zastopajo itd.
– Delitev na leve in desne sodnike je v praksi pokazala, da si je nazorska pripadnost podredila stroko; politična lojalnost je povozila profesionalnost … Nazorskost levih in desnih sodnikov se kaže kot vojna na vrhu pravosodja države; kot zmes osebnega zdraharstva in pravnega nihilizma razklanega sodišča.
– Tako kot je nazorsko uravnoteževanje US povzročilo strokovni in posledično politični kolaps najvišjega sodišča, je tudi politično uravnoteževanje RTV povzročilo trajni razkol med novinarji zaradi mrcvarjenja profesionalcev – zato javnost ne zaupa več niti US niti RTV! Nazorsko US ne zmore o uravnoteževanju RTV misliti na opisani način, čeprav je, kot prvi pravni varuh demokracije, to dolžno!
– Da jih od devetih sodnikov glasuje pet, štirje pa tako ali drugače poniknejo, je zloraba par excellence.
– Sedanja sestava US naj se samorazpusti – tu sodnikom nad sodniki iz srca priznavam, da je nad njihovo voljo samo modro nebo. In predsednica republike bo za novo ekipo izbrala strokovnjake obeh spolov. Tako US lahko utrdi pomen prava v demokraciji.
– “Čast” nazorske srboritosti sodnikov nad sodniki, rešujejo ženske.
Predsednici države bo potrebna – in si jo zasluži – podpora civilne družbe, ki je njen prvi ustavni zaveznik.

Prof. Iztok Simoniti: Ustavno sodišče in zadeva RTV

Kdo profitira z zavajanjem?

Koga najbolj moti skrajševanje sodnih zaostankov?
Podatki Svetovne banke o trajanju reševanja gospodarskih zadev na slovenskih sodiščih kažejo, da so ta nedopustno počasna. A Svetovna banka operira s podatki, ki so očitno zavajajoči in ne odražajo dejanskega stanja. Komu takšna obravnava koristi? Gregor Strojin v prispevku objavljenem v Delu pravi: »Zavajajoče ocene škodijo predvsem slovenskemu gospodarstvu«.

Ob objavi lestvice Svetovne banke o globalni konkurenčnosti svetovnih gospodarstev je o reševanju gospodarskih sporov pisala tudi revija The Economist. Iz podatkov o času reševanja sporov naj bi izhajalo, da so v Evropi od slovenskih sodnikov, počasnejši le še grški. Slovenski komentatorji so objavo pospremili s preprostimi ocenami v ustaljenem slogu: »sodstvo uničuje podjetnike«.
Da je nekaj zelo narobe, kaže že malo podrobnejši pregled podatkov po letih, kjer se v podatkih Svetovne banke vrsto let zapored ponavljajo enaki rezultati. Pri gospodarskih sporih naj bi bil čas reševanja v letu 2009 1350 dni in do leta 2015 naj bi le minimalno padel (na 1270 dni). A neposredni podatki o dejanskih gospodarskih sporih kažejo radikalno drugačno sliko, saj je dejanski čas po istih merilih Svetovne banke v letu 2015 znašal zgolj 653 dni, oziroma le nekaj več kot polovico objavljenega in Slovenija se je na celotni lestvici v zadnjem letu povzpela z 51. na 29. mesto. Z rezultati, ki jih je predstavila Svetovna banka, se prav gotovo ne moremo sprijazniti, saj ima lahko takšna predstavitev izjemno škodljive posledice še zlasti za slovensko gospodarstvo. Od kod taka razlika?
Seveda lahko iščemo odgovor, da pač poročevalci vsako leto vračajo kar kopije starih vprašalnikov. Pa nas tak odgovor zadovolji? Pogledati bo treba tudi komu koristi ustaljen politični diskurz, ki neprestano in nesorazmerno opozarja na te neresnične in nerealne podatke. Simptomatično je, da je slovensko sodstvo imelo največji ugled in mir okoli leta 2000, ko je imelo daleč največje zaostanke in je delovalo najpočasneje. Ko je začelo intenzivneje opravljati svoje delo, je postajalo vedno večji trn v peti tistim, ki so neustrezno delovanje sistema izkoriščali, »zaupanje v sistem« pa je na osnovi očitkov in napadov začelo padati obratno-sorazmerno z večanjem njegove učinkovitosti.
Če si iskreno želimo sprememb, jih ne moremo graditi na napačnih predpostavkah(!). Potrebne so pravilne diagnoze. Naivno je pričakovati, da bodo te prišle od zunaj, prav tako kot je naivno kar brez razmisleka sprejemati vse zunanje nasvete.
Od tistih, ki brez ustreznega razmisleka ali ob zasledovanju lastnih interesov ponavljajo neresnične stereotipe, bi pa veljalo pričakovati, da se zavedajo posledic takega ravnanja za širšo družbo in gospodarstvo (bonitetne ocene, obrestne mere,… do konfliktov prebivalstva). Svetovni kapitalski trgi v naših notranjih sporih uživajo, saj vedo, da kar sam podcenjuješ in uničuješ, bodo lahko kupili še ceneje.
Povzetek pripravil Miroslav Marc, 7.3.2016

Dr. BOŠTJAN M. ZUPANČIČ

Sneg ne pade, da bi pobelil breg,
ampak da vsaka zver pusti svojo sled.

Dr. BOŠTJAN M. ZUPANČIČ
– O arbitraži, mednarodnem sodišču, razpadu Jugoslavije in večvrednostnih kompleksih;
– O geopolitičnih razmerjih, interesu ZDA in političnem pritisku, ki je edino orožje Slovenije in EU za uveljavitev sklepov arbitraže, čeprav Hrvaška arbitražnega sporazuma ne more razdreti;
– O pomanjkanju samostojne moralne, etične in politične presoje v Sloveniji ter o izbrisanih in množičnem kršenju človekovih pravic;
– O vladavini prava v Sloveniji, vhodni selekciji in neizdelani hierarhiji sodnega sistema ter dosmrtnem mandatu ustavnih sodnikov…

Intervju avtorjev Vanesse Čokl in Uroša Esih z dr. Zupančičem, sodnikom na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu, Večer, 14.8.2015

 

Čas za iskanje krivcev

O KORUPCIJI

Boj proti korupciji bi moral temeljiti na delovanju organizacij civilne družbe
Kmalu bo minilo deset let, odkar je Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) sprejela akcijski načrt o preprečevanju korupcije. Skoraj trideset strani ukrepov in aktivnosti, z natančno opredeljenimi roki in odgovornimi institucijami za njihovo izvajanje. Akcijski načrt je delovanje političnih strank, državne uprave in drugega javnega sektorja, medijev, civilne družbe in gospodarstva. Opredelil je institucionalne in zakonodajne ukrepe, sistemske in praktične ukrepe, odgovorne institucije, cilje, tveganja … Večina teh organizacij je dobila svoje programe integritete in številne strokovno usposobljene uslužbence za njihovo pripravo in izvedbo. Težko je najti institucijo oziroma organizacijo, ki ni dobila konkretnih nalog v boju proti korupciji. Večina rokov za njihovo izvedbo se je iztekla leta 2011, nekaj pa je ostalo stalnih nalog. Sočasno je KPK močno spodbujala tudi individualne prijave korupcije in izvedla javno zelo odmevne postopke proti posameznikom, ki se niso podredili novi protikorupcijski zakonodaji. KPK se je svojega dela lotila temeljito in začela uvajati ničelno stopnjo tolerance do korupcije. Začela je čiščenje korupcije.
Bohotni aparat protikorupcijske zakonodaje
Žal pa so se v teh desetih letih pokazale tudi slabosti in pomanjkljivosti, v strokovni javnosti pa njeno delo ocenjujejo tudi drugače, kot bi si naši borci proti korupciji želeli. Zakon o preprečevanju korupcije naj bi bil celo ustavnopravno sporen, odstopilo je tudi njeno vodstvo, novo pa nima največje podpore javnosti. Že prejšnja vlada je zato sprejela svoj lastni program boja proti korupciji, sedanja vlada pa ga je pred kratkim še dopolnila. Tudi vlada upošteva podobno načelo kot KPK, o ničelni toleranci do korupcije, zato je začela z očiščevanjem.
Znano je, da mednarodna organizacija za boj proti korupciji Tranparency International že več let objavlja indeks o zaznavi korupcije, Corruption Perception Indeks (CPI), ki temelji na več različnih raziskavah in meri zaznavo tujcev o korupciji v posamezni državi. Slovenija je bila vedno sorazmerno dobro uvrščena na CPI, čeprav njena ocena ni bila ravno bleščeča. Ves čas se je gibala med 5,7 in 6,7 (po stari metodologiji z oceno od 1 do 10). Spominjam se, koliko truda je bilo potrebno, da sem vodstvo Transparency International prepričal, da je Slovenijo uvrstilo na ta indeks. V vseh teh letih se zaznava o korupciji v Sloveniji za preostali svet ni bistveno spremenila. Spremenilo se je to, da smo dobili velik administrativni aparat, ki ne obsega samo KPK, ampak ima svoje povezave v vseh državnih organih, javnem sektorju in številnih organizacijah civilne družbe, torej pravo hobotnico. Protikorupcijska zakonodaja ni namenjena zgolj preprečevanju korupcije, ampak ustvarja ogromen aparat administracije, poročanja, statistike, nesmiselnega nadzora delovanja uslužbencev, verjetno pa je predvsem tudi protiustavna. Namesto da bi krepila pravno državo, obstaja močan dvom o njeni ustavnosti. Najprej KPK in zdaj še vlada pa razglašata ničelno stopnjo tolerance do korupcije.
Ko so se pojavile prve pobude za ustanovitev državne ustanove za boj proti korupciji, sem kot takratni predstavnik Transperency International v Sloveniji opozoril, da je ustanavljanje takšne institucije lahko nevarno. Na tem mestu ni smiselno ponavljati, kje so nevarnosti, ker so zdaj v celotni znane. Tudi stroka je opozarjala na pasti boja proti korupciji. V tistih letih sem se tega področja lotil temeljito in tudi strokovna literatura opozarja, da boj proti korupciji ne prinaša samo pozitivnih rezultatov, ampak lahko tudi škodi. Ameriška pravnika, Frank Anechiarico in James B. Jacobs, sta prav v tistem času objavila rezultate svoje študije o rezultatih boja proti korupciji v ZDA v zadnjih sto letih. Spoznala sta, da je boj proti korupciji v javni in državni upravi privedel do njene velike neučinkovitosti, ker hoče vsaka nova oblast narediti korak naprej ter uvaja nove in nove nadzorne mehanizme, ki povečujejo število državnih uslužbencev in ustvarjajo vse večjo administracijo. Povečuje se tudi sumničavost med prebivalstvom in samimi uradniki. Vse več ljudi nadzira delo drugih in uprava deluje vse dražje in počasneje. Njuno knjigo z naslovom The Pursuit of Absolute Integrity: How Corruption Control Makes Government Ineffective (Kako nadzor nad korupcijo povzroča neučinkovitost vlade) toplo priporočam snovalcem novih programov »očiščevanja korupcije«, ker nam res ni treba vedno in povsod ponavljati napak, ki so jih drugi že zdavnaj odkrili in popravili.
Še vedno sem trdno prepričan, da mora boj proti korupciji (preventiva) temeljiti na delovanju organizacij civilne družbe, odkrivanje in pregon pa naj bosta v domeni organov pregona (policija, tožilstvo in pravosodje). Vlada naj zagotovi predvsem primerne zakonodajne in materialne pogoje za delovanje vseh teh subjektov, še posebno civilne družbe.
Kako naj se organizira civilna družba v boju proti korupciji?
Prepričan sem, da Slovenija potrebuje mrežo civilnodružbenih organizacij (društev, drugih oblik neprofitnih, nevladnih organizacij oziroma skupin), ki naj bi ozaveščale javnost o posameznih pojavih korupcije. Poudariti je treba, da nikakor ne gre pričakovati, da nevladne organizacije lahko kažejo s prstom na posameznike oziroma organizacije, da so njihova dejanja koruptivna. Takšne skupine naj ocenijo koruptivnost posameznih pojavov in naj ne navajajo imen. To je stvar organov pregona. Pomembno je, da o pojavih korupcije presojajo posamezniki z visoko stopnjo integritete in strokovnega znanja. Takšne skupine naj delujejo v vseh večjih lokalnih skupnosti oziroma naj se organizirajo za posamezna, najbolj koruptivno izpostavljena področja, kot so zdravstvo, različne panoge gospodarstva, pravosodje in podobno. Pri svojem delu naj upoštevajo raziskave o korupciji oziroma naj njihovo izvedbo spodbujajo sami. Tako lahko nastane močna, strankarsko neopredeljena razvojna koalicija, ki bo nenehno nadzirala bistvene segmente, koruptivno izpostavljenih okolij, od lokalne samouprave do državne uprave, od zdravstva do gospodarstva. Slovenija takšno mrežo organizacij nujno potrebuje, če hoče doseči nov razvojni konsenz.
Kaj naj stori vlada v boju proti korupciji?
OECD in Svetovna banka sta že pred petnajstimi leti pripravili raziskavo o prepletenosti gospodarstva in države pri sprejemanju njunih ključnih odločitev. Na nekem izobraževanju so nam jo prvič predstavili v svojem izobraževalnem centru v Istanbulu in zdaj je znana z imenom »state capture«. Raziskavo so opravili zgolj za države v tranziciji, kar je seveda njena velika pomanjkljivost in verjetno je tudi to razlog, čemu je ne opravljajo več. Gre za poseganje politike (vlade) v ključne odločitve gospodarstva, kot so kadrovske zadeve, poslovne odločitve, odločitve o investicijah in podobno. Po drugi strani pa gre za vplivanje gospodarskih lobijev na sprejemanje zakonodaje, na izdajanje različnih dovoljenj in soglasij, na nadzor reguliranih dejavnosti, kot so finančne družbe in podobne za pridobivanje državnih subvencij, bančnih jamstev in financiranje političnih strank. V prvi raziskavi »state capture« se je Slovenija še kar dobro izkazala, ker so bili krogi medsebojnega vplivanja sorazmerno šibki v primerjavi z drugimi državami v tranziciji, veliko vprašanje pa je, kakšni bi bili rezultati v primerjavi z državami, ki so v evropski monetarni uniji.
Slovenija zelo počasi uveljavlja strukturne reforme in podjetja so zelo ranljiva zaradi prevelike zadolženosti. Gotovo gre tudi za posledico neustrezne lastniške strukture podjetij. Ta je nastala zaradi povsem napačne privatizacije, ki je posledica tako šibke privatizacijske zakonodaje, šibkih regulatornih ustanov tržnega gospodarstva in »state capture«. Morda je napočil čas za revizijo celotnega lastninskega preoblikovanja podjetij in iskanje krivcev za stanje, v katerem so podjetja. Revidirati je treba delo privatizacijskih institucij, kot so bile agencija za privatizacijo, tako imenovani Koržetov sklad, agencija za trg vrednostnih papirjev, poslovanje borze, bank in pristojnih ministrstev ter delo nekaterih ključnih reguliranih poklicev, na primer revizorje. Posebno pozornost je treba nameniti preiskavi sprejemanja ključne privatizacijske zakonodaje, vključno z vlogo tako imenovanih neodvisnih strokovnjakov. Ti so pripravljali izhodišča in podlage za predpise, ki so jih takratne vlade predlagale v sprejetje državnemu zboru oziroma so jih sprejemale vlade. Pri tem je treba ugotoviti morebitno kazensko, strokovno in politično odgovornost posameznikov in institucij, ki so naredile prostor koruptivnim dogajanjem. Zelo neprijetno je, da se nekateri posamezniki, ki so opravljali zelo pomembne funkcije v teh procesih še vedno pojavljajo kot člani vlade, tudi sedanje. Če bo vlada nadaljevala po tej poti, bo naredila največ za izhod iz sedanje krize.
Boštjan Horvat, publicist v Delu

Teš 6 – čas odškodnin!

Ali Žerdin v Sobotni piše: Dobili smo novo termoelektrarno, Teš 6. Največja investicija v zadnjem desetletju obratuje testno. Vzporedno s testiranjem poteka resno zastavljena korupcijska preiskava Nacionalnega preiskovalnega urada. Francosko podjetje, ki je postavljalo Teš 6, se je korupcijski preiskavi v ZDA izognilo tako, da je brez sojenja privolilo v plačilo dobrih 630 milijonov evrov kazni, ker je v preteklem desetletju delilo podkupnine v Indoneziji, Egiptu, Savdski Arabiji, na Bahamih …
Ameriško pravosodno ministrstvo, ki je francoski Alstom prisililo v plačilo kazni, slovenske epizode pri objavi novice o rekordni globi ni omenjalo. Zanimiv pa je razlog, zakaj ameriške oblasti izrekajo kazen francoski družbi, če vemo, da so bile podkupnine izplačane v deželah tretjega sveta, ne pa v ZDA. Razlog je v tem, da je Alstom v času korupcijskih dejanj kotiral na newyorški borzi. Leta 2004, torej štiri leta pred podpisom pogodbe za dobavo opreme za 6. blok šoštanjske termoelektrarne, se je Alstom umaknil z newyorške borze. Medtem ko so se Francozi z Američani pogovarjali o višini denarne kazni, je nekdanji direktor termoelektrarne Šoštanj Uroš Rotnik zaradi suma storitve kaznivega dejanja pranja denarja ždel v priporu. Še pred štirimi leti je bil Uroš Rotnik eden najvplivnejših ljudi v državi. Ne le zato, ker je vodil termoelektrarno, ki se je lotila največje, najbolj tvegane in – kot kažejo dokazi preiskovalcev – tudi najbolj sporne investicije v zadnjem desetletju, temveč tudi zato, ker mu je vladajoča koalicija pod vodstvom tedanjega predsednika vlade Boruta Pahorja zaupala še vodenje nadzornega sveta Slovenske odškodninske družbe, torej enega ključnih finančno-poslovnih vozlišč v državi.
Kaj se je spremenilo v letu 2014? Se je spremenila le personalna sestava politične in še kakšne elite ali pa je prišlo tudi do globinskih sprememb? Poskusimo ob koncu leta poiskati znamenja časa, ki navdajajo z optimizmom. Z optimizmom nas lahko navdaja počasna, a vztrajna krepitev družbenega imunskega sistema. Policijski preiskovalci, tožilci in sodstvo so bili v letu 2014 sposobni raziskovati, preiskati in s pravnomočnimi sodbami tudi končati kazenske procese o dejanjih, za katera se je ob koncu 20. stoletja zdelo, da bodo deležna le estetskih ocen. Dejanja, ki so ob koncu 20. stoletja veljala za svinjarije, torej neestetska, grda, so leta 2014 tudi kazniva. Ne vsa, a dovolj številna. Ne živimo več v času, ko bi bilo v imenu prehoda – prehoda iz SFRJ v neodvisno Slovenijo, prehoda iz mračnega socializma v luč kapitalizma – dovoljeno vse.
Koliko je h krepitvi družbenega imunskega sistema prispevala zadnja menjava politične elite? Odločitev o postavitvi elitne skupine policijskih preiskovalcev je bila politična, uzakonjena pa je bila skoraj pred petimi leti. Tudi spremembe v sodstvu in tožilski organizaciji so se začele v prejšnjem desetletju. Ko gre za krepitev družbenega imunskega sistema, bo nova politična oblast storila največ, če ne bo delala revolucij. In če imunskemu sistemu ne bo jemala virov za delovanje.
Kar pa še ne pomeni, da ekipa Mira Cerarja nima domače naloge. Če se namerava lotevati velikih investicij – denimo gradnje nove železniške proge do Kopra –, naj najprej zelo natančno doume, kateri deli družbenega imunskega sistema leta 2008, ko smo pognali investicijo v Teš 6, niso delovali. Pred podpisom prve pogodbe za drugi tir potrebujemo zanesljive varovalke. Priložnost za sporočilo »mestu in svetu«, da Slovenija ni periferna država, kjer je korupcija samoumevni del sistema, pa se ponuja sama od sebe. Če je Alstom v Sloveniji posloval podobno kot v Indoneziji ali Egiptu, je čas za začetek pogajanj s francosko multinacionalko. Kakšna bo odškodnina za domnevno sporne poslovne prakse?

Etično okolje in korupcija

Bećir Kečanović – ITERVJU

Gordana Stojiljković je pripravila intervju z nekdanjim kriminalistom in do nedavnega uslužbenec protikorupcijske komisije Bećirjem Kečanovićem, ki si kljub upokojitvi še naprej prizadeva, da bi družba izkoreninila korupcijo. Bećir Kečanović je po izobrazbi magister ustavnega prava in kot prostovoljec še vedno sodeluje pri raznih raziskavah, ki zadevajo težave v družbi:
– Korupcija je sekundarna težava, ki izvira iz izključenosti posameznikov iz družbe;
– Znova je treba obuditi socialne vezi, katerih rahljanje je z neoliberalizmom, s pretiravanjem v individualizaciji družbe privedlo do tega, da se niti sosedje ne poznamo več;
– Zame kot državljana te države je najbolj relevantno to, kar čutim, zaznavam, kar se dogaja, na primer stanje revščine, teptanje pravic. Spet naraščata nasilje na delovnem mestu in neplačevanje prispevkov, imamo tudi tri smrtne primere s strelnim orožjem na delovnem mestu;
– Vse, kar ljudje pokvarijo, je mogoče popraviti, treba je imeti le prava orodja, prave vzvode in voljo, da to, kar si želimo, uresničimo;
– Treba bi bilo vzpostaviti orodje, ki bi državljanom in medijem omogočilo, da imajo več možnosti za vključevanje v zakonodajni postopek in nadzor, kje so vrzeli v postopku, da bi ugotovili, kateri zakon že kot predlog grozi s tem, da bo imel škodljive posledice;
– Vsi imamo kup pravic, a nimamo mehanizmov, da bi jih udejanjili. Ljudje morajo imeti možnost, da uveljavljajo politične pravice, da lahko sploh uresničujejo osebnostne pravice. Morajo imeti pravico, da se vključujejo v demokratične procese. Da vsakdo odloča in izhaja iz tega, kje je njegovo mesto v družbi. Da se počuti pomembnega, da ima občutek pripadnosti tej družbi in navsezadnje skozi lastno vlogo vidi smisel svojega življenja v njej. Prišel je čas, ko so skoraj bolj kot osebnostne pravice pomembne politične.

 

Ugled sodstva

Na portalu IUSINFO je objavljen zanimiv prispevek dr. Veronike Fikfak, docentke na Univerzi v Cambridgu, Angliji – POGLED NA UGLED SODSTVA
Pred kratkim me je nek slovenski kolega vprašal, ali v tujini sodstvo in sodnike bolj spoštujejo kot pri nas doma. Prvi odgovor bi seveda bil, da, temu je tako; a pri natančnejšem razbiranju teh tujih resničnosti se pokaže, kako zelo specifični dejavniki, o katerih je v Sloveniji le redko govora, vplivajo na to, da v tujini drugače gledajo na sodstvo in drugače razumejo njegovo vlogo kot pri nas doma. Več…

Črne gradnje – oblika državljanske nepokorščine?

“NEDOVOLJENE” ALI “ČRNE GRADNJE”?

Eno od zoprnih vprašanj, s katerimi se bo morala nova vlada g Cerarja soočiti še to zimo, je problem »črnih«, ali kot jih neustrezno imenuje prvi osnutek Zakona o legalizaciji, »nedovoljenih« gradenj. Pri tem ima na izbiro dve možnosti: ali bo ukrepala kot »oblast« in bo nad kršitelje krenila s poostrenim nadzorom in povečanimi kaznimi v imenu večjega reda (ki ga v svojih institucijah sicer ni sposobna zagotoviti, kot so pokazali podatki o lastništvu nepremičnin), ali pa bo dokazala, da zna »upravljati«. Da je sposobna razumeti številne kršitve kot nekakšen dokaz socialne patologije, ki ima vselej globlje vzroke in razloge.
Problem črnih gradenj je namreč v zadnjih dveh letih prerasel v občutljivo politično vprašanje, pa ne toliko zaradi velikega števila takih primerov, temveč predvsem zaradi eklatantnega kršenja osnovnih zakonov, ki so si jih dovolile nekatere znane osebe iz visoke politike. Tako smo dobili primere nedovoljenih gradenj, kot je Jakličev kmečki dvorec v Polhovem Gradcu; »turške dvore« g Turka ali »haciendo Bužekijan« (ne povsem verodostojnega podatka o lastniku), ki so dodobra dvignili politično temperaturo civilne družbe.
Ti primeri so dejansko nedovoljene gradnje. Na drugi strani pa podatki ustreznih inšpekcij navajajo še 8.721 drugih kršitev, pri katerih pa v približno 98% primerov ne gre za »nedovoljene gradnje«, temveč predvsem za neobstoj vseh potrebnih soglasij in dovoljenj. Zato bi morali v takih primerih res govoriti o »črnih« (Nemci uporabljajo izraz “Schwarzbau”), ne pa o »nedovoljenih« gradnjah. Pa tudi, če je takih primerov še enkrat več, kot zdaj kažejo podatki inšpekcij, tega dejstva to ne spreminja.

Emil Milan Pintar, prof. filozofije in sociologije, pravi: “Priprava novega Zakona o legalizaciji črnih gradenj (ZLČG) je torej določen izpit za novo vlado. Bo narejen v interesu državljanov ali odtujene državne administracije?” In nadaljuje:

NESPOŠTOVANJE ZAKONODAJE ALI OBLIKA DRŽAVLJANSKE NEPOKORŠČINE?

Vlada bo morala torej uvodoma odgovoriti, ali teh 9 (ali 15) tisoč primerov črnih gradenj, ki so se v Sloveniji zgodile od zadnje legalizacije leta 1991 razume predvsem kot nespoštovanje zakonodaje (nekateri govorijo kar o razpadu pravnega reda) ali tudi ali celo pretežno kot obliko objektivno upravičene ali vsaj deloma izsiljene »državljanske nepokorščine«.
Zakaj je to vprašanje tako pomembno? Predvsem zaradi posledic. Če bo vlada vztrajala, da gre predvsem za nedovoljene gradnje, torej za nekakšno uzurpacijo prostora, potem bo v Zakonu o legalizaciji težila h kaznovanju, zahtevala veliko poostreno kontrolo in povišane sankcije, hkrati pa ne bo priznala potrebe, da v temelju spremeni obstoječo gradbeno zakonodajo in jo prilagodi evropskim normam. Če in dokler tega ne stori, bo obstoječi konflikt med državo in civilno družbo zmeraj znova rezultiral v pojav črnih gradenj, za njim pa se bodo skrivale resnične uzurpacije prostora, ki ga izvajajo tajkuni na državni ali občinski ravni.
Nasprotno pa, če bo vlada doumela, da je pretežen del črnih gradenj posledica predvsem neustrezne zakonodaje na tem področju, pogosto pa tudi neustreznega delovanja geodetskih in drugih državnih institucij ter spleta drugih okoliščin, potem bo iskala pravičen, poenostavljen način legalizacije manj »spornih« črnih gradenj in upravičeno zavrnila legalizacijo samo »nedovoljenih gradenj«, torej gradenj na varovanih področjih.
Obenem pa bo pričela pripravljati temeljito reformo gradbene zakonodaje, s katero bi uveljavila model, ki ga v manjših različicah uporablja večina razvitih srednjeevropskih držav.

NEKATERI GLAVNI VZROKI ZA POJAV ČRNIH GRADENJ

Če sledimo podatkom inšpekcij, potem moramo opozoriti predvsem na naslednje vzroke, zakaj se črne gradnje pojavljajo vedno znova in dobivajo značaj državljanske nepokorščine:
1. Neurejeni geodetski podatki.
Poskus uveljavitve Zakona o davku na nepremičnine je šele razkril, kako neurejene datoteke o lastništvu in mejah imamo že desetletja. Ena od posledic te neurejenosti so tudi lastniški spori, ki se ob iskanju potrebnih dovoljenj za gradnjo pogosto znajdejo na sodišču, tam pa procesi trajajo od 12 – 20 let, kar graditelja odvrača od nadaljnjega iskanja potrebnih »soglasij«, ne pa zmeraj tudi od gradnje. Dokler državi ne uspe definirati meja lastništva, s tem število mejnih sodnih sporov zmanjšati na približno četrtino, čas le-teh pa na normalno trajanje enega do dveh let, je sedanji tip zakonodaje neprimeren. Ali onemogoča gradnje in s tem razvoj, ali pa sili graditelje v iskanje bližnjic.
2. Sovražna zakonodaja
Slovenska gradbena zakonodaja je že tradicionalno izrazito komplicirana. Ko pa je uspelo raznim združenjem, ki »razpolagajo z žigi«, v tej zakonodaji uveljaviti svoj status ene od »strokovnih institucij«, od katere mora graditelj pridobiti soglasje, je ta zakonodaja postala do graditeljev-državljanov izrazito sovražna. Danes mora graditelj v večini primerov pridobiti od 8 -11 raznih soglasij, ta »papirologija« pa mu vzame mesece, včasih tudi več let. Ob tem se odpira pomembno stransko vprašanje: zakaj ne iščemo rešitve v smeri, da mora gradbeni načrt (vsaj za manjše objekte in adaptacije), ki ga podpiše arhitekt, že vsebovati večino teh soglasij: električnega, energetskega, vodovodnega, požarnega, komunalnega, poštnega itd? S tako rešitvijo bi bistveno poenostavili in pospešili zbiranje dovoljenj za gradnjo ter odpravili enega od pomembnih razlogov za črnograditeljstvo.
3. Nepošteni zahtevki za komunalni prispevek
Dolgo je v Sloveniji veljalo, da sme občina v komunalni prispevek zaračunati samo stroške, ki jih je imela z dejanskim komunalnim opremljanjem zazidljive parcele: dostopom do parcele, dovodom vode in elektrike na parcelo, odvodom odpadnih in meteorskih vod, kvečjemu še stroške GUP-a. Danes se najpogosteje srečujemo z nepošteno prakso, da občine določijo »pavšalen« komunalni prispevek, vanj vračunajo vse in zahtevajo plačilo tega prispevka od novograditelja na zazidljivi parceli, ki jo občina ni komunalno uredila. Graditelji navadno ne upajo v sodni spor s takimi občinami, zato se zatekajo v črno gradnjo.
4. Birokratiziranost strokovnih služb
Ugotoviti moramo, da je strokovna usposobljenost služb po UE (in drugih državnih institucijah) zelo različna, pa tudi razpon njihove učinkovitosti in prijaznosti sega od dobrega do nikakršnega. Pogosta selitev teh služb, tudi zaradi dinamike nastajanja novih občin, je botrovala številnim neurejenostim in celo izgubam vlog in dokumentov, strah pred možnimi napakami pa neverjetnemu formalizmu in birokratizaciji teh služb. To je danes eden večjih problemov in ob pripravljanju nove zakonodaje bo morala država razmisliti, kako radikalno in brezkompromisno usposobiti te službe in poenotiti njihovo prakso, obenem pa jih obrniti k državljanom, katerih servis bi morale postati.

NEKATERA MOŽNA IZHODIŠČA ZA BODOČI ZAKON O LEGALIZACIJI (ZLČG)

1. Usmeritev in terminologija.
V ZLČG bi morali termina »nedovoljene gradnje« in »uzurpacija prostora« uporabljati samo za gradnje na varovanih površinah (nacionalni in drugi parki, vodovarstvena področja, rezervirane trase bodočih prometnic ali daljnovodov, itd), ki bi jih morali dosledno izključiti iz procesa legalizacije.
Za vse ostale primere bi morali uporabljati mednarodno uveljavljen termin »črne gradnje« (schwarzbau) in zanje poiskati najelegantnejšo pot legalizacije. S tem bi nova vlada dokazala, da želi končati desetletja trajajoč spor (zbirokratizirane) države z državljani, ki je slednje prepričal, da jim je bila država »ukradena«. V tem svojem prepričanju izraža civilna družba globoko nezaupanje vsem vladnim institucijam in poglablja politično krizo z abstinenco na volitvah in v javnem življenju.

2. Izločitev parcialnih interesov raznih n-»strok«.
Iz ZLČG bi morali dosledno izključiti parcialne interese posameznih lobijev, ki se nasproti javnosti kažejo kot stroka, ki ima pravico in dolžnost do dajanja (dragih in zamudnih) soglasij, vsaka večja vremenska ujma pa pokaže vsaj strokovno spornost večine teh »soglasij«. Vsa ta soglasja bi morali arhitekti vključiti v »gradbene načrte«.
Če občina ustanavlja za potrebe legalizacije razna delovna telesa ali komisije, jih na svoje stroške.

3. Določitev sestave in upravičenost komunalnega prispevka.
To določilo mora biti v ZLČG jasno in eksplicitno izpisano, sicer bo ponovno prihajalo do različnih praks in številnih krivic. Osnovno izhodišče pri tem je, da se v komunalni prispevek lahko računajo samo stroški opremljanja dotične parcele.
Ta del sredstev bi pripadel občinam.

4. Določitev »stroškov legalizacije«
Najenostavneje bi bilo »strošek legalizacije«, razumljen kot nekakšno nadomestilo, vezati na velikost novogradnje ali adaptacije (npr. 30 evrov/m2 za gradnje do 70 m2, 50 evrov za gradnje do 120 m2 itd). Smiselno bi bilo to uveljaviti zgolj za stanovanjske gradnje, za kmečke gospodarske objekte pa ne.
Ta sredstva bi bila namenjena državnemu proračunu.

5. Natančna navodila strokovnim službam
Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) bi moralo pripraviti natančna navodila za delovanje strokovnih služb občin, UE in drugih inštitucij in zahtevati njihovo dosledno izvajanje. Zato bi morali ta navodila (ali vsaj njihov splošni del) objaviti v javnosti oz direktno posredovati prizadetim, njihovo izvajanje pa nadzorovati.
Obenem bi moral ZLČG določiti MOP kot pritožbeno instanco v procesu legalizacije črnih gradenj.

ZLČG KOT IZHODIŠČE “VRAČANJA DRŽAVE DRŽAVLJANOM”

Črnograditeljstvo nedvomno spada med patološke pojave na relaciji Država – Državljani in pomeni odziv državljanov na slab primer upravljanja države s prostorom na eni ter odtujenosti in zbirokratiziranosti državnih institucij in državnega uradništva na drugi strani.
Problem danes predstavljajo tudi nekatere »stroke«, ki so se uspele vriniti v vrsto zakonov s svojimi posebnimi interesi, zahtevami in pravicami. Tako so postale obrobni privesek velikih plenilskih mrež, zlasti takrat, ko svoja strokovna stališča podredijo raznim interesnim združbam. Največkrat se to dogaja na ravni občin, zlasti pri oblikovanju zazidalnih območij »po naročilu«. Iluzorno bi bilo pričakovati, da bodo ti pojavi izginili sami po sebi, zato je treba njihovo prisotnost v zakonodaji na določen način minimizirati in ponuditi več prostora zdravi pameti in civilni družbi.
ZLČG moramo razumeti kot način vračanja določenih izven-zakonitih dejstev (ki pa še zdaleč nujno nezakonita!) v polje zakonitosti, ne pa nekakšno kaznovanje črnograditeljev. Seveda pa to ne velja za tiste primere, ki dejansko pomenijo uzurpacijo prostora, in to tistega, ki je bil z določeno zakonodajo in akti posebej določen kot »varovano območje«. Taki primeri v zakon o legalizaciji ne sodijo in jih bo treba obravnavati posebej.
Poseben problem pa predstavljajo tudi tisti primeri (mogoče jih je nekaj deset), ki so črnograditeljstvo iz pravnega spremenili v političen problem. Ker gre v večini teh primerov za relativno velika vlaganja, predlagam, da se jih politika loti najprej z zakonodajo o dokazovanju izvora premoženja in dela na črno. Nekaj pa je jasno vnaprej: če politiki ne bo uspelo ustrezno rešiti teh primerov, bo zapravila ne samo svoj ugled, temveč tudi moralno pravico, da pošilja inšpekcije in kazni revežem, ki so brez ustreznih soglasij potegnili nadstrešek nad parkirišče.
Priprava novega ZLČG je torej določen izpit za novo vlado. Bo narejen v interesu državljanov ali odtujene državne administracije?

Emil Milan Pintar
Prof. filozofije in sociologije

Davčne oaze

Kdaj bo razpadla prva davčna trdnjava?

Ljudje se od nekdaj spotikajo ob drobne kamne in majhne težave, nikoli pa jih ne skrbijo razmajane gore in plazovi, ki jih imajo nad seboj in jih resnično ogrožajo. Zato je vsaka oblast na svetu in pri nas varna in lahko mirno spi, dokler nas lahko zamoti z majhnimi skrbmi in radostmi, da ne vidimo največjih težav, goljufij in zlorab ter ponižanj, ki jih trpi večina ljudi. Še nikoli v vsej zgodovini ljudje niso bili tako zasuti in prepojeni s propagandnimi sporočili, ki nam vsiljujejo tuja mnenja, prodajajo storitve in izdelke, celo prepričajo za vojne in tuje interese. Politiki s svojo propagando vred pa so postali le še orodje kapitalskih omrežij s svojimi surovimi interesi pri izkoriščanju večine. Kar oglejmo to na primeru davkov.

Davčne oaze namreč niso naravni prostori z žuborečimi izviri v bujnem zelenju, kjer bi si utrujen popotnik skozi puščavo odžejal, ohladil in spočil. Davčne oaze so tajni bančni računi za naropan in krvav ter neobdavčen denar, vendar ne sredi puščav, pač pa v bleščečih evropskih, ameriških in azijskih velemestih in eksotičnih območjih. Tam so naropane milijarde varne, ker nima tja dostopa in ne vpogleda nobena svetovna in ne državna preiskovalna, tožilska in ne nadzorna služba. Poznavalci razmer v Mreži za pravične davke so izračunali, da je tam skritih od 25 do 35 bilijonov dolarjev, kar predstavlja 15 odstotkov svetovnega BDP-ja! Naši poznavalci ocenjujejo, da se je tam nabralo vsaj 50 milijard evrov, ki so jih iz Slovenije tja skrivaj navlekli naši domači roparji in prevaranti. Če takih davčnih oaz ne bi bilo, bi samo v državah evropske skupnosti vsako leto pobrali 130 do 200 milijard evrov več davkov. Že v enem letu bi ta vsota zadoščala za pokritje vseh lukenj v evropskih bankah!
O tem pa tudi naša oblast mirno molči, ob enem pa si izvršna in zakonodajna oblast z davkarijo vred beli glavo, kako zagotoviti, da bo država posrkala še nekaj centov davka od vsake popite kave in vneto razpreda o uvedbi posebnih blagajn in še o vsem dodatnem nadzoru. Ugibajo in iščejo rešitev, kako naj država nadzira pomoč prijateljev in sosedov pri hišnih opravilih, da bi tudi od tega pobirali davke. In zakaj bi upokojenci brez davkov delali karkoli še zmorejo, če bi s tem ogrožali državni proračun? Vztrajno pa se zapleta pri davku na nepremičnine, kjer bi bogati plačali več, in vedno se konča z izgovorom, da podatki še niso uporabni za tak davek.
Oblast nas očitno še vedno uspešno zamoti, da ne vidimo ogromnega plazu nad nami in nad bodočimi generacijami. To ji uspeva s svojimi sprotnimi vragolijami, seveda pa tudi zaradi naših skrbi za brezposelne v družini, kako naj ubežimo vremenskim ujmam in obvarujemo pridelke za lastno oskrbo na vrtu, da o drugih sprotnih nadlogah niti ne govorimo…

Spoznajmo že enkrat, da smo zaradi davčnih oaz ogroženi in ponižani in so zato tudi naši otroci brez prihodnosti. Brez davčnih oaz ne bi bilo toliko propadlih tovarn in brezposelnosti in ne prepada med revno večino in peščico moralno sprevrženih bogatašev. Posvetna in celo cerkvena oblast je zaradi svojih interesov pokleknila pred kapitalom, zato vzdržuje in varuje tak roparski sistem.

Torej, kdaj bo razpadla prva davčna trdnjava? Sama nikoli. Ne čakajmo na poslednjo sodbo!
Janez Černač

O gospodarskem kriminalu, pokvarjenih politikih in potrebni lustraciji

Penolog Dragan Petrovec, profesor na pravni fakulteti in sodelavec inštituta za kriminologijo je za MMC skušal razložiti, kaj se dogaja in kako javnost dojema procese na področju gospodarskega in političnega kriminala ter izvrševanja kazni.
– o pregonu gospodarskega kriminala:
Še nikoli ni bilo toliko pomembnih ljudi v kazenskih postopkih in tudi obsojenih. Težko je oceniti, ali je javnost pomirjena ali je zgolj krvoločna ter ji ni nikoli dovolj… Spremenil se je naš odnos do nekaterih oblik poslovanja, ki so bile sprva tolerirane, zdaj pa več ne. Pozorno bi morali spremljati, katere stvari, ki jih zdaj preganjajo, imajo klasične znake goljufije ali česa podobnega, katere pa so v poslovnem svetu prepoznane kot klasične oblike bogatenja. Včasih je bilo nepredstavljivo, da bi človek izčrpal podjetje in vrgel na cesto več sto delavcev. Vendar smo ustvarili sistem, ki to omogoča, ne da bi bil kdo za to kaznovan. V današnjem odzivu kaznovalnih organov in ustanov je velika želja, da bi končno naredili red po nekih novih normah. Mislim, da smo postali bistveno bolj občutljivi in vzpostavljamo neko novo kulturo pregona gospodarskega kriminala. Meje pregona se širijo.
– kako javnost dojema ravnovesja:
Javnost je zelo občutljiva, ko gre za druge. Vsak posameznik pa postane občutljiv, ko se sam znajde v postopkih. Politiki tako citirajo določbe zakona o kazenskem postopku o domnevi nedolžnosti, ko so sami ogroženi. Prej jim kaj takšnega ne pade na misel. Podobno je z javnostjo. Ko jih stisnejo, govorijo o človekovih pravicah. Drugače pa jih imajo vsi preveč. To je neka zakonitost, ki jo s pridom izkoriščajo politiki v okviru populizma, s katerim si pridobivajo glasove. V resnici pa je treba zelo hladno in mirno paziti na ravnovesje med pooblastili in maščevalnostjo, med varstvom in standardi človekovih pravic ter to ravnovesje ohranjati, kolikor le zmoremo.
– napadi na pravosodje so lahko zelo nevarni:
Nedopustno je, da nihče od pristojnih ne komentira ravnanj politikov, ki napadajo pravosodje. Na drugi strani tudi ne komentirajo strašno zavržnega ravnanja posameznikov, ki grozijo sodnikom, tudi s sklicevanjem na njihovo sorodstvo, češ, kaj so sodnikovi predniki počeli pred desetletji. Na ta način jih želijo lustrirati. Želeli smo, da se oglasijo tisti, ki imajo moralno in politično moč ter naredijo red, tako da povedo, da se ne sme tako nastopati proti pravosodju. Če bi bil Janša kakor koli zaveden in bi imel pravno državo pred očmi, bi se moral distancirati od množice, ki se poteguje zanj. Množica, ki zahteva kastracijo, ne samo lustracije, je zametek drhali, ki jo zna spreten politik spodbuditi čez rob.
– o lustraciji:
Lustracija v sodstvu je bila izvedena, vendar ne na način, da bi vsakega posebej preverjali, ali je primeren za funkcijo, ki jo opravlja. Prišlo je do nekakšne reelekcije in precej sodnikov se ni več prijavilo na to funkcijo. Šli so v pokoj ali na drugo delovno mesto. Če bi hoteli biti pravični, bi morali izvesti neko drugo lustracijo. Izveden je bil administrativni genocid nad 25.000 ljudi. Ali smo lustrirali ljudi, ki morda niso tvorci načrta, vendar so ga vestno izvajali? Nismo jih lustrirali, temveč jih celo nagrajujemo s trajnimi političnimi mandati in jih celo pošiljamo v Evropski parlament. To je naša lustracija.
*Povzetek pripravil Miroslav Marc