Arhivi Kategorije: 1. Etika in družbene vrednote

Odgovornost, etične norme, družbene vrednote, družbeni odnosi

Brisanje preteklosti – prekletstvo slovenskega naroda

Krilatico, vsakdo, ki ima pet minut časa, se s tem ali onim ukvarja, bi lahko zapisali tudi tako: vsakdo, ki hoče dvigniti svoj politični rejting, se spravi na našo državno preteklost – od navadnega državljana do vidnih politikov, vse do predsednika vlade in tudi države. In žal se nam ta isti vzorec neprestano ponavlja in smo se iz zgodovine bolj malo naučili; to pa ima za posledico razvojni zastoj in narodno neenotnost. Zakaj?

Marijan Lačen v SP Dela o brisanju preteklosti

Zakaj smo Slovenci vse bolj razdvojeni, sprti.

Razdvojenost Slovencev ni slučajna, pač pa jo povzročajo zelo konkretno opredeljive okoliščine in če teh ne bomo spremenili, bomo še naprej in celo čedalje bolj sprti.
Nedaleč stran je manjša država z imenom Švica, ki je gospodarsko izjemno učinkovita in kljub svoji pestri nacionalni in religiozni sestavi ne pozna notranjih razprtij prebivalstva. Njen model demokracije je v vseh pogledih izjemno učinkovit. –> Preoblikujmo našo demokratično ureditev (volitve, sestava vlade, neposreden vpliv volivcev na ravnanja politike, politično kadrovanje) po zgledu Švice, pa tudi z razdvojenostjo ne bo več težav.
Andrej Cetinski

Preberi prispevek!

Zabeležka seje Programskega sveta

Zadeva: Zabeležka prve jesenske seje Programskega sveta SINTEZA-KCD
(27. TK-seja je potekala dne 31. 8. 2021 med 17.00 in 18.30 uro na platformi JITSI)

Uvodna opomba:
Sledeči zapis ni oblikovan kot zapisnik, saj je bila seja, kot običajno prva seja novega ciklusa, namenjena oceni situacije in identificiranju tistih dejstev, ki predstavljajo izhodišča za programsko usmeritev SINTEZE-KCD v sledečem obdobju. Obenem je treba uvodoma poudariti, da je bila razprava izjemno poglobljena in argumentirana, zato jo je njeno povzemanje nedvomno osiromašilo.

1. Kot izhodišče lahko sprejmemo ugotovitev, da Slovenija zadnji dve desetletji zaostaja za primerljivimi državami (Češka, Slovaška, Baltski trojček, itd.). Ob koncu preteklega stoletja je bila Slovenija »zgodba o uspehu«, z boljšimi razvojnimi izhodišči od omenjenih držav. Danes za njimi že zaostaja po večini ključnih družbeno-razvojnih parametrov.

2. Kot značilnost tega obdobja in hkrati razlog za zaostajanje je prav gotovo uvajanje strankokracije namesto demokracije, kar vodi v odtujenost politične nomenklature od državljanov. Ta zaprtost politične elite v strankarske strukture hkrati pomeni, da se politika vse bolj ukvarja sama s seboj, s preigravanjem oblastnih iger, namesto z razvojnimi vprašanji. (Informacija prof. dr. P. Glaviča, da poteka študija o vzrokih zaostajanja. Več informacij bo posredoval pismeno).

3. Zapiranje politike same vase pa vselej spremlja vrsta negativnih pojavov: centralizacija oblasti in/ali kaos, njena privatizacija, vse globlja korupcija, poudarjena ideološka in verska konfrontacija, itd., kar vse vodi na eni strani v pasivizacijo državljanov, na drugi pa v obujanje simpatije do nedemokratičnih sistemov, ki so »probleme reševali« s trdo roko in nasiljem.

4. V razpravi je bilo poudarjeno, da so se s podobnimi trendi srečevale tudi nekatere druge države, npr. Irska, Islandija, deloma tudi Francija in Nemčija. Te države so se v takih primerih (pod pritiskom državljanov in demokratičnih institucij, ki nadzorujejo delo politike), ko so ugotovile, da se njihova politična elita vrti v začaranem krogu oblastnih manipulacij, obrnile neposredno na državljane (začasni suspenz oblastnih institucij) in pogosto mimo zakonodajnih in izvršilnih struktur pričele procese uvajanja »demokratičnih družbenih inovacij«. Praviloma je bil na začetku tega procesa spremenjen sistem volitev, pogosto korekcije ustave, itd., vse s ciljem, da se bistveno prezračijo zatohli kuloarji oblasti in z novimi ljudmi pridobi nove ideje, nove vrednote in nova pravila politične igre. (M. Maček bo v pisni obliki predstavil te procese demokratičnih inovacij v nekaterih omenjenih državah).

5. Vse te ugotovitve vodijo k spoznanju, da Slovenija potrebuje mnogo več kot zgolj zamenjavo sedanje oblasti. Govorimo lahko o nujni potrebi nekakšnega resetiranja oblastnih struktur in (strankarskih) elit. Bistvena sprememba volilnega sistema je nujen začetek tega procesa, ne pa njegov končni cilj. Hkrati pa je bolj ali manj jasno, da niti opozicijske stranke v tem procesu nočejo sodelovati.

6. Sedanje stanje v slovenski družbi je samo po sebi zadosten argument za spremembo volilnega sistema, kar ostaja prioritetna usmeritev SINTEZE-KCD v naslednjem obdobju. Pri tem pa je razprava opozorila še na nekatera ne povsem razumljiva dejstva. Sedanja vlada, ki je s svojim nekulturnim obnašanjem prava sramota za Slovenijo, po eni strani uspešno »kupuje« volilne glasove (razdeljevanje služb svojim privržencem, povečevanje njihovih prihodkov skozi nenadzorovano nagrajevanje, lažne obljube, da bo zasebno zdravstvo učinkovitejše, itd.), po drugi pa z nasiljem nad mediji in drugače mislečimi povečuje nezaupanje in odpor. Vse to nas pripelje do vprašanja, ali se sedanja oblastna struktura zares pripravlja na volitve, ali pa išče nedemokratično pot za ohranjanje sedanje oblasti (npr. z razglasitvijo izrednih razmer in prelaganjem volitev).

7. Nerazumljiva pa je tudi nesposobnost opozicijskih strank, da podprejo demokratično spremembo volilnega sistema. Če se res naslanjajo na državljane, bi v našem predlogu volilnega sistema morale prepoznati svojo priložnost zase in za svoje cilje. Njihovo mencanje v tej odločitvi sili v razmišljanje, da so tudi same ujete v strankokratske obrazce delovanja in da se tudi same boje demokratičnih volitev. Njihova nesposobnost medsebojnega dogovora odpira vprašanje, ali ni v ozadju koketiranje z mislijo na nekakšno »veliko koalicijo« s še več strankokratskega nasilja in še manj demokracije, z dogovorno toleranco do korupcije in ukinjanje preostalih neodvisnih institucij in medijev?

8. Zaradi teh dilem bo morala SINTEZA-KCD v naslednjem obdobju, ob glavnem cilju, spremembi volilnega sistema, več pozornosti nameniti tudi nekaterim drugim projektom. Verjetno so to predvsem naslednja področja:

  • problemi decentralizacije oblasti (švicarski model), vključno z uveljavitvijo Pokrajin;
  • odprava sistemske in drugih oblik korupcije;
  • vstopanje RKC v civilne oblastne strukture;
  • ločevanje izvršne in zakonodajne oblasti in povečevanje upravljavske avtonomije v javnem sektorju;
  • nevarnost privatizacije izobraževanja in zdravstva;
  • nevarnost sistemske korupcije znotraj velikih investicijskih projektov (2TDK, Tretja os, druga nuklearka, itd.)
  • itd.

SINTEZA-KCD bo poskušala na izbranih projektih zbrati ustrezne kadrovske potenciale za korektno, strokovno obravnavo teh vprašanj.

9. Ob ohranjanju demokratične spremembe volilnega sistema kot prioritetnega projekta našega dela pa je treba prvenstveno odgovoriti na vprašanje: je to projekt, ki ga podpirajo opozicijske stranke (in sindikati), s katerimi bomo skupaj nagovarjali državljane, ali pa je to projekt, ki ga bomo vodili brez njihove pomoči, še več, brez njihovega soglasja in toleriranja, še več, tudi proti njim, če bomo ocenili, da so one same zgolj del odtujene politične nomenklature.
Odgovor na to vprašanje bo bistveno vplival na način našega nastopa in na agendo potrebnih nalog (program dela), zato ga moramo poiskati čimprej.

10. Če Sloveniji ne bo uspelo »resetirati« sedanje oblastne strukture oz. z uvajanjem demokratičnih družbenih inovacij zaokreniti smeri razvoja, nas verjetno čaka najprej obdobje kaotičnih konfliktov in pozivanja k »močni vladi« (diktaturi), nato pa dolgo obdobje političnega nasilja, temelječega na brezobzirnem profitnem gonu. Nekakšen nasilni, umazani kapitalizem, sodobna inačica neo-fašizma za polrazvite družbe.

Zapisal: Emil Milan Pintar

Nasilništvo – Kam nas peljejo?

NA JURIŠ, Primož Knez, Dnevnik, 7. september 2021
Horda podivjanih, a dobro organiziranih norcev je ob glasnem tuljenju, huronskem dretju, s palicami z nabodenimi žeblji v rokah in prižganimi baklami sredi mirnega sobotnega poznega popoldneva uletela na malo nogometno igrišče v najbolj mirnem mestu, kar si ga lahko predstavljate, in jurišala na nič hudega sluteče navijače in nogometaše. Kot podivjane zveri so se jih lotili, jih nekaj pošteno pretolkli in se v maniri največjih strahopetcev hitro pobrali. Ni se zgodilo nekje v kakšni zakotni, po brutalnem nasilništvu znani državi, kjer stopnja nasilja, kriminala in umorov za nekaj tisočkrat presega slovensko. Ne, zgodilo se je pri nas, v mirni, lepi, urejeni Škofji Loki, kjer je novica meseca s področja črne kronike, če spuščeni pes ugrizne soseda v nogo.
Horda popolnoma zaslepljenih teoretikov zarot je v petek zvečer ob glasnem vpitju in tuljenju uletela v prostore Televizije Slovenija. Trdili so, da imajo do tega vso pravico, mesece prej so »opozarjali«, da jih noče nihče poslušati, in skrajni čas je bil, da so zadeve vzeli v svoje roke in napadli ustanovo, ki jih noče razumeti.

Kaj imata ta dva dogodka skupnega? Vse. Kažeta, kako globoko smo kot družba zabredli, da se nam prag tolerance za nasilništvo vseh vrst počasi, a vztrajno dviguje. Še več. Mnenjski voditelj in strateški prišepetovalec ministra za gospodarstvo in podpredsednika slovenske vlade je napad na RTV pospremil z besedami, da so si novinarji te ustanove pač sami krivi. Seveda. Kot je baba sama kriva, do jo je mož pretepel. Kaj ga pa ni poslušala!
Kako grozno je, da se vodji Rumenih jopičev, ki delujejo v javnem interesu (!) in pod dolgimi rokavi sramežljivo skrivajo nacistične simbole, ne zgodi prav ničesar, ko zapiše, da je Hitler heroj, da bo hudo, ko oni pridejo na RTV, ne pa zmešani Troha, in ko pozove domoljube k podpori in sponzoriranju militantstva in ustanavljanju desne milice?
Kako smo lahko zabredli tako globoko, da so neonacisti postali biseri in da tudi na drugem političnem polu komaj najdejo kakšno kritično besedo za incident na Kredarici, češ, samo vrnila mu je, on je še hujši?
Seveda je on hujši. Neprestano napadanje za demokracijo pomembnih neodvisnih ustanov, hujskaštvo, načrtna delitev na naše in sovrage, izkoriščanje epidemije (oh, kako zelo smo se motili, ko smo na začetku menili, da nas bo boj proti bolezni združil in poenotil) za ustvarjanje zmede z nedoslednimi ukrepi v ničemer ne pripomorejo k umiritvi razmer. Nasprotno. Če še niste opazili, pa verjetno ste, ljudje so živčni. Nestrpni. Vsega imajo dovolj. Oblast pa to očitno ljubi. Ljubi to eksplozivno mešanico sovražnih čustev, ki smo jih Slovenci očitno sposobni gojiti samo drug do drugega. In nadaljuje za naivno pamet povsem nesmiselno prakso sprejemanja zmedenih ukrepov, ki evidentno vodijo v epidemiološko katastrofo. Ker v ozadju potem lahko mirno vodi ideološki boj, kadrovske čistke in plenjenje državnega premoženja. Na juriš! Na juriš! Na juriš! Pa vzklikajo borci za – kaj že? Za koga? Za katero našo stvar?
»Do kdaj še?« se tudi radi derejo na družbenih omrežjih. Do kdaj še nam bo vladala rdeča drhal na RTV, sodišču, policiji, sindikatih, STA … Res? Do kdaj še? Do takrat, ko bo drhal iz uvodne zgodbe iz Škofje Loke dokončno postala naša nova normala in vzela oblast v svoje roke. Ampak takrat bo prepozno. Zelo, zelo prepozno. Ustavimo norijo, preden dobimo morijo. Na volitvah. Da bomo ostali demokratična država in ne taka, kjer so podivjane horde v službi oblasti sprejemljiva realnost. Saj (še) veste, kakšna je taka družba, kajne?
Primož Knez

Uravnoteženost 2021

RTV SLO ima že kar nekaj časa novega generalnega direktorja Andreja Graha Whatmougha. Nič posebnega, bi človek rekel. Druga politična opcija pač. Pa vendar se na RTV očitno dogajajo zadeve, ki presegajo okvire javne ustanove. Odstavitev direktorice Televizije Slovenije Natalije Gorščak, »čudno« delovanje oz. nedelovanje sveta RTV in še bolj čudno odločanje generalnega direktorja, je čedanje manj nenavadno. Pravzaprav se presenetljivo natančno ujema s to »našo« vlado oz. njenim predsednikom. Mimo predpisov in strokovnega ravnanja, z veliko željo po sesuvanju vsega obstoječega ter oporo na le enega nenadomestljivega človeka, so dogajanja skorajda pravljično zaključena oz. se zaključujejo. To pomeni, da je potrebno zamenjati le še nekaj urednikov, novinarjev ter oddaj in vsi bodo »lepo« poročali o »prekrasno« katastrofalnih rezultatih te vlade. Kot v Andersenovi pravljici Kraljična na zrnu graha, se bo zgodba srečno zaključila in RTV bo lahko v miru poročala le o vsebinah, ki bodo uravnoteženo všečne predsedniku in članom vlade. No, seveda tudi odsotnim članom sveta RTV in vsem, ki ne plačujejo naročnine ter seveda vrhu RKC.
Generalka za čistko na RTV oz. za »čisto RTV« se je očitno začela na STA, pa seveda predhodno na policiji in še kje. Ali je generalka tudi zadnji vdor »anticepilcev« v studio RTV in njihovo večmesečno nadlegovanje zaposlenih? Ali pa je vse to odlična prilika tudi za diskreditacijo vseh petkovih protestnikov in njihovih utemeljenih zahtev? Povod in pokritje za reagiranje proti vsem, zaradi tega očitnega absolutno nesprejemljivega ravnanja Ladislava Trohe in njegovih pristašev, je bil morda celo obisk Andreja Šiške in njegove varde pri predsedniku države. Seveda »velja poskusiti« do kje so meje sprejemljivega in tolerance!
Vsi ti »testi« in »generalke« se zdijo kot voda na mlin avtoritarni vladi in vsem njenim potezam. Verjetno res ni več slučajno geslo: »Čim slabše za vse, tem boljše zame oz. za nas!«
Pravzaprav nas ta politična opcija sili, da bi ploskali rešitvam, kjer si sami natikamo zanko okoli vratu. Nekaterim statistom in gledalcem, ne vem, če redkim, je vse skupaj všeč.
Ne vem tudi, kako daleč je ta in podobna »uravnoteženost« pri nekaterih drugih javnih in državnih institucijah. Za parlament je znano, da je »uravnotežen« in trenutno tudi nesposoben odločanja. Vendar so v njem vsi zelo zadovoljni sami s seboj. Vlada je seveda »polno operativna,« kar pomeni »uravnotežena.« Predsednik države je kot anketno najbolj priljubljen državni organ in posameznik neavtoritativno že sam po sebi najbolj »uravnotežen.« Predvsem s predsednikom vlade seveda. Za ustavno sodišče se zdi, da je z nekima doktorjema, ali z dvojnim doktorjem, z zakasnitvijo tudi še delujoče in ne čisto pod vplivom odlokov vlade, kdaj in kaj smejo delati in kdaj ne. Bojim pa se, da bo slej kot prej tudi US postalo »uravnoteženo.« Danes pač nič ni več nemogoče.
Podobno velja za številne državne organe. Izjeme, o katerih sploh ni več veliko slišati npr. varuh človekovih pravic, Komisija za preprečevanje korupcije in še katere, so vidne in slišno tiho. Kar še politično »štrli« iz trenutne politične situacije in deluje v korist državljanov je npr. informacijska pooblaščenka ga. Mojca Prelesnik, ki pa jo je »seveda potrebno« tudi »malo« plemenito »uravnotežiti,« da bo dala mir.
Ostane še ocena »uravnoteženosti« pravosodja, ki pa se je skoraj ne upam dati. Upam, da ni politika segla tudi na to področje!
Morda pa je res že skrajni čas, da svoje povemo na volitvah državljani. Verjetno tudi ne samo o strankah in o njihovem načinu »uravnoteženosti« v zadnjih 30 tih letih, temveč o novih vsebinah življenja in sobivanja. Pa tudi v okviru oz. pogojih novega načina volilnega sistema. Obstoječ oz. veljaven je namreč dokazano neučinkovit. Zopet je izjema zadnji referendum.
Miloš Šonc, Sinteza

BO 2TDK NOVA ČRNA LUKNJA?

SINTEZA-KCD je bila ena redkih institucij, ki je vztrajno opozarjala na nepravilnosti pri izvajanju projekta TEŠ 6 in zahtevala strikten družbeni nadzor porabe sredstev. Prav na njeno zahtevo je Računsko sodišče opravilo nekatera preverjanja, politika pa je njegove ugotovitve zmanipulirala in zaprla v predale.
Danes je jasno: projekt TEŠ 6 je bil od vsega začetka zgrešen, naslednja leta bo njegova razgradnja stala (s tekočimi izgubami v teku delovanja) približno toliko, kot njegova postavitev. V času gradnje je neznano kam poniknila neznana količina denarja državljanov: ocene se gibljejo med 300 in 500 mio evrov. Nobena vlada in nobena politična stranka danes ni zainteresirana, da bi te stvari razčistila; delo NPU je medlo, omejevano oz. blokirano.

Prav na zahtevo SINTEZE-KCD je Cerarjeva vlada leta 2017 ustanovila Projektni svet za civilni nadzor izvajanja projekta 2TDK (dvotirna železniška povezava Divača – Koper), člane tega PSCN pa je imenovala Šarčeva vlada. V SINTEZI-KCD smo namreč ocenili, da se bo vzorec plenitve javnih sredstev, ki se je oblikoval v projektu TEŠ 6, v projektu 2TDK, ponovil.
PSCN od ustanovitve opozarja na nepravilnosti pri izvajanju projekta. V svojih 4 daljših poročilih vladama (Šarčevi in Janševi) je opozarjal zlasti:

  • Da Investicijski program projekta (IP) ne ustreza sklepom o dvotirnosti proge in je sploh strokovna blamaža, ki ne le omogoča, temveč zahteva številna odstopanja pri organizaciji del;
  • Da je nevzdržno, da sta »na trasi« te železniške povezave dve odgovorni instituciji: investitor, podjetje 2TDK, ki vodi projekt, in Ministrstvo za infrastrukturo, ki že leta »ureja papirje za drugi tir tega drugega tira«. Pri tem se med vsemi institucijami (2TDK, MZI, DRSI in DRI) nepregledno pretakajo kadri in sredstva;
  • V fazi priprav na izvajanje projekta 2TDK so bila porabljena ogromna sredstva (ocena: 70 – 90 mio evrov). Ne Šarčeva ne Janševa vlada oz. njuni Ministrstvi za infrastrukturo nista dovolili neodvisne strokovne evalvacije rezultatov ter korektnosti te porabe;
  • Politika natančno ve, da je pod krinko tega projekta, ki naj bi stal okoli ene Mrd evrov, sprejela odloke, ki vladi dolgoročno zagotavljajo pritok preko 3 (TREH) Mrd evrov. Politika ta dejstva prikriva javnosti;
  • PSCN je vladi opozoril še na približno 40 drugih resnih napak oz. odstopanj, od katerih nas bodo nekatere drago stale (npr. časovno ločena oz. zamaknjena gradnja viaduktov Glinščica I in II – vsaj 30 mio):
  • Razmere v poteku projekta se še naprej slabšajo in postajajo vse bolj nepregledne. Pogodbo za izvedbo »dostopnih cest« je dobilo slovensko podjetje zaradi nizke cene. Pred zaključkom del je priglasilo za 30% zahtevkov za anekse, čeprav se je pokazalo, da so bila nekatera dela opravljena daleč pod normativi (nadzor je pokazal na več mestih neustrezno asfaltno preplastitev, itd.),
  • Politika za vse te pomanjkljivosti in napake ve, prav tako za približno 40 drugih, na katero jo je opozoril PSCN. Vendar jih prikriva pred javnostjo, ki jo zavaja s pol-resničnimi podatki, in lažno trdi, da »projekt poteka gospodarno in transparentno«.

SINTEZA-KCD si vseskozi prizadeva, da bi pridobila korektne in dokumentirane podatke ter na tej podlagi opozarjala vlado, nadzorne institucije (npr. Računsko sodišče) in seveda strokovno in drugo javnost, torej državljane, ki v pretežni meri ta projekt financiramo.
V okviru teh prizadevanj je tudi javno Pismo ministru g. A. Vizjaku, ki je za dogajanje na projektu 2TDK soodgovoren. Pismo je seveda javno po intenciji, saj ga »Delo« ni hotelo objaviti – kot ne objavlja nobene kritične informacije o tem projektu, odkar je sklenjen nelegitimen zaprt informacijski krog: lastnik Dela je tudi lastnik podjetja Kolektor, ki je monopolni izvajalec gradbenih del. Pridobil jih je, ker je bil najcenejši ponudnik – brez upoštevanja aneksov, seveda. Praksa kaže, da Kolektorjeve zahteve za korekcijo osnovne cene z aneksi v teku izvajanja pogodbe dosežejo v povprečju 30 – 50 % povečanja pogodbene cene.
Pismo g. Vizjaku v »Delu« torej ni bilo objavljeno, ga je pa minister dobil direktno in objavljeno je bilo na FB. Nanj doslej (seveda še) ni odgovoril, zato ga v opomniku posebej pozivamo, naj vendar opravi dolžnost, h kateri se je zavezal z zaprisego kot minister.
Zgolj v informativne namene zdaj na Sintezini strani objavljamo tako pismo kot opomnik.

Pismo: GOSPOD MINISTER VIZJAK, SPREJEMAM VAŠ IZZIV!

Opomnik: GOSPOD MINISTER, ŠE VEDNO ČAKAMO VAŠ ODGOVOR!

Odgovor na pismo g. Emila Milana Pintarja glede železniške proge Divača – Koper

Drugo pismo ministru Vizjaku

O naraščajoči družbeni histeriji

Peter Rak komentira vršanje na družbenih omrežjih in pravi, da načelno lahko pozdravimo vsesplošno družbeno dinamiko, če nebi že davno prerasla v prazno žlobudranje in vezanje otrobi. Eden glavnih problemov pa je nivelizacija mnenj, saj se neredko dogaja, da stališče popolnega analfabeta ne šteje nič manj kot stališče strokovnjaka, ki se z določenim problemom ukvarja vso svojo poklicno kariero.

Preberi članek Petra Raka

CIVILNA DRUŽBA IN POLITIČNE STRANKE

Cilj civilne družbe mora biti krepitev organiziranega nadzora nad delovanjem oblasti, tj. vseh relevantnih institucij, političnih strank in politične elite nasploh.

V civilni družbi (CD) se vse očitneje pojavlja predvolilni nemir. Vse več posameznikov iz raznih oblik civilno družbenih gibanj razmišlja o ustanovitvi politične stranke, da bi tako od znotraj spreminjali stanje, ki je vse prej kot zgledno. Očitno tako misli tudi avtor prispevka »V leru ali včasih si je treba tudi umazati roke«.

Volitve se nezadržno bližajo in politične stranke se ukvarjajo le še z bodočo razdelitvijo oblasti. Janša poskuša z obilico (od bodočih generacij ukradenega) denarja kupiti del sredinskih volivcev. V strahu pred njegovim ponovnim uspehom, in z izgovorom, ‘da se na sedanji način upora ne da nič doseči’, nosilci posamezni gibanj razmišljajo o ustanovitvi ‘lastnih’ političnih strank, da bi tako z legitimno oblastjo ‘uredili stvari’.

Tudi, če zanemarimo vprašanje, koliko gre v takem razmišljanju za ‘samoprevaro’,  koliko pa za zgolj politično podjetništvo (politika kot posel), kar pomeni, da gre tem snovalcem novih političnih strank dejansko vendarle predvsem za oblast, ne moremo mimo dveh dejstev: Prvič, da nimajo niti najmanjše realne možnosti, da bi na volitvah uspeli, in drugič, da bi se njihove stranke, če bi se to res zgodilo, že v prvem letu pričele obnašati kot sedanje, že obstoječe, saj je to nujno že po ‘zakonitosti interesnih skupin’. (Grabile bi predvsem oblast, pred interese družbe in državljanov bi postavljale svoje lastne, ‘zasužnjile’ bi poslance, ki bi morali ‘v imenu strankarske discipline’ glasovati po diktatu…) Skratka, v neverjetno kratkem času bi postale del političnih strank, ki so uzurpirale oblast, ukradle državo, uzakonile strankokracijo in zatirajo vse oblike civilnega nadzora nad delovanjem oblasti.

Trezen razmislek nas sili v dva sklepa:
  • Prvič, da je to neprestano drobljenje slovenskih volivcev samouničujoče. Moč civilne družbe ni v tem, da producira vse več neuspešnih strank, ki goltajo enormno energijo njihovih ustanoviteljev za prazen nič in politični fiasko. Cilj civilne družbe mora biti krepitev organiziranega nadzora nad delovanjem oblasti, tj. vseh relevantnih institucij, političnih strank in politične elite nasploh. Posebej to velja za finančne tokove: vsak projekt, (so)financiran iz javnih sredstev bi moral imeti nadzorni organ iz predstavnikov civilne družbe. V upravnem organu (NS ipd.) vsake neodvisne državne institucije (zavoda, šole, bolnice, itd., itd.), bi morala imeti civilna družba odločujoč vpliv in nadzor. Sicer država postane ‘javna hiša’, kot to izvrstno prikaže dr. F. Demšar v svoji študiji (Javna hiša Slovenija). In glej vraga, prav zdaj (predlog zakona o ZZZS) hoče vlada ugrabiti še zadnjo inštitucijo iz rok zavarovancev – (glej več: Ugrabitev zavarovalnice). 
  • In drugič, resetiranje slovenske strankokracije ne moremo doseči z ustanavljanjem novih političnih strank; to strankokracijo samo krepi in utrjuje. Slovenska družba rabi temeljito prenovo, čemur bodo močno nasprotovale prav politične stranke. Začnemo lahko s spremembo volilne zakonodaje, čemur se politične stranke na vso moč upirajo. In ker te spremembe politične stranke ne bodo nikoli sprejele prostovoljno, jo je mogoče doseči samo preko referenduma.

Uporabimo torej kritično energijo civilne družbe za referendum o spremembi volilne zakonodaje, ne za ustanavljanje novih političnih strank. Za tak volilni sistem, da bo zagotovljen odločujoč vpliv državljanov-volivcev pri postavljanju kandidatov in njihovi izvolitvi za poslance – pa tudi kasnejši nadzor njihovega delovanja.

Civilna družba mora postati (in ostati) trajni nadzornik nad delovanjem oblasti(!)

Miroslav Marc, Sinteza

Čas za drugačno demokracijo

Če bi lahko vprašali Slovence, kaj s mislijo o demokraciji v Sloveniji, bi bil odgovor slej ko prej poznan. Seveda bi jih krepka večina odgovorila, da pri nas prevladuje strankarska politika, ki ima bolj malo skupnega z voljo večinskega naroda. In zato večine ne briga politika in se tudi ne udeležuje volitev in referendumov ter posledično ne odloča o ničemer.

Kako te razmere spremeniti, se sprašuje Andrej Dobnikar in odgovarja, da je prvi korak nov volilni sistem…. Več…

Poglej tudi več člankov o razlogih (in možnosti) za spremembo volilne zakonodaje. Tukaj…