Arhivi Kategorije: spl

Odgovornost, etične norme, družbene vrednote, družbeni odnosi

Imperiji ne pozabijo

Imperiji nikoli ne pozabijo, da so bili imperiji.

Pod gornjim naslovom je Delo v sobotni prilogi objavilo obširen intervju z Iztokom Mirošičem,  našim veleposlanikom v ZDA (v nadaljevanju: I.M.), Tega, da številni Slovenci današnji ameriški zunanji politiki nismo naklonjeni, I.M. ne sprejema dobro in zato je večji del intervjuja namenil dokazovanju, da je ta politika še vedno najboljše, kar danes premore zahodna demokracija. Tudi glede ameriške politike v zvezi z vojnama v Ukrajini in Gazi  nima pomislekov, saj naj bi bila njena vloga predvsem varovanje demokracije, v primeru Ukrajine pa tudi zaščita slednje pred  imperialnimi  ambicijami  Rusije. Sicer naj bi se v svetu rojevali trije centri politične moči, od tega je eden demokratičen (ZDA), dva pa sta izrazito avtokratska (Kitajska, Rusija). Slovenija kot majhna in demokratična država ravna torej razumno, da politično podpira ameriško politiko, saj naj bi bila zgolj ta tudi v prihodnje  sposobna varovati  nas pred avtoritarnim nasiljem.

Kar navajam zgoraj, je kratek povzetek sporočila I.M. bralcem njegovega intervjuja, kakor sem ga sam dojel. Več ali manj isto problematiko je v intervjuju obravnaval tudi ugledni  ameriški profesor Jeffry Sachs (J.S.), ki ga je sobotno Delo pod naslovom Vojna je največji posel objavilo letos 9. marca. Ta ocenjuje ameriško demokracijo povsem drugače kot I.M. Po letu 1970 naj bi po njegovem mnenju demokracija  v ZDA doživela velike, za večino neželene spremembe, ki se odražajo predvsem v tem, da sedaj vodenje države prednostno zadovoljuje interese kapitala, korupcija pa je osrednje orodje, s katerim si kapital te prednosti zagotavlja. Tudi vojno v Ukrajini razlaga J.S. drugače kot I.M.  Da je do nje prišlo, naj bi bile v nemajhni meri zaslužne prav ZDA in tudi danes jo še verno usmerjajo v prid njihovemu kapitalu. Tudi z morijo v Gazi se dogaja podobno.

 Kateri od gornjih  dveh zelo različnih razlag ameriške demokracije gre verjeti? Pogosto so v takih  primerih  pomembni tudi interesi razlagalca in zato najprej nekaj o tem. Razlaga J.S. je za aktualno ameriško politiko nedvomno vse prej kot prijetna in si torej njen avtor od nje neposrednih koristi ne more obetati, prej nasprotno. V intervjuju pravi o svojih motivih tudi naslednje: »Rad bi doživel globalni mir. Mislim, da bi morali spoštovati drug drugega in živeti v miru, ne pa seštevati, kdo je številka ena,..«. Nasprotno od J.S. ima I.M. spričo posla, ki ga opravlja, upoštevanja vreden motiv za to, da prikazuje ameriško politiko lepše, kot si zasluži. Sodeč po kriteriju »osebni motiv« lahko torej domnevamo, da je razlaga ameriškega profesorja ustreznejša od te, ki jo je ponudil naš veleposlanik.

V intervjuju I.M. izpostavlja vse dobro, kar so ZDA v prejšnjem stoletju, še predvsem med obema svetovnima vojnima, storile za preostali svet in tudi za nas Slovence. Temu mnenju ne gre oporekati.  Ameriška demokracija, temelječa na protestantskih vrednotah, nam je bila tudi koristen vzor učinkovitega in poštenega upravljanja države. Žal pa se je to ureditev proti koncu prejšnjega stoletja pričelo močno spreminjati z uveljavljanjem novih družbeno-ekonomskih usmeritev, poznanih kot neoliberalizem. Ta se predvsem zavzema za čim več »svobodnega« trga, šibko državo in nizke davke, bogatenje pa obravnava kot osrednji motiv poslovnega delovanja in tudi kot vrednoto. Med prvimi in zelo pomembnimi ukrepi, ki se jih je zaradi uveljavljanja  usmeritev neoliberalizma po letu 1970 izvedlo v ZDA, je bilo radikalno znižanje obdavčitev visokih dohodkov, zaradi česar so se tudi socialne razlike močno povečale. Največja žrtev neoliberalizma pa je demokracija: učinkovito in pošteno upravljanje države v korist večine je pospešeno slabilo v korist politike, ki prednostno zadovoljuje interese kapitala. Kot omenja J.S., je politična korupcija postala eno osrednjih orodij tega upravljanja; s tem se je močno prizadelo tudi splošne družbene vrednote, pa tudi pravno državo.

Po ameriških neoliberalnih političnih spremembah se zgledujejo tudi evropske države. Njihova demokracija tako vse slabše deluje, posledice pa se boleče odražajo predvsem v razvojnem zaostajanju Evrope. V nekaterih pogledih, še predvsem v povezavi z vojnama v Ukrajini in Gazi, pa je evropsko politiko sploh težko razumeti.

Naj kratko povzamem zapisano. Ameriška demokracija, ki jo v svojem intervjuju propagira I.M., je še pred nekaj desetletji dobro delovala in bila številnim državam vzor dobre družbene ureditve. Pod vplivom neoliberalizma pa  se je po letu 1970 preoblikovala v politični sistem, ki demokratične vrednote vse manj spoštuje, predvsem pa koristi večine podreja interesom kapitala. Sistem je tudi upravljavsko vse prej kot učinkovit in mu  zato avtokratska politika vse uspešneje konkurira. Ena prednostnih nalog zahodnega sveta naj bi zato bila prenova demokracije na temelju za večino sprejemljivih vrednot (poštenost, solidarnost, učinkovitost…).

Andrej Cetinski

Referendum o preferenčnem glasu

Danes objavljamo odličen članek dr. Mirana Mihelčiča, ki se tako kot mi zavzema za demokratizacijo volilnega sistema oz. za uveljavitev kombiniranega sistema volitev poslancev v DZ. Strinjamo se tudi v prepričanju, da samo uvedba preferenčnega glasu (PG), zlasti, če naj bi bil ta relativen in neobvezen, kot želijo politične stranke, ne prinaša nobene prave izboljšave sedanjega sistema.

Toda v SINTEZI-KCD in Nacionalnem svetu za spremembo volilnega sistema razumemo posvetovalni referendum, kot priznanje, da je volilni sistem tako pomemben, da morajo o njem odločati državljani, ne (samo) politične stranke. Obenem pa je jasno, da je PG tudi sestavni del kombiniranega volilnega sistema. Boj za uvedbo celotnega kombiniranega sistema se bo zares začel šele po referendumu, če bodo državljani na referendumu podprli zahtevo po spremembi. Zato mi v pozivu, ki ga objavljamo, pozivamo državljane k volitvam in glasovanju ZA spremembe – torej ZA UVEDBO PREFERENČNEGA GLASU.

POZIV: Glasujmo ZA preferenčni glas

dr. M.M.: PG za okrepitev strankokracije!?

še komentar Andreja Cetinski

Kolega Miran, tokrat nimaš prav: ENAKA IZHODIŠČA, RAZLIČNI ZAKLJUČKI

 Dvojna praksa zdravnikov

Zlo, ki ohranja čakalne dobe

Dvojna praksa »dvoživkarstvo« je izvajanje zdravstvenih storitev javnega zdravnika pri dveh ali več izvajalcih zdravstvene dejavnosti, kadar pri enem od izvajalcev zdravnik dela kot zasebnik ali je sam nosilec zasebne dejavnosti.
Za škodljivo dvojno prakso pa ne moremo šteti, kadar zdravnik v drugih ustanovah dela na podlagi pogodbe med njegovo in drugo ustanovo in je za dodatno delo plačan od svoje ustanove na način, ki je v veljavi za njegovo redno zaposlitev. Pa tudi ne delo javnega zdravnika v raziskovalni in pedagoški dejavnosti ter drugih dejavnostih, ki ne zajemajo neposrednega dela z bolniki.

Razlika v poslanstvu zdravnikov v javni in zasebni dejavnosti:
Poslanstvo javnega zdravnika je skrb za zdravje in dobrobit vseh njegovih pacientov, ne glede na njihov socialni status ali finančne zmožnosti. Plačilo storitve je v ozadju, saj zdravniku dohodek zagotavlja javni plačnik. Za razliko od tega je cilj zasebnega zdravnika ustvariti dobre poslovne rezultate z izvajanjem zdravstvene oskrbe za tiste paciente, ki jo lahko plačajo. Njegovo delo s pacienti zaznamuje podjetniški interes za maksimiranje dobička, saj je podrejen delovanju trga.

prof. dr. Dušan Keber: Dvojna praksa zdravnikov: zlo, ki ohranja čakalne dobe

Rekordno leto za banke

Kdaj bo naša država zbrala pogum in primerno obdavčila izjemni dobiček bank in tako zbrana sredstva namenila kot odškodnino nekdanjim domačim lastnikom bank in njihovih obveznic, ki jih je pred leti povsem neupravičeno razlastila.

Andrej Cetinski komentar članek objavljen v Delu objavljen 11. maja:

Rekordno leto 2023 je še izboljšalo odpornost bančnega sistema.

Članek z gornjim naslovom sta pripravila sodelavca Banke Slovenije dr. Primož Dolenc in dr. Meta Ahtik. Članek vsebuje informacije, ki so za poslovne banke nedvomno koristne, povprečnemu bralcu pa so manj zanimive, nekatere pa tudi težje dojemljive. Z bankami sicer več ali manj vsi poslovno sodelujemo in zato nismo brezbrižni do tega, kaj se z njimi dogaja. To, da so čedalje bolj odporne, je nedvomno za vse koristno. V zvezi z njihovim poslovanjem so sicer za javnost zanimive še tudi druge zadeve. Ena teh je gotovo to, kako jim je lani uspelo ustvariti izjemno velike dobičke, saj je njihova povprečna donosnost na kapital znašala kar 20%, to je enkrat več kot leto poprej, ki je bilo zanje tudi uspešno. V bančništvu se na sploh dogajajo zanimive spremembe, ki jih kot nekdanji bančni delavec še vedno z zanimanjem spremljam. Nekaj svojih pogledov na to problematiko predstavljam v naslednjih vrsticah.
Najprej naslednje. Zbiranje denarnih prihrankov ter posojanje (kreditiranje) tako zbranih sredstev sta še vedno osrednja dejavnost bančništva. Oglejmo si nekaj številk, kaj se glede tega v našem bančništvu dogaja poslednja leta. Lani ob koncu leta je bila skupna vrednost njegovih kreditnih naložb 25,6 milijarde evrov, kar je odstotek manj, kot je bilo teh naložb pred desetimi leti. V istem obdobju desetih let so se bančne vloge, torej v njih zbrani prihranki, povečale za 17,6 milijarde evrov (za 85%), od tega vloge čez noč kar za 22,4 milijarde. (Vezane vloge so se torej zmanjšale za 4,8 milijarde). To so nedvomno pomembne spremembe, ki jih je pretekla leta doživelo naše, podobno pa tudi celotno evropsko bančništvo. V tej zvezi se porajata vsaj dve vprašanji, enkrat to, kaj je povzročilo omenjene spremembe in kaj banke počno z izjemnimi finančnimi presežki, ki jih ne uspejo naložiti v obliki kreditov.
Najprej o drugem od gornjih vprašanj. Poslovne banke držijo finančne presežke na svojih računih pri Evropski centralni banki (ECB), ta pa je tako zbrana sredstva preteklo desetletje z nakupi vrednostnih papirjev (obveznic) dolgoročno in ob minimalni obrestni meri posojala državam EU za pokrivanje njihovih proračunskih primanjkljajev. Lani ob koncu leta je imela takih naložb v spoštljivi vrednosti 4.700 milijard evrov.
Še odgovor na drugo gornje vprašanje, torej o tem, kaj povzroča v bančništvu tolikšne finančne presežke, da je v preteklem desetletju lahko pomembno sodelovalo pri financiranju proračunov držav EU. V tem primeru je pojasnilo bolj splošne narave in pravi, da je omenjene spremembe povzročila neoliberalna politika evropskih držav, temelječa na šibki državi, nizkih davkih, prostem trgu in osebnem bogatenju (pohlepu) kot splošni vrednoti. Neoliberalizem se najbolj problematično odraža v neučinkovitem in skorumpiranem upravljanju države, njegove posledice pa so predvsem pešanje konkurenčnosti gospodarstva, slabitev socialne države, velika zadolženost države ter bogatenje enega dela prebivalstva ob sočasnem siromašenju večine.
V letu 2022 izvedena ruska invazija na Ukrajino je v evropsko ekonomsko okolje vnesla velike spremembe, še posebno v energetski oskrbi. Ena njenih posledic je bil tudi močan porast inflacije. Čeprav je šlo v tem primeru za ponudbeno inflacijo, se je ECB nanjo odzvala z močnim dvigom obrestnih mer: pred invazijo poslovnim bankam za njihove finančne presežke obresti ni plačevala, sedaj pa jih plačuje po stopnji 4% letno. V tem primeru se vsaj po mojem razumevanju z obrestnimi merami prednostno preprečuje odliv finančnih presežkov iz bančništva, kar bi ta čas nedvomno otežilo vodenje denarne politike, dodatno pa tudi pospeševalo inflacijo.
Zadnji dve leti v evropskem bančništvu večjega naraščanja finančnih presežkov ni več zaznati in tako tudi ECB svojih naložb v državne obveznice sedaj ne povečuje, prej nasprotno. Tudi sicer s to obliko »proračunskega« bančništva v prihodnje ne kaže računati; veliko bolj smiselno je opustiti sedanjo neoliberalno politiko nizkih davkov in šibke države. Če EU ne bo v tem smislu spremenila svoje politične naravnanosti, bo gotovo razvojno vse bolj zaostajala.
Za zaključek še o izjemnem dobičku, ki ga je lani ustvarilo naše bančništvo. Za ta uspeh je nedvomno predvsem zaslužna ECB, omogočila pa ga je z omenjenim dvigom obrestnih mer; ta namreč bankam sedaj prinaša visoke prihodke od prej neobrestovanih finančnih presežkov, pa tudi višje obrestovane kreditne naložbe jim dobiček povečujejo. Pričakovati je bilo, da bodo primerno porastle tudi obrestne mere, ki jih banke za vloge priznavajo vlagateljem. Pa tega niso storile in tako tudi ta čas še vedno žanjejo visoke dobičke na račun istih dejavnikov, ki so jim tako obogateli lansko poslovno leto. Naša država ne bi ravnala pravno sporno, če bi ta izjemni dobiček bank primerno obdavčila in tako zbrana sredstva namenila kot odškodnino nekdanjim domačim lastnikom bank in njihovih obveznic, ki jih je pred leti povsem neupravičeno razlastila. Pa tega ne bo storila; za kaj takega je potreben pogum, ki ga naša politika ne zmore.
Cetinski Andrej, Sinteza

ZAKAJ OBKROŽITI “ZA” NA REFERENDUMU O PREDNOSTNEM GLASU

Uvedba prednostnega glasovanja pomeni, da volivec ne izbira samo med listami kandidatov, temveč tudi med kandidati na tisti listi, za katero glasuje.
Polnokrvni so samo tisti prednostni glasovi, ki odločajo o tem, kdo je izvoljen za poslanca in kdo ne. Izvoljeni so tisti kandidati, ki dobijo več prednostnih glasov. To pa je bistvo absolutnega prednostnega glasu.
Drugače povedano, ob relativnem prednostnem glasu imajo odločilen vpliv na izvolitev poslancev politične stranke, ob absolutnem pa volivci. Sicer pa, zakaj bi bila neka politična stranka zainteresirana, da pomaga k izvolitvi tistih svojih kandidatov, ki imajo manjšo podporo med volivci?!
Neupoštevanje volje volivcev izražene na referendumu bi lahko primerjali z logiko: vprašajmo volivce kaj mislijo, naša odločitev pa je že v naprej znana in ni odvisna od izida referenduma. Seveda bi bilo takšno stališče skregano z voljo večine, pa tudi po ustavi ne bi bilo treba dolgo brskati, da bi našli določbo, ki je v tem primeru kršena: Slovenija je demokratična republika določa že 1. člen ustave.
Vse o referendumu o prednostnem glasu v prispevku profesorja ustavnega prava dr. Cirila Ribičiča »Polnokrvni prednostni glas«.

Ali lahko Mario Draghi še drugič reši Evropo?

Mario Draghi je bil v obdobju 2011-19 guverner Evropske centralne banke (ECB) in takrat je v njenem delovanju uvedel pomembne spremembe, ki so državam EU veliko pomagale pri obvladovanju finančne krize, v katero so zašle po letu 2009. Ta čas pripravlja po naročilu evropske komisije predlog razvojne strategije EU, ki naj bi tudi v prihodnje njenemu gospodarstvu zagotavljala prepotrebno konkurenčnost. Ključne razvojne smeri, za katere se zavzema, so očitno že dovolj znane in Jože P. Damijan (v nadaljevanju: JPD) jih je bralcem predstavil v naslovni kolumni, ki jo je Dnevnik objavil 26.4.2024. Zaključil jo je z zanimivo idejo, da bi namreč Draghiju veljalo dati priložnost, da postane prihodnji predsednik evropske komisije.
Na kolumno JPD se je v Dnevniku 30.4.2024 odzvala dr. Jasminka Dedić (v nadaljevanju: JD). Je kritična do tega, za kar se zavzema JPD, še posebno neugodno pa ocenjuje Draghija. V zaključku svojega zapisa celo pravi, da bi bil naslov Damjanove kolumne bližje resnici, če bi se glasil »Ali bomo Draghiju dali drugo priložnost, da uniči EU«.
Vsebina, ki jo JPD predstavlja v svoji kolumni, po mojem mnenju zasluži podporo. Zakaj jo JD ocenjuje drugače, je težko reči, domnevam pa, da prihaja v tem primeru do razhajanj tudi zaradi razlik v razumevanju neoliberalizma in vloge države pri zadovoljevanju družbenih interesov. O tem, kako sam dojemam ta aktualna vprašanja, bom nekaj več povedal v naslednji vrsticah, saj naj bi to pripomoglo k boljšemu razumevanju obravnavane problematike.
Najprej nekaj o neoliberalizmu. Po razpadu Sovjetske zveze je ta postal osrednja politična in ekonomska paradigma zahodne demokracije z močnim vplivom na družbena in ekonomska dogajanja. Njegove osrednje usmeritve so: čim več svobodnega (nereguliranega) trga, šibka država z nizkimi davki ter bogatenje (pohlep) kot motiv delovanja in tudi kot vrednota. Osebno mi je bolj kot neoliberalizem blizu politična usmeritev, poznana tudi kot socialno-tržno gospodarstvo; ta se zavzema za močno državo, ki se jo učinkovito in nekoruptivno upravlja v korist večine, poštenost in solidarnost pa sta njeni prevladujoči vrednoti. Ta tip družbene ureditve so po 2.svetovni vojni v Evropi najdosledneje razvile skandinavske države, a so se tudi te v zadnjih letih navzele nekaterih neoliberalnih veščin.

V Sloveniji smo pri upravljanju države pričeli aktivno udejanjati neoliberalne usmeritve po letu 2004. Pet let kasneje smo bili že v finančni krizi, podobne usode pa so bile deležne tudi številne druge države v EU. Med pojavnimi oblikami takratnih kriznih razmer kaže v tem primeru izpostaviti naslednje: a)v bankah so se kopičili veliki finančni presežki bogatejših slojev prebivalstva, ki so se neugodno odražali v zmanjšanem tržnem povpraševanju ter nižji gospodarske rasti; b) povpraševanje po bančnih kreditih je bilo skromno in spričo visokih prihrankov (depozitov) so se v ECB kopičili obsežni likvidnostni presežki bančništva; c) zaradi nizkih davkov in povečanih izdatkov države, ki so jih pogojevale krizne razmere, so močno porastli proračunski primanjkljaji držav; d)socialne razmere so se v večini držav opazno slabšale.
Kriza po letu 2009 je imela znanega povzročitelja, to je neoliberalizem. Pri njeni sanaciji je imel pomembno vlogo Draghi, takratni guverner ECB. Njegova zasluga je namreč, da se je pričelo izjemne finančne presežke, ki so se kopičili v ECB, uporabljati za financiranje proračunskih primanjkljajev držav v EU. Seveda jim denarja ni bilo možno pokloniti, pač pa ga je ECB državam posojala z odkupovanjem njihovih obveznic z dolgoročno zapadlostjo in minimalnimi obrestnimi donosi. Leta 2022 je ECB imela takih naložb v vrednosti 4.900 milijard evrov, kar ustreza 30% današnjega BDP EU ali zaokroženo 14.000 evrov na prebivalca v državah, ki uporabljajo evro. Nedvomno gre za številko, ki dopušča trditev, da je ECB po letu 2011državam EU nudila pomembno pomoč pri financiranju njihove proračunske potrošnje, s tem pa tudi pri obvladovanju ekonomske krize, s katero so se soočale.
Danes gornja rešitev ni več uporabna, saj so spremembe splošnih gospodarskih razmer po ukrajinski vojni vplivale tudi na finančne presežke v bankah; njihovega naraščanja namreč ni več zaznati, celo nasprotno, in ECB utegne imeti celo težave s financiranjem njenih obstoječih zalog državnih vrednostnih papirjev. Države EU torej s podporo ECB pri financiranju proračunskih primanjkljajev v prihodnje ne morejo računati. Tega zahtevnega problema slej ko prej ne bo mogoče drugače razrešiti kot tako, da se opusti neoliberalno politiko nizkih davkov; ta sprememba bo sicer deležna velikega nasprotovanja, a če se je ne bo kmalu izvedlo, bo zahodni model kapitalizma resno ogrožen.
Kitajska je zadnja desetletja razvojno najbolj uspešna država predvsem zato, ker dobro izrablja prednosti tržnega gospodarstva in zavrača neoliberalne usmeritve. Tudi ZDA se neoliberalizmu postopno že odrekajo (predvsem glede ekonomske vloge države in «svobodnega« trga, ne pa tudi obdavčevanja), kar bo postalo še bolj očitno, če bo na njihovih jesenskih volitvah zmagal Trump. Le vodstveni organi EU se glede tega za sedaj ne opredeljujejo in vztrajajo pri ravnanju, kot ga narekuje neoliberalizem. V delovanju EU je torej nujen zasuk: potrebujemo močno zvezo držav, ki se jo učinkovito upravlja v korist vseh njenih članic. Verjamem, da bo k tej spremembi v politiki EU prispeval tudi Draghi z omenjeno strategijo. Še koristneje bi bilo, da dobi možnost to strategijo tudi udejanjiti, saj je z delom v ECB in kasnejšim vodenjem italijanske vlade dokazal, da je vešč vodenja najbolj zahtevnih sistemov. Če namreč pri vodenju EU ne bo prišlo do radikalnih sprememb, se tej za prebivalstvo Evrope vse bolj potrebni povezavi držav nič dobrega ne obeta.
Naj se za zaključek vrnem k ocenam, ki jih je v svoji objavi v Dnevniku o Draghiju in kolumni JPD navedla dr. Jasminka Dedić. Vabim jo, da ta moj prispevek prebere in upam, da bo v njem našla vsaj nekaj argumentov za to, da omili svoje ocene Draghija in s tem posredno tudi Damijana.
Andrej Cetinski, Sinteza-KCD

Palestinsko vprašanje in prihodnost sveta

Avtor članka z gornjim naslovom je Vojko Volk (v nadaljevanju: VV). V njem predstavlja svoje poglede na ta čas ključna mednarodna razmerja v svetu, to sta še predvsem vojni v Ukrajini in Palestini. Ker je avtor zaposlen v kabinetu predsednika vlade kot državni sekretar za zunanjo politiko, domnevam, da se v njegovih razlagah pristno odražajo sedanje zunanje-politične usmeritve naše države in so tudi zato zanimive in aktualne.
Če sem članek prav razumel, naj bi demokracija danes imela vlogo dejavnika, ki izjemno vpliva na politična razmerja v svetu. Njena osrednja vrednost naj bi bila po mnenju VV v tem, da nikomur ne daje »prednosti zgolj zato, ker je določene rase, vere, spola, ideologije ali bolj ljubi svojega samodržca«. Če jo tako pojmujemo, demokracija nedvomno še vedno dobro ali vsaj na zahodu celo vse bolje deluje, v Rusiji pa precej slabše. Sam pa dojemam demokracijo po vsebini precej drugače. Po mojem razumevanju gre pri njej za model upravljanja države, ki se od avtoritarnega upravljanja razlikuje predvsem po tem, da državo upravlja učinkovito in pošteno v korist večine, ne pa prednostno v korist kapitala in tudi ne koruptivno.
Po razlagi VV so torej ZDA še vedno lahko vzor demokratične države, po mojem razumevanju pa se je zaradi prevlade neoliberalne paradigme (čim več trga ob šibki državi, nizkih davkih in pohlepu kot vrednoti) njihova demokracija po razpadu Sovjetske zveze močno izrodila; še vedno sicer uporablja demokratične mehanizme (volitve in podobno), a si jih je kapital do te mere podredil, da danes država prednostno zadovoljuje njegove interese. Slednje žal ne velja le za ZDA, pač pa v nemajhni meri tudi za EU in našo državo.
Vsebino in vlogo demokracije razumeva torej z VV različno. Te razlike so slej ko prej tudi pomemben razlog, da dojemava različno tudi današnje ključne mednarodne probleme , kot sta že omenjeni vojni v Ukrajini in Palestini. Za ti vojni VV pravi, da je z njima svet na prelomnici, saj v njiju »…odločilne vloge ne igrajo več demokracije, torej ne Amerika in ne demokratični zahod, ampak Rusija in Kitajska, ki na svet ne vplivata s ponujanjem svoboščin, temveč z vojaško močjo….«. V podporo tega mnenja ne navaja nobenega argumenta, kar niti ne preseneča. Je pa sicer na voljo nekaj tehtnih argumentov, da so vojno v Ukrajini izzvale ZDA in tudi morije v Palestini bi ne bilo brez njihove podpore. Ta pogled je nedavno obširneje predstavil ameriški ekonomist Jeffrey Sachs v intervjuju, ki ga je Delo objavilo 9 marca. Njegovemu mnenju se tudi sam pridružujem. Še več, verjamem, da bi se obe moriji, če je do njiju že prišlo, lahko hitro končali, če bi le ZDA podprle njuno mirno razrešitev. Tega zavzemanja za mirno reševanje obravnavanih sporov pa ne gre razumeti, da podpiram Putinovo oligarhijo, saj verjamem v prednosti pristne, to je z neoliberalizmom neokužene demokracije.
O takih političnih pogledih , kot ga zgoraj navajam, ima VV prav zanimivo mnenje. Zapisal je namreč, da »..levi in desni skrajneži vedno najdejo krivce v Ameriki, Natu in EU, torej izključno tam, kjer je demokracija«. Za to ravnanje je ponudil tudi razlago. Tako pravi, citiram: »Vse skrajneže druži nesposobnost presoje z zdravim razumom, ker jim razum zamegljuje ideologija«. Trditvi, da ideologija zamegljuje razum, je težje pritrditi. Je pa nekaj podobnega sposobna povzročiti politika, konkretno tako, da z aktivno propagando pri ljudeh ustvarja občutek ogroženosti in sovraštva, slednje pa potem izzove njej želene odzive javnosti. Ta pogled utegne biti v pomoč pri razumevanju, zakaj zahodna politika vključno z našo ta čas tako zavzeto spodbuja sovraštvo do Rusije in nas prepričuje, da nas ta država vojaško ogroža; po taki propagandni »obdelavi« namreč ljudje lažje pristajamo na neprivlačna politična ravnanja, kot je ta čas zavzemanje za okrepljeno oboroževanje.
Naj zaključim z naslednjim. Že lep čas imam težave z razumevanjem zunanje politike sedanje vlade, pri čemer me neprijetno preseneča predvsem njena pohlevna podpora ameriškim interesom in odsotnost podpore mirnemu končanju vojne v Ukrajini. To njeno ravnanje me po razlagi, ki nam jo je ponudil VV v naslovnem članku, sedaj manj čudi.
Andrej Cetinski

Polnokrvni prednostni glas

Ciril Ribičič: Uvedba prednostnega glasu za državnozborske volitve je dober predlog, seveda pod pogojem, če bo prednostni glas polnokrven, odločilen. Predlagano referendumsko vprašanje se glasi: »Ali ste za to, da se za volitve poslank in poslancev v državni zbor Republike Slovenije uvede preferenčni glas, ki bo zagotovil odločilen vpliv volivcev na izbiro poslanca?« Morda bo kdo trdil, da gre pri tem za uvedbo relativnega prednostnega glasu. Vendar takšna logika ni prepričljiva. Prednostni glas mora biti absoluten, če naj bi, kot pravi referendumsko vprašanje, zagotavljal odločilen vpliv volivcev.

Razlika med relativnim in absolutnim prednostnim glasom je velika. Ob relativnem prednostnem glasu imajo odločilen vpliv na izvolitev poslancev politične stranke, ob absolutnem pa volivci!
Beri utemeljitev!

VOLILNI SISTEM – REFERENDUM JE NUJEN

Volilni sistem v Republiki Sloveniji je bil sprejet v Državnem zboru Republike Slovenije praktično ob osamosvojitvi. Že večkrat so bile dane pobude o njegovi temeljiti prenovi, iniciative pa so prihajale zlasti iz vrst nepolitičnih sredin, saj je le 18 % državljanov Republike Slovenije menilo, da je obstoječ volilni sistem ustrezen. Žal politične stranke do danes niso želele nikakršnih sprememb, saj jim obstoječ volilni sistem daje vse možnosti, da dobesedno manipulirajo s prvim členom Ustave Republike Slovenije in na ta način vidijo samo svoje strankarske interese. Le-ta namreč eksplicitno govori o tem, kakšna naj bo naša družbena ureditev, ko pravi »Slovenija je demokratična republika«. Demokratična torej, kjer je vladavina, vladavina ljudstva. Pa je v naši domovini ljudska volja dominantna pri izvolitvi predstavnikov ljudstva v najvišje organe domovine? S kateregakoli zornega kota bomo ocenjevali zahtevo omenjenega prvega člena Ustave Republike Slovenije, bomo ugotovili, da temu ni tako. Naj ob tej trditvi navedemo samo nekaj primerov, čeprav v tem prispevku ni mogoče poseči v detajle obstoječe volilne zakonodaje in to tudi ni namen tega prispevka. Osnovni namen je namreč opozoriti državljane Republike Slovenije, kje se skrivajo elementi manipulacije z volivci.

Če v grobem navedemo temeljne faze volilnega postopka, bomo ugotovili, da so to: evidentiranje kandidatov, volitve kandidatov, uradni volilni rezultati, javna razglasitev volilnih rezultatov. Dosedanje izkušnje so pokazale že vrsto manipulacij političnih strank predvsem pri upoštevanju volilnih rezultatov, saj jim obstoječ volilni sistem daje odprte roke pri njihovi končni izbiri izvoljenih kandidatov za zasedbo položaja v Državnem zboru. Obstoječ zakon namreč dopušča, da določen kandidat stranke, ki je prejel manj glasov od drugega kandidata te iste stranke, postane član Državnega zbora. Namreč, stranka sama odloča o tem, kdo dejansko bo poslanec. Namreč, zastarel in kompliciran algoritem rezultatov volitev, zahteva dolgotrajno proučevanje in s tem povezane možne manipulacije. Torej, kljub temu, da volivci namenijo več zaupanja določenemu kandidatu, stranka lahko ignorira dejanski volilni rezultat in izbere kandidata, ki je dobil manj glasov volivcev. Kako blizu je takšna odločitev  politične stranke izraženi volji volivcev, lahko bralci sami presodite.

S tem problemom je praktično v neposredni zvezi tudi 143. člen Ustave, ki govori o pokrajinah kot o homogenih delih države. Ker pa so do sedaj vse vlade in Državni zbor praktično ignorirale realizacijo tega člena, prihaja na volitvah (tudi) do situacije, ko ni niti približnega razmerja med številom izvoljenih poslancev in velikostjo teritorija od koder prihajajo, oziroma s številom volivcev.

Obstoječi volilni sistem ne zavezuje izvoljenih poslancev, da kadarkoli poročajo svoji volilni bazi o problematiki, ki jo v organih obravnavajo. Še manj pa, da prisluhnejo mnenjem in zahtevam svojih volivcev in da to prenesejo, bodisi organom svoje stranke, bodisi organom, kjer bi naj kot izvoljeni poslanci delovali (npr. Državni zbor).

Še manj kot prej navedeno pa je dejstvo, da naš volilni sistem ne predvideva odpoklica poslanca, ki ne izpolnjuje pričakovanj volivcev predstavljenega volilnega programa na podlagi česar je bil izvoljen. Pa tudi zaradi neaktivnosti ali iz moralnih razlogov. Skratka, vsestransko so nedotakljivi. Če k temu dodamo še dejstvo, da obstoječ volilni sistem omogoča, da so izvoljeni poslanci lahko izvoljeni praktično neomejenokrat, potem so demokratična načela obstoječega volilnega sistema močno vprašljiva. Tudi stopnja izobrazbe poslancev in s tem zahteva po osnovnem znanju in razgledanosti nikjer ni predpogoj za kandidaturo in s tem za izvolitev v Državni zbor.

Navedena dejstva zahtevajo sprejem novega volilnega sistema, ki je v skladu z ustavno določbo iz 1. člena Ustave Republike Slovenije in 3. člena Ustave o tem, da ima v Republiki Slovenije oblast ljudstvo. Glede na predhodno omenjena dejstva, da politične stranke do sedaj niso želele nikakršnih sprememb obstoječega volilnega sistema, sta civilna iniciativa SINTEZA KCD in NSVS (nacionalni svet za spremembo volilnega sistema) pripravili predlog Zakona o volilnem sistemu že pred nekaj leti. Gre za predlog kombiniranega volilnega sistema, ki je bil ob zadnjih volitvah predstavljen vsem političnim strankam. Le-te so bile odklonilne do osnutka predlaganega zakona. Pogojno sprejemljiv za njih je bil le preferenčni glas, vendar brez obvezne klavzule.

Vsa predhodno navedena dejstva nujno kličejo po spremembi obstoječega volilnega sistema, če želimo po tolikih desetletjih realizirati zlasti zahteve iz 1. in 3. člena Ustave Republike Slovenije. Pri tem je potrebno sprejeti uveljavitev osnutka predloga Zakona o volitvah, ki sta ga pripravili predhodno navedeni civilni instituciji. Glede na že omenjen negativen odnos političnih strank do predlaganih sprememb volilne zakonodaje je spremembo potrebno izvesti na osnovi referenduma. Ali posvetovalnega ali zakonodajnega, o tem pa naj odločijo ustrezni državni organi, oziroma Državni zbor.

V Mariboru, 23. 3. 2024                                                       zasl. prof. dr. Dušan Radonjič

Članek je bil objavljen v dnevniku Večer 4.4.2024