Arhivi Kategorije: 1. Etika in družbene vrednote.;

Odgovornost, etične norme, družbene vrednote, družbeni odnosi

Način vladanja

Prispevek dr. Ivana Svetlika je bil 18.6.2022 objavljen v Sobotni prilogi Dela.

Izzivi za doseganje obrata v načinu vladanja so veliki. Ključni problemi so rešljivi le z drugačnim organiziranjem. Nujne spremembe pa lahko uvedejo le zavzeti vodje na ministrstvih in javnih zavodih.

K zmagi Roberta Goloba in njegove stranke na minulih volitvah je veliko prispeval njegov slog nagovarjanja javnosti in medijev, njegove obljube o spoštovanju dostojanstva ljudi in izjave o lastni ponižnosti. Ker je osebni vedenjski slog nekaj zelo stabilnega, lahko verjamemo, da se mu Golob kot predsednik vlade ne bo izneveril. Nekateri so celo pohiteli s komentarji, da je dobro, če bo svoje izkušnje iz vodenja podjetja uporabil tudi pri vodenju države. Spet drugi so bili skeptični, da vodenja države in podjetja ne gre enačiti. Oboji imajo po svoje prav.
Vladanje in vodenje
Vladanje (angl. governance) pomeni določanje ciljev in izbiro sredstev za njihovo uresničevanje, kakor tudi nadziranje doseganja ciljev. Na državni ravni za postavljanje ciljev in njihovo uresničevanje skrbi vlada s svojimi ministrstvi ter njim pripadajočimi agencijami, inšpektorati, skladi in zavodi. Če je politika proces, v katerem skupine z različnimi interesi in pogledi preko parlamentarnih strank pridejo do skupnih in za vse obvezujočih odločitev (zakonov, resolucij, itd.), je vladanje realizacija teh odločitev.
Vladanje je izrazito sistemska zadeva. Država za svoje samo-usmerjanje vzpostavi sistem organov in organizacij ter postopkov, po katerih se ti ravnajo. Izhajajoč iz temeljnih vrednot in ustavnih določil ti organi sprejemajo za državo pomembne strateške dokumente in odločitve. Za razliko od vladanja je vodenje predvsem usmerjanje sodelavcev pri njihovem delu. Za predsednika vlade je to delo s sodelavci v vladnem kabinetu, delo z ministri in z vodji vladnih služb.
Golob bo kot predsednik vlade razmeroma lahko uveljavil svoj stil vodenja, ki ga je oblikoval kot uspešen menedžer. Sodelavci se mu bodo prilagodili, najtežje tisti, ki niso vajeni prevzemati odgovornosti in samostojno odločati. Za uveljavitev novega stila vladanja pa bo moral premagati precej več ovir. Potrebne bodo sistemske spremembe, ki se začenjajo pri usvojitvi nove paradigme vladanja, nadaljujejo s spremembo ustrezne zakonodaje in reorganizacijo vladnih in javnih služb ter končujejo s spremenjenim vedenjem državnih in javnih uslužbencev, kar zahteva največ časa in energije.
Predsedniku vlade bodo v pomoč izkušnje iz strateškega vodenja podjetja. Toda država ni podjetje. Rezultatov njenega delovanja ne ovrednoti le trg, na katerem delujejo podjetja, temveč socialni partnerji, civilno družbene organizacije in državljani na volitvah. Odjemalci njenih storitev se obračajo nanjo na podlagi zakonsko določnih pravic in ne na podlagi razpoložljivega denarja. Zaposleni so umeščeni v sisteme kolektivnih pogodb, zaposlovanja, napredovanja in nagrajevanja državnih in javnih uslužbencev. Med njimi jih je večina, ki so začeli in ostali v državnih in javnih službah ter tako globoko ponotranjili kulturo obstoječe državne birokracije.
Dva načina vladanja
Za razmislek o potrebnem paradigmatskem zasuku v načinu vladanja si oglejmo dva nasprotujoča si modela, ki jih ponazarjata priloženi skici.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je image.png
Skica 1 prikazuje klasično hierarhično ureditev.

Državni aparat je notranje hierarhično urejen z jasnimi odnosi podrejenosti in nadrejenosti. Enaka razmerja pa so vzpostavljena tudi do njegovih izvajalskih organizacij oziroma zavodov. Državni vrh, ki ga predstavljajo vlada, ministrstva in njim pripadajoče agencije, skladi, inšpektorati, itd. določajo strategije in cilje, kakor tudi sredstva za njihovo uresničevanje vključno z organiziranostjo in postopki dela izvajalskih organizacij. Razmerja med organizacijskimi ravnmi se tako zdijo jasna vključno s porazdelitvijo odgovornosti. S takšno ureditvijo naj bi država vsakemu državljanu oziroma organizaciji zagotavljala po zakonu pripadajoče in enake pravice oziroma storitve.
Takšna ureditev trpi za vsemi slabostmi birokratske organizacije. Vrh si domišlja, da vse ve in sprejema ključne odločitve za vse nižje ravni. Z naraščajočo kompleksnostjo sistemov pa ima vse slabši pregled nad dogajanjem v praksi in razmere na izvajalski ravni vse manj obvladuje. Pomanjkanje informacij in znanja nadomešča z uporabo več formalne moči. Krepijo se težnje po avtoritarnem oblastnem odločanju. Zateka se h kopičenju pravil, ki generirajo še več odstopanj in kršitev ter kličejo po še več nadzora. Vrh oblasti postaja preobremenjen in gasi požare enkrat tu in drugič tam. Za strateško razmišljanje in usmerjanje sistema ima vse manj časa. Na koncu samo še vzdržuje obstoječe stanje.
Organizacije na nižjih ravneh, na primer javni zavodi, imajo več specifičnega znanja. Predvsem pa bolje poznajo nastajajoče probleme in se bolje odzivajo na spremembe v okolju. Vendar jih utesnjuje enotna ureditev, ki jo določa vrh. Kot profesionalci se čutijo dolžne svojim strankam zagotavljati kakovostne storitve. Po eni strani zahtevajo spremembe v sistemu, po drugi pa iščejo obvode, da bi lahko zadovoljili potrebe strank. Zato je poročanje navzgor pogosto prikrojeno. Intenzivnejši nadzor z vrha v smeri spoštovanja pravil in podrobnejšega poročanja pa gre na račun padanja kakovosti storitev in zmanjšanja motivacije za izboljšanje rezultatov. Zavodi, ki naj bi zadovoljevali potrebe državljanov, se vse bolj birokratizirajo in ukvarjajo sami s sabo. Po svoji urejenosti so to državni in ne javni zavodi.

Skica 2 ponazarja paradigmatski obrat v vladanju.

Hierarhični odnosi med državo, njenimi organi in javnimi zavodi (kakor tudi znotraj njih) se spremenijo v odnose prirejenosti, ki omogočajo enakopravno partnersko sodelovanje. To pomeni, da se država z avtonomnimi javnimi zavodi dogovarja o razvojnih ciljih in merilih, po katerih bodo presojali njihovo doseganje. Naloga države je, da zavodom zagotavlja finančne, infrastrukturne in druge pogoje delovanja ter da usklajuje delovanje posameznih področjih v smeri doseganja skupnih državnih ciljev. Avtonomni javni zavodi pa sami vsak na svojem področju uveljavljajo profesionalno doktrino, iščejo najboljše poti za doseganje dogovorjenih ciljev in se prilagajajo na spreminjanje okoliščin. Avtonomija vključuje način njihovega organiziranja, odločanja, vodenja, kadrovanja, neprofitnega upravljanja s sredstvi, razvoja programov, izboljšanja in zagotavljanja kakovosti storitev.
Morda je razlogov za navedeni obrat v vladanju manj v klasičnih državnih službah, kot so vojska, policija in službe, ki morajo vsakemu državljanu pod enakimi pogoji zagotoviti enako z zakonom določeno storitev, kot so matične, davčne, inšpekcijske in druge upravne službe. Prav gotov pa je obrat v paradigmi vladanja nujen v javnih po znanju intenzivnih zavodih, posebej na univerzah, raziskovalnih institutih, na klinikah in v nacionalnih kulturnih ustanovah. Tu in ne v državnem vrhu je koncentrirano relevantno znanje za obvladovanje problemov in izboljšanje kakovosti storitev. In le s primerno avtonomijo, ki jo ti zavodi potrebujejo, bo v njih nakopičeno znanje tudi zares izkoriščeno.
Ali bo Golob vzletel?
Kako blizu je katero od področji javne uprave prvemu ali drugemu modelu vladanja je stvar posebne analize. V splošnem pa še vedno prevladuje paradigma pred-moderne hierarhične ureditve. Karierne izkušnje, ki jih ima predsednik vlade Golob nas navdajajo z upanjem, da bo skupaj z ekipo ministrov in sekretarjev, rečeno v prispodobi, vzletel nad prebiranje zrnja iz peska, ki ga mu bodo sipali na delovno mizo in bo s celostne strateške perspektive uveljavil drugačen pristop k vladanju.
Izzivi za doseganje obrata v načinu vladanja so veliki. Prvič zato, ker bo treba hkrati z uvajanjem sprememb v vladanju reševati tudi številne druge doslej nakopičene probleme in bo zato obremenitev osebja dvojna. Toda čim prej bo prišlo do spoznanja, da so ključni problemi, na primer v zdravstvu, kulturi in visokem šolstvu, rešljivi le z drugačnim organiziranjem in ne s popravljanjem obstoječe ureditve, tem lažje bo.
Drugi izziv predstavlja sistemska zakonodaja, ki ureja javni sektor. Izvor številnih težav je v Zakonu o zavodih, ki se v zadnjih tridesetih letih ni bistveno spreminjal. Predstavlja železno srajco, ki utesnjuje tako vrtce kot univerze in inštitute, tako zdravstvene domove kot klinike, tako socialne zavode kot ustanove na področju kulture. Njemu so prirejeni vsi področni zakoni, kakor tudi posebna zakonodaja, ki ureja financiranje, plače, zaposlovanje, napredovanje in nadzor javnega sektorja. Pisanje vseh navedenih zakonov na novo predstavlja izjemen zalogaj. Morda je najboljša rešitev pripraviti nov zakon o zavodih, ki podeli večjo organizacijsko, kadrovsko, finančno in programsko avtonomijo in odgovornost posameznim področjem in hkrati razveljavi odvečna določila v področnih in posebnih zakonih, ki sedaj to avtonomijo omejujejo.
Za uveljavitev navedenih sprememb bi potrebovali zavzete vodje ne le na ministrstvih, temveč tudi v javnih zavodih. Zanje bi morali organizirati usposabljanja in podporo svetovalcev pri uvajanju sprememb. V tem procesu je treba pričakovati odpore tistih organizacij, katerih predstavniki se sedaj neposredno pogajajo z vlado oziroma ministri in bi spremembe dojemali kot izgubo statusa, saj bi se torišče njihovega dogovarjanja preneslo na raven posameznih zavodov. Zato je pomembno, da predstavniki delodajalcev, sindikatov, študentov in drugih uporabnikov storitev javnih zavodov ostanejo vključeni v dogovarjanje o strateških ciljih posameznih področij na nacionalni ravni.
Novi način vladanja pa mora vzpostaviti tudi mehanizme trajne komunikacije, prevajanja interesov in preverjanja predlogov odločitev s civilno družbenimi organizacijami. Zaradi pomanjkanja povezav z njimi se krepi občutek odtujenosti oblasti od ljudi. Zakaj ne bi predloge odločitev, ki imajo pomembne posledice za prebivalstvo in o njih ni soglasja v državnem zboru in morda niti v koaliciji preverili med prebivalstvom z e-referendumi in s podobnimi metodami? Zakaj ne bi predsednik vlade pol dneva na mesec namenil glasu ljudstva? Na podlagi vnaprej poslanih predlogov in vprašanj bi mu ustrezne službe lahko pripravile podlago za pogovore s predstavniki različnih organizacij in državljani o problemih, ki jih težijo in o njihovih predlogih za spremembe. Če bi se predsedniku vlade s to prakso pridružili še ministri, bi bila vlada lahko letno v neposrednem stiku z več tisoč državljani. To bi bila dobra zamenjava za čivkajočo demokracijo in čivkajoče vladanje.
Prof. dr. Ivan Svetlik

Vojna v Ukrajini

Dva poziva Vladi RS in dva komentarja

Prvi komentar je napisal Andrej Cetinski:

Pred dnevi (10.6 in 15.6.2022) smo v medijih brali dva poziva vladi, kako naj ta ravna glede vojne v Ukrajini. Prvega sta med drugim podpisala tudi dva bivša predsednika države, drugi pa si je prislužil podporo kar 50-h javnosti več ali manj poznanih intelektualcev, tudi takih, ki si po svoji politični usmerjenosti sicer niso prav blizu. V ocenah tragedije, v katero je oligarh Putin s svojo vojno potisnil ne le Ukrajino in svojo državo, pač pa vso Evropo in tudi velik del preostalega sveta, se poziva vsebinsko ne razlikujeta. V predlogih, kako to morijo ustaviti, pa si nista prav blizu. Podpisnika prvega poziva očitno izhajajo iz spoznanja, da je mir možno doseči le za pogajalsko mizo, podpisniki drugega poziva pa vsaj po mojem razumevanju verjamejo, da je Ukrajina sposobna Rusijo vojaško poraziti, kar naj bi pomenilo – citiram, »da moramo ukrajinski odpor podpreti z vsemi sredstvi, ki so naši državi kot članici svetovne skupnosti na razpolago«. Kateri od obeh pristopov po mojem več obeta, o tem nekaj mnenj v nadaljevanju.
Osrednje vprašanje, povezano z ukrajinsko vojno, je to, ali Ukrajina Rusijo vojaško lahko porazi. Menim, da je politika, ki izhaja iz te predpostavke, močno vprašljiva ali celo povsem zgrešena. Upoštevati je namreč treba, da ima Rusija največjo zalogo jedrskega orožja in če bi bila njena varnost resno ogrožena, bi ga nedvomno uporabila. To pa bi sprožilo vojno takih razsežnosti, kot jih doslej človeštvo ni poznalo. Drugače povedano: politiki, katere cilj je vojaško poraziti Rusijo, se je potrebno v obravnavanem primeru odreči, saj z njo zgolj povečujemo tragedije obeh vojskujočih se strani in vse bolj ogrožamo tudi preživetje ostalega sveta.
Razumna politika bi se torej morala zavzemati za to, da se ukrajinska vojna čimprej konča, to pa je možno uresničiti le za pogajalsko mizo. Putin bo pripravljen sesti za tako mizo le v primeru, če se mu ponudi mirovno pogoje, ki za Rusijo in zanj osebno niso ponižujoči in zadovoljujejo zahteve, zaradi katerih naj bi bila Rusija začela vojaški obračun z Ukrajino. Po mojem razumevanju pričakuje Rusija predvsem naslednje: a) Ukrajina naj se odreče ambicijam po članstvu v NATO, pa tudi z vključevanjem v EU naj ne hiti; b) Ukrajina naj svojemu večinsko ruskemu prebivalstvu v vzhodnih predelih države prizna ustrezno avtonomijo; c)Ukrajina naj se sprijazni s tem, da se je prebivalstvo Krima večinsko opredelilo, da želi živeti v ruski državi; d)s prekinitvijo ukrajinske vojne se ukinejo sankcije, ki so jih zahodne države uvedle prosti Rusiji in obe strani si bosta v naprej prizadevali, da medsebojne odnose pospešeno normalizirata in jih v prihodnje aktivno krepita. Pa gre pričakovati, da bi se Putin z navedeno ali podobno ponudbo zadovoljil? On osebno verjetno ne z veseljem, najmanj 70% ruskega prebivalstva pa za gotovo in tega tudi oligarh ne more prezreti.
Naj se vrnem k obema pozivoma vladi. Menim, da je to, kar zgoraj opredeljujem kot razumno politiko, po vsebini zelo blizu temu, za kar se zavzemajo podpisniki prvega poziva vladi. Vlada naj bi torej upoštevala njihova priporočila. O drugem pozivu pa naj rečem le še to, da njegova priporočila politično vodstvo EU že danes v polni meri upošteva in me to zelo žalosti; vsi bomo namreč to »načelnost« še dolgo boleče čutili.
Ljubljana, Andrej Cetinski

Drugi komentar je napisala Spomenka Hribar – odpri(!)

Ne le drugačen način vodenja, ampak drugačen način upravljanja z državo.

Nauk iz gospodarstva o vodenju države.
Prispevek z naslovom Nauk iz gospodarstva o vodenju države je v Delu objavil Nejc Gole. (Tu je kopija članka.) Njegovo osrednje sporočilo je, da Slovenija od nove vlade »pričakuje ne le drugačen način vodenja, ampak tudi drugačen način upravljanja države, tak, ki države ne vidi kot plen….«. To misel v celoti podpiram, saj je tudi po spoznanjih mnogih današnje upravljanje država vse prej kot zadovoljivo. Veljavna sistemska ureditev je namreč v več pogledih neprimerna, njene slabosti pa se najbolj škodljivo odražajo v političnem kadrovanju. Tako je v Sloveniji politična pripadnost stranki in poslušnost njenemu vodstvu osrednji kriterij pri kadrovanju za vodilna in druga odgovorna delovna mesta v javnem sektorju in v podjetjih v lasti države. Tako kadrovanje zapostavlja druge, res relevantne vodstvene kriterije, posledica pa je manj učinkovito delovanje organizacij in ustanov, ki jih vodijo politično kadrovane osebe. Naš javni sektor, ki vključuje poleg državne uprave tudi druge za razvoj države izjemno pomembne dejavnosti (šolstvo, zdravstvo,..), zato ni sposoben zadovoljevati razvojnih potreb države, posledično pa živimo v povprečju veliko slabše, kot bi objektivno lahko.
Naj na primeru Ljubljanskega kliničnega centra (UKC) prikažem, kako v praksi deluje politično kadrovanje. Ključne upravljavske aktivnosti v tem zavodu, tudi imenovanje generalnega direktorja, opravlja njegov svet. Ta ima 11članov, od katerih 6 članov, to je večino, imenuje vlada, ostale pa zaposleni (3 člane) ter mesto Ljubljana in zavarovalnica. Pri izbiri generalnega direktorja imajo torej največ glasov politično imenovani člani sveta, pa tudi njihova odločitev obvelja šele potem, ko ji pritrdi še vlada. Tako kadrovanje je seveda povsem politično, kako praktično deluje, pa v tem primeru veliko povedo naslednji podatki: po letu 2015, to je v obdobju ne polnih sedmih let, ima UKC ta čas že osmega generalnega direktorja. Dvomi, da se to našo največjo zdravstveno ustanovo dobro vodi, so zato še kako upravičeni.
Seveda je na mestu vprašanje, zakaj prihaja v UKC Ljubljana do tako pogostih menjav vodstev. Razlogov je sicer več, osrednji pa so nedvomno naše pogoste menjave vlad; načelom političnega kadrovanja namreč ustreza, da ima vsaka vlada na vodstvenih delovnih mestih v javnem sektorju svoje ljudi. Z menjavami vlad pa je pri nas tako: po letu 2012 imamo sedaj že šesto vlado, njihov povprečen »rok trajanja« pa je bil v tem času manj kot dve leti. Ob takih menjavah vlad države seveda ni mogoče učinkovito upravljati, kar nakazuje, da je veljavna politična ureditev Slovenije potrebna temeljitejše prenove.
Razloge za pogoste menjave vlad bo težje odpraviti, politično kadrovanje pa je nasprotno možno hitro omejiti. Za to namreč zadostuje sprememba zakonodaje, ki ureja upravljanje v javnem sektorju. Ta naj bi, če ostanemo pri UKC, v delovanje njegova sveta vnesla naslednji spremembi: a)svet naj bi imel 9 članov, od katerih 3 imenuje vlada, 3 zaposleni in 3 člane uporabniki zdravstvenih storitev; b)soglasje vlade k imenovanju generalnega direktorja ni potrebno. S temi in v državni upravi z nekoliko bolj zahtevnimi spremembami je možno učinkovitost javnega sektorja bistveno povečati, krepko omejiti korupcijo in splošno izboljšati razmere v državi.
Od nove vlade veliko pričakujemo, še predvsem učinkovitejše in bolj demokratično upravljanje države. Ta zahteven cilj ne bo možno uresničiti, ne da bi se radikalno omejilo sedanje politično kadrovanje. Vlada bo zato ravnala modro, če bo med svoje prednostne naloge uvrstila tudi prenovo zakonodaje, ki sedaj ureja upravljanje v organizacijah javnega sektorja in podjetjih v državni lasti.
Andrej Cetinski, Sinteza

Smo že priča nedopustni čistki-?

Vlada Roberta Goloba je na prvih sejah pospešeno kadrovala. Ob množici političnih sekretarjev je razrešila in imenovala tudi večje število direktorjev direktoratov, ljudi ki naj bi predstavljali strokovni vrh državnega aparata.

Ali to nakazuje, da bo tudi Golobova vlada nadaljevala z obglavljanjem državnega aparata, namesto, da bi razvijala njegovo strokovnost?

Kje je meja med političnimi kadri, ki jih s seboj pripelje vsaka nova vlada in dobro usposobljenimi državnimi uradniki, ki niso (in ne smejo biti) podvrženi politični muhavosti vsakokratne vlade, je lepo zapisal Ali Žerdin. Preberi tukaj.

Putin, Nato, Ukrajina in Slovenija.

Prof. Jože Mencinger pravi: Putin je nedvomno vojni zločinec, a pri zločinih v Ukrajini ima sokrivca. In svojo misel na kratko utemelji – tukaj.

Emil Milan Pintar mu pritrjuje in dodaja: Dragi Jože, Zelo se strinjam s tvojim zapisom v Delu glede Putinovega vojaškega posega v Ukrajino in soodgovornosti NATA. Bi pa še nekaj dodal:
– »vojna« se je de facto začela že leta 2014; v tem času do letos je bilo v Donbasu ubitih več kot 15.000 ljudi, predvsem Rusov, ki jim je bila, med drugim, prepovedana uporaba ruskega jezika in ukinjeno dvojezično šolanje, tudi tam, kjer je bil delež ruskega prebivalstva 80 % ali večji; Putin je na to opozarjal 10 let, EU ni storila nič, čeprav je bila (skupaj z ZDA) »garant spoštovanja človekovih pravic v Donbasu«;
– Pravi netilec spopada so seveda ZDA, ki so »vojni dobičkar«: prodaja orožja, podražitev evropske industrije in kmetijstva (zaradi energentov) za več kot 20%;
– Prava žrtev te vojne je Evropa, ki jo ZDA poskušajo izločiti iz geostrateških planov že od podpihovanja VB, da zapusti EU. Konflikt z Rusijo potiska EU desetletja nazaj v razvojno negotovost.

Tisti, ki dvomite, pa si oglejte tudi posnetek oddaje, v kateri Aljuš Pertinač z gostoma dr. Bogomilom Ferfila in mag. Bernardom Brščičem razkrivajo ozadja krvave morije: FAKTOR: DO KDAJ ŠE UKRAJINA?

Volilna protireforma

Redni Delov komentator Luka Lisjak Gabrijelčič se sprašuje, ali smo ravnokar volili po neustavnem volilnem sistemu?
Ko je Ustavno sodišče po osemnajstih letih vendarle odločalo, ali trenutna ureditev ustreza ustavni dikciji, da imajo volivci »odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom«, se je iz dileme rešilo po principu radia Erevan: Ureditev je načeloma ustavna, a le, če nesorazmerja v velikosti okrajev niso prevelika. In parlament je s čarovniškim trikom zmanjšal razliko iz 1:3 na 1:2,7, kdo iz liste bo izvoljen, pa še vedno določajo strankarska vodstva. Volivci pri tem nimajo nič.
Gabrijelčičev klic po spremembi VS: Volilna protireforma

Ali si bo novi premier upal?

Zaslužni profesor Ciril Ribičič: “Volilni sistem je tisti segment ustavne ureditve, ki ga politične stranke ne smejo podrejati kratkoročnim pragmatičnim interesom, temveč je treba volivcem omogočiti, da se na referendumu izjasnijo o spremembah, politika pa naj njihovo voljo dosledno spoštuje in udejanji.
V veljavnem volilnem sistemu je odločilen vpliv na izvolitev poslancev v rokah vodstev političnih strank, čeprav ustava od leta 2000 dalje izrecno določa, da imajo pri volitvah poslancev državnega zbora odločilen vpliv volivci. Poslanec ve, da je bila in bo njegova izvolitev odvisna predvsem od stranke, kar vodi do pretirane podreditve poslancev. Zato je več kot aktualna zaveza iz predvolilnega obdobja, da bo po volitvah odprta razprava o demokratizaciji volilnega sistema in uvedbi kombiniranega volilnega sistema.
Upamo, da bo bodoči predsednik vlade inovativen in pogumen tudi glede volilnega sistema. V nasprotnem primeru se bo nevarno poglobilo nasprotje med zahtevami civilne družbe po demokratizaciji in odklonilnim stališčem političnih strank do vsake resnejše spremembe volilnega sistema.”

Ciril Ribičič: Kako se je tokrat izkazal volilni sistem?

PRELOMNE VOLITVE PO STAREM MODELU

dr. Ivan Svetlik: Povolilno navdušenje se počasi umirja. Mogoče je pritrditi analitikom, da so bile državnozborske volitve 2022 v marsičem prelomne: volilna udeležba se je dvignila na primerjalno spodobno raven, še nikoli doslej relativni zmagovalec ni dobil 41 mandatov, še nikoli se v Državni zbor ni uvrstilo le pet strank, še nikoli v Državnem zboru ni bilo 36 žensk in opazen je prihod mlajših generacij . Volitve 2022 so dale tri zmagovalce: Prvi zmagovalec je država Slovenija, drugi zmagovalec so volivci in tretji nesporni zmagovalec volitev je Gibanje svoboda (GS).

Prelomnost je volitev je le v izostritvi učinkov, medtem, ko je sam mehanizem volitev ostal praktično nespremenjen. Zato je velika verjetnost , da se bodo politični procesi iz prejšnjih let ponovili in da se struktura političnega prostora ne bo bistveno spremenila.

V politični sistem bi morali vgraditi mehanizme, ki bi novim strankam omogočali hitro in uspešno institucionalizacijo, že uveljavljene stranke pa spodbujali k notranji demokraciji in odpiranju za nove kadre, za nove ideje in pristope k političnemu delovanju in za sodelovanje s civilno družbo. Tak mehanizem vidimo v volilnem sistemu, ki bi ga morali spremeniti tako, da bi v kandidacijskih postopkih postavil v enak položaj kot stranke tudi skupine državljanov, da bi s prednostnim glasom omogočili volivcem izbiro konkretnih kandidatov in ne le strank, da bi omogočili neposredno izvolitev polovice poslancev v vsakem volilnem okraju po enega in da bi poslance zavezali k njihovemu delovanju med volivci v krajih kjer so bili izvoljeni.

S spremembo volilnega sistema bi spodbudili stranke k trajni notranji prenovi, pri kateri bi imel prednost uspeh celotne stranke pred političnim preživetjem posameznega funkcionarja. Strankam bi olajšali proces kadrovskega prenavljanja, saj bi ga opravili kar volivci s prednostnim glasom.

Prispevek dr. Ivana Svetlika: PRELOMNE VOLITVE PO STAREM MODELU

Prenova sistema upravljanja države – prednostna naloga nove vlade.

Novo vlado bo nedvomno sestavljal in vodil dr. R. Golob, saj smo mu volivci nedavno izrekli bogato podporo. Verjamem, da nas to pot »novi obraz« ne bo razočaral in bo uresničil večino tega, kar njegovo Gibanje Svoboda napoveduje v svojem programu. Usmeritve tega programa si zaslužijo polno podporo, v enem pogledu pa vsaj mene program ne zadovoljuje povsem. Gre za slabosti našega političnega sistema (politično kadrovanje, oblikovanje vlade, vpliv volivcev na upravljanje države), ki jim program ne namenja dovolj pozornosti. Zato naj ne bo odveč, če poskušam s tem zapisom opozoriti na probleme, ki si zaslužijo prednostno razreševanje, saj močno otežujejo upravljanje države.

Začnem naj s političnim kadrovanjem. Izvajajo ga pretežno vodstva političnih strank, pri čemer se jim največ možnosti nudi takrat, ko njihove stranke sodelujejo v vladi. Naša politična ureditev obravnava namreč tako kadrovanje zelo prizanesljivo, posledica tega pa je,  da na večini ključnih vodstvenih mestih v javnem sektorju (državne uprava, javni zavodi, agencije) in podjetjih v državni lasti zaposlujemo osebe, ki so bile politično kadrovane. Pri tem kadrovanju pa ni prednostni kriterij izbire integriteta (usposobljenost, poštenost,…), pač pa politična pripadnost in poslušnost vodstvu stranke. Vprašljivo je tudi politično kadrovanje  poslancev, saj volivci  praviloma volimo stranko, metem ko osebe, ki naj bi stranko zastopale v vlogi poslanca, določi njeno vodstvo. Posledice takega kadrovanja  se odražajo predvsem v naslednjem: a)politično nastavljeni poslanci vlade ne morejo nadzirati, odsotnost nadzora izvršne oblasti pa bistveno slabi njeno učinkovitost; b) javni sektor , še predvsem to zaznavamo v zdravstvu,  ter podjetja v državni lasti delujejo  veliko slabše, kot bi v primeru normalnega kadrovanja njihovih vodstvenih kadrov; c)politično kadrovanje ustvarja ugodno okolje za razvoj korupcije, slednjo pa se , kot vemo, uvršča med osrednje grobarje demokracije. Kratko povzeto: zaradi razbohotenega političnega kadrovanja je naša politična ureditev vse manj demokratična in jo je primerneje opredeliti kot strankokracijo.

Ni nas malo, ki pričakujemo, da bo nova vlada med svoje prednostne naloge uvrstila tudi radikalno omejitev političnega kadrovanja v javnem sektorju. Kako se lotiti te zahtevne naloge, se dovolj dobro ve, saj nam je povsem uporabne rešitve že leta 2017 ponudil F. Demšar v svoji knjigi Javna hiša Slovenija. Doslej je politika te predloge ignorirala, to pot pa naj bi vlada drugače ravnala.

Naslednja slabost naše politične ureditve, ki povzroča nemalo težav, je model oblikovanja vlade. Gre za koalicijsko vlado, ki politiko razdeli v dva podobno velika pola, to je v koalicijo, ki vlada, in v opozicijo, ki svoje poslanstvo prednostno uresničuje tako, da koaliciji vladanje otežuje. Ta ureditev je upravljavsko neučinkovita, nič manj škodljivo pa ni to, da politiko in posredno tudi  celotno družbo močno razdvaja. Z oblikovanjem vlade imajo težave številne države, najbolje pa jih  obvladujejo v Švici. Osrednja značilnost njihove rešitve je velika koalicija, ki stranke zavezuje, da svoja ravnanja usklajujejo in si torej ne nasprotujejo. Učinkovitost vlade podpirajo še tako, da njeno zahtevno delo poverijo primerno usposobljenim osebam, njen demokratičen nadzor pa v pomembnem delu izvajajo tudi preko referenduma.

Po zgledu Švice so lani vlado oblikovali tudi v Italiji in očitno so ravnali modro. Tudi nam bi  koristilo, da se  vlado, ki je v nastajanju, oblikuje  po modelu velike koalicije. V taki vladi seveda ne mora sodelovati stranka, ki je izrazito naklonjena avtoritarni vladavini (SDS), oblikovale pa naj bi jo ostale štiri stranke, ki so se uvrstile v parlament, poleg treh pretežno levo usmerjenih torej tudi stranka NSi. Vlada velike koalicije potrebuje veliko usklajevanja, kar najbolj obremenjuje njenega vodjo, je pa praviloma uspešnejša od običajne koalicijske, predvsem pa bi v našem primeru lahko veliko pripomogla k sanaciji škodljive razdvojenosti družbe.

Še o tretjem že omenjenem problemu naše politične ureditve, to je o omejenem vplivu civilne družbe na upravljanje države, je primerno nekaj reči. Znaten del teh težav  bomo sanirali, če se bo nova vlada resno lotila omejevanja političnega kadrovanja po predlogih F. Demšarja. Pomembno je tudi, da prenovimo volilno zakonodajo s ciljem, da bistveno okrepimo vpliv volivcev na sestavo parlamenta in aktiviramo ustrezno odgovornost poslancev. Predlog volilnega zakona, ki zadovoljivo odpravlja slabosti sedanje volilne ureditve, je pred kratkim pripravila skupina strokovnjakov civilne družbe, njegove rešitve pa je knjižno podprl še C. Ribičič. Nova vlada bo ravnala modro, če bo v času svojega mandata poskrbela, da se ta predlog v parlamentu tudi sprejme, čeprav bodo njegove rešitve uporabljene šele pri naslednjih volitvah.

Naslednja aktualna oblika, s katero civilna družba lahko učinkovito nadzoruje politično oblast, je referendum. To demokratično orodje je pri nas sedaj skoraj neuporabno in pričakuje se, da bo nova vlada tudi v tem primeru dokazala, da se ne boji nadzora in se bo to odrazilo tudi v spremenjeni referendumski zakonodaji.

Razvojna uspešnost države je najbolj odvisna od njenega upravljanja, učinkovitost le tega pa zagotavljamo predvsem s primerno urejenim sistemom političnega upravljanja, katerega ključne sestavine so volilna zakonodaja, model oblikovanja vlade  in njenega nadzora ter model omejevanja političnega kadrovanja. Vse naštete sestavine so v Sloveniji izrecno prilagojene interesom političnih strank (strankokraciji) in posledično smo kot država vse prej kot uspešni. To pot se obeta vlada, od katere lahko pričakujemo, da se bo odprave sistemskih slabosti v upravljanju države resno lotila. Upam, da ta pričakovanja niso zmotna.

Andrej Cetinski, Sinteza