Arhivi Kategorije: spl

Odgovornost, etične norme, družbene vrednote, družbeni odnosi

Pogovori o evropski varnosti in vojni v Ukrajini

Macron sklicuje izredni evropski vrh “o Trampu”!
Voditelji več evropskih držav se bodo na povabilo francoskega predsednika Emmanuela Macrona v ponedeljek zbrali v Parizu na pogovorih o evropski varnosti in vojni v Ukrajini. Več zunanjih ministrov EU se je z visoko zunanjepolitično predstavnico unije Kajo Kallas o tem pogovarjalo že v Münchnu.
Evropski voditelji se bodo na neformalnem vrhu o vojni v Ukrajini sešli iz bojazni, da se bodo ZDA z Rusijo pogovarjale o končanju vojne v Ukrajini, Evropa pa bo iz pogovorov izključena. Ti pomisleki so se pojavili po telefonskem pogovoru med ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom in njegovim ruskim kolegom Vladimirjem Putinom.
Po navedbah diplomatov se bo srečanje osredotočilo na to, kako lahko Evropa prispeva k trajnemu miru v Ukrajini, obenem pa poskrbi za lastno varnost.
V Evropi se bojijo, da jih Trump ne želi za pogajalsko mizo, obenem pa od njih pričakuje, da bodo nosili breme izvajanja dogovora o Ukrajini.
Da bo srečanje potekalo v ponedeljek, je danes za radio France Inter potrdil francoski zunanji minister Jean-Noel Barrot. Pri tem ni pojasnil, kdo naj bi se udeležil tega delovnega srečanja, poroča francoska tiskovna agencija AFP.
V Evropski komisiji so kasneje potrdili, da se bodo delovnega srečanja udeležili predsedniki vlad Nemčije, Poljske, Italije, Španije, Nizozemske, Danske in Velike Britanije. Na pogovorih bodo tudi predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen, predsednik Evropskega sveta Antonio Costa in generalni sekretar zveze Nato Mark Rutte.
Pogovori bi se lahko zatem nadaljevali v drugih formatih, so še pojasnili.
Kot poročajo britanski mediji, se bo neformalnega srečanja predvidoma udeležil tudi britanski premier Keir Starmer, ki je dejal, da gre za “trenutek, kakršen se zgodi enkrat na generacijo”. Po njegovih besedah je jasno, da mora Evropa prevzeti večjo vlogo v zvezi Nato.
Več zunanjih ministrov EU se je z visoko zunanjepolitično predstavnico unije o tem pogovarjalo že danes ob robu münchenske varnostne konference.
“Evropa ostaja enotna v svoji podpori Ukrajini in krepitvi svoje lastne varnosti,” je po srečanju na družbenem omrežju X sporočila Kallas. “Kmalu bomo pripravili nove pobude, s katerimi bomo to nadaljevali,” je napovedala.
Srečanja v Münchnu se je udeležila tudi evropska komisarka za širitev Marta Kos, pristojna tudi za obnovo Ukrajine. Pogovore je označila za pomembne. “Mir, svobodo in blaginjo lahko dosežemo le, če jih bomo branili skupaj s svobodno, močno Ukrajino, ki bo del združene Evrope,” je po srečanju sporočila na omrežju X.
Pogajanja o končanju vojne v Ukrajini medtem dobivajo zagon. Prihodnji teden naj bi se v Savdski Arabiji sestali ameriški državni sekretar Marco Rubio in visoki ruski predstavniki, da bi razpravljali o koncu vojne. V tej državi naj bi tudi pripravili srečanje Trumpa in Putina.

Škodljivo vztrajanje na volilnem sistemu za strankokracijo

Ali ni že skrajni čas, da v Sloveniji naredimo nujni korak k pravi, po ljudstvu bolj učinkovito nadzorovani demokraciji?
Tudi volilni sistem je le del družbenega sistema.


Na posvetovalnem referendumu o podpori sistemu volitev s prednostnim glasom v Državni zbor (DZ) Republike Slovenije 9. junija 2024 se je zanj odločilo 70,77 odstotka udeležencev referenduma. Sam sem sicer, kot sem napovedal v svojem prispevku z naslovom »Preferenčni glas za okrepitev strankokracije?« v Delu 23. maja 2024, glasoval proti. Svoje stališče sem obrazložil z nasprotovanjem prevladi strankokracije, ki s ponujenim modelom volitev, le delno naprednejšim ob sedanjega, želi še naprej zadržati strankarski oligopol nad sestavo DZ.
Zdaj, skoraj osem mesecev po referendumu, vse kaže, da se stranke niso sposobne dogovoriti niti o uresničitvi tega – če razmišljamo o popolnejši demokraciji – sicer nezadostnega premika k volilnemu sistemu, ki si ga slovenske državljanke in državljani zaslužimo. Namesto da bi v Sloveniji razpravljali o tem, kako zagotoviti, da pridejo v DZ kar najustreznejši ljudje, ki so se še pripravljeni ukvarjati s politiko, smo priča pojavljanju novih strank in s tem verjetnemu nadaljevanju škodljivih strankarskih prerivanj brez ustreznih koristi za dobrobit slovenske družbe. To prerivanje kot po pravilu spremlja že kar ustaljena domačijska strankarska praksa političnega kadrovanja in pridobivanja materialnih koristi, ki je zgodovinsko že dobro znana iz delovanja prostozidarskih lož.
Pri tem smo priča še »ustvarjanju demokratične megle«, ki jo ponazarjajo birokratske »poslovniške« ugotovitve, da leto pred novimi volitvami ne gre spreminjati volilnega sistema. Avtorje takih mnenjskih »balonov« naj spomnim, da je bila precej zahtevnejša demokratična sprememba volilne zakonodaje leta 1989, sprejeta le približno štiri mesece pred volitvami.
Ustvarjanje ozračja o časovni nemoči uveljavitve do volivk in volivcev prijaznega volilnega sistema je seveda voda na mlin političnim strankam in vsem, ki so jim stranke politični ideal. Ko stranke nikakor ne najdejo soglasja za spremembo volilnega sistema, je to pravzaprav politična predstava, namenjena javnosti, s katero se izogibajo preizkusu svoje legitimnosti. To bi si po mojem mnenju pridobile šele, če bi se strankarski kandidati na volitvah pomerili z neodvisnimi kandidati.
Ob tem izogibanju strank takemu preizkusu legitimnosti zato enako kot še nekateri drugi dobronamerni ljudje menim, da nam tako s sedanjim kot s ponujenim (»prednostnim«) sistemom volitev na posvetovalnem referendumu v Sloveniji ne bo uspelo najti poti v bolj odgovorno družbo. Odgovornost nosilcev odločanja, kar poslanke in poslanci so, in uzakonjena smotrnost, ki ji je predpostavljena, naj bi bili namreč bistveni prvini obvladovanja sodobnih družbenih razmerij. Ne le po mojem mnenju ju je moč v Sloveniji bolje zagotoviti z dvokrožnim kombiniranim volilnim sistemom s stvarno možnostjo izvolitve neodvisnih poslancev ter odpoklica tistih poslancev, ki so izgubili zaupanje svojih volivcev.
Seveda pa zgolj dober volilni sistem ni dovolj za razvoj naše družbe. Tudi volilni sistem je le del družbenega sistema kot zgradbe prvin ali delov, ki delujejo usklajeno oziroma jih ljudje poskušamo enotno usmerjati k doseganju širše sprejetih ciljev. Je pa pomembno, da te cilje določijo in njihovo uresničevanje nadzorujejo v dvokrožnem volilnem procesu izvoljeni ter zato bolj preverjeni in širše sprejemljivi ljudje.
Moj odpor do (le) strankarske demokracije se je še bolj učvrstil ob gledanju srbske televizijske nadaljevanke »Kralj« (Aleksandar od Jugoslavije), ki je bila pred kratkim predvajana na televizijskem kanalu Astra. Ta nadaljevanka – v nasprotju s predstavljeno vsebino šolarjem socialistične Jugoslavije o zgodovinskem obdobju 1918–1934 – gledalcem ponuja tudi zanimiv vpogled v možno nevarnost prevlade ozkih egoističnih strankarskih interesov nad vsakodnevnimi skrbmi ter hotenji državljank in državljanov. Podobno škodljivo strankarsko prerivanje, kot smo mu zdaj priča v Sloveniji, je takrat vodilo kralja Aleksandra – kot so nas učili v šoli –, da je leta 1929 samovoljno razpustil skupščino države SHS. Ta ukrep je utemeljil s tem, da ni potrebe po nikakršnem posredniku – šlo je za stranke – med njim in državljani.
Vsakemu resničnemu demokratu je tak ukrep vsaj ob prvem razmisleku seveda tuj. Se pa hkrati ob tem zgodovinskem dogodku lahko vprašamo tudi, ali so politične stranke res tako nujno edini (zveličavni) posrednik med volivci in nosilci upravljanja države – sestavo DZ, kot nam ga vztrajno vsiljujejo prav te stranke? Tu imam v mislih slovensko političarko, ki je že pred leti ob omembi potrebe po lažjem kandidiranju in izvolitvi neodvisnih poslancev izjavila, naj se predlagatelji te zamisli kar lepo obvezno organizirajo in (seveda) ustanove politično stranko.
Ali ni že skrajni čas, da v Sloveniji naredimo nujni korak k pravi, po ljudstvu bolj učinkovito nadzorovani demokraciji? Nedvomno je! Se pa tega koraka brez bolj družbeno odgovornih politikov ter politično bolj ozaveščenih državljank in državljanov seveda le težko nadejamo. Upajmo seveda, da bo potreben premik k večji demokraciji že v bližnji prihodnosti možen brez nepotrebnih družbenih napetosti.
Prof. dr. Miran Mihelčič, ekonomist.

Evropa ameriško-kitajska provinca?

Andrej Cetinski se ne strinja z Vojkom Volkom, da naj bi si Evropejci prihodnost zagotovili z naložbami v tehnološki razvoj in obrambo.

Avtor v Delu objavljenega članka »Kitajski sindrom in Muskovo vesolje« je Vojko Volk, državni sekretar v kabinetu predsednika vlade za mednarodne zadeve. V članku avtor predstavlja svoje poglede na politične razmere v svetu, ki so se v mnogočem močno spremenile po tem, ko je vodenje ZDA prevzel predsednik Trump. Članek zaključuje s predlogom ključnih usmeritev, po katerih naj bi v prihodnje ravnala tako evropska kot slovenska politika. Tako pravi, citiram: »Evropa potrebuje spremembe bolj kot kdajkoli od časa zrušitve berlinskega zidu. Ključna sprememba bo investiranje v inovacije in zgraditev sposobnosti, da se Evropa sama brani in pridobi moč odvračanja agresij. V nasprotnem primeru bomo postali ameriško-kitajska provinca«. Kratko povedano: spodobno prihodnost naj bi si Evropejci prednostno zagotavljali s povečanimi naložbami v tehnološki razvoj in obrambo.
Gornjemu mnenju je težko pritrditi. Sam namreč dojemam razvojne težave EU in njihovo reševanje precej drugače in jih bom v nekaj naslednjih vrsticah tudi kratko predstavil, upam da dovolj razumljivo.
Ko večji družbeni sistem (zveza držav, država, podjetje,…) zaide v razvojne težave, je to največkrat posledica njegovega slabega upravljanja. To velja tudi za sedanje upravljanje EU in večine njenih držav. Demokracija kot model upravljanja namreč danes prednostno podpira interese političnih strank in kapitala, splošne družbene koristi, za katere naj bi predvsem skrbela, pa vse bolj zapostavlja. Naj to njeno izrojenost ponazorim s precej nenavadnim primerom. V EU se zadnje čase zaradi nezadovoljstva ljudi z vladajočo politiko močno krepijo skrajno desne stranke, ki jih druži tudi usmeritev, da niso sovražno usmerjene do Rusije in se zavzemajo za končanje vojne v Ukrajini. Splošno velja, da je sovražnost ena osrednjih usmeritev skrajne desnice, miroljubna usmerjenost pa vrlina demokracije. V EU je ta čas očitno obratno, saj je uradna politika do Rusije izjemno sovražno naravnana, skrajno desne stranke pa so usmerjene nasprotno; slednje prepričljivo izpričuje predvsem nemška desna stranka AFD. Sprejemljiva razlaga tega paradoksa je po mojem prav to, da demokratična politika preprosto ni več to, za kar se sama proglaša, prebivalstvo pa to vse bolj zaznava in se tudi ustrezno odziva.
EU je zaradi neprimernega upravljanja prizadeta v številnih pogledih, med napakami njene politike v zadnjih letih pa je primerno predvsem izpostaviti njena ravnanja v zvezi z vojno v Ukrajini Te vojne bi ne bilo, če je ne bi izzvale ZDA, EU pa jih je pri tem aktivno in vazalno podpirala. čeprav so številni napovedovali, da bo sama zaradi nje predvsem ekonomsko resno prizadeta. EU je namreč pri energetski oskrbi močno odvisna od uvoza, ki ji ga je pred vojno v veliki meri pod ugodnimi pogoji zagotavljala Rusija, danes pa predvsem zemeljski plin po večkratno višjih cenah kupuje v ZDA. Glede energetske oskrbe je tako sedaj v veliko slabšem položaju, kot so ZDA in Kitajska in je to tudi eden osrednih razlogov, da v konkurenčnost zaostaja za tema državama.
Zelo pomemben razlog, zaradi katerega EU v konkurenčnosti ne uspe slediti ZDA in Kitajski, je tudi njen nezadosten tehnološki razvoj. To spoznanje je danes v njeni politiki zelo prisotno, kar se kaže tudi v napovedih, da bo v prihodnje močno povečala naložbe v razvoj. Usmeritev je nedvomno pravilna, njeno uspešno uresničevanje pa predvsem zahteva razumno upravljanje tako EU kot njenih članic, o čemer pa aktualna politika niti ne razmišlja.
Kaj naj bi torej v EU prednostno storili, da si zagotovimo primerna izhodišča za uspešen jutrišnji razvoj. Po mojem razumevanju sta za začetek potrebni predvsem dve spremembi. Čimprej je potrebno končati vojno v Ukrajini in ustvariti razmere, da bosta EU in Rusija v prihodnje zopet normalno sodelovali. In drugi ukrep: vodenje Evropske komisije naj se zaupa etično neoporečni osebi z vodstvenimi izkušnjami, ki svoje politične usmerjenosti ne snuje na sovraštvu.
Andrej Cetinski

Hočemo demokratični volilni sistem

V glasilu občine Kočevska za januar 2025 je objavljen prispevek z naslovom »Hočemo demokratični volilni sistem«. To glasilo so dobil v vseh družinah v občini, ki je po površini največja občina v naši državi. Spodnji poziv je prispevek gospoda Janeza Černača k prizadevanju za uveljavitev demokratičnega volilnega sistema.

Davek na premoženjski dohodek in NE davek od premoženja

Davek od premoženje je zagotovo sporen s stališča ustavnih določil. Davek na premoženjski dohodek pa ima vzporednico s katastrskim dohodkom, ki ga poznamo že več kot 200 let. V Sloveniji imamo na milijone zemljiških parcel in vsaka ima svojega lastnika in vsaki še najmanjši parceli je določen katastrski dohodek. Katastrski dohodek ni realen dohodek, to je potencialen dohodek ali oportunitetni dohodek, to je dohodek, ki ga imamo možnost pridobiti z obdelovanjem zemlje. Davek na katastrski dohodek moramo plačati, če smo zemljo kupili ali podedovali, če jo obdelujemo ali ne.
Povsem enako bi danes Marija Terezija določila davek od premoženjskega dohodka vsem lastnikom nepremičnin. Na osnovi vrednosti nepremičnine in lokacije le-te v katastru nepremičnin, bi vsako leto z odločbo določila potencialni premoženjski dohodek posamezne nepremičnine.
Polnoletni osebi bi bil določen davek po stopnji 50% od skupnih letnih premoženjskih dohodkov nad 5.000 €. Premoženjski dohodek mladoletnih bi se prišteval k njihovim staršem. Lastniki stanovanja ali hiše ali pa lastniki deležev več stanovanjskih enot, ki skupaj ne presegajo 5.000 € letnega premoženjskega dohodka ne bi plačali davka. Lastniku stanovanja 75 m2, vredno 300 tisoč €, v centru Ljubljane bi določili letni premoženjski dohodek v višini 8.000 €, enakemu stanovanju v Mariboru 6000 €, v Lendavi pa 5000 €. Ljubljančan bi plačal 50% davek od 3000 €, Mariborčan 50% od 1000 €, Lendavčan pa nič. Temu davku bi se Ljubljančan in Mariborčan izognila, če bi prepustila delež lastništva drugi polnoletni osebi. Velika večina polnoletnih posameznikov, ki ima le eno hišo ali stanovanje ne bi plačala nobenega davka. Vsi tisti, ki imajo veliko nepremičnin, dragih vil in stanovanj na elitnih lokacijah pa bi plačevali davek od premoženjskega dohodka. Vzemimo primer, da ima nekdo poleg svojega stanovanja, kjer prebiva in je že izkoristil 5000 € olajšavo, dodatno še prazno stanovanje v Ljubljani kateremu je določen letni premoženjski dohodek 8.000 €. Plačal bi davek po 50% stopnji, to je 4000 € letno ne glede ali stanovanja oddaja v najem ali ne. Če bi stanovanje uradno oddal za letno najemnino 8000 €, ali 10.000 € ali 12.000 €, bi mu pripadalo znižanje obveznosti za plačilo 25% davka od najemnine. Njegova skupna obdavčitev bi bila še vedno 4000 € letno, a neto letni zaslužek bi bil v prvem primeru 4000 € oz. 6000 € v drugem in 8000 € v tretjem primeru. Če bi to stanovanje lastnik ne oddajal v najem bi moral za prazno stanovanje plačati 4000 € davka, lahko pa še dodaten davek na prazno stanovanje. Za oddajanje na črno pa bi ga lahko doletela dodatno še izjemno visoka kazen.
Denar od davkov na premoženjski dohodek bi se moral namensko zbirati za gradnjo stanovanj v lastni posebnega državnega sklada, ki bi moral zagotavljati stanovanja za mlade družine, ki ne zmorejo tržnih najemnin.
Posebej priporočam, da bi se celokupni premoženjski dohodek posameznika po odbitku 5000 € olajšave prištel k dohodkom letne napovedi dohodnine. Tako bi upokojenci, živijo sami v velikem stanovanju, posamezniki z nizkimi dohodki ali pokojninami, a večjimi premoženjskimi dohodki, bili podvrženi obdavčitvi po nižji davčni stopnji; tisti z visokimi letnimi dohodki pa bi bili v vsakem primeru obdavčeni po stopnji 50% iz dohodninske lestvice.
Kasneje pa bi morali po enakem sistemu obdavčiti potencialni premoženjski dohodek od vikendov v tujini, saj je država še veliko bolj upravičena do obdavčitev tistih, ki so odnesli kapital v tujino in tam plačujejo mnoge storitve. Na koncu pa še obdavčitev potencialnega dohodka od dragih premičnin kot letala, jahte, dragi avtomobili in dragocene zbirke.
mag. Boris Nemec

Odgovor MF:
Spoštovani,
zahvaljujemo se vam za posredovane pomisleke glede Izhodišč za obdavčitev premoženja in ukrepe za prestrukturiranje in razbremenitev dela. Kot je objavljeno na spletni strani Ministrstva za finance, odzive in komentarje na predlog izhodišč, s katerim želimo podpreti stanovanjsko politiko, razbremeniti delo in izboljšati konkurenčnost gospodarstva, zbiramo do 25. 1. 2025. Odzive bomo nato temeljito preučili in izsledke upoštevali pri nadaljnjem delu ter usklajevanju rešitev z različnimi deležniki.
Lepo pozdravljeni,
mag. Tina Humar
Generalna direktorica
Ministrstvo za finance
Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov

Objava v Delu:

Aktualna obletnica

Zapis Matjaža Grudna ob aktualni obletnici

30. januarja bo preteklo 92 let, odkar je Adolf Hitler postal nemški kancler.
Tisti ponedeljek dopoldne ob 11.30 je Hitler prisegel, da bo spoštoval ustavo, odšel čez cesto v hotel Kaiserhof na kosilo, potem pa se je vrnil na sedež rajhovskega kanclerja na skupinsko fotografijo „Hitlerjevega kabineta“, ki ji je natanko ob 5. uri sledil prvi uradni sestanek z njegovimi devetimi ministri.
Hitler je sestanek začel s hvalisanjem, da so milijoni Nemcev z „veseljem“ sprejeli njegovo kanclerstvo, nato pa je predstavil svoje načrte za odstavitev ključnih vladnih uradnikov in zapolnitev njihovih mest z lojalisti. Na tej točki je prešel na glavno točko svojega dnevnega reda: zakon o pooblastilih, ki mu bo po njegovem mnenju dal čas (štiri leta, kot je bilo določeno v osnutku zakona) in pooblastila, potrebna za uresničitev njegovih obljub iz kampanje, da bo oživil gospodarstvo, zmanjšal brezposelnost, povečal izdatke za vojsko, odstopil od obveznosti iz mednarodnih pogodb, očistil državo tujcev, za katere je trdil, da „zastrupljajo“ kri naroda, in se maščeval političnim nasprotnikom. „Glave se bodo kotalile v pesku,“ je obljubil na nekem zborovanju.
Hitler je v volilni kampanji obljubljal, da bo izsušil „parlamentarno močvirje“ (den parlamentarischen Sumpf), zdaj pa je obtičal v močvirju strankarske politike in trčil ob ustavna varovala. Odzval se je, kot se je vedno odzval, ko se je soočil z drugačnimi mnenji ali neprijetnimi resnicami: ignoriral jih je.
V svojem prvem nacionalnem radijskem nagovoru 1. februarja je Hitler dejal: „Nacionalna vlada bo zato štela za svojo prvo in najvišjo nalogo, da nemškemu narodu povrne enotnost duha in volje,“ je dejal Hitler. „Ohranila in branila bo temelje, na katerih temelji moč našega naroda.“
Sledil je Schiesserlass ali „strelski odlok“. Ta je državni policiji dovoljeval streljanje na kraju samem, ne da bi se bala posledic. „Ne morem se zanašati na policijo, da bo udarila po rdeči tolpi, če bo morala skrbeti, da jo bo doletela disciplinska kazen, ko bo preprosto opravljala svoje delo,“ je pojasnil Göring. Osebno jih je podprl, da so lahko nekaznovano streljali. „Ko streljajo, streljam jaz,“ je dejal Göring. „Ko nekdo leži mrtev, sem ga ustrelil jaz.“
Göring je nacistične udarne enote imenoval tudi za Hilfspolizei ali »pomočniško policijo“, s čimer je državo prisilil, da je rjavosrajčnikom priskrbela orožje in jih pooblastila za policijsko oblast v njihovih uličnih spopadih.
V torek, 21. marca, je bil izdan odlok iz 48. člena, ki je amnestiral nacionalsocialiste, obsojene za zločine, vključno z umori, storjene „v boju za nacionalno prenovo“. Moški, obsojeni zaradi izdajstva, so postali narodni heroji. Prvo koncentracijsko taborišče je bilo odprto tisto popoldne v stari pivovarni blizu mestnega središča Oranienburg severno od Berlina. Naslednji dan je prva skupina zapornikov prispela v drugo koncentracijsko taborišče, v zapuščeno tovarno streliva pri bavarskem mestu Dachau.
V četrtek, 23. marca, so se delegati Reichstaga zbrali v operni hiši Kroll, ki je stala nasproti zoglenelih ruševin Reichstaga. Naslednji ponedeljek so odstranili tradicionalnega reichovega orla in ga nadomestili z ogromnim nacističnim orlom, dramatično osvetljenim z razprtimi krili in svastiko v krempljih. Hitler, zdaj oblečen v rjavo uniformo jurišnika s trakom s svastiko na roki, je prišel predstavit svoj predlog zakona, ki ga je zdaj uradno imenoval „Zakon za odpravo stiske ljudstva in rajha“. Ob 16.20 je stopil na govorniški oder. Naštel je pomanjkljivosti Weimarske republike, nato pa predstavil svoje načrte za štiriletno obdobje veljavnosti predlaganega zakona, ki so vključevali ponovno vzpostavitev nemškega dostojanstva in vojaške enakopravnosti v tujini ter gospodarske in socialne stabilnosti doma. „Izdaja našega naroda in našega ljudstva bo v prihodnosti izkoreninjena z neusmiljeno barbarskostjo,“ je obljubil Hitler.
Zakon o odpravi stiske naroda in rajha je bil sprejet ob 20.00 s 441 glasovi za in 94 glasovi socialdemokratov proti.
Joseph Goebbels, ki je bil tistega dne prisoten kot delegat nacionalsocialističnega Reichstaga, se je pozneje čudil, da je nacionalsocialistom uspelo z ustavnimi sredstvi v celoti razgraditi federativno ustavno republiko. „Največja šala demokracije je,“ je pripomnil, “da svojim smrtnim sovražnikom daje sredstva za lastno uničenje.“
Prispevki za biografijo na podlagi članka Timothy. W. Rybacka, objavljenega v reviji The Atlantic

    REFERENDUMSKO OBVEZO JE TREBA URESNIČITI !

    Na referendumsko vprašanje »Ali ste za to, da se za volitve poslank in poslancev v Državni zbor Republike Slovenije uvede preferenčni glas, ki bo zagotovil odločilen vpliv volivcev na izbiro poslanke-ca?«, je 71 %  volivcev, ki so se udeležili referenduma (junija, 2024) odgovorilo z odločnim » DA «.

    Marko Bidovec: »GRE ZA (NE)UPOŠTEVANJE REFERENDUMSKE VOLJE LJUDI, ZA (NE)IZVRŠEVANJE OBLASTI LJUDSTVA IZ 3. ČLENA USTAVE RS!«

    Bojko Jerman: Obstoječi način volitev v katere se vpletajo zasebna komercialna podjetja, ki se imenujejo politične stranke, je dejansko nedemokratičen.

    17.11.2024 smo predsedniku vlade in vodstvom vseh parlamentarnih strank poslali JAVNI POZIV, da naj vendarle že uresničijo referendumsko obvezo tako, da bo zagotovljen odločilen vpliv volivcev na izbiro poslanke-ca;

    14.1.2025 smo iz vladnega kabineta prejeli ODGOVOR VLADE;

    17.1.2025 smo na vlado posredovali KOMENTAR z obširnim pojasnilom;

    Na sestanku 7.1.2025 smo obravnavali neodzivnost političnega vodstva države. Na ZAPISNIK se je odzval g. Janez Pogorelec, član vodstva NSi, s katerim KOMUNIKACIJA še poteka – (zanimivo branje!).

    Energetika: KAJ SLEDI NAMESTO REFERENDUMA O JEK-2?

    KAJ SLEDI NAMESTO REFERENDUMA O JEK-2?
    Drago Babič

    1. Referendum o JEK 2 je odpadel. Kaj sledi?

    Referendum o Jedrski elektrarni Krško-2 (JEK-2) je bil preklican, vsebinska razloga naj bi bila dva. Nasprotniki referenduma pravijo, da zaradi premajhne informiranosti o samem projektu JEK-2 in o alternativah jedrski energiji (JE), volivci ne bi mogli objektivno odločati. Predlagatelji referenduma pravijo, da se zaradi prevelike politizacije vprašanja  postavlja utemeljen dvom v to, ali lahko volivci objektivno informirano, avtonomno in odgovorno odločajo o tako pomembnem dolgoročnem vprašanju nacionalnega pomena, kot je oskrba z električno energijo.

    V bistvu imajo oboji prav.
    Premalo smo bili informirani, pa ne o jedrski energiji. O projektu JEK-2 je Gen energija pripravila izčrpne informacije, ki si jih vsak lahko ogleda na posebni internetni strani, po celi Sloveniji so potekale kvalitetne predstavitve projekta. Problem je na drugi strani, to je kaj je alternativa JEK-2 v elektro energetski oskrbi Slovenije, oziroma ali lahko dosežemo podnebno nevtralnost za sprejemljivo ceno brez uporabe jedrske energije. V stroki smo te alternative že podrobno obdelali (Svet za razvoj SAZU 2022, GZS 2023, Damijan Babič 2024, IJS 2024), zadnjo študijo je pripravil Mervar letos poleti/jeseni, ki jo je pred kratkim dopolnil Damjan (Delo, sobotna priloga november 2024). Vsi smo prišli do zaključka, da bi bili scenariji oskrbe z električno energijo brez jedrske energije in temelječi izključno na obnovljivih virih energije (OVE) bistveno dražji, predvsem pa bi zaradi nerazvitih tehnologij hranjenja elektrike za daljše obdobje zahtevali v času, ko vetra in sonca ni dovolj, predvsem pozimi, močno podporo fosilnih elektrarn. Zato scenariji brez jedrske energije ne bi zagotavljali bistvenega znižanja emisij CO2. Opiranje na sončno energijo, ki je trenutno v Evropi v modi, ni prineslo željenih rezultatov. Poleti podnevi je te energije preveč, cene na kratkoročnih borzah vedno pogosteje padajo na 0 ali celo v negativno področje, medtem ko zvečer in pozimi poletijo v nebo, do 1.000 eur/MWh, kot se dogaja v teh dneh. Takrat pomagajo le fosilne elektrarne in dragi hranilniki. Računati pri tem na vodik je nerealno, ker tehnologije še niso razvite, predvsem pa je to predrago, kot sta že prikazala Mervar in Damijan. Tako so v Nemčiji že ukinili subvencije za večje sončne elektrarne, ostale države ji pri tem sledijo (mi še ne). Maksimalni dosežek take politike bi bil, da v Sloveniji domači premog nadomestimo z uvoženim zemeljskim plinom, ki proizvaja na enoto energije v zahtevani konfiguraciji plinskih elektrarn (več turbin odprtega tipa) le za tretjino manj CO2, kot sedaj to počne blok 6 Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ 6) iz premoga. Torej je alternativa brez ogljični jedrski energiji, fosilni (uvozni) zemeljski plin v kombinaciji z obnovljivimi viri, kar ne omogoča doseganja podnebne nevtralnosti, pa še dražje je. Večje opiranje na cenen uvoz električne energije ne bo možno, saj so vsi naši sosedje pretežni uvozniki. Predvidevanja, da bo v Evropi dolgoročno celo leto dovolj elektrike po 80 eur/MWh, so se s prihodom zime hitro razblinila, zadnja dva meseca so cene pri nas (JV Evropa) povprečno 150 eur/MWh. Le od kje bomo vsi skupaj uvažali zimsko elektriko? 

    Kaj se zgodi z državo, ki stavi samo na od vremena odvisne OVE in obenem zapira jedrske elektrarne, lahko vidimo v Nemčiji. Tam je že cel november in začetek decembra vetra malo, sonca tudi, večina elektrike pride iz termoelektrarn in uvoza, trenutno (12.12.) znaša uvoz več kot četrtino porabe, cena se je dvignila do 936 eur/MWh (Electricitymaps, december 2024). Taka nezanesljiva oskrba z drago energijo traja že dalj časa, kar nakazuje večji zlom oskrbe osrednje Evrope z električno energijo, kar povzroča zaton industrije in splošni gospodarski zastoj. Temu že sledi politična kriza s predčasnimi volitvami in z grožnjo velikih političnih pretresov z vzponom desnih ekstremistov. Podobno, kot se je dogajalo v Nemčiji pred 100 leti.

    Prav so imeli tudi predlagatelji referenduma, ki so preklicali izvedbo referenduma. V zadnjih mesecih smo bili priča izraziti politizaciji referendumskega vprašanja, ki se je pod vplivom politične stranke Levice in njenih vplivnih somišljenikov prelevila v politikansko manipulacijo. Poudarjala se je kritika TEŠ 6 in korupcije, ki se je takrat dogajala, kar se je povezovalo z JEK-2, češ da bo to novi TEŠ 6. Kritiki so poudarjali  svojo moralno moč s tem, da so bili že pred časom  glavni nasprotniki gradnje TEŠ, sedaj pa z nasprotovanjem JEK-2 branijo Slovenijo pred korupcijo v energetiki. Vendar ob tem zamolčijo, da so bil ravno oni zaslužni za finančno najmanj dvakrat večjo polomijo slovenske energetike od TEŠ 6. V času Pahorjeve vlade je bila pod ministrom Golobičem leta 2009 uvedena shema subvencioniranja izgradnje kapacitet obnovljivih virov energije (OVE) in soproizvodnje električne energije in toplote (SPTE), ki jo imamo še danes. Po tej shemi je bilo po zadnjih podatkih Borzena za subvencije proizvajalcem do danes izplačano 1.723 mio eur. Do konca trajanja vseh že sklenjenih pogodb (te so sklenjene za 10 do 15 let) bo v prihodnjih letih izplačano še vsaj 480 mio, skupaj za 2,2 milijard eur subvencij. Ti obrati so v 15 letih proizvedli 13.825 GWh električne energije, oziroma letno okoli 6 % domače proizvodnje. Torej nas je vsaka proizvedena megavatna ura v tej shemi stala v obliki subvencij 124,6 eur, kar je precej več, kot bi nas predvidoma stala elektrika iz JEK-2. Zloglasni blok 6 Termoelektrarne Šoštanj nas je investicijsko stal pol manj, 1.150 mio eur, od leta 2015 do letošnjega leta je proizvedel 28.585 GWh električne energije, torej letno štirikrat več od subvencioniranih OVE virov, njegova trenutna stroškovna cena skupaj s stroški kuponov CO2 je le nekaj višja od subvencionirane cene za OVE. Da bo ironija še večja, se letos izkazuje, da je TEŠ nujno potreben obrat za podporo sončnim elektrarnam, predvsem pozimi. V novembru letos je obratoval s polno kapaciteto, poleg bloka 6 tudi blok 5 ter dve plinski turbini (proizvedeno je bilo  450 GWh, kar je dvakrat več od lanskega povprečja), v decembru se tako poslovanje nadaljuje. Trenutno (12. 12.) obratuje pri nas za 1.134 MW premogovih in plinskih termoelektrarn in tako bo več ali manj do konca zime. Ker je zaradi podobne situacije pri naših sosedih povprečna tržna cena električne energije na kratkoročnih trgih pri nas precej višja od poletne, za december povprečno okoli 164 eur/MWh, cena za vršno energijo v posameznih dnevih celo preko 500 eur/MWh, nam tudi uvoz ne bi kaj dosti pomagal. Zato bo treba TEŠ ne glede na zakonski status ohraniti v obratovalni sposobnosti vse dokler ne bomo zgradili enako močnih plinskih elektrarn, še bolje JEK-2. Trditve o skorajšnji prekinitvi poslovanja TEŠ zaradi ekonomskih razlogov so zgrešene, predvsem zaradi ogrožanja zanesljivosti obratovanja elektro energetskega sistema.  Zaskrbljujoče je, da take trditve navajajo poleg običajnih nasprotnikov TEŠ tudi vodstva Holdinga Slovenske Elektrarne (HSE), ELESa in Ministrstva za okolje, prostor in energijo (MOPE). Kakor da v teh inštitucijah ne bi poznali osnovnih karakteristik delovanja elektro energetskih sistemov z velikim deležem spremenljivih, od vremena odvisnih virov, predvsem sonca, ki povzročajo nezanesljivost oskrbe z električno energijo in zaradi katerih je potrebno imeti v sistemu obsežne rezervne kapacitete, če ne želimo biti pozimi dalj časa v temi in hladu. Sedaj je to TEŠ z uporabno močjo 920 MW na pragu elektrarne.

    Kompetence in kapacitete graditeljev:
    Druga vrsta kritik projekta JEK-2, ki se nanaša na vrednost investicije, finančna tveganja projekta in rok izgradnje, pa je upoštevanja vredna, saj je najavljena cena jedrske elektrarne čez noč (brez stroškov financiranja) v višini 9.3 do 9,6 mio eur/MW moči elektrarne (pre)visoka, rok izgradnje do leta 2040 pa (pre)dolg. Res so gradnje jedrskih elektrarn v zahodnem svetu (Evropa, ZDA) v zadnjih letih potekale sporadično in stihijsko, dalj časa in z bistveno višjo končno ceno od predvidevanj. Glavni razlog za to je opuščanje jedrske energije v zadnjih 30 letih pod pritiskom različnih ekoloških gibanj, dvajset let se ni gradilo nič novega, zaradi česar so se kompetence in kapacitete gradnje jedrskih elektrarn izgubile. To se ni dogajalo povsod, izven Evrope in ZDA v Rusiji, na Kitajskem in Južni Koreji so jedrsko energijo neprekinjeno razvijali naprej, zato sedaj tam gradijo elektrarne hitreje in za pol manjšo ceno, kot na zahodu. Na Kitajskem, kjer se gradi največ novih jedrskih elektrarn, bodo zadnjo generacijo elektrarn zgradili v petih letih, še pred letom 2030, in za tretjino cene v primerjavi z predvidevanji Gen energije. To bi moral biti naš cilj in zgled – kako se čim bolj približati tem svetovnim cenam in rokom izgradnje, ne pa slediti polomijam iz ZDA in Francije/Evrope. To lahko storimo najprej s čim večjim deležem lastnega znanja pri izgradnji, s čimer bi bolje obvladali proces gradnje in s tem tehnična tveganja hitrosti izgradnje, za kar imamo solidne osnove. Celovita obnova obstoječe elektrarne NEK, ki ji je omogočila podaljšanje delovanja za 20 let, je potekala pod vodstvom domače ekipe, ki si je s tem pridobila obilo izkušenj, ki bodo prišle prav pri izgradnji nove elektrarne. Druga pot do cenejše in hitrejše izgradnje vodi preko vključitve še drugih ponudnikov za izvedbo investicije, predvsem tistih, ki so jih postavili v zadnjem času največ in jih sedaj gradijo kot po tekočem traku, to je Kitajcev.  Ti so v zadnjih letih doma zgradili jedrske elektrarne po načrtih vseh zahodnih ponudnikov, za katere se zanimamo tudi mi. Zgradili so dva reaktorja EPR 1600 francoskega EDF in štiri reaktorje AP 1000 ameriškega Westinghouse. S slednjim so bili tako zadovoljni, da so zanj odkupili licenco za Kitajsko in sedaj gradijo 6 reaktorjev tega tipa. Začeli so leta 2022, ko so bile sprejete odločitve o gradnji in vlit prvi beton na gradbiščih, zgrajeni naj bi bili do leta 2030. Posamezna elektrarna bo zgrajena v 56 mesecih za strošek okoli 2,6 mrd USD.

    Možna kombinacija bi bila nakup zahodne tehnologije AP 1000 od Westinghouse, sklenitev pogodbe za izvedbo izvajalskega inženiringa ter izdelavo ključnih delov jedrske opreme s kitajskimi dobavitelji, glavni inženiring ter nadzor izvedbe celotnega projekta pa bi izvajal investitor v sodelovanju z dajalcem tehnologije Westinghouse. V kolikor to ne bo možno, se lahko to izvede s Korejskimi dobavitelji, podobno kot sedaj poizkušajo v Bolgariji. Do odločitve o projektu je dovolj časa, da se preveri še ta možnost.

    Kritiki investicije v JEK-2 so izpostavljali, da je to finančno prezahteven projekt za Slovenijo, ker bi financiranje tega projekta iz proračuna ogrozilo druge družbene prioritete, saj bi investicija presegla celoten znesek proračuna. To ne drži, pri zagotavljanju finančnih virih investicije v JEK-2 bi morali upoštevati, da se je zaradi splošnega povečanja cen električne energije v Evropi povečala tudi akumulativnost domačih proizvajalcev. Največja proizvajalca Gen energija in HSE sta že lani (2023) dosegla skupaj okoli 600 mio eur čistega dobička in eno milijardo eur EBITDA, ki je merilo investicijske sposobnosti. Ob pričakovani  ceni električne energije v JV Evropi v povprečju  okoli 100 eur/MWh, lahko pričakujemo, da bosta v naslednjih 15 letih, ko naj bi bila investicija zaključena, zbrala po današnjih cenah vsaj 6 milijard akumulacije. To bi zadoščalo za lastno udeležbo v višini polovice investicije, tako da poseben kapitalski prispevek države iz proračuna ne bo potreben. Kvečjemu garancije investitorju za komercialne kredite.

    Odložitev referenduma nam je dala dovolj časa in priliko, da strokovno proučimo vse možne poti doseganja podnebne nevtralnosti do leta 2050, pri čemer moramo dati stroki dovolj podpore, da to pripravi v času enega leta. Realno gledano lahko v Sloveniji dosežemo podnebno nevtralnost le z večjo uporabo jedrske energije, brez nje se ji bomo prisiljeni odpovedati. In o tem bi morali odločati na referendumu – ali smo za doseganje podnebne nevtralnosti do leta 2050 ali ne. Kako jo bomo dosegli, s kakšnimi ukrepi in tehnologijami, pa naj pove stroka in politika.

    1. Stihija, ki sedaj vlada pri naših načrtovalcih energetike, izhaja iz napačnega načrtovanja razvoja slovenske energetike.

    Konkretno se kaže najprej v ponesrečenem net meteringu, ki temelji na fizikalno napačni predpostavki, da lahko dnevne in poletne viške električne energije skladiščimo v omrežju in jo črpamo nazaj ponoči in pozimi. Ker tega ne moremo, se dnevni in poletni viški prodajajo sproti po nizkih tržnih cenah, nočne in predvsem zimske dobave pa prihajajo iz fosilne proizvodnje, ki je bistveno dražja. Tako nastajajo za pogodbene partnerje veliki dodatni stroški, do sto milijonov letno pri sedanjem obsegu net meteringa v Sloveniji (okoli 720 MW). Zasilna rešitev je dogradnja hranilnikov k vsaki sončni elektrarni, ki rešuje vsaj kratkoročne dnevno/nočne razlike, ne rešuje pa zimskega primanjkljaja, saj bi za kaj takega potrebovali ogromno  baterijo s kapaciteto 3 TWh, ki bi stala tisoč milijard. To rešuje sedaj TEŠ s proizvodnjo iz premoga in plina. Stihija se nadaljuje z nadaljnjim spodbujanjem izgradnje sončnih elektrarn, čeprav njihova donosnost in s tem smiselnost izgradnje strmo pada, tudi zaradi podobne politike v celi Evropi, zaradi česar bodo spomladi in poleti čez dan cene električne energije na kratkoročnih trgih blizu ničle ali negativne. Kdo bo na koncu vse to plačal?

    Ob tem se postavlja vprašanje, ali naši načrtovalci na MOPE ob sprejetju sheme net meteringa, ki povzroča obilo dodatnih stroškov, niso poznali karakteristik take proizvodnje, ali so to storili namenoma, kljub poznavanju karakteristik. V prvem primeru zaradi neznanja tako ali tako ne sodijo v sestav MOPE, v drugem pa se je za vprašati, kaj je v ozadju – korupcija ali kaj drugega. Vsekakor bi moral nekdo na MOPE za tako ravnanje sprejeti odgovornost.

    Naslednji problem je omrežnina, tako koncept, ki poudarja stroške za moč priključka, kot cene za tarifne postavke, za katere v bodoče predvideva Agencija za energijo močan porast. Celoten koncept omrežnin temelji na predvidevanjih Nacionalnega energetsko podnebnega načrta, da bo v bodoče večino električne energije proizvedene v manjših  sončnih elektrarnah, zgrajenih na strehah zgradb in priključenih v distribucijski sistem. Skupno naj bi po scenariju 100% OVE do leta 2050 zgradili za 13.000 MW takih elektrarn. Tako velike kapacitete bodo povzročale velika nihanja moči, velike potrebe po kratkoročnem hranjenju dnevnih viškov in velike nadomestne kapacitete za proizvodnjo v času, ko sonca in vetra ne bo, kot smo opisali v primeru net meteringa. Tak elektroenergetski sistem, ki v konceptu temelji na distribuirani proizvodnji v distribucijskem sistemu potrebuje bistveno drugačno, močnejše in s tem dražje omrežje od tega, ki ga imamo, ki temelji na velikih proizvodnih obratih. Po predvidevanjih izpred nekaj let (Strokovne priloge Podnebne strategije Slovenije, 2021) naj bi tako omrežje stalo po takratnih cenah 15 milijard oziroma dve jedrski elektrarni. Odraz takega koncepta je tudi Načrt razvoja distribucijskega omrežja za obdobje 2025 do 2034 (ELES 2024), ki znaša 4,5 milijarde eur, tudi NEPN predvideva že do leta 2030 za 4 milijarde investicij v omrežje. Ker se investicije v omrežja pokrivajo skoraj izključno iz omrežnine, ki je do sedaj znašala le tretjino teh zneskov, bo prinesla omrežnina po načrtih Agencije za energijo skupno trikratno podražitev omrežnin, končna cena električne energije bi se najmanj podvojila in izenačila s ceno v Nemčiji in na Danskem, ki imata najdražjo elektriko za gospodinjstva. Poleg tega bi nova omrežnina po predlogu Agencije za energijo nesorazmerno bolj obremenila energetsko intenzivno industrijo kot druge porabnike. Ta se zaradi predrage energije že tako ali tako krči (v zadnjih dveh letih je padla poraba električne energije v industriji za 17%), večkratno povišanje omrežnin pa bo za marsikatero industrijsko podjetje pomenilo zadnji žebelj v krsti, za prebivalce pa bistveno povečanje energetske revščine. Ob tem je treba poudariti, da če bi se pri virih v večji meri naslonili na velike obrate z jedrsko, hidro in plinsko energijo, ne bi  potrebovali tako velikih investicij v omrežje v tako kratkem času in tako obsežna reforma omrežnine ne bi bila potrebna. Torej smo pred dilemo: ali še naprej slediti napačnemu energetskemu konceptu distribuirane proizvodnje, ki povzroča bistveno višje stroške elektroenergetskega sistema, ki mu sledi povečanje končnih cen električne energije, ali optimizirati celoten sistem oskrbe z električno energijo tako, da se cene čim manj povečajo. Za to je še čas, nova omrežnina se šele poizkusno uvaja.

    Slovenija še ni sprejela Nacionalnega energetsko podnebnega načrta (NEPN), ki bi naj povedal, kako bomo do leta 2030 in okvirno do leta 2040 upravljali energetsko področje. To pa zato, ker je v njem vse preveč pomanjkljivosti. Naj izpostavim ključno: še vedno obstajata dve strategiji razvoja elektro energetike, ena temelji samo na obnovljivih virih energije, druga na jedrski energiji in obnovljivih virih. Ti strategiji nista kompatibilni, izrazito se v NEPN forsirajo obnovljivi viri. To se  vidi posledično pri omrežnini in potrebnih investicijah, ki samo do leta 2030 predvidevajo za 9,8 milijarde eur vlaganj v omrežja, obnovljive vire in hranilnike, kar je nerealno. Za ta denar bi že zgradili novo JEK-2. Odločiti bi se morali za novo strategijo,  ki bo ekonomsko vzdržnejša in energetsko učinkovitejša.

    Ves ta kaos na energetskih trgih, ki je prinesel skupaj z vojno v Ukrajini v zadnjih treh letih v celotni Evropi podvojitev cen električne energije in zemeljskega plina, se skupaj s spremenjenimi geopolitičnimi razmerami kombinira v toksično okolje, ki povzroča hitro zaostajanje Evropske Unije za ZDA in Kitajsko ter nam  s spodnašanjem ekonomskih temeljev delovanja držav otežuje reševanje vseh domačih problemov. Potrebno bo večje osredotočanje na ključna  področja razvoja, poleg obrambe predvsem  industrijo in energetiko. Pri energetiki bo nujno potrebno spremeniti zeleni prehod, kakor si ga je zamislila prejšnja Evropska komisija in pripraviti realnejšo strategijo razvoja energetike, ki bo s konkurenčno ceno energije omogočala nadaljnji razvoj Evrope, ne pa zacementirala njeno gospodarsko in družbeno nazadovanje. Cilje zelenega prehoda bi morali bolj približati svetovnim trendom. Znižali bi takse na CO2 in druge okoljske dajatve na svetovno primerljivo raven, dokler tudi druge države ne uvedejo takih taks, in uvedli tehnološko nevtralnost pri spodbudah za izgradnjo nizko ogljičnih proizvodenj električne energije. To bi omogočilo vključitev jedrske energije med primerne tehnologije za doseganje podnebne nevtralnosti.

    V Sloveniji bi morali ob sodelovanju vse slovenske stroke v enem letu pripraviti novo strategijo razvoja slovenske energetike, lahko v obliki novega Nacionalno energetsko podnebnega načrta, ki bo dolgoročnejši (najmanj do leta 2044, ko naj bi prenehala obratovati obstoječa NEK)  in ki bo temeljil na vseh nizko ogljičnih virih energije (NOVE), torej tudi na jedrski energiji in prehodno na zemeljskem plinu ter ga investicijsko in ekonomsko optimizirati.