Potem ko so poslanci marca zavrnili uvedbo prednostnega glasu na volitvah v DZ, ideje o izboljšavah volilnega sistema niso zamrle. Vsaj ne med pravniki. Na pobudo Petra Jambreka in Cirila Ribičiča je na Novi univerzi nedavno potekala razprava o kombiniranem volilnem sistemu. Sodelovali so še Jurij Toplak, Saša Zagorc, Jernej Letnar Černič, Franci Grad,…

Naslovno vprašanje se je glasilo: »Ali je kombinirani volilni sistem primeren za današnjo Slovenijo?«

Po razpravi dr. Peter Jambrek pove: »Z Ribičičem pragmatično ugotavljava, da je za oboje še najbolj sprejemljiv kombinirani volilni sistem.«

O strokovni razpravi v Dnevniku (12.05.2025) poroča Anže Lebinger:

»Ali je kombinirani volilni sistem primeren za današnjo Slovenijo?« se je glasilo naslovno vprašanje nedavne razprave na Novi univerzi, ki sta jo sklicala Inštitut za ustavno pravo ter Inštitut za ustavno ureditev in človekove pravice. V debati, katere glavna pobudnika sta bila pravnika Peter Jambrek in Ciril Ribičič, so med drugimi sodelovali še recimo Jurij Toplak, Saša Zagorc, Jernej Letnar Černič in Franci Grad. Poudarjeno je bilo, da poskuša kombinirani volilni sistem graditi na upoštevanju pozitivnih značilnosti tako proporcionalnega kot večinskega sistema. V takšnem mešanem sistemu bi se sicer – poleg 44 poslancev, izvoljenih na podlagi prednostnega glasu – izvolilo še 44 poslancev v volilnih okrajih, iz katerih se izvoli po en poslanec. Te enote bi predvidoma pokrivale sleherni košček Slovenije, enakopravno mesta in podeželje. Na podlagi razprave bo v kratkem sestavljena knjižica, v kateri bodo zbrani prispevki s posveta, ki bo z dopisom poslana političnim strankam.

»Kombinirani volilni sistem podpiram kot rešitev, ki poskuša graditi na upoštevanju pozitivnih značilnosti ene in druge skrajnosti. Pri tem vidim kot temeljno prednost večinskega sistema personalizacijo in kot temeljno prednost proporcionalnega sistema sorazmerno zastopanost. Tisto, kar je nesprejemljiva slabost večinskega sistema, je nesorazmerna nagrada zmagovalcu v obliki dodatnih poslanskih sedežev. In tisto, kar je slabost proporcionalnega sistema, je tekmovanje med strankami in njihovimi programi, ki ne omogoča izbire na podlagi odlik kandidatov,« je v razpravi izpostavil nekdanji ustavni sodnik dr. Ribičič. Meni, da je uspeh kombiniranega sistema realno mogoč, če pristaši obeh skrajnosti v njem prepoznajo najboljšo »drugo rešitev«.

Pragmatična rešitev
S tem, da mešani sistem vzame prednosti večinskega in proporcionalnega sistema, ob tem pa nevtralizira njune slabše lastnosti, se je strinjal tudi sociolog in pravnik dr. Peter Jambrek. Nekdanji ustavni sodnik je bil sicer v preteklosti zagovornik večinskega volilnega sistema. Kot pravi, predvsem iz socioloških vzgibov, saj da je distribucija političnih preferenc v državi predvsem na sredini. Ob tem pa opozori na ustavno krizo v devetdesetih, ko zagovornikom tedanjega večinskega sistema nikoli ni uspelo doseči dvotretjinske večine, uvedeni proporcionalni sistem pa tudi ni najbolj idealen: »Zaradi tega z Ribičičem pragmatično ugotavljava, da je za oboje še najbolj sprejemljiv kombinirani volilni sistem.«

Prisotni razpravljavci so sicer večkrat opozorili na dosedanjo nezmožnost politike, da bi se strinjala o spremembah volilnega sistema. Kot že rečeno, so poslanci aktualnega sklica v DZ še marca zavrnili predlog za začetek postopka sprememb ustave v povezavi z volilnim sistemom. Spremembe bi prinesle povečanje števila poslancev z 90 na 92 in omogočile ukinitev volilnih okrajev ter uvedbo 18 volilnih enot in preferenčnega glasu na volitvah v DZ. Za zadnje je junija lani na posvetovalnem referendumu glasovalo več kot 70 odstotkov udeležencev. Ustavni pravnik dr. Saša Zagorc je sicer v razpravi kot še boljšo rešitev izpostavil sistem prenosljivega glasu, ki volivcu daje možnost glasovati o posameznih kandidatih z razvrščanjem od najbolj do najmanj priljubljene izbire. V primeru, da je kandidat prvotne izbire že izvoljen ali izpadel iz volilne tekme, se glas volivca prenese na naslednjo izbiro.

Nenehno medsebojno obtoževanje med strankami še dodatno povečuje zbeganost med volivci.
Razvrednotenja stališč druge strani predvsem s ciljem aktivirati svoje strankarske pristaše pred naslednjimi volitvami v DZ ni državotvorno.
Prof. dr. Miran Mihelčič lepo pojasni, zakaj bi bil KOMBINIRANI VOLILNI SISTEM pri tudi nas koristen.

Kombinirani sistem volitev za večjo strpnost v družbi

V razpravah pred zakonodajnim referendumom o zakonu k dodatku o pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti so se spet razvnela nasprotja med tistimi, ki so za zakon, in tistimi, ki so proti uveljavitvi zakona. V prvo bojno črto bodo stopili govorniki strank, ki smo jih izbrali po veljavnem volilnem sistemu sorazmernega strankarskega predstavništva v državnem zboru (DZ).
Po že videnem v preteklosti razprave med predstavniki strank in njihovimi morebitnimi (po šahovsko) sekundanti potekajo v slogu trdega vztrajanja na že predstavljenih stališčih in kritiziranja utemeljitev druge strani.
Moj namen v tem prispevku ni dajanje podpore eni ali drugi strani, ampak opozorilo na korenine predvidenega dogajanja, značilnega po poskusih razvrednotenja stališč druge strani predvsem s ciljem aktivirati svoje strankarske pristaše pred naslednjimi volitvami v DZ.
V ospredje slovenskega političnega življenja je namreč politiki uspelo vsiliti izrekanje za eno ali drugo politično stranko, s čimer so pereči problemi vsakdana naših državljanov in družbe kot celote hote potisnjeni v ozadje. In ne samo to! Ob takem političnem delovanju se bolj ali manj prikrito goji nestrpnost med ljudmi, ki se ob veljavnem volilnem sistemu poudarjeno ohranja.
Prav pereči problemi so tista vsebina, s katero bi se morali ukvarjati v DZ. Res je, da je vlada ob soglasju sindikatov in povednem molku opozicije, dojetem kot tihem pristanku, sprejela reformo sistema plač v javnem sektorju, ki jo sam – ob osnovnem vladnem namenu umiriti nezadovoljstvo zaposlencev v tem delu družbe – ocenjujem tudi kot popolnoma nestrokovno.
Pripravljeni sta tudi zdravstvena in pokojninska reforma, nerešena pa ostajajo vprašanja demografije, uresničitve dolgotrajne oskrbe, neenakomerne razvitosti območij, varstva okolja, povečevanja dohodkovne neenakosti, razprodaje slovenskega gospodarskega premoženja, pomanjkanja domačih nosilcev delovne sile, samozadostne preskrbe s hrano, energetske in prometne infrastrukture, izrabe prostih stanovanjskih objektov, vedenja udeležencev v prometu, izobraževalnega sistema, varnosti, obrambe, delovanja sodstva in tako dalje. Preveč problemov za rešitev v enem samem mandatu katerekoli vlade, še posebno če je pripravljenost za sodelovanje v DZ prepogosto izpostavljeno načinu delovanja katerihkoli opozicijskih strank pod geslom »onemogočimo jim uspeti«.
Naj ob prej navedenem izpostavim še korupcijo in povečanje nasilja, ki ga vsaj včasih bolj nočemo, kot ne znamo obvladati, ter skrb vzbujajoče razširjeno prizadevanje – predvsem v javnem sektorju – za zmanjševanje delovnih zadolžitev, ki vodi k vse manjši učinkovitosti Slovenije v primerjavi z drugimi državami.
Ti in drugi problemi ostajajo kot predmet reševanja v ozadju med drugim – tako sem vsaj sam prepričan – tudi zato, ker nas veljavni sistem volitev v DZ po svoji zasnovi usmerja bolj v tehtanje, katere stranke – in s tem čigava vlada – nam po volitvah utegnejo povzročiti manj škode. Izbiri najboljših ljudi za odločanje v DZ in to v neposredni primerjavi z drugimi kandidatkami ali kandidati za poslansko funkcijo pa je namenjene precej manj pozornosti.
Sorazmernost zastopanosti strank v DZ ostaja, število poslancev, ki bi bolj razmišljali o predstavljenih problemih in delovali za njihovo reševanje v korist celotne družbe, pa se prej zmanjšuje, kot povečuje. Zakaj? Ker v volilnem sistemu, kakršnega imamo, prihaja do izraza misel Anthonyja Downsa (1957) o racionalni nevednosti volivcev. Opozoril je, da morajo volivci vložiti čas in trud, da ugotovijo, katero politiko pravzaprav podpira kateri kandidat. V pogojih volilnega sistema, ki ga imamo pri nas, je možnost, da bi posameznikov glas bistveno odločal na volitvah, tako zelo majhna, saj na možnosti vsakega kandidata posredno vplivajo pravzaprav vsi volivci v Sloveniji.
Volivcem se zato preprosto ne zdi vredno nameniti časa in truda, da bi bili dobro obveščeni. Posledično večina ljudi voli na podlagi splošnih strankarskih oznak ali pa sploh ne gredo na volitve. Nenehno medsebojno obtoževanje med strankami še dodatno povečuje zbeganost med volivci. Kako torej zmanjšati občutek precejšnje nemoči pri volivkah in volivcih?

Preprosto: moramo okrepiti – namenoma se izogibam uporabi zdaj tako priljubljene besede »opolnomočiti« – njihov vpliv. Povečevanje njihovega vpliva nedvomno zagotavljata ponujena predloga kombiniranega dvokrožnega volilnega sistema tako Zveze društev upokojencev Slovenije iz leta 2014 kot civilne družbe Sinteza z začetka tega desetletja.
Po obeh predlogih bi imel vsak volivec v prvem krogu volitev dva glasova, prvega za kandidatko ali kandidata, strankarskega ali neodvisnega, drugega za politično stranko ali listo. Število glasov za stranke ali liste bi v primeru njihovih vsaj približno enako kakovostnih kandidatk in kandidatov zagotavljalo tudi sorazmernost poslanskih mandatov za stranke oziroma liste. Zelo verjetno pa bi se zmanjšalo število mandatov za vse stranke ter liste skupaj, in to za število mandatov, ki bi jih v takem sistemu tudi dejansko lahko dobili neodvisne kandidatke in kandidati.
Pa še to! Eamonn Butler v knjižici Pravica do javne izbire (Inštitut Nove revije, zavod za humanistiko, 2017) ugotavlja, »da je nekaj dobrega v volilnih sistemih, ki so odvisni od ponavljajočih se krogov glasovanj«. Zato oba omenjena predloga volilnega sistema določata, da se na podlagi prvega glasu v drugem krogu za 44 poslanskih mandatov – kadar v volilnem okraju prav nihče v prvem krogu ni dobil več kot 50-odstotne podpore volivcev – v volilnih okrajih pomerita dva, ki sta v prvem krogu dobila največ glasov.

V prizadevanjih za nekaj od teh 44 mandatov (od 88 oziroma 90, če omenim še zastopstvo obeh narodnostnih skupnosti) bi se tako lahko povsem enakopravno vključili v volilno tekmo tudi ljudje zunaj strank: neodvisni. Preostalih 44 mandatov pa bi se na podlagi drugega glasu razdelilo med stranke ali liste.

Prepričan sem, da bi s takim volilnim sistemom ne le povečali interes za sodelovanje na volitvah in ustvarili vzdušje večje strpnosti v družbi, ampak bi pridobili tudi kakovosten DZ: kandidiranje neodvisnih kandidatk in kandidatov bi namreč otopilo ostrino napadov med strankami, stranke pa bi morale v volilnih okrajih kandidirati tamkajšnjim volivcem sprejemljive in dokazano uspešne ljudi.

Če bi namreč kandidirale »skrajno bojevite vojščake strank«, bi le-ti bili v verjetnem drugem krogu skoraj gotovo nesprejemljivi za večino. To pa bi pomenilo, da bi mandate osvojile širše sprejemljive in praviloma okolišu volivcev primernejše osebe. Verjamem, da bi to pripomoglo k večji prepotrebni strpnosti v naši državi.

Da to pisanje bolj kot možna resničnost zveni kot pravljica, pa se moramo kljub jasno izraženi usmeritvi sodelujočih na posvetovalnem referendumu o volilnem sistemu »zahvaliti« našim demokratičnim strankam, ki zelo očitno še naprej brez sramu prisegajo le na strankokracijo.

Prof. dr. Miran Mihelčič, ekonomist.

Statistika šteje k starejšim prebivalce, stare 65 ali več let.

Starostna sestava prebivalstva v Sloveniji se spreminja. Družba postaja dolgoživa: pričakovano trajanje življenja se podaljšuje, delež starejših od 65 let hitro narašča. V prihodnjih letih bo tak razvoj še izrazitejši.

Če bodo ob pokojnini, ki znaša manj kot polovico prejšnje plače, še smeli delati, bodo gospodarstvu in negospodarstvu pomagali pri poslovanju in kot potrošniki, državi pa plačevali prispevke in dohodnino.

Razvoj dolgožive družbe
zasl. prof. dr. Peter Glavič

»Stranke si čisto nič ne zaupajo. To je grozljivo gledati… Kako naj nam ljudje zaupajo, če si mi med sabo ne?«

»Na enem od zadnjih posvetovalnih referendumov so ljudje povedali, da si želijo sprememb volilnega sistema. Glede na rezultat sem pričakovala, da se ga bodo poslanci dotaknili, pa ni šlo. Ljudje so jasno povedali, da si želijo preferenčni glas, ki ga poznamo na evropskih volitvah in se je tam pokazal za dobrega. Trenutno ljudi moti, da ne vedo, koga so na koncu izvolili, ker dajo glas listi… Sprememba bi povečala zaupanje v politični razred«

»Če želimo kot narod in država napredovati, se moramo pogumno soočiti tako z zmagami kot z nedopustnimi dejanji, ki so se zgodila, saj časa žal ne moremo zavrteti nazaj. Lahko pa poskusimo sprejeti preteklost, si oprostiti in kreniti naprej ter predvsem ustvarjati pravičnejšo prihodnost.« 

I N T E R V J U

Pravilna diagnoza je pogoj za pravilno triažo in uspešno zdravljenje.

Avtorica dr. Tina Bregant, in avtorji Miro Germ, dr. Tomaž Schara, prim. Janez Remškar, dr. Bogomir Kovač »vrednostne analize slovenskega zdravstvenega sistema« so raznovrstna neformalna skupina posameznikov civilne pobude z različno izobrazbo, različno specializacijo, različnimi izkušnjami, različnim izrazoslovjem in različnimi političnimi usmeritvami. Obravnavano problematiko razumejo različno, nekateri predvsem z zdravniškega, drugi predvsem z upravljavskega vidika.

Vrednostna analiza zdravstvenega sistema in njegovega okolja

Borut Stražišar, doktor pravnih znanosti o koncesijah (kaj so, kdaj in kdo jih podeljuje, o monopolu in dobičku, ter o pravni praznini).

Koncesije v Sloveniji pogosto služijo zasebnikom namesto javnosti zaradi slabih zakonov in neznanja države, kar omogoča korupcijo.

Mojo pozornost sta pred časom pritegnili dve novici – skupno pismo Klemna Boštjančiča in Valentine Prevolnik Rupel poslancem državnega zbora ter novica o sporu glede koncesije v Kočevju. Kaj obe novici povesta državljanom?

Najprej to, da sta pravna stroka in slovenska politika na področju javnih služb primarno služili koncesionarjem in ne javnemu interesu državljanov. Drugi nauk, ki ga lahko državljani izluščimo iz obeh primerov, je, da koncedenti in njihovi prišepetovalci očitno uporabljajo orodja, ki jih ne poznajo (torej s kladivom poskušajo odviti vijak). Ali bolj skrb vzbujajoče: da to namerno počnejo in vzpostavljajo sistemsko korupcijo. Tretji nauk, ki ga lahko iz obeh primerov vidimo državljani, je, da slovenska politika in stroka vedno iz tujine prekopirata določene rešitve in jih prilagodita trenutnim balkanskim potrebam.

Logično, da potem prekopirane rešitve ne delujejo, ker iz tujih ureditev večinoma ostane zgolj pojem. Slovenska politika in stroka potem dodata balkansko vsebino in interpretacijo. Državni organi pa zvesto sledijo temu procesu.

Kako ljudsko pojasniti koncesijo? Imamo naravni ali upravni monopol. Naravni monopol je na primer reka. Na določeni dolžini reke ne moremo postaviti neomejenega števila jezov in koristnikov vode iz nje. Država s koncesijo dodeli pravico izbrancem, da lahko uporabljajo vodo iz reke. Vsi drugi so izključeni. Upravni monopol pa je tam, kjer država nima oziroma zaradi narave dejavnosti ne želi imeti trga (ker bi trg uničil dejavnost). Pri upravnem monopolu gre za omejitev dostopa do ponujanja storitve ali dobrine. Tudi v tem primeru država s koncesijo dodeli pravico izbrancem, drugi pa so izključeni. Tak upravni monopol je zdravstvo. Koncesija pomeni dodelitev pravice delovanja v monopolu ali izkoriščanja monopola.

Ker imamo opravka z monopolom, imamo tudi monopolni dobiček (ekonomisti bodo znali to veliko bolje pojasniti). Gre za dobiček s trga, ki je preostali »konkurenci« nedostopen. Država lahko monopolni dobiček pobere na dva načina – s koncesijsko dajatvijo ali z določitvijo neprofitnosti koncesionarjev. V primeru, da država prepušča takšen monopolni dobiček koncesionarjem, pomeni, da dopušča neenako obravnavo subjektov v državi in mogoče celo daje neko obliko nedovoljene prikrite državne pomoči.

V drugem primeru pa gre dobiček na koncu za neprofitne namene. Neprofitnost ne pomeni prepovedi ustvarjanja dobička. Pomeni zgolj to, da ga lastniki na noben način ne morejo pridobiti zase (in da se ob prenehanju subjekta prenese na drugi neprofitni subjekt). Zanimivo je, da so pri koncesijah tako politiki kot stroka o monopolnem dobičku modro molčali. Ne trdim, da vsem uspe ustvariti monopolni dobiček. Delovanje v monopolu pa to vsekakor omogoča.

Dobički koncesionarjev torej niso zgolj odraz njihove visoke stopnje podjetniške uspešnosti, ampak tudi delovanja v monopolu. Glede na navedeno se dopisu obeh ministrov lahko samo rahlo čudimo. Ali pa želita vzpostaviti prakso sistemske korupcije? Država je tista, ki mora nadzirati morebitne zlorabe monopolnega položaja in ustrezno ukrepati. Očitno Republika Slovenija na tem področju spi spanec kralja Matjaža.

Koncesija za upravni monopol se podeljuje tam, kjer država sama nima ustrezne infrastrukture in se ji te ekonomsko ne izplača zgraditi. V tem primeru izkoristi kapacitete zasebnega sektorja ter njegovo podjetniško naravnanost. To pomeni, da pride do infrastrukture ceneje in v krajšem času, kot bi v primeru lastnih investicij. Bistvo teh koncesij je zgraditev infrastrukture za potrebe javne službe. To pomeni, da mora država poskrbeti, da ta infrastruktura ostane na voljo državi za potrebe izvajanja javne službe tudi po poteku koncesije. Nekoliko nelogično bi bilo, da bi si koncesionar v času koncesije izplačeval monopolne dobičke, preko amortizacije povrnil investicijo v nepremičnino in nato še zadržal takšno nepremičnino. No, v Sloveniji je sicer politično in strokovno vse logično in možno. Če ima država na voljo infrastrukturo, potem se za takšne primere, po pravu EU, sklepajo storitvene pogodbe po pravilih javnega naročanja – razen v Sloveniji (pri nas dajemo koncesije).

Koncesionar pomaga izvajati javno službo ob uresničevanju lastnih interesov. Koncesionar ni del javne uprave in sistema upravljanja javne službe. Je del sistema javno-zasebnih partnerstev. Poudarek je na partnerstvu – torej gre za prilagajanje potrebam drugega partnerja. Za razumevanje potreb drugega partnerja – koncedenta (javnosti). Pri nas: saj imam pogodbeno koncesijo za določeno število let, brigajo me potrebe drugega partnerja. Potem pa temu sledi še ustrezna sodna praksa – državljana je treba zaščiti pred državo in oblastjo.

Saj večinoma vidimo državo zgolj kot neko oblastveno gmoto, ne pa kot zastopnika skupnega interesa in skupnih potreb. Koncesionarji dejansko delajo samo za lastne kapitalske interese, vse drugačne navedbe so pesek v oči. Nič ni narobe s tem – gre za osebe civilnega prava. Krivi so koncedenti, ki uporabljajo orodja, ki jih ne poznajo. Ali pa (ne)namerno dopuščajo vzpostavljanje sistemske korupcije.

Že v začetku 20. stoletja je francoska in nemška teorija javne uprave opozarjala, da javni interes, ki ga država upravlja prek javnih služb, ni nekaj statičnega. In že v tej literaturi najdemo opozorila, da je fleksibilnost treba vgrajevati tudi v koncesijska razmerja. Tedanja pravna teorija je opozarjala, da gre za upravno področje, kjer se morajo civilnopravna razmerja podrejati javnemu interesu. Primer iz Kočevja očitno kaže, da smo tudi v Sloveniji veselo sledili novemu javnemu upravljanju, ki na piedestal postavlja svetost pogodbenega razmerja. Seveda so pravila novega javnega upravljanja določali kapitalski interesi za zaščito zasebnih interesov. Z zaščito javnega interesa se tedaj nihče ni pretirano ukvarjal.

Zato je Svetovna banka že konec 20. stoletja izdala opozorilo, da naj se koncesije podeljujejo tam, kjer ima javna uprava izkušnje s koncesijskimi razmerji. Pri nas se s tem nihče ni pretirano obremenjeval. Koncesijski akti in pogodbe so ustrezno kratki, nepopolni in predvsem služijo zaščiti koncesionarjev. In potem imamo primere deponije na Mežaklji, oskrbe na domu v Kočevju, večanja števila neopredeljenih pacientov zaradi vračanja koncesij … Prednost je treba dati egocentrizmu in individualnim pravicam. Država in kolektivizem sta mrtva – to je nekaj, kar je treba pokopati skupaj s komunizmom.

Osebe zasebnega (civilnega) prava delujejo po veljavni zakonski ureditvi. Cilj poslovanja gospodarskih družb je dobiček. Država (na vseh ravneh) bo morala razumeti, da ni problem v ravnanju koncesionarjev. Koncesionarji, ustanovljeni po zakonu o gospodarskih družbah, ravnajo povsem ekonomsko. Država (na vseh ravneh) bo morala spoznati, da je za »afere« (ekscese) kriva sama z neustrezno zakonsko ureditvijo. Država bo morala spoznati, da so »afere« (ekscesi) posledica slabe zakonodaje, neustreznih koncesijskih aktov in koncesijskih pogodb.

Normativna ureditev je tista, ki mora vsebovati ustrezne varovalke za zaščito javnega interesa in koncedenta. Normativna ureditev je tista, ki omejuje koncesionarja zaradi javnega interesa. Sodna praksa se bo morala odločiti, ali bo dala prednost individualnim pravicam ali javnemu interesu. Država se bo morala zavedeti, da mora v normativno ureditev vgraditi ustrezne varovalke javnega interesa. Politiki bodo morali od svojih prišepetovalcev dobiti rešitve, ki ščitijo javni interes. Zasebni interes se ne ščiti sam. Država je tista, ki se bo morala naučiti uporabljati z zakonom uvedena orodja.

Izvijač je lahko koristen, lahko pa je sredstvo za storitev kaznivega dejanja. Podobno velja za orodja iz tako imenovanega sistema novega javnega upravljanja. Naloga državnega tožilstva je, da izlušči, kje je meja med normalnim, podjetniškim dobičkom, kje pa takšen dobiček nastaja zaradi zlorabe pooblastil ali nevestnega gospodarjenja na strani koncedenta. Na strani državnih organov je, da po uradni dolžnosti ugotovijo, kje posamezniki zahtevajo legitimne interese, kje pa njihove zahteve posegajo v veljavno ustavno ureditev. Država si mora razjasniti, kaj je predmet zakona in kaj predmet kolektivnih pogodb (sploh na področju javnih služb).

Spoštovani predstavniki ljudstva, plačani ste za to, da ščitite javni interes. Plačani ste za to, da se naučite ravnati z orodjem, ki vam je dano. Če tega ne zmorete ali nočete, potem orodja raje ne uporabljajte (tudi če imate prišepetovalce). Bolje se je odločiti za neuporabo orodja, s katerim ne znamo ravnati, kot pa povzročati škodo. Vsaka normativna nedorečenost ali sistemska nejasnost odpira vrata zasebnim »inovacijam« na škodo javnega interesa.

Borut Stražišar, doktor pravnih znanosti, predavatelj na Erudiu.

Manifest

Evropski mirovni projekt

Danes, 9. maja 2025, natanko 80 let po koncu druge svetovne vojne, ki je terjala življenja 60 milijonov ljudi, od tega 27 milijonov sovjetskih državljanov, državljani Evrope povzdigujemo svoj glas! Sram nas je naših vlad in EU, ki se niso naučile lekcij 20. stoletja. EU, ki je bila nekoč zamišljena kot mirovni projekt, se je sprevrgla in s tem izdala bistvo Evrope! Zato državljani Evrope danes, 9. maja, prevzemamo svojo usodo in zgodovino v svoje roke. EU bomo razglasili za neuspešno. Začenjamo z državljansko diplomacijo in zavračamo načrtovano vojno proti Rusiji! Priznavamo soodgovornost „Zahoda“, evropskih vlad in EU v tem konfliktu.

Državljani Evrope skupaj z Evropskim mirovnim projektom nasprotujemo nesramni hinavščini in lažem, ki se danes – na dan Evrope – širijo na uradnih slovesnostih in po javnih radiotelevizijah.

Obračamo se na državljane Ukrajine in Rusije. Ste del evropske družine in prepričani smo, da lahko skupaj poskrbimo za mirno sobivanje na naši celini.

Pred očmi imamo podobe vojaških pokopališč – od Volgograda do Rige in Lorene. Vidimo sveže grobove, ki jih je pustila ta nesmiselna vojna v Ukrajini in Rusiji. Medtem ko večina vlad EU in odgovornih za vojno hiti  zatirati dejstvo, kaj vojna pomeni za prebivalstvo, smo se naučili lekcijo prejšnjega stoletja: Evropa pomeni „Nikoli več vojne!“

Spominjamo se evropskih prizadevanj za obnovo v prejšnjem stoletju in obljub, danih leta 1989 po miroljubni revoluciji. Pozivamo k ustanovitvi evropsko-ruske mladinske organizacije po vzoru francosko-nemške mladinske organizacije iz leta 1963, ki je končala „dedno sovraštvo“ med Nemčijo in Francijo. Zahtevamo odpravo sankcij in obnovo plinovoda Severni tok II. Zavračamo zapravljanje našega davčnega denarja za oboroževanje in militarizacijo na račun socialnih standardov in infrastrukture. V okviru mirovne konference OVSE pozivamo k oblikovanju evropske varnostne arhitekture z Rusijo in ne proti njej, kot je določeno v Pariški listini iz leta 1990. Pozivamo k nevtralni Evropi, ki se bo emancipirala od ZDA in imela posredniško vlogo v večpolarnem svetu. Naša Evropa je postkolonialna in postimperialna.

Mi, državljani Evrope, razglašamo konec te vojne! V vojnih igrah ne bomo sodelovali. Svojih mož in sinov ne bomo spremenili v vojake, svojih hčera v medicinske sestre v vojaških bolnišnicah in svojih držav v bojišča.

Ponujamo, da v Kijev in Moskvo nemudoma pošljemo delegacijo evropskih državljanov, ki bo začela dialog. Ne bomo več gledali, kako se naša prihodnost in prihodnost naših otrok žrtvuje na oltarju politike moči.

Naj živi Evropa, naj živi mir, naj živi svoboda.

več preberite in/ali poslušajte tukaj!

EU naj na Trumpovo nasilništvo odgovori z resnim predlogom!

Razmere v svetu se močno spreminjajo na slabše, zadnje čase predvsem zaradi ravnanj ameriškega predsednika Trumpa. V preteklosti, še posebno po 2.svetovni vojni, se je mednarodna politična in ekonomska razmerja pretežno urejalo po splošno sprejetih pravilih, ki pa se jih danes vse manj spoštuje. Zahodni svet pa ima še dodatno težavo. Do nedavnega je deloval dokaj enotno, pri čemer je njegovo ravnanje temeljilo na demokraciji in liberalnih vrednotah, danes pa je tudi tega vse manj. Splošne razmere v svetu postajajo tako vse bolj kaotične in že spominjajo na zmešnjavo, ki bi nastala v cestnem prometu, če bi se bolj drzni vozniki odločili, da prometnih pravil ne bodo več spoštovali in jim tega ravnanja nihče ne bi preprečil.
O razlogih za gornje razmere v svetu, njihovih pojavnih oblikah in tudi o tem, kako se nanje odzivati, je veliko koristnega povedal Mojmir Mrak v intervjuju, ki ga je Delo objavilo pod naslovom “Za Slovenijo je v nacionalnem interesu, da EU ostane močan igralec v globalni  ekonomiji.“ (Tukaj!).
Po njegovem mnenju utegnejo sedanja družbena dogajanja še posebno prizadeti manjše države, kar velja tudi za Slovenijo. Za nas naj bi zato bilo zelo pomembno, da naša širša domovina, to je Evropska unija (EU), tudi v naprej ostane močan igralec v svetovni ekonomiji. Ta usmeritev pa naj bi bila po mnenju Mraka ogrožena in sicer predvsem iz dveh razlogov. Eden naj bi bila omejena obrambna sposobnost EU spričo tega, da se zaradi ravnanja ameriškega predsednika na varovanje Nata ne moremo več zanašati. Drugi razlog pa naj bi bilo zaostajanje EU v produktivnosti, še predvsem za Kitajsko in ZDA. O tem, kaj so razlogi za te težave in kako jih sanirati, Mrak v intervjuju ni veliko povedal in zato naj ne bo odveč, če kratko predstavim svoje poglede na te aktualne probleme.
Uspešnost družbeno-ekonomskih sistemov zavisi običajno od več dejavnikov, med njimi pa ima najpogosteje osrednjo vlogo njihovo upravljanje. Slednje velja tudi za EU. Njeno upravljanje je formalno demokratično, dejansko pa je v tem pogledu dokaj šibko, predvsem pa ni učinkovito. Slednje se lepo potrjuje v ravnanju EU, povezanim z vojno v Ukrajini in si ga zato konkretneje oglejmo. Več tehtnih argumentov potrjuje, da so to vojno izzvale ZDA, EU pa jih je pri tem vazalno podpirala. Tudi ni dvomov, da so od te vojne imele največ koristi prav ZDA (slabitev konkurenčnosti EU, koristi od bogate vojaške oskrbe Ukrajine z orožjem, energetska oskrba EU zaradi izločitve Rusije kot dobavitelja,..), največ škode pa je zardi nje utrpela Ukrajina, ekonomske pa nemalo tudi EU. Novi ameriški predsednik pa očitno upošteva tudi to, da je vojna v Ukrajini surovinsko izjemno bogato Rusijo potisnila v naročje Kitajske, kar je za ZDA strateško izjemno moteče in se je zato odločil, da jo konča. Tej njegovi nameri žal politika EU ni naklonjena, saj daje prednost usmeritvi, da je potrebno v tej vojni Rusijo poraziti, čeprav to že zaradi njene nuklearne oborožitve objektivno ni mogoče. Politika EU ravna torej v tem primeru vse prej kot razumno in v nasprotju z interesi večine njenega prebivalstva, to početje pa opravičuje z argumenti, ki so predvsem čustveno zasnovani.
Spričo tega, kar navajam zgoraj, ne gre dvomiti, da Rusije ne dojemam kot državo, ki EU vojaško ogroža in tudi sicer ne poznam nobenega tehtnega argumenta, ki govori v prid nasprotnemu mnenju. Pritrjujem pa temu, da to grožnjo do neke mere zaznavajo države, ki so nastale po razpadu Sovjetske zveze in sicer predvsem v primerih, ko svojemu prebivalstvu ruske narodnosti kratijo temeljne demokratične pravice. Slednjega žal ni malo in to je bil nedvomno tudi vzrok, da je leta 2014 v Ukrajini prišlo do državljanske vojne, ki je kasneje ob aktivni asistenci zahodne politike prerastla v neposredno vojno z Rusijo.
Za prihodnji razvoj EU je nedvomno pomembno, da spremeni svojo politiko do Rusije: te države naj ne obravnava kot grožnjo, zavzame naj se za takojšnje končanje vojne v Ukrajini, politične in ekonomske odnose z njo pa naj pospešeno normalizira. Ta sprememba in pa učinkovitejše upravljanje EU sta po mojem razumevanju ključna dejavnika, da bo ta skupnost držav tudi v prihodnje lahko močan igralec v globalni ekonomiji. Za svojo prihodnost torej lahko najbolje poskrbimo tako, da vodenje EU poverimo osebam, ki so za to izjemno zahtevno delo primerno usposobljene in njihovega ravnanja ne usmerjajo neprimerna čustva.
Andrej Cetinski

Internetni medij »Strogo zaupno« je objavil novico, da je Janez Janša zaskrbljen zaradi napovedi, da bo v zadevi Trenta obsojen na dve leti in dva meseca.
Šokantno je, da je prišel v javnost (šele) osnutek sodbe.
Tudi opisani primer dokazuje, pravilnost našega vztrajanja na novem volilnem sistemu, kjer bomo lahko volivci izvolili ljudi, ki jim ne bo osnovni motiv borba za lastne koristi, ampak skrb za vse državljane.
V Sloveniji moramo omogočiti spreminjanje mentalitete: Oblast ti ne prinese materialnih, temveč predvsem moralne koristi. Če si dobro krmaril, pridobiš ugled zase in za svoje potomce.
Potrebna je torej revolucionarna sprememba v glavah vseh nas.

Spoštovani,
Sporočam, da je danes (7.4.2025) v reviji ONA (sestavni del časopisa Delo) objavljen moj članek z naslovom “Ljudstvo, zbudi se”.
Vsebina članka se nanaša bodoči na preferenčni glas. Le preferenčni glas omogoča postopek in uspeh pri primeru, kot je bilo pri nas s kurilnim oljem.
S spoštovanjem in lepimi pozdravi,
Emil Glavič

Članek je tukaj!