Arhivi Kategorije: 4. Ekonomika in gospodarstvo

Poslovno okolje, korporacijska zakonodaja

JAVNI DOLG

“Revizija, odpis in drugačna politika”
Knjiga, ki je posvečena vsem, ki se v Evropi in po svetu upirajo varčevalni politiki

Ker je zadolženost držav pogoj za stroge varčevalne ukrepe in pospešeno privatizacijo državnega premoženja, se je pomembno vedno znova spominjati, kaj je do tako visoke zadolženosti držav privedlo. Povzeto po knjigi »o reviziji, odpisu in drugačni politiki« raziskovalcev Komiteja za odpis dolgov tretjega sveta (CADTM) Damiena Milleta in Erica Toussainta na kratko povzemam:
1. Obseg javnega dolga je začel naraščati v obdobju 1980–2000, »ko so evropske vlade znižale davke najbogatejših gospodinjstev in velikih podjetij, daleč večji del bremena pa so prenesle na gospodinjstva s skromnimi dohodki«. Oblasti so privilegirale elite na račun večine prebivalstva.
2. Da je dolg nastal zaradi preambiciozne socialne države, ne drži – če bi to držalo, »potem revščina v času nagle rasti dolga ne bi naraščala«. V času krize pa je dolg narasel, ker so se zaradi zmanjšanja gospodarske dejavnosti močno zmanjšali prilivi držav, te pa so potem »povečale zadolževanje, namesto da bi pobrale visok izredni davek pri krivcih za krizo«.
3. V Sloveniji smo s pokojninsko reformo 1999 znižali prispevke delodajalcev za PIZ za 50%, na stopnjo 8,85% od bruto plač, 2009 je prenehal veljati Zakon o davku na izplačane plače, stopnja davka od dohodkov pravnih oseb je padla s 25% na 17%. Davčna reforma iz leta 2006 je predvidela znižanje stopnje davka s 25% na 15% do leta 2015, kar kasneje zaradi nastopa krize ni bilo izvedljivo.
4. Kriza v letih 2007- 08 je zadolževanje močno pospešila. Po cenah MDS dosegajo izgube evropskih bank 2007 in 2010, zaradi krize 1.000 milijard EUR, to je 8% BDP-ja EU. Dejansko je EK (evropska komisija) odobrila ukrepe za državno pomoč finančnim ustanovam v vrednosti 4.600 mrd €, od katerih jih je bilo 2.000 porabljenih v letih 2008 in 09.
5. Veliko večja nevarnost je na ravni zasebnega dolga. V enem od svojih poročil McKinsey Global Institute navaja, da je skupni znesek zasebnega dolga na svetovni ravni 117.000 mrd $, kar je skoraj trikrat toliko kot ves javni dolg, namreč 41.000 mrd$.
6. Države evroobmočja, so se namesto pri viru lotile reševanja problema z vzpostavitvijo Evropskega sklada za finančno stabilnost (EFSF), na hitro v maju 2010. Sklad je bil ustanovljen za POMIRITEV FINANČNIH TRGOV!, za določen čas do leta 2013, sedež ima v Luxemburgu. Njegov cilj je zagotoviti finačno stabilnost evroobmočja z nujno pomočjo državam članicam, ki imajo finačne težave. EFSF lahko ponudi svež kapital državam, ki za to zaprosijo, pod pogojem, da država sprejme zelo strog varčevalni program. Lahko tudi posreduje ne sekundarnem trgu, s čimer lahko pomaga bankam, ki imajo v lasti obveznice državnega dolga »tveganih« držav. Sklad, ki naj bi posredoval s sredstvi do 1.000 mrd € je v primeru Irske mukoma zbral 3 mrd €.
7. Dogodki so EK povsem prehiteli, za pospešitev dela je Evropski svet predvidel, da že eno leto prej kot je bilo predvideno začne delovati Evropski mehanizem za stabilnost – EMS, ki bo prava mednarodna finančna institucija s proračunom 500 mrd €, vključno z 250 mrd € EFSF.
– EMS bodo delno financirale države in bo v resnici instrument za prenos bogastva od ljudi k bankam;
– Spremenjen je bil 136. člen Pogodbe o delovanju EU, ki uvaja možnost denarne pomoč članici evroobmočja pod zelo strogimi pogoji, da se zaščiti stabilnost evroobmočja;
– »Članice EMS se s tem nepreklicno in brezpogojno zavezujejo, da bodo plačale vsak vpoklic kapitala, ki ga od njih zahteva generalni direktor, v skladu s tem odstavkom, tak zahtevek pa se plača v 7 dneh od prejema«;
– 32. člen podeljuje EMS pravno osebnost, tako da lahko sproža sodne postopke (na primer proti državi, ki mu ne plača zahtevanega zneska), medtem ko sam, pa tudi njegovo vodstvo in osebje, uživa diplomatsko imuniteto;
– Poleg tega dokumenti EMS ne bodo javno dostopni !!! »Arhiv EMS in vsa dokumentacija, ki pripada EMS ali jo ta hrani, sta nedotakljiva.«
– EMS bodo upravljali po načelu kvalificirane večine: za sprejetje odločitve bo treba zbrati 85% gasovalnih pravic, čeprav je bilo predvideno konsenzualno odločanje. To pomeni, da imajo 3 države, ki imajo več kakor 15% glasov, dejansko pravico veta: Nemčija 27,1%, Francija 20,4% in Italija 17,9%.
8. Odplačilo dolga in varčevalni načrti so prikazani kot edini način za ohranitev evropskega načrta integracije. Hitenje pri uveljavljanju varčevalnih ukrepov je izviralo iz prizadevanja za zaščito evropskih bank, ne iz želje po zagotovitvi vzdržnosti javnih financ. Ker je solventnost bank odvisna od zmožnosti držav, da jamčijo za njihove bilance, je glavna skrb bank postala »sanacija« javnih financ.
9. Nelegitimen je dolg, ki je nastal v nasprotju s splošnim interesom in v korist priviligirane manjšine. V običajnem pravu velja, »da je pogodba med dvema strankama veljavna samo, če lahko stranki samostojno odločata, torej mora imeti vsaka možnost reči ne ali zavrniti nekatere določbe, ki so v nasprotju z njenimi interesi.
10. Ugledni pravniki in številne organizacije za mednarodno solidarnost že nekaj let uporabljajo pojem sovražnega dolga. Trije kriteriji so obveljali za opredelitev sovražnega dolga:
– odsotnost privolitve: dolg je nastal proti volji ljudstva;
– odsotnost koristi: sredstva so bila porabljena v nasprotju z interesi prebivalstva (za dosego privatnega lastništva nad proizvodnimi sredstvi);
– poznavanje namenov posojilojemalca na strani upnikov. (upniki so zahtevali privatizacijo in jo finančno podprli)
11. Mednarodno pravo ima dragocene instrumente za ustavitev odplačevanja dolga in izvajanja varčevalnih načrtov.
– 103. člen Ustanovne listine ZN, ki jo morajo države članice spoštovati, je jasen: »Če so obveznosti članic OZN po ustanovni listini v nasprotju z njihovimi obveznostmi po drugih mednarodnih sporazumih, prevladajo obveznosti po ustanovni listini.«
12. Vlade se lahko pri enostranski ustavitvi odplačevanja dolgov sklicujejo tudi na nujne razmere in bistveno spremembo okoliščin. Ta pravna mehanizma sta zapisana v Dunajski konvenciji o pravu mednarodnih pogodb iz leta 1969 in v številnih nacionalnih zakonodajah, predvsem za področje sklepanja pogodb. Sta tudi del mednarodnega običajnega prava in kot taka veljata za vse dolžnike in upnike, pri čemer ni treba dokazovati njihove privolitve, da jih obvezujeta, niti ne nezakonitosti dolga.
– Nujne razmere pomenijo stanje nevarnosti za obstoj države
– Mehanizem bistvene spremembe okoliščin je materializiran v klavzuli rebus sic stantibus (stvari morajo ostati enake – v enakem stanju kakor ob podpisu pogodbe). Ta klavzula vse pogodbene stranke v primeru velike spremembe okoliščin, kakršna je tudi evropska kriza državnega dolga, odvezuje vseh pogodbenih obveznosti.
Vika Kostič, SINTEZA, 7.2.2016

Za tiste, ki želijo več:
1. POUDARKI IZ KNJIGE: »AAA revizija, odpis, drugačna politika«
2. INTERVJU s soavtorjem Ericom Toussaint, profesorjem, belgijski zgodovinarjem in politologom, ki se že več kot četrt stoletja ukvarja z dolžniško krizo: »Dolgov ni mogoče odpisati, ker so močno orodje za uveljavljanje politik, utemeljenih na neoliberalni ideologiji. Neodpis je orodje, instrument teh politik.«

Tihi pianist, SDH IN DUTB

Dr. Jože Mencinger je v Pravni Praksi objavil spodnji, kratek, a poučen članek o slovenskih “privatizacijah” in o “normalnem” upravljanju podjetij v polni ali delni državni lasti.
V Pravno Prakso pišem že nekaj časa. Ne gre za donosen posel, a kolumno se piše, ker se avtorju zdi, da ima bralcem kaj povedati. Lahko je ne preberejo, lahko jo preberejo in se z njo strinjajo, ali pa jo preberejo in se z njo ne strinjajo. Če je ne preberejo, je pisanje podobno igranju klavirja v kakšni bolj »nobel« restavraciji ali preddverju hotela, ki mora biti dovolj tiho, da se pri jedi ali pogovoru ne sliši. Če se z mnenjem vsi strinjajo, ni mnogo bolje; igranje se sliši, a nikogar ne moti. Igranje je smiselno le, če poslušalce moti, oziroma če se bralci kolumne z mnenjem ne strinjajo. Tu imam problem. Poskusi spodbuditi pravnike k temu, da bi ugovarjali, so neuspešni; vse kaže, da sem »tihi pianist«, ki pa upa, da ga bo kdo poslušal, če bo skladbo zaigral še enkrat, malo drugače in v bolj primerni uri. O »privatizaciji« na primer ob zdajšnjih zapletih v Slovenskem državnem holdingu (SDH) in Družbi za upravljanje terjatev (DUTB) ter ob že izvršenih nedavnih prodajah in še bolj ob napovedanih razprodajah v 2016.
Privatizacije Sloveniji niso prinesle pričakovanega povečanja učinkovitosti, pravičnosti in tudi niso prispevale k politični demokraciji, kar naj bi bil njihov cilj. Prva, certifikatska, ki je ustvarila 2 milijona »kapitalistov«, je bila le na prvi pogled pravična, a takoj je bilo jasno, da 60 odstotkov novih »kapitalistov«, ki so svoje certifikate prinesli pidom, ker drugje ni bilo prostora, ne bo dobilo nič. Večina tistih, ki so jih lahko prinesli drugam, pa je proizvodno premoženje hitro spreminjala v potrošno, zato privatizacija podjetjem ni prinašala novega kapitala ampak jih je izčrpavala. Tajkunske privatizacije v razdobju hazardiranja pa so s krizo in neumnimi reakcijami politike in bank nanjo prinesle uničenja podjetij, njihovo poceni prodajo tujcem ali ponovno nacionalizacijo potem, ko so jih njihovi začasni privatni lastniki že precej uničili. Lastniški delež države v gospodarskih družbah na različnih področjih gospodarstva zato ostaja velik, in se je »reševanja« bank celo močno povečal.
Za upravljanje podjetij v polni ali delni državni lasti imamo dve upravljavski družbi: Slovenski državni holding (SDH) in Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB). SDH in DUTB naj bi zaupane jima gospodarske družbe upravljali skladno s Strategijo upravljanja državnih gospodarskih družb (Strategija) in v dolgoročno korist vsem državljanom Slovenije. Obenem pa naj bi preprečili vtikanje politike v gospodarstvo, kar je sicer le nesmiselno sprenevedanje; politika se ne more odreči odgovornosti za delovanje celotnega gospodarstva, mora pa se odreči poenostavljanju z zahtevanim donosom kot merilom uspešnosti posameznih družb v državni lasti. Za razliko od privatnega lastnika, ki ga zanima donosnost njegove družbe, so za državo pomembnejši učinki, ki jih družba ima na celotno gospodarstvo. SDH in DUTB sta bili ustanovljeni iz različnih razlogov in v različnih okoliščinah; a obe upravljavski družbi dejansko le razprodajata premoženje, kar naj bi pospešeno počeli še naprej. To je pravzaprav razumljivo; na njihovem čelu so finančniki; finančnike in računovodje pa stranski učinki in dolgoročne posledice ne zanimajo. Uspešni so, če nekaj, kar je vredno 100, a so dobili za 30, prodajo za 40. A ker ju skupaj s strategijo imamo, ju ne gre rušiti, smiselno pa je spremeniti njun pomen in delovanje.
Da bi se dobremu upravljanju državnih gospodarskih družb približali, je prav, da se pomen SDH in DUTB kaže tudi v velikosti in sestavi njunih organov upravljanja; njuna nadzorna sveta je treba razširiti s predstavniki različnih poklicev in slojev družbe, ki predstavljajo »živo« (sindikati) in »minulo« (upokojenci) delo ter s predstavniki kapitala (izvršna oblasti in »delodajalska« združenja). V nadzornem svetu morajo biti ugledni državljani, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja v slovenski družbi in ki niso odvisni od političnih strank; ugled jim daje trdnost in odpornost proti političnim manipulacijam. Pri tem je mogoče uporabiti izkušnje drugih držav, na primer Nemčije, kjer so nadzorni sveti velikih družb, ki so deloma v državni lasti, veliki in sestavljeni iz enakega števila predstavnikov dela in kapitala. Takšna ureditev v SDH in DUTB naj bi pripeljala tudi do podobne ureditve tudi v drugih gospodarskih družbah v državni ali delni državni lasti, ter posredno tudi do drugačnih pogledov na njihovo privatizacijo in upravljanje. Se pa mudi, če sprememb ne bo hitro, bodo odveč, saj ne bo kaj upravljati.
Vsem, ki ste prebrali do konca, želim vse dobro in veliko dela v prihodnjem letu.
Jože Mencinger, Sinteza, 19.12.2015

Pred sto leti so znali

o financiranju gradnje železniške proge Divača–Koper

Milan Lovrenčič, zbiratelj in izdajatelj vrednostnih papirjev, spodaj predstavi, kako so financirali gradnjo železnic pred več kot stoletjem in zaključi, da je ob že dolgo poznanih dejstvih odločitev o gradnji železniške proge Divača–Koper zelo preprosta: a)Investitor je lahko le država; b)Donos proge se mora ugotavljati v sklopu celotnega sistema Slovenskih železnic; c)Zasebni kapital se vključil le ob primernem jamstvu države; d)Država se za posamezno traso odloči glede vpliva na gospodarski razvoj območja ali celotne države.

Pred 150 leti so znali, zdaj ne več
Drugi tir železniške proge Divača–Koper v zavesti sodobnikov še vedno ostaja predvsem težko uresničljiva želja. Bolj kot za tehnično zahtevnost gre za težavnost finančne izvedbe tega projekta. Skrbno spremljam številne ideje in finančne konstrukcije, kako bi zbrali denar za gradnjo železniške proge Divača–Koper. Pri tem pa se rado pozablja na pretekle izkušnje, ko so se naši predniki v zadnjem stoletju in pol že lotili več projektov gradnje železnic in jih tudi uspešno končali.
Po proučevanju tehnične in finančne izvedbe južne železnice pred več kot 150 leti ugotavljam, da so bili izvajalci tako velikanskega projekta železnice od Dunaja do Trsta pravi geniji. Še posebno če jih primerjamo z izvajalci železnice Divača–Koper. Proga je precej daljša, kot naj bi bila zamišljena železnica do Kopra. Pri vsej veličini projekta južne železnice je treba upoštevati tudi, da se je gradila s krampom in lopato, zdaj pa imamo na razpolago najmodernejšo mehanizacijo. V finančnem pogledu imamo razvit bančni sistem in trg kapitala ter nova znanja o poslovanju, vendar ne gre. Razlog naj bi bila prevelika zadolženost države ter nezainteresiranost zasebnega kapitala za naložbo v progo Divača–Koper.
Edini investitor je še vedno država
Preden se lotimo analize navedenih zaviralnih faktorjev (prevelika zadolženost države, nezainteresiranost zasebnega kapitala), moramo navesti dva aksioma finančne konstrukcije, in sicer:
1. praviloma je investitor železnic država, ki obračunava rentabilnost trase v sklopu delovanja celotnega sistema;
2. zasebni investitor bi se vključil v financiranje, če bi se povrnil vložek v 25 do 30 letih z donosom vsaj tri odstotke.
Upoštevaje zgoraj navedena zaviralna faktorja za gradnjo proge, zagotavljanja rentabilnosti v opisanem roku in pričakovanem donosu, edini investitor je še vedno država, ki je tudi lastnik celotne železniške infrastrukture. Država pa lahko zagotovi finančna sredstva (če izključimo proračun) iz dveh virov:
– z namensko zadolžitvijo na mednarodnih finančnih trgih, kjer je ponudbe dovolj, s ceno kapitala daleč pod tremi odstotki p.a.
– z notranjo zadolžitvijo prek izdaje namenske emisije obveznic z daljšo ročnostjo (30 in več let) ter s sprejemljivim donosom (vsaj tri dostotke).
Za podkrepitev izvedbe finančne konstrukcije sem analiziral naslednje emisije vrednostnih papirjev, izdane namensko:
– delnica železnic Zeltweg–Wolfsberg–Dravograd–Velenje
– delnica železniške družbe Donava–Sava–Jadran
– zadolžnica kronskega princa Rudolfa (Ljubljana–Novo mesto)
– zadolžnica Deželne banke Kraljevine Galicije
Iz svoje zbirke vrednostih papirjev sem izločil štiri dokumente, iz katerih se lahko poučimo, kako so se financirale železnice pred 150, 100 in 50 leti. Proučeval sem zgodovino železnic na Slovenskem, predvsem iz knjige Ivana Mohoriča (ponatis Ljubljana 1968, Slovenska matica). Iz svoje zbirke vrednostnih papirjev pa sem izločil:
– obveznico južne železnice: Tako so južne železnice (Südbahn-Gesellschaft von September 1858) leta 1885 izdale obveznice v vrednosti 40 milijonov mark nemške veljave. Ročnost izplačila obveznic je bila 83 let. Izdane so bile 1885 leta, zadnje izplačilo pa je bilo v načrtu izplačil navedeno leta 1968. Emisija je bila obrestovana štiriodstotno p.a. donos 4 odstoten, ročnost 84 let
– obveznico kronskega princa Rudolfa (železnica Ljubljana–Novo mesto, 1885), donos štiriodstoten, ročnost 72 let
– delnico Donava-Sava-Adrija (1931, naslednica južne železnice)
– obveznico zajednice jugoslovenskih železnic (1968, donos triodstoten, ročnost dve leti)
Primerjamo lahko samo obveznice, saj je delnica lastninski dokument. Prav omenjena delnica je obljubljala dividende do leta 1968, vendar se to ni zgodilo, ker je južna železnica poslovala z veliko izgubo, ni pa imela več koncesije.
Uspešnejši so bili lastniki obveznic. Gradnja vseh železnic, za katere so bile izdane navedene obveznice, se je izvajala s koncesijo države, ki je vključevala tudi državno jamstvo za njihovo izplačilo.
Ugotovimo lahko, da je ročnost za naše razmere zelo dolga, tako kot je amortizacija (in s tem rentabilitetni račun) investicije. Donosi so bili zavarovani z državnim jamstvom (s koncesijo), valutno pa z zlato klavzulo. Razumljivo je, da je bilo za take vrednostne papirje dovolj zanimanja.
Delniške družbe so spretno unovčevale koncesijo države, zato je država leta 1874 ukinila državne garancije, kar je uzakonila s sekvestracijskim zakonom leta 1877. Vse železnice, razen južne, so bile podržavljene.
Nauki naših prednikov
Kakšen je torej nauk iz proučenih dokumentov gradnje slovenskih železnic?
1. Iniciator gradnje je bila država.
2. Zasebni kapital se je vključeval ob primernem donosu in jamstvu države.
3. Veljavnost vrednostnic je bila usklajena z amortizacijsko dobo (osemdeset in več let).
4. Rentabilnost (kosmati donos) so ugotavljali tako, da so novo progo prišteli v celotni sistem ter vsoto delili z dolžino vseh prog.

Če uporabimo ugotovitve gradnje Slovenskih (oziroma K & K) železnic na gradnjo proge Divača–Koper, pridemo do naslednjih dejstev:
1. Investitor mora biti država oziroma Slovenske železnice, ki so v stoodstotni lasti države.
2. Donos proge do Kopra se ugotavlja v sklopu celotnega sistema Slovenskih železnic (nikakor pa ne samo novozgrajenega odseka).
3. Zasebni kapital se bo vključil ob primernem jamstvu države; pri tem ročnost ni primarna za odločitev zasebnega vlagatelja.
4. Država se je odločala za posamezno traso, če je ta omogočila gospodarski razvoj območja ali države (gradnja tovarn, rudnikov, izkoriščanje gozdov itd.).

Ob upoštevanju gornjih dejstev je odločitev o gradnji železniške proge Divača–Koper zelo preprosta, če se hočemo kaj poučiti od naših prednikov, ki so nam zgradili veliko železnic v popolnoma drugačnih gospodarskih, tehničnih in socialnih razmerah.
Mag. Milan Lovrenčič, 8.10.2015

Zakaj zdravljenje krize ni uspešno?

Barbara Hren je v prispevku z naslovom »Lekcije in zapuščina krize« pregledno predstavila mnenja uglednih tujih in domačih ekonomistov o tem, kaj so vzroki sedanje krize. Ta že sedem let obremenjuje svet in ji še ni videti konca. Problem je zaskrbljujoč tudi spričo napovedi nekaterih ekonomistov, da smo že na pragu nove krize, ki bo še globlja od te, ki je še nismo preboleli. Sodobno gospodarstvo očitno boleha za kronično boleznijo, ki je ne zdravimo pravilno. Enako kot za vsako drugo bolezen velja tudi za gospodarsko krizo, da je temeljni pogoj za njeno učinkovito zdravljenje pravilna diagnoza, torej poznavanje vzrokov, ki so krizo povzročili in jo še poganjajo. O teh vzrokih in njihovi odpravi govori ta zapis.
Ekonomisti, katerih mnenja povzema Hrenova, navajajo številne vzroke krize, ki jih je možno združiti v naslednje tri, ki naj bi bili ključni:
1. Ekspanzivna denarna politika. Odraz te politike so bile tako nizke obrestne mere, da so spodbujale prekomerno zadolževanje. Njen osrednji nosilec je bila ameriška centralna banka, po njej pa so se zgledovale tudi centralne banke drugod po svetu. Ta politika je v letih pred krizo močno pospeševala tržno povpraševanje, kar je krepilo gospodarsko rast in odločilno pripomoglo k zmanjševanju nezaposlenosti. Zaradi teh rezultatov je bila deležna več ali manj splošne naklonjenosti.
2. Deregulacija bančnega sistema. Bančni sistem je eno močnejših orodij ekonomske politike, seveda ob pogoju, da ga centralna banka ustrezno usmerja, regulira. V skladu z neoliberalno dogmo, da je trg sposoben dobro delovati brez državnih posegov, je v pred kriznih letih ta regulacija postajala vse bolj ohlapna. Ena značilnih posledic takega ravnanja (in prenizkih obrestnih mer) je bil pojav nepremičninskih balonov, ki je bil še posebno zaznaven v ZDA. Pri njem je šlo za to, da so si lastne domove s pomočjo kreditov na veliko kupovali tudi ljudje, za katere se je v naprej vedelo, da svojih finančnih obveznosti ne bodo mogli poplačati, sam finančni sektor pa si je v povezavi s temi zadolžitvami omislil še nekatere inovativne finančne inštrumente, ki so mu prinašali lepe dobičke.
3. Uvedba evra. Ta dejavnik se med vzroki krize pojavlja le v Evropi, njegova »krivda« pa je v tem, da je v sicer manj konkurenčnih evropskih držav spodbudil močno zadolževanje in s tem tudi prehodno prekomerno gospodarsko rast, od katere pa je zaradi svoje konkurenčnosti imela največ koristi Nemčija. To se nam je dogajalo tudi v Sloveniji, kar lepo dokazuje podatek, da smo se v prvem letu po prevzemu evra – to je v letu 2007 – v tujini dodatno zadolžili za dobrih 11 milijard evrov (pretežno je šlo za privatne zadolžitve ob posredovanju domačih bank), tedanja vlada pa si je lahko pripisala zasluge za visoko gospodarsko rast. K sreči je bila to nerazumno zadolževanje zaradi izbruha krize v letu 2009 prekinjeno, saj bi bili sicer danes zadolženi kot Grki. (Ti so evro prevzeli nekaj let pred nami).
Vsi trije predstavljeni dejavniki imajo nekaj skupnega: močno so spodbudili vsesplošno zadolževanje in s tem vsaj prehodno tudi dodatno tržno povpraševanje ter gospodarsko rast. Ko so večje banke v ZDA v letu 2008 po propadu ene od njih spoznale, da so njihove prekomerne finančne naložbe resno ogrožene, so kreditiranje skoraj povsem ustavile, in po tem zgledu so ravnale banke tudi v Evropi. Tržno povpraševanje je zato na hitro močno upadlo in z njim gospodarska rast, nezaposlenost pa se je krepko povečala. Svet je tako čez noč iz gospodarskega razcveta prešel v globoko krizo.
Ob vzrokih za krizo, o katerih sedaj govorimo, se zdi logično, da je za njeno ozdravitev potrebno predvsem troje:
a) sanirati je potrebno bančni sistem, saj ta spričo izgub, ki jih je zaradi prekomernega kreditiranja v pred kriznih letih utrpel, ni bil več sposoben normalno delovati, brez njega pa je tržno gospodarstvo omrtvičeno;
b) z ustrezno preureditvijo je potrebno okrepiti bančni in denarni sistem kot orodje za učinkovito državno usmerjanje tržnega gospodarstva;
c) Evropska unija mora pospešeno po zgledu ZDA uvesti fiskalno integracijo ali pa opustiti skupno valuto evro, vsaj v manj konkurenčnih državah.
Od gornjih ukrepov so v ZDA in v nekaterih evropskih državah (Nemčija, Francija, Velika Britanija,…) prvega od njih, to je sanacijo bank, hitro in učinkovito izvedli v breme države. Rezultat je finančno spodobno usposobljen bančni sistem in močno povečana zadolženost države. Ni pa ta ukrep zadostoval za okrepitev tržnega povpraševanja. Tega problema so se zato najprej v ZDA, zadnje čase pa tudi v Evropi, lotili z ekspanzivno monetarno politiko, to je z zniževanjem obrestnih mer na raven, kot je doslej svet še ni poznal. Žal pa ta prijem, ki sicer velja za enega od povzročiteljev sedanje krize, to pot ne deluje zadovoljivo, saj v gospodarstvu in med prebivalstvom ni dovolj kreditno sposobnih oseb, ki so pripravljene svojo porabo večati na račun zadolževanja. Za rešitev te težave je zopet – vsaj za ZDA to velja – poskrbela država na ta način, da sama v raznih oblikah pospešuje tržno povpraševanje, za to potrebna sredstva pa si zagotavlja z zadolževanjem. Po tej poti jim je (v ZDA) uspelo krizo iz leta 2008 v velikem delu sanirali, a so ob tem ustvarili dve novi krizni žarišči. Eno predstavlja velika zadolženost države, za katero nihče ne zna napovedati, kako se jo bo saniralo, drugo pa inflacija borznih cen vrednostnih papirjev (delniški balon), ki ga poganjajo ekspanzivna monetarna politika in premalo obdavčeni dohodki bogatih. Pravih vzrokov krize očitno niso uspeli pozdraviti, smo pa zato bogatejši vsaj za spoznanje, da je država, podprta z zadostnimi finančni sredstvi, v krizi edina sposobna zagotoviti dodatno povpraševanje, ki je pogoj za stabilno in učinkovito delovanje trga. (Mimogrede: pravkar navedena ugotovitev je negacija ene temeljnih dogem, ki jih uči neoliberalizem).
Precej slabše kot v ZDA nam gre pri obvladovanju krize v Evropi. Težave povzročata predvsem dve zadevi. Ena je evro, ki smo ga prej omenili kot enega ključnih vzrokov za krizo. Za njegovo normalno delovanje bi Evropa, kot rečeno, potrebovala fiskalno integracijo po vzoru ZDA, kar pa je neizvedljivo, še najbolj zaradi nasprotovanja Nemčije. Alternativna rešitev bi bila, da predvsem manj konkurenčne države južne Evrope ponovno uvedejo svoj lastni denar. Tudi tej možnosti se vsaj še nekaj časa ne obeta uspeh, saj ji Nemčija ne zagotavlja podpore; evro se je namreč potrdil kot orodje, ki ji veliko pomaga pri utrjevanju njenega že prevladujočega položaja na stari celini. Problemov, ki jih evro povzroča kot dejavnik krize v Evropi, se torej ne razrešuje, prej se sme reči, da se jih celo poglablja.
Druga težava, ki jo ima Evropa v primerjavi z ZDA pri obvladovanju krize, je njena nepripravljenost, da se državo, podprto s sredstvi iz zadolževanja, uporabi za krepitev tržnega povpraševanja. Namesto tega se v Evropi vztraja pri strogem proračunskem varčevanju, kar močno otežuje oživljanje gospodarske rasti. Tudi za to politiko ima največ zaslug Nemčija, saj ji ta koristi pri podrejanju šibkejših evropskih držav.
Predvsem zaradi razlogov, katerih ozadje so specifične nemške ambicije po prevladi, je torej Evropa pri obvladovanju krize manj učinkovita od ZDA. Pa tudi onkraj »luže« jim ni uspelo pozdraviti njenih pravih vzrokov in se jim zato obeta njena ponovitev, verjetno v še bolj boleči obliki. Osrednji vzrok krize je namreč vsaj po mojih spoznanjih to, da si sodobno gospodarstvo brez aktivne podpore države samo ne zmore zagotavljati zadostnega tržnega povpraševanja, ki je pogoj za njegovo stabilno delovanje. Da država to svoje poslanstvo lahko učinkovito opravlja, potrebuje sodobna družba predvsem dvoje:
a) močno državo, ki se jo učinkovito in etično upravlja v korist večine;
b) progresivno obdavčitev bogatih, ki državi zagotavlja zadostna sredstva za izvajanje njenih ekonomskih in socialnih funkcij.
Državo s pretežno takimi karakteristikami smo v razvitem svetu že poznali v drugi polovici prejšnjega stoletja. Pravo nasprotje teh usmeritev je neoliberalna država: ta naj bi bila vitka, njeno upravljanje se prednostno podreja interesom kapitala, pri obdavčitvi bogatih pa se teži k rešitvam, ki ustrezajo enotni davčni stopnji za revne in bogate. Žal neoliberalizem danes pri upravljanju države prevladuje in dokler bo tako, si tudi ne moremo obetati prihodnosti, ki je ne bodo obremenjevale ekonomske pa tudi druge krize.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 29.8.2015

Jaz sem Grk

Prispevek “Jaz sem Grk“, avtorja Bogdana Biščaka, objavljen v Sobotni prilogi Dela, govori o tem, da nesreča, v kateri so Grki, lahko doleti tudi nas. Zato je dobro vedeti, kje so njeni vzroki. V prispevku jih Biščak lepo predstavlja, na nekatere od njih pa želim še sam opozoriti, tudi z nekoliko drugačnih vidikov.
Osrednji problem Grčije je njen javni dolg. Ta čas znaša okoli 320 milijard (mrd) evrov, kar je krepko več, od njenega BDP. Dejavnikov, ki so povzročili to zadolžitev, je več, med pomembnejše pa kaže uvrstiti tri, ki se med seboj dopolnjujejo in so bili prav zato v Grčiji izjemno učinkoviti. To »trojko« sestavljajo:
a) Veliki ameriški in evropski finančni kapital, ki uporablja zadolževanje šibkejših držav ne le za zadovoljevanja svojih neposrednih profitnih interesov, pač pa ga zlorablja tudi kot inštrument za njihovo ekonomsko in politično podrejanje.
b) Politika, ki je Grčijo ves čas slabo upravljala, jo prekomerno zadolževala in dopustila, da je velik del tako pridobljenih sredstev izpuhtel v kanalih korupcije.
c) Evropska unija, ki v razmerju do svojih šibkejših članic prednostno varuje interese kapitala in njenih najmočnejših članic, še predvsem Nemčije. To njeno usmeritev učinkovito podpira tudi evro, skupni evropski denar.
Oglejmo si na konkretnem primeru, kako gornja trojka deluje. Leta 2011 je grški zunanji dolg (z vključno 110 mrd ne plačanimi obrestmi) narasel na 350 mrd evrov, kar bi upnike – predvsem gre za nemške in francoske banke – utegnilo resno prizadeti, saj je očitno, da Grčija tega dolga ne bo zmožna poplačati. Zato se je druga trojka – Mednarodni denarni sklad, Evropska centralna banka in Evropska unija – lotila sanacije tega problema. Grčiji se je odpisalo del obresti in ji zagotovili 240 mrd sredstev, ki pa jih je ta morala pretežno porabiti za odplačilo obveznosti do tujih bank. Pomembni so predvsem tile rezultati te reševalne operacije: 1. riziki, povezani z grškim dolgom, so sedaj pretežno »podržavljeni«; tudi Sloveniji se obeta, da bo v tej zvezi utrpela za več kot milijardo evrov škode; 2. po dobrih dveh letih varčevanja, ki so ga vsilili Grčiji, so njegovi osrednji rezultati taki: BDP države je nazadoval za okoli 25%; brezposelnost se je povzpela na 26%, pri mladih celo na 65%; 3. Grčija bolj kot na suvereno državo danes spominja na protektorat.
Podobno kot Grčije so se isti akterji lotili tudi podrejanja Slovenije. Najprej so nas pripravili do tega, da smo se v tujini krepko zadolžili. To smo pretežno storili v letih 2006 do 2008, ko smo skupni zunanji dolg povečali za 20 mrd evrov. K »uspehu« te operacije je veliko pripomogel prevzem evra, saj smo si zgolj v prvem letu njegove uporabe (2007) dodatno nabrali za dobrih 11 mrd dolgov. Pretežno je šlo pri tem za privatne dolgove, ki jih je bilo potrebno v naslednjem koraku spremeniti v javni dolg, saj je bilo le na ta način njihovo poplačilo dovolj dobro zavarovano. Ta, druga faza, je bila po zunanjem diktatu v največjem delu opravljena v letu 2013 v okviru operacije »sanacija bančnega sistema«. Seveda so nam bili naloženi tudi varčevalni ukrepi, od katerih je med najtežjimi ta, da smo se morali z ustavo zavezati, da se kot država v prihodnje dolgoročno ne bomo zadolževali. Ključne rezultate teh in nekaterih drugih vsiljenih obvez (pospešena privatizacija,…), lahko opredelimo tako: 1. namesto razmeroma velikih privatnih dolgov imamo danes do tujine velik in zelo obremenjujoč javni dolg; 2. močno smo oslabili socialno državo in sprejeli čvrste zaveze, da bomo z njenim krčenjem tudi v prihodnje nadaljevali; 3. svojo državnost smo resno oslabili in vse bolj se spreminjamo v neke vrste (nemški) protektorat.
Podrejanja Slovenije so se torej lotili podobno, kot so to storili v primeru Grčije, le da so pri nas posledice manj boleče. Biščak ima zato prav, ko piše, da je narobe, ko za nesrečo, v kateri se je znašla Grčija, pogosto krivimo »lene« Grke. Tako njim kot nam bi bilo namreč veliko lepše ob dobrem vodenju države in ob pogoju, da bi se znali učinkovito upreti neoliberalnemu slu po bogatenju in podrejanju.
Bogdan Biščak, Sinteza, 14.8.2015

Sline po kadrovanju

Upravljanje državnih podjetij se obrača v pravo smer, le politiki bodo morali upoštevati zakon in se nehati vmešavati v poslovanje teh družb, pravi Peter Kraljič.
O sprejeti strategiji upravljanja kapitalskih naložb države pravi, da gre za dober korak v pravo smer, da pa je opravljena klasifikacija šele prvi korak in, da to še ni strategija, ampak so le smernice, kako naj bi se ta podjetja pozicionira in naprej razvija, pravo strategijo za posamezna podjetja pa lahko razvijejo le uprave in nadzorni sveti teh podjetij.
Zanimivo je, da kot zapriseženi zagovornik konkurenčnega tržnega sistema o privatizaciji pravi: »Če bodo strateška in pomembna podjetja dobro vodena in bodo dosegala cilje, ki zadevajo dobičkonosnost, potem ni pomembno, ali je lastnik država ali zasebnik. Pomembno je, da država ravna kot odgovoren lastnik, ne pa da so državna podjetja obravnavana kot domovina nekaterih političnih strank… Uprava SDH bo za strateška podjetja morala zagotoviti, da bodo imela ustrezno kvalificirane uprave in da bodo razvila učinkovite strategije. Cilj bi moral biti, da se povečuje vrednost tega državnega premoženja, s čimer se ustvarja rezerva za naše potrebe v prihodnosti, ne pa da se podjetja izčrpavajo, kot se je to pri nas dogajalo do zdaj. Če pogledamo samo primer Triglava ali Telekoma Slovenije: več kot 80 odstotkov dobička je bilo namenjenega za dividende. To je popolno izžemanje teh podjetij…. Za portfeljska podjetja pa je vprašanje, po kakšni ceni se bodo prodala. Če prodajo NKBM razumejo kot uspešno, ne vem, ali smo na isti ravni. Če daste v banko 800 milijonov evrov in potem prodate za 250 milijonov, je to čuden posel…«
Predlaga, da bi kupnine od prodanih podjetij investirali v perspektivna podjetja. To so večinoma mala in srednja podjetja, ki so podkapitalizirana. Slovenija bi morala podpirati podjetja, ki imajo perspektivo, saj bi to lahko imelo multiplikativni učinek.
In zaključi: Po 25 letih samostojnosti, bi bilo dobro, da bi enkrat naredili maturo in se začeli vesti zrelo. Politika mora postati resna in odgovorna, v aktivno poslovanje se ne sme vmešavati, za to sta odgovorna nadzorni svet in uprava SDH.

Drugi tir

šolski primer slabega upravljanja države

Za države srednje Evrope je Luka Koper eno najpomembnejših pristanišč. Da se prednosti njene zemljepisne umeščenosti lahko polno izkoristi, mora imeti dobre transportne povezave, predvsem do Avstrije in Madžarske. Ta čas s temi povezavami ni večjih problemov, se bodo pa v naslednjih letih pojavili, saj zmogljivosti sedanje železniške proge od Kopra do Divače ob razmeroma hitro naraščajočemu pretovoru v luki ne bodo več zadostovale. Ta investicijsko zahteven problem naj bi se razrešilo z izgradnjo drugega tira med Koprom in Divačo, pri čemer sta na izbiro dve možnosti: po eni naj bi se drugi tir gradilo vzporedno z obstoječim tirom, po drugi pa naj bi potekal po povsem novi trasi. Prednost nove trase naj bi bila v tem, da naj bi na njej zgrajeni tir omogočal precej večje hitrosti vlakov, njena slaba stran pa je, da je finančno veliko bolj zahtevna, saj znaša njena ocenjena predračunska vrednost kar 1,4 milijarde evrov.
Drugi tir je za državo nedvomno pomemben strateški projekt. Njegovo izvedbo ima na skrbi g. Gašperšič, minister za infrastrukturo, a se je je lotil na način, ki ne zbuja zadostnega zaupanja. To mnenje opiram na naslednja, tudi njegova ravnanja:
– Ko je pred slabim letom prevzemal vodenje ministrstva, je Gašperšič ob svoji predstavitvi parlamentu izhajal iz ocene, da Slovenija drugega tira vsaj še 30 let ne bo potrebovala. Od človeka, ki v aktualnost tega projekta ne verjame, je težko pričakovati, da ga bo zavzeto in racionalno uresničeval.
– Igor Kadunc (8.6.2015) in Mitja Vilar (23.7.2015) sta objavila dva strokovno tehtna prispevkav, v katerih poleg drugega dokazujeta ekonomsko nesmiselnost tega, da bi drugi tir po novi trasi gradili predvsem zato, da bodo vlaki po njem lahko vozili s hitrostjo 160 km na uro. Verjetno ne vesta vsega, kar minister ve, in ta zato sedaj kljub svojim prejšnjim pomislekom gradnjo po novi trasi podpira. Na kaj opira to spremembo v mnenju, nam verjetno ne bo zaupal, med drugim zato ne, ker na njegovem ministrstvu investicije v drugi tir menda še niso utegnili proučiti z vseh relevantnih vidikov. So se pa tega lotili v tujini, konkretno v OECD, in od tam nam sporočajo, da je gradnja drugega tira ekonomsko močno vprašljiva. Predlagajo nam drugačno rešitev in sicer to, da naj bi tovor na relaciji Koper-Divača prevažali s kamioni. To idejo je Jože P. Damijan, ki je ekonomiko gradnje drugega tira verjetno doslej najresneje proučil, ocenil kot neumnost (glej Damijan blog).
– Minister Gašperšič nam obljublja, da bo za financiranje izgradnje drugega tira pridobil privatnega partnerja. Tudi to možnost je Jože P. Damijan proučil in jo ocenjuje za neresno. Ugotavlja namreč (glej njegov blog), da je drugi tir, če ga obravnavamo kot naložbo države, aktualen in ekonomsko zanimiv projekt, kot privatna naložba pa je sam po sebi povsem neprivlačen.
Vsiljuje se vtis, da minister Gašperšič aktivnosti v zvezi z drugim tirom usmerja v skladu z njegovo prvotno oceno, da bo Slovenija vsaj še 30 let dobro shajala tudi brez te naložbe in se naj zato z njo ta čas pretirano ne obremenjuje. Možne pa so tudi drugačne razlage njegovega ravnanja. Ena takih je, da nam bo resnega partnerja za gradnjo drugega tira vendarle našel, a to ne bo privatni kapital, pač pa bo šlo za nemške železnice, torej državno podjetje. Seveda bo potrebno v tem primeru Nemcem za to njihovo sodelovanje ponuditi še kaj več, recimo vplivno solastništvo v Luki Koper in v Slovenskih železnicah. Taka ponudba bi jim gotovo veliko pomenila pri uresničevanju ambicije, da si zagotovijo trajen vpliv na ravnanje naše države. Zelo verjetno so si prav zato že prilastili naše edino letališče (sedaj ga posredno upravlja nemška država), nemške železnice že kupujejo naša avtobusna podjetja, prej ali slej pa bo njihov tudi slovenski Telekom. Je pač tako, da kdor obvladuje informacijske in ključne transportne tokove, ta ima moč, s katero si lahko veliko drugega podreja. Nemci pa ambicij po podrejanju niso opustili, za to ponujajo Evropi vse več dokazov.
Naj zaključim z naslednjo mislijo. To, kako obravnavamo naložbo v drugi tir, bo lahko služilo za šolski primer slabega upravljanja države. Še desetletje takega vladanja, kot smo ga zmogli v preteklih desetih letih, bo zadostovalo, da bo od naše državnosti ostala zgolj še lupina brez prave vsebine.
Andrej Cetinski, Sinteza, 1.8.2015

Strategija upravljanja z državnim premoženjem

Strategija, ki določa, kaj naj bi počeli z več kot 11 milijardami državnega premoženja je sprejeta. Popraviti je treba tudi zakona o SDH in DUTB (!)
Strategija se v upravljanje SDH in DUTB ne poglablja, vendar je upravljanje kapitalskih naložb države, kakor ga urejata zdajšnja zakona, nesprejemljivo in dolgoročno škodljivo. V nadaljevanju navajamo dve hudi pomanjkljivosti, ki jih je nujno čim prej odpraviti: a)Težko obvladljiv konglomerat in b)Slabo koncipiran nadzorni svet.
a) V upravljanju SDH je blizu 100 družb. Tu je celotna energetika, železnice, DARS, pošta, luka, zavarovalnice, banke in dalje naložbe v Krki, Gorenju, Savi, Petrolu, Telemachu in v še več manjših podjetjih, ki se jih bo pretežno privatiziralo. Skratka, SDH je konglomerat povsem različnih podjetij po dejavnosti in po velikosti. V svetu ne bomo našli primerjave, saj tako nerazumno sestavljenih podjetniških sistemov ni mogoče učinkovito upravljati. Za odpravo te pomanjkljivosti bi bilo smiselno upravljanje znotraj SDH organizirati divizijsko ali pa ga celo prenesti na več pravnih oseb – delniške družbe oziroma sklade. Ob tem je seveda potrebno določiti tudi strateške cilje za vsako področje.
Strategija pa popolnoma prezre izjemno pomembno vlogo državnega premoženja, ki je zbrano v DUTB. Ali naj državno premoženje upravljata dve povsem ločeni inštituciji samo zaradi tega, ker jih imamo, ker imamo dva različna zakona?! Istočasno je torej potrebno tudi upravljanje premoženja DUTB divizijsko organizirati znotraj SDH.
b) Kvaliteta upravljanja poslovnega sistema je odvisna predvsem od njegovega nadzornega sveta. Ta mora zato biti strokovno močan, njegovi člani pa morajo zastopati interese kapitala, dela in širše javnosti. V Nemčiji ta problem urejajo tako, da imajo njihovi NS (v večjih podjetjih, kar SDH vsekakor je) po 20 članov, od katerih jih 10 zastopa interese kapitala ter ožje in širše države, druga polovica pa interese dela, to je zaposlenih ter širše družbene interese. V nasprotju z nemško prakso pa NS našega SDH sestavlja 5 članov, ki jih dejansko postavi finančni minister. Za odpravo te pomanjkljivosti je nujno omejiti upravljavsko moč politike, – kar je prvi pogoj za učinkovitejše upravljanje državnega premoženja – in zato naj vsaj polovico od najmanj dvanajstih članov nadzornega sveta predlaga zainteresirana in ustrezno organizirana civilna družba (sindikati, ZDUS ter gospodarska združenja oz. zbornice). Vsi kandidati za NS pa morajo imeti z uspešno prakso dokazljivo upravljavsko znanje in njihova etičnost ne sme biti v ničemer vprašljiva.
Ponesrečene rešitve iz zakonov o SDH in DUTB je torej nujno korigirati in sicer glede NAMENA in CILJEV ter ORGANIZIRANOSTI in UPRAVLJANJA.

Nekaj dodatnih gradiv, ki jih je Sinteza-KCD poslala vsem poslanskim skupinam in ministrstvom:
– 27.2.2015 – Kako upravljati državno premoženje in predlog sprememb zakonov o upravljanju SDH in DUTB;
– 15.3.2015 – Komentarji in pripombe k osnutku Strategije upravljanja kapitalskih naložb države ter mnenje glede namena in upravljanja SDH in DUTB
– 29.6.2015 – PRIPOMBE k Strategiji upravljanja kapitalskih naložb države

Miroslav Marc, SINTEZA, 15.7.2015

Zlato fiskalno pravilo

močno orodje neoliberalne politike

Pred približno dvema letoma je Slovenija pod zunanjimi pritiski v ustavo zapisala obvezo, poznano z imenom »zlato fiskalno pravilo« (ZFP), pred kratkim pa je parlament sprejel še zakon, s katerim država konkretneje opredeljuje, kako bo to obvezo uresničevala. Osrednja vsebina ZFP je zahteva, da morajo biti prihodki in odhodki države srednjeročno uravnoteženi, kar pomeni, da se država ne sme več zadolževati, vsaj ne dolgoročno. Ta obveza je močno problematična, o tem, zakaj tako mnenje, poskušam pojasniti v tem prispevku.
Najprej o vlogi zadolževanja oziroma kredita. Če naj tržno povpraševanje ne zaostaja za ponudbo, mora del družbe, ki ustvarja prihranke, le te vsaj prehodno prenesti na tisti del družbe, ki troši več od njegovih prihodkov in ima torej finančne primanjkljaje. Te prenose prihrankov se pretežno izvede s kreditom in zato ima ta izjemno vlogo pri zagotavljanju stabilnosti trga in gospodarske rasti. V novejšem obdobju, ko vse bolj prevladuje neoliberalni kapitalizem, pa kredit svojega poslanstva ne izvaja več zadovoljivo. Razlog je to, da imajo vse bolj bogati vedno večje prihranke, večina prebivalstva pa je vse bolj revna in kreditov ni sposobna vračati, seveda pa tudi ne najemati. Ta razkorak med ponudbo in zdravim povpraševanjem po kreditih je med osrednjimi povzročitelji krize, ki je svet zajela v letu 2008. Predvsem v ZDA pa tudi ponekod po Evropi so se z njo učinkovito spopadli, osredji prijem, ki je bil pri tem uporabljen, pa je bila krepko povečana poraba države, ki jo je ta financirala z zadolževanjem. Kratko povzeto: zadolževanje države se v neoliberalnem kapitalizmu potrjuje kot nepogrešljiv inštrument za vzdrževanje znosnega tržnega povpraševanja, ki ga vse bolj spodjedajo razlike med bogastvom na eni strani in revščino na drugi. Onemogočiti njegovo uporabo tako, da se ustavno uzakoni ZFP, se zato kaže kot vse prej kot razumno ravnanje.
ZFP v ZDA ne upoštevajo, saj se je njihov državni dolg od leta 2007 do lani podvojil (leta 2007 je bil 63% BDP, lani pa 103%). Na tej nenavadni prepovedi zadolževanja vztraja predvsem Nemčija, ki ga je podobno kot marsikaj drugega vsilila EU in tako velja sedaj za evropsko mantro.
Poskušajmo na primeru Slovenije oceniti, kako naj bi ZFP delovalo. Pri tem je koristno poznati ključne podatke o strukturi našega proračuna, predvsem naslednje (leto 2014):
– Z davki in prispevki se zbere 85% proračunskih prihodkov, tri največje postavke pa so: socialni prispevki – 35%, DDV in trošarine – 34%, dohodnina 12%.
– Za socialne in podobne dajatve se nameni 45% proračunske porabe, za javni sektor (zdravstvo, šolstvo, javno uprava,..) pa 44%.
– Proračunski odhodki so bili lani za 8% višji od prihodkov.
Možna proračunska poraba bo ob ZFP odvisna le še od proračunskih prihodkov. Njihov pretežni del odpade na davke in prispevke. Prihodki bodo torej rastli predvsem z večanjem BDP, lahko pa tudi na račun ostrejšega obdavčevanja. Kar zadeva slednje, je treba računati z nasprotnim procesom, to je z zniževanjem davčnih obremenitev. To namreč ustreza neoliberalni logiki in skladno z njo vlada že napoveduje odpravo najvišje dohodninske stopnje, iz gospodarstva pa prihajajo zahteve po znižanju socialnih prispevkov za visoke plače (socialna kapica), ki jim bo vlada prej ali slej prisluhnila. Z veliko zanesljivostjo je torej treba računati, da se bo delež davkov v BDP v naslednjih letih znižal, davčne spremembe pa bodo predvsem koristile sloju prebivalstva, ki že ima več od povprečja.
Če odmislimo pravkar omenjene davčne spremembe, bo prihodnja proračunska poraba odvisna predvsem od gospodarske rasti. Nanjo vpliva več dejavnikov, od katerih je primerno tu izpostaviti le enega, to je proračunsko porabo. Na ravni države logika, po kateri lahko potrošiš največ toliko, kot zaslužiš, ne deluje enako kot v gospodinjstvu. Proračunska poraba namreč pospešuje tržno povpraševanje in s tem gospodarsko rast, ob višjem BDP pa so večji tudi proračunski prihodki. Ta povezava deluje seveda tudi v nasprotni smeri, saj proračunsko varčevanje znižuje BDP in s tem tudi proračunske prihodke. Zato povzroča proračunsko varčevanje, ki ga Bruselj skladno z idejo o ZFP vsiljuje evropskim obrobnim državam, predvsem veliko nezaposlenosti in bede, bore malo pa je od njega koristi.
Država, ki se jo dobro upravlja, lahko torej večanje proračunske porabe izkoristi kot orodje za pospeševanje gospodarske rasti. To možnost pa bo težko uporabila, če se sama z ustavo zaveže, da se ne bo zadolževala. Tudi s tega vidika je ZFP vse prej kot razumen ukrep, saj bo zaradi njega naša gospodarska rast v prihodnje nižja, kot bi vsaj potencialno lahko bila. Kot primer omejitve, ki jo za državo predstavlja ZFP, naj omenimo, da spričo tega, da se država dolgoročno ne sme več zadolževati, ne bomo mogli sami graditi drugega tira do Kopra. Gradnjo bo lahko financiral le tuj kapital, ki pa se tega zahtevnega posla ne bo lotil, ne da bi za »nagrado« dobil še dovolj zanimiv povezan posel, recimo ključno vlogo pri upravljanju luke Koper.
Zaradi ZFP bodo torej proračunski prihodki države slej ko prej nižji, kot bi sicer lahko bili. Temu se bo morala prilagoditi tudi poraba. Najbolj bo na udaru javni sektor, to so predvsem šolstvo, zdravstvo in javna uprava, ki danes potrošijo blizu polovice proračunskih sredstev. Ta sektor bo svoje finančne zadrege zelo verjetno razreševal po dveh poteh, to je z racionalizacijo poslovanja in s privatizacijo. V javni upravi je zato v prihodnje treba pričakovati zmanjševanje števila zaposlenih in tudi privatizacijo nekaterih njenih aktivnosti, v zdravstvu in tudi v šolstvu pa se nam obeta obsežnejša privatizacija.
Približno enak obseg sredstev kot za javni sektor namenja proračun socialnim in podobnim potrebam. Tudi to porabo se bo zaradi ZFP finančno dodatno omejevalo, kar velja še predvsem za pokojnine.
Naj kratko povzamem, kaj naj si obetamo od ZFP. Predvsem naslednje: nižjo gospodarsko rast od potencialno možne, manj države in več trga tudi tam, kjer ga doslej nismo poznali, šibkejšo socialno državo, povečano materialno razslojenost prebivalstva, bolj avtoritarno upravljanje državnih financ, večjo moč kapitala pri upravljanju države. Vse naštete spremembe pomenijo nadaljnji odmik od socialno-tržnega gospodarstva in krepitev neoliberalnega kapitalizma. Kvaliteta življenja povprečnega Slovenca se bo na sploh poslabšala, pa ne zgolj zaradi materialnih razlogov, pač pa še bolj zaradi dodatnega razkroja temeljnih vrednot, na katerih temelji družbeno sožitje. (Ne prezreti: pohlep je v neoliberalizmu cenjena vrednota, vsa dosedanja zgodovina, predvsem vse religije, pa ga obravnavajo kot izrazito neetično lastnost).
Še eno zadevo je vredno omeniti in sicer to, zakaj se ZDA, ta zibelka neoliberalizma, povsem odreka uporabi ZFP, od katerega nasprotno Bruselj tako veliko pričakuje. Razlogov je verjetno več, osrednji pa utegne biti ta, da ZFP močno slabi državo kot subjekt in sočasno krepi moč velikega kapitala. ZDA se imajo za poklicane, da ob podpori svojega velikega kapitala vladajo svetu, pri tem pa jim je zadolževanje v veliko pomoč. ZFP je očitno primerno za tiste, ki se jim naj vlada, in ne za one, ki obvladujejo. Ne bomo presenečeni, če bomo tako njegovo razumevanje vse pogosteje zaznali tudi pri Nemcih, ki ZFP tudi zato vsiljujejo drugim, ker njih same v tem času v ničemer ne omejuje, saj jim visoka konkurenčnost gospodarstva ob izdatni podpori skupne evropske valute evro za sedaj omogoča, da brez zadolževanja zadovoljivo polnijo svojo državno blagajno.
Za zaključek le še nekaj o tem, kaj naj bi bila alternativa za družbo, kot jo bomo pospešeno razvijali ob omejitvah, ki smo si jih zakoličili z ZFP. Sprejemljivo alternativo poznamo in ta se je po 2. svetovni vojni v razvitem svetu potrjevala kot ekonomsko učinkovita in za večino sprejemljiva ureditev. Imenuje se socialno-tržno gospodarstvo (socialni kapitalizem), ki temelji na močni državi, ki se jo učinkovito in pošteno upravlja v interesu večine, vzdržno delovanje trga pa se zagotavlja s progresivnim obdavčevanjem dohodkov in premoženja.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 13.7.2015

Ekonomska demokracija

Dr. Mato Gostiša ugotavlja, da korporacijske pravice še vedno temeljijo zgolj na lastnini finančnega kapitala, čeprav intelektualni kapital zdaj pomeni že približno 85 odstotkov tržne vrednosti podjetij in v nadaljevanju opiše bistvo pojma »Ekonomska demokracija«.
Kapitalizem, ki ga zdaj živimo, je po svojem bistvu še vedno navaden (izkoriščevalski) »mezdni kapitalizem«, kakršen je bil sistemsko utemeljen v 18. in 19. stoletju. Danes v radikalno spremenjeni družbenoekonomski realnosti 21. stoletja pa poka in razpada že po vseh šivih. Gre namreč za popoln sistemski anahronizem, katerega ekonomski, socialni in okoljski učinki postajajo vse bolj katastrofični, tako da s tem družbenoekonomskim sistemom človeštvo ne more več dolgo preživeti. Še manj pa morda napredovati v smeri želene ekonomsko učinkovitejše, socialno pravičnejše in kohezivnejše, hkrati pa tudi okoljsko odgovornejše družbe.
Ključna predpostavka za iskanje ustrezne alternative je priznavanje človeškemu (intelektualnemu) kapitalu sorazmerno enake korporacijske in druge ekonomske pravice kot jih zdaj uživajo le lastniki finančnega kapitala.
Gostiša sklene, da je ekonomska demokracija verjetno edino možno povsem »tržno« nadomestilo zdajšnjemu mezdnemu kapitalizmu. Razvojno gledano nista problem ne zasebna lastnina ne trg, saj sta oba obstajala mnogo pred zdajšnjim kapitalizmom. Zasebna lastnina obstaja že vse od praskupnosti, trgi pa igrajo pomembno vlogo že vse od izuma kovanega denarja v 8. stoletju pr. n. š.
Sistemsko je treba ukiniti le mezdni odnos med delom in kapitalom in namesto tega priznati tudi intelektualnemu kapitalu njegovo funkcijo pri ustvarjanju poslovnega rezultata. Dobiček in druge korporacijske pravice je treba deliti vsem, ki s svojo udeležbo v podjetju tvegajo, tako lastnikom finančnega kot intelektualnega oz. človeškega kapitala.
Več…