Prispevek Andreja Cetinski v razpravi članov Sinteze

o partnerstvu za razvoj.

Že to, da ima sedanja vlada še vedno 16 ministrov, pove, da se vladajoča politika ukvarja s širokim naborom aktivnosti. Od teh zasluži posebno pozornost skrb za učinkovit razvoj gospodarstva. To aktivnost izvajajo primarno podjetja s tem, ko skrbijo za svojo poslovno uspešnost, a jih vlada s svojo politiko pri tem lahko odločilno podpira. Zato ne gre oporekati mnenju, da je konkurenčnost  gospodarstva v največji meri odraz dolgoročne razvojne politike države. Če v tem ni uspešna,  to finančno prizadene   vse ostale njene aktivnosti, seveda pa tudi materialno blagostanje njenega prebivalstva. Zato bi morala biti  konkurenčnost gospodarstva prednostna skrb vladajoče politike, a žal pogosto ni tako.

 Skrb za razvojno uspešnost gospodarstva  je nedvomno zelo zahtevna naloga. Zahteva veliko znanja  in izkušenj, ki  jih običajno zmore le skupina uspešnih gospodarstvenikov in drugih relevantnih izvedencev. Pa še en pristop je v tej zvezi vredno omeniti: razvoj gospodarstva je potrebno dolgoročno načrtovati  in te načrte tudi ustrezno prilagajati spremembam v mednarodnem okolju in v  razvoju znanosti.

Gornji dve zahtevi, to je skupinsko strokovno delo  in dolgoročnost  razvojnih projektov, pa demokratična politika težko zadovoljuje. Ta se namreč praviloma deli v dva pola, to je v koalicijo, ki vlada, in  opozicijo,  ki  koaliciji konkurira oziroma ji vladanje otežuje.  To še posebno utežuje pripravo dolgoročnih razvojnih načrtov države, ki naj bi bili politično usklajeni, saj bo  skrb za njihovo  uresničevanje slej ko prej prevzela današnja opozicija. Poleg tega prihaja  v demokratičnih državah  do pogostih menjav vlade  (Spomnim naj, da imamo v samostojni Sloveniji sedaj  že 16. vlado). Oba ta dejavnika močno bremenita kvalitetno  skrb za razvoj gospodarstva. Posledica je zaostajanje  konkurenčnosti večine demokratičnih gospodarstev, v novejšem času še predvsem za Kitajsko.

 Vse države  pa nimajo gornjih razvojnih  problemov.  Predvsem velja to za Švico, ki svoje politike ne deli v koalicijo in opozicijo, pač pa se njene stranke o vseh pomembnejših odločitvah  uskladijo.  Tudi nekatere druge Evropske države (predvsem skandinavske, Nizozemska, Avstrija…) obravnavani problem zadovoljivo razrešujejo tako, da so razvile kulturo zagotavljanja političnih soglasij o pomembnejših razvojnih vprašanjih države.

V Sloveniji nam vlado sedaj ponovno vodi Janez Janša, to je oseba z bogatimi političnimi izkušnjami, ki pa je značajsko  izrazito naklonjena avtoritarnemu vodenju. Janša je očitno spoznal, da je  avtoritarno vodenje v današnji Evropi možno le ob pogoju, da je tako vodena država tudi  razvojno uspešna. Pa še nekaj mu slej ko prej ni tuje: skrb za razvoj države, če naj bo ta  uspešen, mora biti pristojnost celotne politike in ne zgolj koalicije. Odraz teh spoznaj je po mojem mnenju  predlog sedanje vlade  o razvojnem partnerstvu, po katerem naj bi  bil razvoj naše države v prihodnje skupna skrb koalicije in opozicije.

Janša nam je vlado vodil  tudi v obdobju 2004/08. Takrat se je glede razvojne politike lep čas prednostno opiral na neoliberalna mnenja »mladih ekonomistov«, ki pa  očitno tudi njega niso prepričala. Tako je že takrat opoziciji predlagal razvojno partnerstvo, ki pa se ni enotno odzvala in tudi sicer razmere niso bile take, da bi predlog  lahko uspel. In kako bo to pot?

O tematiki tega zapisa je Dnevnik dne 20.junija objavil mnenje dr. Bogomira Kovača, povzeto po njegovem članku, objavljenem v Mladini. V njem  je o predlaganem razvojnem partnerstvu navedeno tudi naslednje, citiram: »Če opozicija vstopi v partnerstvo, izgubi opozicijsko ostrino in postane soodgovorna. Če ga zavrne, postane destruktivna in nedržavotvorna«. Če bo to mnenje upoštevala ,bo opozicija  partnerstvo z Janšo verjetno zavrnila.

In kaj bi  v gornjem primeru sam svetoval opoziciji? Moje spoznanje je predvsem,  da Slovenci svojo  državo slabo upravljamo in to se bo dogajalo vse dotlej, dokler bomo politično oblast volili po sedanjem zakonu in bomo  parlament delili v dva nasprotna pola, ki se tudi o pomembnih razvojnih vprašanjih nista   pripravljena usklajevati. Predlog Janše o razvojnem partnerstvu je po mojem primeren, kot uspešen pa se bi potrdil le v primeru, če bi v njem sodelovala opozicija, ki jo bi usmerjala vodstveno močna in etično neoporečna oseba.

Andrej Cetinski, Ljubljana

Andrej objavi svoje misli tudi v Dnevniku, kjer poudari: “Etika je eden ključnih dejavnikov uspešnega upravljanja države.”