Prispevek “Jaz sem Grk“, avtorja Bogdana Biščaka, objavljen v Sobotni prilogi Dela, govori o tem, da nesreča, v kateri so Grki, lahko doleti tudi nas. Zato je dobro vedeti, kje so njeni vzroki. V prispevku jih Biščak lepo predstavlja, na nekatere od njih pa želim še sam opozoriti, tudi z nekoliko drugačnih vidikov.
Osrednji problem Grčije je njen javni dolg. Ta čas znaša okoli 320 milijard (mrd) evrov, kar je krepko več, od njenega BDP. Dejavnikov, ki so povzročili to zadolžitev, je več, med pomembnejše pa kaže uvrstiti tri, ki se med seboj dopolnjujejo in so bili prav zato v Grčiji izjemno učinkoviti. To »trojko« sestavljajo:
a) Veliki ameriški in evropski finančni kapital, ki uporablja zadolževanje šibkejših držav ne le za zadovoljevanja svojih neposrednih profitnih interesov, pač pa ga zlorablja tudi kot inštrument za njihovo ekonomsko in politično podrejanje.
b) Politika, ki je Grčijo ves čas slabo upravljala, jo prekomerno zadolževala in dopustila, da je velik del tako pridobljenih sredstev izpuhtel v kanalih korupcije.
c) Evropska unija, ki v razmerju do svojih šibkejših članic prednostno varuje interese kapitala in njenih najmočnejših članic, še predvsem Nemčije. To njeno usmeritev učinkovito podpira tudi evro, skupni evropski denar.
Oglejmo si na konkretnem primeru, kako gornja trojka deluje. Leta 2011 je grški zunanji dolg (z vključno 110 mrd ne plačanimi obrestmi) narasel na 350 mrd evrov, kar bi upnike – predvsem gre za nemške in francoske banke – utegnilo resno prizadeti, saj je očitno, da Grčija tega dolga ne bo zmožna poplačati. Zato se je druga trojka – Mednarodni denarni sklad, Evropska centralna banka in Evropska unija – lotila sanacije tega problema. Grčiji se je odpisalo del obresti in ji zagotovili 240 mrd sredstev, ki pa jih je ta morala pretežno porabiti za odplačilo obveznosti do tujih bank. Pomembni so predvsem tile rezultati te reševalne operacije: 1. riziki, povezani z grškim dolgom, so sedaj pretežno »podržavljeni«; tudi Sloveniji se obeta, da bo v tej zvezi utrpela za več kot milijardo evrov škode; 2. po dobrih dveh letih varčevanja, ki so ga vsilili Grčiji, so njegovi osrednji rezultati taki: BDP države je nazadoval za okoli 25%; brezposelnost se je povzpela na 26%, pri mladih celo na 65%; 3. Grčija bolj kot na suvereno državo danes spominja na protektorat.
Podobno kot Grčije so se isti akterji lotili tudi podrejanja Slovenije. Najprej so nas pripravili do tega, da smo se v tujini krepko zadolžili. To smo pretežno storili v letih 2006 do 2008, ko smo skupni zunanji dolg povečali za 20 mrd evrov. K »uspehu« te operacije je veliko pripomogel prevzem evra, saj smo si zgolj v prvem letu njegove uporabe (2007) dodatno nabrali za dobrih 11 mrd dolgov. Pretežno je šlo pri tem za privatne dolgove, ki jih je bilo potrebno v naslednjem koraku spremeniti v javni dolg, saj je bilo le na ta način njihovo poplačilo dovolj dobro zavarovano. Ta, druga faza, je bila po zunanjem diktatu v največjem delu opravljena v letu 2013 v okviru operacije »sanacija bančnega sistema«. Seveda so nam bili naloženi tudi varčevalni ukrepi, od katerih je med najtežjimi ta, da smo se morali z ustavo zavezati, da se kot država v prihodnje dolgoročno ne bomo zadolževali. Ključne rezultate teh in nekaterih drugih vsiljenih obvez (pospešena privatizacija,…), lahko opredelimo tako: 1. namesto razmeroma velikih privatnih dolgov imamo danes do tujine velik in zelo obremenjujoč javni dolg; 2. močno smo oslabili socialno državo in sprejeli čvrste zaveze, da bomo z njenim krčenjem tudi v prihodnje nadaljevali; 3. svojo državnost smo resno oslabili in vse bolj se spreminjamo v neke vrste (nemški) protektorat.
Podrejanja Slovenije so se torej lotili podobno, kot so to storili v primeru Grčije, le da so pri nas posledice manj boleče. Biščak ima zato prav, ko piše, da je narobe, ko za nesrečo, v kateri se je znašla Grčija, pogosto krivimo »lene« Grke. Tako njim kot nam bi bilo namreč veliko lepše ob dobrem vodenju države in ob pogoju, da bi se znali učinkovito upreti neoliberalnemu slu po bogatenju in podrejanju.
Bogdan Biščak, Sinteza, 14.8.2015
Janez Markeš prispevek »Ko spotoma pozabiš na bistvo« začne: Bilo je nekaj prizorov, ki so spomnili na duh revolucije. V sredo so imeli grški policisti opraviti s svojimi ljudmi, ki so na oblast metali molotovke. V Ljubljani je bila nemška ambasada onečedena z rdečo barvo in neznanci so z grafiti pozivali finančnega ministra Mramorja k odstopu. Janis Varufakis je povedal, da se počuti, kot bi bil na vrhu sveta, vendar zato, ker ni več grški finančni minister in končno lahko spi. In IMF je zapisal oceno, da je grški javni dolg nevzdržen…. Markeš v nadaljevanju ugotovi, da slovenski politiki še ni uspelo institucij države podrediti vladavini prava in se odlepiti od predatorskih kapitalskih interesov. V imenu globalizacije in svetovnih kriz smo zamenjali vlogi demokracije in kapitala…. Čas je, da v družbene zadeve namesto ekonomistov odločilneje posežejo humanisti(!). In zaključi s spoznanjem, da je Grčija slovenski problem bolj, kot bi si mislili.