Temeljno poslanstvo politike je upravljanje države. V svetu se uporablja več modelov tega upravljanja, značilnosti tega, ki ga splošno uporabljamo na Zahodu in tudi v Sloveniji, pa opredeljujemo z besedo demokracija. Demokratično upravljanje naj bi bilo učinkovito in usmerjeno v zadovoljevanje interesov večine prebivalstva in ne posameznih elit. Ti dve zahtevi praviloma uresničuje le politična ureditev, ki deluje po naslednjih načelih: ključne upravljavske aktivnosti (predvsem izvršilno oblast) se poveri ustrezno usposobljenim osebam; upravljanje je dosledno etično, to je predvsem pošteno; politično oblast se učinkovito nadzira. Krajše povedano: ključni dejavniki uspešnega demokratičnega upravljanja so usposobljenost – znanje, politična etika in nadzor politične oblasti.
Splošno se ugotavlja, da je demokracija upravljavsko vse manj učinkovita in jo zato tudi avtoritarne politike vse bolj ogrožajo. Razlog za to je slej ko prej slabo delovanje zgoraj navedenih dejavnikov. Pa ne vseh treh v enaki meri. Najslabše in najbolj vplivno namreč že nekaj časa deluje politična etika, njena šibkost pa slabi tudi ostala dva dejavnika. In kaj naj bi bilo krivo, da nam je politična etika tako oslabela? Razlogov je sicer več, osrednji pa je po mojem razumevanju neoliberalizem, to je že nekaj desetletij osrednja politična usmeritev Zahoda, ki vlogo države podreja interesom tržno delujočega kapitala, pohlep pa obravnava kot družbeno vrednoto. Naj omenim nekaj sprememb , ki jih je demokratični svet zadnja leta doživel po njegovi zaslugi: izjemno se je povečalo bogastvo majhnega dela prebivalstva, socialna država je splošno osiromašena, politična etika je močno oslabela in posledično se je poslabšalo tudi upravljanje držav, demokracija se je v velikem delu izrodila v strankokracijo, to je vladavino političnih strank, ki splošne razmere v nemajhni meri zlorabljajo za zadovoljevanje lastnih interesov.
Naj v povezavi s politično etiko ponudim aktualno, za marsikoga verjetno vprašljivo primerjavo. Kot rečeno, je po zaslugi neoliberalizma politična etika v demokratičnih državah v preteklih desetletjih močno oslabela, sočasno pa je komunistična Kitajska načrtno krepila svojo politično etiko, temelječo na spoznanjih njihovega filozofa Konfucija izpred več kot 2.00o let. Ta razlika v obravnavi etike se v praksi že močno odraža: Kitajska beleži zadnja desetletja izjemen gospodarski razvoj, Zahodni svet, še predvsem Evropa pa za njo vse bolj zaostaja, predvsem v konkurenčnosti.
Tudi gornja primerjava nas svari, da nas bo nadaljnje slabšanje politične etike privedlo v velike težave oziroma da je zadnji čas, da prične demokratični svet sistematično delati na tem, da bo njegova politika zopet delovala v skladu s temeljnimi dražbenimi vrednotami, to je predvsem pošteno in ne pohlepno. Ta sprememba predvsem zahteva, da se v politiki opusti usmeritve neoliberalizma, v političnih sistemih držav pa naj bi se opustilo rešitve, ki neetično delovanje politike dopuščajo ali ga celo spodbujajo. O tem, kaj konkretno bi bilo primerno prednostno storiti v Sloveniji, je nekaj več povedanega v nadaljevanju.
Demokratični svet pozna dve učinkoviti orodji, s katerima varuje poleg drugega tudi etiko v politiki, to sta pravna država in od polirke neodvisna javna občila. Vladajoča politika si pogosto poskuša ta orodja podrediti in ta cilj ima nedvomno tudi vlada, ki smo jo v Sloveniji pred kratim dobili. Če ji bo to uspelo, bomo utrpeli veliko škodo. Zaščita in krepitev pravne države pa tudi od politike neodvisni javnih občili naj bi zato bula prednostna naloga naše demokratično usmerjene politike in civilne družbe.
Drugo možnost, kjer lahko Slovenija veliko stori za kvalitetnejšo politično etiko in s tem tudi za učinkovitejše upravljanje države, je v odpravi osrednjih slabosti njenega političnega sistema. O tem nekaj več v naslednjih dveh odstavkih.
Enega večjih problemov našega političnega sistema predstavlja veljavni volilni sistem. Po njegovih pravilih namreč volivci volimo stranke, o tem, kdo bo stranko zastopal v parlamentu, pa odločajo predvsem vodstva strank. Tak poslanec potem deluje predvsem v korist svoje stranke in ne volivcev, s tem pa dobijo politične stranke moč in značaj strankokracije, to je sistema. v katerem imajo interesi strank prednost pred splošnimi koristmi. Strankokracija je eden pomembnih razlogov za neetična ravnanja naše polirke in s tem tudi za slabo upravljanje države. Za njeno odpravo potrebujemo nov volilni zakon, primeren predlog pa že nekaj let čaka na parlamentarno potrditev.
Etika v politiki in tudi učinkovitost upravljanja države bi veliko pridobila tudi z odpravo prakse, po kateri parlament delimo v koalicijo in opozicijo. Ta rešitev povzroča številne težave , saj močno razdvaja politiko in družbo, je pa tudi eden osrednjih vzrokov šibke politične etike in slabega upravljanja države. Ob njeni opustitvi naj bi parlament izvajanje izvršilne oblasti poveril strokovno in etično močni vladi, sam pa naj bi zadržal zakonodajno oblast in skrb za nadzor vlade. Vse tri ključne i dejavnike učinkovitega upravljanja bi torej s predlagano spremembo močno okrepili.
Poleg omenjenih obstoja po mojem razumevanju še nekaj možnosti za krepitev politične etike, a bom o njih kaj več navedel ob drugi priliki. Za zaključek le še naslednje. Podobno kot številne druge države ima tudi Slovenija resne težave s politično etiko in posledično z upravljanjem države. To vemo že precej let, a je politika vedno doslej imela priložnost, da odloži njihovo razreševanje. Čas, ko je bilo tako ravnanje še možno, pa se izteka.

Andrej Cetinski, Ljubljana