Rudi Moge:

Nekaj misli ob dnevu državnosti

Spoštovani prisotni na slovesnosti posvečeni Dnevu državnosti, lep pozdrav.
Hvala županu g. Saši Arsenoviču in poveljniku Poveljstva za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje brigadirju g. Boštjanu Bašu, ki sta me izbrala za slavnostnega govornika, saj kosa smrti neusmiljeno kosi po vrstah delegatov Skupščine Republike Slovenije, ki smo sprejeli krstni list države.

Domovina ti si kakor zdravje, je zapisal Ivan Cankar, zato moramo živeti v hvaležnosti, da imamo po več kot tisoč letih svojo državo. Na poti iz države Socialistične federativne republike Jugoslavije v Republiko Slovenijo so pomembno vlogo odigrali pekrski dogodki, ki so pokazali pot, kako doseči cilj, brez izstreljenega naboja. Sinergija državljanov, politike, teritorialne obrambe, milice in medijev se je izkazala, da smo vojno za Slovenijo kot zmagovalci zaključili sorazmerno dobro in smo po odhodu zadnjega vojaka Jugoslovanske ljudske armade iz Slovenije postali nesporni gospodarji na svoji zemlji. Pravi poklon državi je bila v decembru 1991 sprejeta Ustava RS, ki je bila osnova za razcvet pravic, svoboščin in pravne ter socialne varnosti prebivalcev Slovenije. Z njo je država dobila obraz sodobne demokracije. Skladno z Ustavo sprejeto zakonodajo smo postali članica Nata, Evropske skupnosti, Schengenskega območja in denarne unije. Slovenija je bila vzor vsem državam, ki so se vključile v ES leta 2004.

Po tem, ko smo ustvarili državo in zamenjali družbeno ureditev, pa se je uspešen razvoj Slovenije začel ustavljati. Popustila je sinergija, ki je bila lepilo uspešnega prehoda, nadomestila pa jo je z antagonizmom strankokracija, ki je za svoj obstoj zasejala seme razdora med državljane tako, da se je uresničevanje skupnih ciljev, začelo ustavljati zaradi strankarskih bojev, ki so presegli vse norme normalnega delovanja in komuniciranja med poslanci. Posledica tega je za državo pogubna.

Kot zgled navajam samo primer nesposobnosti slovenske politike, ki že 35 let ni v stanju, da bi s sprejemom potrebne zakonodaje rešila še zadnjo z Ustavo zagotovljeno svoboščino, to je uresničevanje lokalne samouprave v okviru pokrajin. Ker ta naloga ni izvršena in država nima srednje ravni političnega odločanja, se uveljavljeno strogo centralizacijo, ki zavira razvoj, še toliko bolj upravičeno šteje kot nepravno, nedemokratično in kot povzročiteljico razrasta korupcije. Do leta 2006 je bila ustanovitev območij v pokrajine prepuščena občinam, ker se to ni zgodilo, je DZ RS leta 2006 spremenil 143. člen Ustave tako, da je uresničitev te svoboščine uresničevanja lokalne samouprave naložil poslancem oziroma njihovim političnim strankam. Edini resni poskus v mandatu 2022-2026, ko je Državni svet RS na pobudo predsednika Boruta Pahorja sprejel predlog pokrajinske zakonodaje in ga poslal v sprejem DZ RS, je neslavno propadel, saj ga ta sploh ni obravnaval, Vlada RS namreč zanj ni imela posluha.
Čigava oz. kakšna je torej odgovornost za obstoječe nevzdržno stanje?
Predsednik države, predsednik vlade in ministri pred pričetkom funkcije pred DZ RS prisežejo, da bodo spoštovali ustavni red RS, da bodo ravnali po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi delovali za blaginjo Slovenije, s kršenjem te prisege tvegajo ustavno obtožbo. Poslanci pa so žal izvzeti iz tega, saj zanje ne velja, da morajo priseči, zato lahko sprejemajo neustavne zakone ali pa ne opravijo dela, ki jim ga nalaga ustava, kot to zahteva na primer njen 143. člen in nihče jih ne more za to kaznovati, posledično nikomur ne odgovarjajo, razen volivcem, ki morajo pretehtati, ali ob takem delu v DZ RS še uživajo njihovo zaupanje. Dvajset let jim ni mar za uresničitev 143. člena, zaradi njihovega nevestnega dela pa trpijo posledice vsi državljani RS.

Tudi Komisija za Preprečevanje korupcije ugotavlja, da neuresničevanje ustavne določbe v zvezi s pokrajinami lahko odpira vprašanja politične odgovornosti in vprašanja integritete politikov, kot integriteto definira Slovar slovenskega knjižnega jezika, ne predstavlja pa suma kršitve integritete, kot jo definira Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije.

Gordijski vozel pokrajin bi morali moralno in etično ozaveščeni poslanci ter njihove politične stranke rešiti že davno, sicer bi morali politično odgovarjati, pa se to razen tistim poslancem, ki so med mandatom zamenjali stranke in so jih volivci kaznovali z odvzemom mandata, žal ne zgodi nič, ni pa obupati, da ozaveščeni in razočarani volivci nekoč ne bodo zares pričeli presojati njihovih dejanj v Državnem zboru RS in ustrezno ukrepati ob volitvah.

Nasprotno temu pa se moramo zahvaliti poslancem, da so s primernim ustvarjanjem in prilaganjem zakonodaje omogočili razcvet šolstva, zdravstva, kulture, športa in drugih dejavnosti, ki nas uvrščajo v sam vrh kvalitete bivanja. Tudi zakonodaja, ki uravnava občine, prinaša njihov razcvet, županom in občinskim svetom omogoča ter zagotavlja okvire, da živimo v evropsko primerljivem okolju. Če bi bilo zagotovljeno sodelovanje tudi na drugem nivoju lokalne samouprave v pokrajinah, bi bila odpravljena pretirana centralizacija, zmanjšana možnost korupcije, pa tudi državna zlatnina in srebrnina se ne bi z lahkoto razprodajala tujcem. Sebičnost in lahkotno vladanje v centralizirani državi hromi slovensko politiko, da vedno globlje tonemo v brezno brezupa. Čas je, da to presekamo tudi na volitvah.

Ob Dnevu državnosti predlagam slovenskim politikom, da se povežejo, kot smo se mi delegati Skupščine Republike Slovenije v mandatu 1990 do 1992 pred 35. leti in s skupnimi močmi rešijo še zadnji državotvorni problem. Državljani jim bomo hvaležni. Mi smo bili krstni botri državi, bodite vi pokrajinam. Dokažite, da ste državniki in ne politikanti.

Imejmo radi državo RS, ne samo zato ker je mlada in lepa, ampak tudi zato ker je naša.

Želim vam lep praznik.