Novo vlado bo nedvomno sestavljal in vodil dr. R. Golob, saj smo mu volivci nedavno izrekli bogato podporo. Verjamem, da nas to pot »novi obraz« ne bo razočaral in bo uresničil večino tega, kar njegovo Gibanje Svoboda napoveduje v svojem programu. Usmeritve tega programa si zaslužijo polno podporo, v enem pogledu pa vsaj mene program ne zadovoljuje povsem. Gre za slabosti našega političnega sistema (politično kadrovanje, oblikovanje vlade, vpliv volivcev na upravljanje države), ki jim program ne namenja dovolj pozornosti. Zato naj ne bo odveč, če poskušam s tem zapisom opozoriti na probleme, ki si zaslužijo prednostno razreševanje, saj močno otežujejo upravljanje države.

Začnem naj s političnim kadrovanjem. Izvajajo ga pretežno vodstva političnih strank, pri čemer se jim največ možnosti nudi takrat, ko njihove stranke sodelujejo v vladi. Naša politična ureditev obravnava namreč tako kadrovanje zelo prizanesljivo, posledica tega pa je,  da na večini ključnih vodstvenih mestih v javnem sektorju (državne uprava, javni zavodi, agencije) in podjetjih v državni lasti zaposlujemo osebe, ki so bile politično kadrovane. Pri tem kadrovanju pa ni prednostni kriterij izbire integriteta (usposobljenost, poštenost,…), pač pa politična pripadnost in poslušnost vodstvu stranke. Vprašljivo je tudi politično kadrovanje  poslancev, saj volivci  praviloma volimo stranko, metem ko osebe, ki naj bi stranko zastopale v vlogi poslanca, določi njeno vodstvo. Posledice takega kadrovanja  se odražajo predvsem v naslednjem: a)politično nastavljeni poslanci vlade ne morejo nadzirati, odsotnost nadzora izvršne oblasti pa bistveno slabi njeno učinkovitost; b) javni sektor , še predvsem to zaznavamo v zdravstvu,  ter podjetja v državni lasti delujejo  veliko slabše, kot bi v primeru normalnega kadrovanja njihovih vodstvenih kadrov; c)politično kadrovanje ustvarja ugodno okolje za razvoj korupcije, slednjo pa se , kot vemo, uvršča med osrednje grobarje demokracije. Kratko povzeto: zaradi razbohotenega političnega kadrovanja je naša politična ureditev vse manj demokratična in jo je primerneje opredeliti kot strankokracijo.

Ni nas malo, ki pričakujemo, da bo nova vlada med svoje prednostne naloge uvrstila tudi radikalno omejitev političnega kadrovanja v javnem sektorju. Kako se lotiti te zahtevne naloge, se dovolj dobro ve, saj nam je povsem uporabne rešitve že leta 2017 ponudil F. Demšar v svoji knjigi Javna hiša Slovenija. Doslej je politika te predloge ignorirala, to pot pa naj bi vlada drugače ravnala.

Naslednja slabost naše politične ureditve, ki povzroča nemalo težav, je model oblikovanja vlade. Gre za koalicijsko vlado, ki politiko razdeli v dva podobno velika pola, to je v koalicijo, ki vlada, in v opozicijo, ki svoje poslanstvo prednostno uresničuje tako, da koaliciji vladanje otežuje. Ta ureditev je upravljavsko neučinkovita, nič manj škodljivo pa ni to, da politiko in posredno tudi  celotno družbo močno razdvaja. Z oblikovanjem vlade imajo težave številne države, najbolje pa jih  obvladujejo v Švici. Osrednja značilnost njihove rešitve je velika koalicija, ki stranke zavezuje, da svoja ravnanja usklajujejo in si torej ne nasprotujejo. Učinkovitost vlade podpirajo še tako, da njeno zahtevno delo poverijo primerno usposobljenim osebam, njen demokratičen nadzor pa v pomembnem delu izvajajo tudi preko referenduma.

Po zgledu Švice so lani vlado oblikovali tudi v Italiji in očitno so ravnali modro. Tudi nam bi  koristilo, da se  vlado, ki je v nastajanju, oblikuje  po modelu velike koalicije. V taki vladi seveda ne mora sodelovati stranka, ki je izrazito naklonjena avtoritarni vladavini (SDS), oblikovale pa naj bi jo ostale štiri stranke, ki so se uvrstile v parlament, poleg treh pretežno levo usmerjenih torej tudi stranka NSi. Vlada velike koalicije potrebuje veliko usklajevanja, kar najbolj obremenjuje njenega vodjo, je pa praviloma uspešnejša od običajne koalicijske, predvsem pa bi v našem primeru lahko veliko pripomogla k sanaciji škodljive razdvojenosti družbe.

Še o tretjem že omenjenem problemu naše politične ureditve, to je o omejenem vplivu civilne družbe na upravljanje države, je primerno nekaj reči. Znaten del teh težav  bomo sanirali, če se bo nova vlada resno lotila omejevanja političnega kadrovanja po predlogih F. Demšarja. Pomembno je tudi, da prenovimo volilno zakonodajo s ciljem, da bistveno okrepimo vpliv volivcev na sestavo parlamenta in aktiviramo ustrezno odgovornost poslancev. Predlog volilnega zakona, ki zadovoljivo odpravlja slabosti sedanje volilne ureditve, je pred kratkim pripravila skupina strokovnjakov civilne družbe, njegove rešitve pa je knjižno podprl še C. Ribičič. Nova vlada bo ravnala modro, če bo v času svojega mandata poskrbela, da se ta predlog v parlamentu tudi sprejme, čeprav bodo njegove rešitve uporabljene šele pri naslednjih volitvah.

Naslednja aktualna oblika, s katero civilna družba lahko učinkovito nadzoruje politično oblast, je referendum. To demokratično orodje je pri nas sedaj skoraj neuporabno in pričakuje se, da bo nova vlada tudi v tem primeru dokazala, da se ne boji nadzora in se bo to odrazilo tudi v spremenjeni referendumski zakonodaji.

Razvojna uspešnost države je najbolj odvisna od njenega upravljanja, učinkovitost le tega pa zagotavljamo predvsem s primerno urejenim sistemom političnega upravljanja, katerega ključne sestavine so volilna zakonodaja, model oblikovanja vlade  in njenega nadzora ter model omejevanja političnega kadrovanja. Vse naštete sestavine so v Sloveniji izrecno prilagojene interesom političnih strank (strankokraciji) in posledično smo kot država vse prej kot uspešni. To pot se obeta vlada, od katere lahko pričakujemo, da se bo odprave sistemskih slabosti v upravljanju države resno lotila. Upam, da ta pričakovanja niso zmotna.

Andrej Cetinski, Sinteza

Od praznika demokracije, volitev 24. aprila, ki smo se ga skupaj veselile_i in ga nestrpno pričakovale_i, je minilo že nekaj dni. Upamo, da ste se v teh dneh vsaj malo spočili_e in nabrali_e moči za nove boje, ki nas čakajo v prihodnje.

Najprej se želimo zahvaliti vsem in vsakemu_i posebej, ki ste vsak na svoj način in po svojih zmožnostih sodelovali pri iniciativi Glas ljudstva. S skupnimi močmi nam je uspelo doseči cilj: izredno visoko volilno udeležbo, ki je presegla 70%! Na to smo lahko res zelo ponosne_i! Dokazali_e smo, da v kolikor se povežemo in sodelujemo, lahko dosežemo ogromno. Zato še enkrat VELIKA ZAHVALA vsem, ki smo bili del te čudovite skupne zgodbe.

Ob tem želimo izkoristiti priložnost in vas že povabiti k sodelovanju pri akciji, ki jo je začel Domen Savič. Pripravil je peticijo, s katero naslavlja novoizvoljenega mandatarja in ga poziva, naj nemudoma preišče državne oglaševalske posle, s katerimi je prejšnja vlada financirala svoje strankarske medije. Peticija je dostopna tukaj:

Vabimo vas, da jo podpišete in da jo delite preko vaših kanalov! Peticija je skladna z našimi zahtevami in zato menimo, da je pravi korak v smeri uresničevanja zaveze, ki so jo politične stranke, ki zdaj tudi sedijo v Državnem zboru, dale naše iniciativi.

Prav tako pa vam v razmislek in spodbudo k nadaljnjemu sodelovanju pošiljamo nekaj zaključnih misli ob izteku naše kampanje. Na naše skupno delo smo res lahko izredno ponosne_i, saj smo dosegeli cilje, ki so se nam še štiri mesece nazaj morda zdeli nedosegljivi.

1. Vzpostavitev iniciative Glas ljudstva, ki združuje več kot 100 različnih organizacij civilne družbe in na tisoče aktivnih posameznic in posameznikov, je unikaten primer, ki ga v Sloveniji prej še nismo videli. Dvignila se je celotna Slovenija. Ne glede na različne vrste dela, različna poslanstva, tematike, ki jih zasledujemo, smo uspeli združiti tako zelo raznovrstne pobude v en skupni boj in to je: vplivanje na volitve.
   Imeli smo tri glavne cilje; povišati volilno udeležbo, v ospredje postaviti vsebino in vzpostaviti povezano civilno družbo kot enega izmed ključnih akterjev pri oblikovanju prihodnjih politik. Danes lahko ponosno povemo, da smo zastavljene cilje dosegli.
2. Nad volilno udeležbo smo navdušeni. Presegli smo vsa pričakovanja in dosegli več kot 70% volilno udeležbo, o kateri na začetku našega boja nismo upali niti sanjati.
3. Visoka volilna udeležba daje večjo legitimnost novi vladi in krepi demokracijo. Vnaša zaupanje tako v demokratičen sistem, kot v novo izvoljene predstavnike in predstavnice.
4. V zadnjih mesecih v Glas ljudstva nismo veliko spali, smo pa zato izvedli ogromno različnih aktivnosti, ki so zagotovile rezultate, na katere smo danes tako zelo ponosni. Oblikovali smo 138 zahtev do političnih strank, od njih dobili zaveze, da jih bodo po volitvah uresničili in predvolilni boj preusmerjali na vsebinske razprave.
   Oblikovali smo spletno orodje Volitvomat, ki ga je rešilo okoli 100.000 ljudi, s čimer smo marsikomu tudi pomagali pri odločitvi o tem, koga naj voli. Potovali smo po celi Sloveniji in z našim Potujočim festivalom demokracije ljudi ozaveščali o pomenu volitev, vsebinskih stališčih strank in spodbujali volilno udeležbo.
   Izvedli smo prvo soočenje političnih strank z ljudstvom. Na Trgu republike smo kandidate soočili z vprašanji in kritikami ljudi in ponudili možnost za vsebinsko razpravo.
   Festival demokracije smo 22. aprila zaključili z velikim koncertom »Gremo volit«, na katerem se je zvrstilo okoli 20 največjih glasbenih ustvarjalk in ustvarjalec, ki so se vsi strinjali, da je pomembno, da se letošnjih volitev udeležimo.
5. Naše delo ni končano. Glas ljudstva še naprej ostaja. Bdeli bomo nad novo vlado in poskrbeli, da se zaveze, ki so nam jih dali, dejansko uresničijo.
6. Pričakujemo, da bo nova vlada sodelovala s civilno družbo in razumela, da ima vsaka močna demokracija razvito in tudi kritično civilno družbo, ki predstavlja ogledalo oblasti.
7. Aktivni bomo tudi v času predsedniških in lokalnih volitev. Volilno kondicijo, ki smo jo okrepili v tem času, je potrebno vzdrževati; ne samo v času volitev, temveč vsak dan.
8. V tem času se je aktiviralo na tisoče in tisoče ljudi, ki so se nam pridružili. To je dokaz, da je ljudem mar za našo družbo in razmere, v katerih živimo. Da želimo prispevati in odločati. Zahvaljujemo se vsem prostovoljkam_cem, vsem, ki ste darovali svoj čas ali materiale, ki ste se nam pridružili, ali pa nas vsaj spodbujali.
   Predvsem pa smo v tem času dokazali, da ima oblast ljudstvo. Da je združeno ljudstvo tisto, ki lahko doseže spremembe. In da smo skupaj močnejši.
9. Naš boj se torej nadaljuje. Hvala vsem, ki ste bili del te skupne zgodbe in ki jo boste z nami pisali še naprej!

V prilogi pa še nekaj fotografij, da nas popeljejo skozi nekaj trenutkov, ki smo skupaj doživele_i v zadnjih nekaj mesecih. 🙂

Mojca Žerak

Objava STA, 13.4.2022:

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je danes, 13. aprila 2022, na delovnem pogovoru sprejel predstavnike Nacionalnega sveta za demokratično spremembo volilnega sistema (Svet). V imenu civilnodružbenih organizacij, ki so ustanovile Svet, so na pogovoru sodelovali dr. Ciril Ribičič, dr. Ivan Svetlik, dr. Rado Bohinc, prof. Tone Peršak, mag. Miroslav Marc in mag. Emil Milan Pintar. Srečanje predstavlja nadaljevanje dialoga predsednika republike s predstavniki “Sinteze – Koalicije civilne družbe za prenovo” kot pobudnice ustanovitve Sveta.

Gostje so predsedniku republike predstavili ključne razloge za nujne spremembe obstoječega volilnega sistema in predlog novega Zakona o volitvah v državni zbor, ki so ga pripravili v Svetu in temelji na kombiniranem volilnem sistemu. Izrazili so prepričanje, da bi lahko predlagane spremembe bistveno prispevale k dvigu zaupanja v politiko in njene institucije, k višji volilni udeležbi, kakovostnejšemu državnemu zboru in vladi ter večji legitimnosti njunih odločitev. Predsednika so seznanili tudi z mnenji in stališči parlamentarnih političnih strank in civilne družbe, ki so jih zbrali v dosedanjih stikih in pogovorih z njimi.

Predsednik republike je ob tem spomnil na številne aktivnosti, ki jih je kot predsednik republike v prejšnjem in sedanjem mandatu vodil s predstavniki parlamentarnih političnih strank, da bi izboljšali veljavni volilni sistem. Sogovorniki so se strinjali, da bo za uveljavitev predlaganih sprememb pomembna tako široka podpora ljudi kot sodelovanje z vsemi ključnimi političnimi odločevalci.

Gostje so z veseljem sprejeli predsednikov predlog, da bo v času do sredine julija ali najpozneje v septembru v predsedniški palači sklical posvet o prenovi volilnega sistema. Na posvet bodo vabljeni predstavniki Nacionalnega sveta za demokratično spremembo volilnega sistema in parlamentarnih političnih strank, da bi soočili mnenja o predlaganih spremembah.

Ob koncu srečanja je dr. Ciril Ribičič predsedniku republike predstavil novo knjigo »Volitve v slepi ulici – 62 vprašanj in odgovorov o ustavni reformi«, ki odgovarja na vrsto vprašanj o kombiniranem volilnem sistemu kot poti prenove sedanjega volilnega sistema v Sloveniji.

Na (31. marca 2022) objavljeni prispevek O gospodarski uspešnosti sedanje vlade smo (10. aprila 2022) vladne stranke prejeli naslednji odgovor oz. poučni komentar.

“Spoštovani,
zahvaljujemo se vam za vaše sporočilo ter da ste si vzeli čas za oceno uspešnosti dela vlade Janeza Janše. V nadaljevanju vam pošiljamo nekatere povezave, kjer so navedene objektivne številke in rezultati dela vlade kot jih ocenjujejo tuje institucije. Prav tako naj opomnimo, da številne analize o makroekonomskem stanju v Sloveniji opravljajo tudi v okviru Evropske komisije, Eurostata, OECD-ja.  

–https://www.economist.com/finance-and-economics/which-economies-have-done-best-and-worst-during-the-pandemic/21806917

–https://www.gov.si/en/news/2022-01-07-slovenia-ranks-second-in-economic-performance-during-the-covid-19-pandemic/

–https://ec.europa.eu/info/business-economy-euro/economic-performance-and-forecasts/economic-performance-country/slovenia/economic-forecast-slovenia_en 

–https://countryeconomy.com/ratings/standardandpoors

–https://www.gov.si/en/news/2022-01-21-the-german-credit-rating-agency-gave-slovenia-an-excellent-rating-of-aa/ 

–https://www.fitchratings.com/research/sovereigns/fitch-affirms-slovenia-at-a-outlook-stable-03-12-2021 

–https://www.gov.si/en/news/2022-03-11-slovenia-in-2020-had-the-third-lowest-gender-pay-gap-in-the-eu/

Naj ob tem še dodamo, da so bili s sredstvi državnega proračuna in različnih evropskih skladov v Sloveniji sofinancirani tudi številni projekti in programi. Na zemljevidu: www.gov.si/rezultati so zbrani projekti, ki jih je vlada v tem mandatu potrdila, načrtovala, začela izvajati ali jih tudi dokončala na občinski, medobčinski in nacionalni ravni, s prikazanim datumom izvedbe in celotno vrednostjo projekta. Zbirka se redno ažurira.
Z lepimi pozdravi,
Služba za odnose z javnostmi SDS
Spletna stran: www.sds.si
Twitter: @strankaSDS
Facebook: SDS – Slovenska demokratska stranka
Instagram: strankasds”

Iz tajništva Sinteze smo (11. aprila 2022) posredovali naslednji odgovor:
Spoštovani,
Posredujemo vam odgovor g. Cetinskega na vaše pripombe k analizi gospodarske uspešnosti sedanje vlade. Iz odgovora jasno izhaja, da je večina vaših pripomb šibkih in dokazi, na katere se sklicujete, neprepričljivih. Zato v SINTEZI-KCD ostajamo pri naši temeljni ugotovitvi, da vlada g. Janeza Janše v mandatnem obdobju 2021 – 2022 na področju gospodarstva ni bila nič kaj uspešna, prej obratno.

O gospodarski uspešnosti sedanje vlade – drugič

Večina državljanov z upravljanjem države in njenega premoženja ni zadovoljna. Si po volitvah lahko obetamo uspešnejšo državo?
Pred nekaj leti je civilna družba uspela v parlamentarno obravnavo vložiti dva zakona (prenovljeni volilni zakon in nov zakon o upravljanju državnega premoženja). Če bi ju parlament takrat potrdil, bi bila Slovenija danes drugačna, bolj demokratična, manj razdvojena in bogatejša.
Ob pomembno povečani volilni udeležbi bodo novo vlado verjetno oblikovale demokratično usmerjene stranke. Upajmo, da bo tokrat razum vendarle nadvladal osebne interese in se bo vlado oblikovalo po zgledu zahodnih sosed (velika koalicija demokratično usmerjenih strank in vlado vodi kompetentna in etično neoporečna oseba).
Na volitve gremo, da s svojim glasom prispevamo, da bo jutri življenje v naši deželi za večino bolj prijazno.

Si po volitvah lahko obetamo uspešnejšo državo?
Tržno gospodarstvo, učinkovito podjetništvo ter učinkovito upravljanje države v korist večine so osrednja orodja, s katerimi si sodobna družba zagotavlja materialno blagostanje in spodobne družbene odnose. S tržnostjo in podjetništvom v Sloveniji nimamo problemov, resne težave pa nam povzroča upravljanje države in posledično živimo povprečju manj kvalitetno, kot bi objektivno lahko. Ključne osebe, ki nam bodo prihodnje štiri leta upravljale državo, bomo na novo volili še ta mesec. Da se bomo kot volivci lažje odločali in manj nasedali obljubam političnih strank, je koristno poznati osrednje vzroke za slabosti, ki se nam dogajajo pri upravljanju države
Predvsem gre za sistemske napake naše politične ureditve. Na prvo mesto je smiselno uvrstiti model, po katerem oblikujemo vlado. Naša vlada je praviloma koalicijska, kar pomeni, da jo sestavlja in vodi prvi mož politične stranke, ki je na volitvah prejela največ glasov. Njene slabosti so predvsem: model politiko in parlament praviloma razdeli v dva nasprotna, približno enako velika pola, ki nista sposobna razumnega sodelovanja; kadrovska sestava vlade praviloma ne ustreza zahtevnosti dela, ki naj ga vlada opravlja; razdvojeni parlament vlade ni sposoben nadzirati, kar je sicer eden osrednjih pogojev za njeno dobro delovanje. Sprejemljiva rešitev tega problema je v veliki koaliciji demokratično usmerjenih strank ob pogoju, da imajo pri sestavi vlade vodstvene kompetence in integriteta prednost pred strankarsko pripadnostjo. To spoznanje so pri oblikovanju vlade lani zmogli udejanjiti v sosednji Italiji in od takrat o njihovih političnih zdrahah ni več slišati.
Druga sistemska ureditev, ki nam upravljanje države izjemno otežuje, je politično kadrovanje. Vladajoči politiki namreč naša ureditev daje pravico, da po lastni presoji nastavlja vodilne kadre v javni upravi, organizacijah javnega sektorja (izjema je šolstvo) in v podjetjih v javni lasti. Tako kadrovanje je nedvomno najbolj zaslužno za neučinkovito delovanje javnega sektorja (predvsem državne uprave in zdravstva), pa tudi za močno razširjeno korupcijo, to je zanesljivega grobarja dobrega upravljanja države. Dobre rešitve za težave, ki jih povzroča politično kadrovanje, nam je že pred leti ponudil F. Demšar v knjigi Javna hiša Slovenija. Njihovo osrednje sporočilo je, da naj se politično kadrovanje v javnem sektorju radikalno omeji v dobro koristnikov njegovih storitev in zaposlenih. Žal so doslej vse politike te predloge dosledno ignorirale.
Še ena od naših političnih ureditev kliče po čimprejšnji prenovi, in sicer ta, po kateri naj bi izvajali ustavno načelo, da ima pri nas oblast ljudstvo. Sedanja ureditev tega področja – konkretno gre za volilni zakon ter zakon o referendumu – je v nemajhni meri sprta s temeljnimi demokratičnimi načeli in zato vsaj posredno dopušča večino ostalih anomalij, ki se nam pojavljajo pri upravljanju države. Tudi za ta sistemski problem obstoja rešitev v obliki predloga prenovljenega volilnega zakona, ki ga je pred kratkim pripravila skupina strokovnjakov civilne družbe, a ga to pot pri volitvah še ne bo možno uporabiti.
Kje so osrednje sistemske slabosti naše politične ureditve, se torej dovolj dobro ve. Vemo tudi, kako jih pozdraviti in s tem ustvariti potrebne pogoje za učinkovito demokratično upravljanje države. In vendarle prepotrebnih sistemskih sprememb doslej nismo izvedli. Zakaj je temu tako, lepo pojasnjuje naslednji primer. Pred nekaj leti je civilna družba uspela v parlamentarno obravnavo vložiti dva zakona, in sicer prenovljeni volilni zakon ter nov zakon o upravljanju državnega premoženja. Če bi ju parlament takrat potrdil, bi bila Slovenija danes drugačna, to je bolj demokratična, manj razdvojena in bogatejša. Žal se to ni zgodilo, saj je politika oba predloga odstranila z dnevnega reda parlamenta, ne da bi se sploh resneje ukvarjala z njuno vsebino. Pojasnilo za tako ravnanje je lahko zgolj to, da kaotične razmere v upravljanju države večini naših politikov ustrezajo, saj nudijo široke možnosti za zlorabe, še posebno pa so ugodne za utrjevanje moči politikov, ki so izraziteje naklonjeni avtoritarni vladavini.
Večina naših občanov torej ne more biti zadovoljna z našo politično zgodbo. Ali pa bo po skorajšnjih drugače? Odgovor na to vprašanje ni preprost. Če se bo namreč volitev zopet udeležila le polovica volilnih upravičencev, kot je to bilo pred štirimi leti, bodo novo vlado verjetno oblikovale stranke, ki so naklonjene avtoritarni vladavini in v tem primeru s spremembami, ki so v korist večine, ne gre računati, prej nasprotno. Ob pomembno povečani volilni udeležbi pa bodo novo vlado slej ko prej oblikovale demokratično usmerjene stranke. Če bodo pri tem ravnale podobno, kot je bilo v navadi doslej, se v politiki ne glede na njihove predvolilne obljube ne bo nič bistvenega spremenilo. Upajmo pa, da bo to pot razum vendarle nadvladal osebne interese in se bo vlado oblikovalo po zgledu naših zahodnih sosedov (velika koalicija demokratično usmerjenih strank z vlado, ki jo vodi za vodenje usposobljena in etično neoporečna oseba). V tem primeru lahko pričakujemo, da se bo demokratično upravljanje države bistveno izboljšalo. Politika bo tako preusmeritev lažje sprejela, če jo bo k temu primerno zavezovala civilna družba. Pa tudi to je pomembno, da gremo na volitve, saj s svojim glasom lahko prispevamo, da bo jutri življenje v naši deželi za večino bolj prijazno.
Andrej Cetinski, Sinteza

1. Uvodna pojasnila
– Smo pred volitvami in ne preseneča, da sedanja vlada ne skopari z ocenami, kako uspešna je bila v preteklih dveh letih pri vodenju države. Od ekonomskih uspehov izpostavlja predvsem dva: visoko rast BDP – o tem njenem uspehu je pisal celo Britanski Economist – ter zgodovinsko nizko nezaposlenost. Te njene dosežke sem želel tudi sam preveriti in rezultat tega angažiranja je ta zapis. Sestavljen je iz kratkega besednega dela in priložene tabele z relevantnimi podatki. Vse v tabeli navedene podatke sem črpal iz Biltena BS-marec 2022.
– Po letu 2017 smo imeli dve vladi: v letih 2018 in 2019 jo je vodil M. Šarec (MŠ), v letih 2020 in 2021 pa pretežno J. Janša (JJ). V tabeli primerjam njune dvoletne dosežke, pri čemer dosežke leta 2020 v celoti pripisujem Janši, čeprav je prve tri mesece vlado vodil Šarec.
– Za presojo gospodarske uspešnosti se največ uporablja kategorijo bruto družbeni proizvod (BDP) in tako ravnam tudi v tem primeru. Zanimajo me njegove spremembe, posebno še vpliv, ki ga imata pri tem javni sektor in državni proračun; slednji je aktualen tudi zato, ker predstavlja eno osrednjih orodij, s katerim lahko vlada usmerja gospodarska gibanja. Le ta se v pomembno meri odražajo tudi v bančništvu in zato dodajam v tabeli še podatke o gibanju dveh ključnih bančnih kategorij, to so vloge (prihranki) in krediti.

2. Rast BDP in zaposlenosti kot odraz uspešnosti vlade.
– Priložena tabela pravi, da je BDP v letih vladanja MŠ porastel za 12,5%, za vladanja JJ pa za 7,5%, oboje izraženo v tekočih cenah. Vlada MŠ je bila torej znatno uspešnejša. Pomemben razlog, ki pojasnjuje to razliko, je to, da je vlada JJ delovala v času močne pandemije covida, ki je nekatere gospodarske dejavnosti (turizem, trgovina,..) izjemno prizadela.
– Bolj kot sama razlika v rasti BDP preseneča delež, ki ga je k njegovi rasti prispeval javni sektor: v letih vlade MŠ je ta delež znašal 15,2%, za časa vlade JJ pa 33,3%. (V BDP se namreč vključuje pretežni del stroškov javnega sektorja in zadeva deluje tako: če javni sektor več zaposluje in povečuje povprečne plače, s tem povečuje tudi svoj prispevek k ustvarjenemu BDP).
– Javni sektor je očitno za časa vlade JJ doživel velike spremembe. Njegovo število zaposlenih se je namreč povečalo za 28 tisoč oseb (v času vlade MŠ povečanja ni bilo), medtem ko se je število zaposlenih v gospodarstvu znižalo za 39 tisoč. Poleg tega so se v času aktualne vlade po eni od raziskav povprečne plače v Sloveniji povečale za 12,5%, v javnem sektorju pa za 17,8%, od tega najbolj v zdravstvu.
– Kar navajam zgoraj, so spremembe, ki jih ne moremo biti veseli. Do njih je lahko prišlo, ker gre za področje, na katerega lahko vlada neposredno vpliva in ta je to možnost tudi temeljito izkoristila, slej ko prej ne vedno racionalno in v korist večine državljanov.

3. Državni proračun.
– V obeh letih vlade MŠ je imel državni proračun manjši presežek (skupaj 709 tisoč), vlada JJ pa nam je v enakem času pridelala velik primanjkljaj, skupaj v vrednosti 5,8 milijarde (mrd) evrov. Pretežno sta ga povzročila dva dejavnika: velik porast stroškov v javnem sektorju j (predvsem stroškov plač) ter velik porast transferjev (dotacij, pomoči, ….); slednje nedvomno v pomembnem delu opravičuje pandemija, spodoben del pa je bil porabljen tudi za predvolilno kupovanje volivcev ter zadovoljevanje podobnih interesov.
– Primanjkljaj proračuna je država financirala z zadolževanjem.. Medtem ko se je skupni dolg proračuna pod vlado MŠ nekoliko zmanjšal, se je pod njeno naslednico povečal za 7,5 mrd, to je na 39,9 mrd evrov. Povečanje dolga je večje od zneska, ki je bil potreben za kritje proračunskega primanjkljaja, razlika pa je bila pretežno porabljena za povečanje likvidnostnih rezerv države; tako ravnanje ni vprašljivo spričo tega, da se je lani država praktično brezobrestno zadolževala.
– Pogosto se ljudje sprašujemo, kašne posledice utegne imeti, da se je sedanja vlada tako močno zadolžila. Verjetno bo to v prihodnje povzročalo težave, še precej več pa se nam jih obeta spričo tega, da je vlada tako izjemno povečala stroške javnega sektorja, ne da bi s tem tudi resneje reševala akutne težave, ki jih ima ta sektor pri izvajanju svojih aktivnosti (zdravstvo, prometna infrastruktura,…).

4. Bančni prihranki in krediti
– Občani smo (skupaj z gospodarstvom) v zadnjih dveh pandemičnih letih svoje bančne prihranke povečali za 6,0 mrd evrov in ti so ob koncu lanskega leta znašali že 34,6 mrd. Od prirasta 6,0 mrd so banke v obliki kreditov porabile le 0,8 mrd, razliko pa imajo pretežno »spravljeno« v Evropski centralni banki (ECB) in to jim povzroča zgolj stroške. ECB tako pridobljeni denar uporablja za nakupe državnih obveznic in tako tudi slovenski varčevalci dolgove svoje države pretežno sami financiramo.
– Finančna ureditev, po kateri bančni sistem v pomembni meri izvaja fiskalne aktivnosti, je slej ko prej anomalija, ki jo je povzročil neoliberalizem s politiko nizkih davkov in šibke države. Njena nenormalnost se odraža tudi v tem, da je sedanja vlada s politiko večanja zaposlenosti in plač v javnem sektorju ter obilnimi proračunskimi transferji veliko prispevala, da so se prav v času pandemije prihranki v bankah izjemo povečali.

5. Nekaj sklepnih misli
– Aktualni predsednik vlade je kot vodja nedvomno učinkovit, a žal to svojo sposobnost prednostno uporablja za utrjevanje in promocijo lastne oblasti, manj pa za zadovoljevanje skupnih koristi državljanov. Njegovo vodenje je zato tudi to pot vse prej kot učinkovito, kar kažejo tudi podatki priložene tabele. Še bolj problematično je delovala njegova vlada v letih 2004/08. Takrat smo se namreč Slovenci (predvsem gospodarstvo, manj pa ožja država) pretežno preko državnih bank kratkoročno zadolžili v tujini za dodatnih 25 mrd evrov, kar je v naslednjih letih državi povzročilo izjeme težave, še predvsem pa ogromno gospodarsko škodo.
– Po svoje imamo Slovenci srečo. Poleg vrhunskih športnikov imamo namreč tudi odlične gospodarstvenike in prav njim se moramo zahvaliti, da živimo kljub slabemu upravljanju države v povprečju dokaj dobro. Če bi bili tudi vrhnji politiki podobno učinkoviti, kot so gospodarstveniki, bi naša država po uspešnosti zelo verjetno že prehitevala Švico.

Andrej Cetinski, Sinteza, 31.3.2022

Priloga: tabela z relevantnimi podatki

Politične razmere v Sloveniji dojemamo zelo različno in o tem več v naslednjih vrsticah. Začenjam s pogledi Petra Jambreka, to je lastnika Nove univerze v Novi Gorici. Predstavil jih je v obsežnem prispevku, ki ga  je Dnevnikov Objektiv objavil 19. marca. Njegovo sporočilo bralcem, kot ga sam razumem, bom kratko tako povzel:

• Politično okolje je v Sloveniji razdeljeno v dva nasprotujoča si bloka, to sta tranzicijska levica in desnica. Pripadniki levice naj bi bili posamezniki in sloji prebivalstva, ki svoje vitalne interese  prednostno zadovoljujejo v breme državnih financ. Da to lahko počno, so si v veliki meri podredili upravljanje države, pri uveljavljanju svojih interesov pa si uspešno pomagajo predvsem z  javnimi mediji, ki jih večinsko (90%) obvladujejo. Tudi njihovo govoričenje o vrednotah, kot so vladavina prava, poštenost in podobno, je treba razumeti kot blef, s katerim zavajajo nasprotnike.
• V nasprotju z levico naj bi se desnica zavzemala za sistemsko ureditev, v kateri naj bi podjetnost imela  osrednjo vlogo pri zagotavljanju materialnega blagostanja in družbenega položaja posameznika. Le desnica je tudi pristni varovalec demokracije.
• Že dve leti imamo v Sloveniji desno vlado, ki je uspešna in resno ogroža interese tistih, ki svoje dohodke neposredno ali posredno črpajo iz državnih jasli.  Od tod naj bi izvirala histerija rušenja aktualne vlade, ki se odraža v številnih oblikah, tudi takšnih, ki spominjajo »na vzore iz časov, ko so se kotile evropske diktature 20 stoletja«.
• Vlada, ki jo bomo dobili po skorajšnjih volitvah, naj bi ne bila leva pa tudi ne desna, pač pa »sredinska«. Njeno osrednje jedro naj bi oblikovali stranki SD in SDS, pridružile pa naj bi se jima tudi ostale stranke, v kolikor bodo seveda želele.

Za primerjavo naj predstavim še svoje poglede na problematiko, ki jo obravnava Jambrek. Začnem naj z delitvijo političnega prostora na levico in desnica. To delitev se sicer splošno uporablja, se je pa v nemajhni meri iztrošila. Po mojem razumevanju družbenih razmer je namreč danes veliko bolj aktualna delitev družbe na posameznike in sloje, ki se zavzemajo za demokracijo, ter na one, ki dajejo prednost avtokraciji kot obliki upravljanja države. Pri tem je z demokracijo razumeti upravljanje, ki se ga izvaja pošteno in učinkovito v korist večine, z avtokracijo pa upravljanje, ki se ga prednostno izvaja v korist družbenih elit, ki avtokracijo podpirajo. Med njima je pomembna prepoznavna razlika: demokracija zagovarja učinkovit nadzor izvršne oblasti oziroma vlade (osrednji nadzorni organi: parlament, pravna država, od politike neodvisni mediji), avtokracija pa tak nadzor kategorično zavrača, med drugim tudi zaradi svoje prizanesljivosti do korupcije njenih podpornikov.
Žal demokracija v svetu in tudi pri nas vse slabše deluje. Zaslužna za to je predvsem preobrazba kapitalizma, ki se je zgodila v zadnjih tridesetih letih. Po II. svetovno vojni je namreč prevladoval kapitalizem z močno, tudi socialno naravnano državo, današnji neoliberalni kapitalizem pa uveljavlja šibko državo z nizkimi davki, kar izrazito koristi kapitalu in škodi večini prebivalstva. Neoliberalni kapitalizem sicer formalno podpira demokracijo (volitve, parlament,…), zavrača pa njene temeljne vsebinske usmeritve. V nemajhni meri si tudi podreja državo in tako ustvarja razmere, v katerih je demokracija upravljavsko neučinkovita, pogoji za krepitev avtokracije pa so zato vse ugodnejši.
V Sloveniji smo pred nekaj leti dobili prevod knjige z naslovom Orban, v kateri je obilo informacij o tem, kako je v sosednji Madžarski avtokracija po vsebini povsem onesposobila demokracijo, ne da bi se odrekla njenim formalnim postopkom delovanja (predvsem volitve in parlament). Po tem zgledu (podrejanje medijev in sodne oblasti, obsežno politično kadrovanje, »kupovanje« podpore kapitala, cerkve in pred volitvami tudi revnejših slojev prebivalstva,..…) ravna tudi Janša, ko si kot aktualni predsednik vlade utrjuje avtoritarno oblast. Še določneje povedano: Janša je kot vodja zelo učinkovit, nima pa značajskih vrlin, ki odlikujejo demokrata (integriteto, poštenost) in zato je njegovo vladanje lahko le avtokratsko. Tako vladanje pa v današnjih časih ne zmore zadovoljiti pričakovanj večine, kar potrjuje tudi Janša: vlada nam že tretjič in vedno je bil, gledano z vidika večine, vse prej kot uspešen.
Naj se vrnem k Jambreku. Tisto kar je zanj levica, so zame pretežno ljudje, ki si predvsem želijo prave, učinkovite demokracije. Jedro desnice, kot jo on promovira, pa je nedvomno stranka SDS pod vodstvom Janše; slednjega predstavlja kot demokrata, po mnenju demokratično usmerjenih Slovencev pa je avtokrat, podobno kot sta v Evropi Putin, Orban in še kdo.
Za zaključek še o aprilskih volitvah, o katerih tudi Jambrek zanimivo razmišlja. To pot bomo na njih odločali predvsem o tem, kakšno politično oblast bomo v prihodnje imeli, demokratično ali avtokratsko. Naša prihodnost bo nedvomno veliko obetavnejša, če bo večina podprla demokratično usmerjeno politiko. Pričakuje se, da se bo to tudi zgodilo. Nova politična oblast pa naj bi se prednostno lotila temeljite prenove sedanje politične ureditve (oblikovanje vlade, volilna zakonodaja, referendumi, politično kadrovanje, soupravljanje,..), saj si le tako v prihodnje lahko obetamo učinkovito in pošteno upravljanje države. Pri tej prenovi pa ni potrebe, da smo zelo inovativni; najmanj bomo grešili, če se bomo zgledovali po švicarski demokratični ureditvi, saj je ta ena redkih, ki tudi v teh časih dobro deluje. Po praksi slednje naj bi ravnali že pri oblikovanju nove vlade: uporabili naj bi – nekaj podobnega priporoča tudi Jambrek – model velike koalicije, v kateri sodeluje večina demokratično usmerjenih strank, še predvsem pa je pomembno, da bo vlado vodila etično neoporečna oseba, ki je vešča vodenja večjih sistemov.
Andrej Cetinski, Sinteza

Dober dan žalost.

Alberto Avgustinčič, Kam je poniknil Mir ?

Pred dnevi (12. marca) je Srna Mandič v sobotni prilogi Dela objavila prispevek (glej tudi tu!), v katerem najdemo nekaj zanimivih  predlogov, kako  lahko demokracijo izboljšamo. Žal si ta čas z njimi ne moremo prav veliko pomagati, saj nam je demokracija resno obolela in da jo zavarujemo  pred vse bolj grozečo avtokracijo, so za njeno normalno delovanje potrebni  bolj radikalni posegi. O tem želim nekaj več povedati v naslednjih vrsticah, pri čemer gre za osebne poglede, o katerih sem že večkrat pisal, a se je vredno ponavljati spričo političnih težav, ki danes pestijo svet, našo državo pa še posebno. Tudi sedanja ukrajinska tragedija je predvsem posledica tega, da si je v Rusiji en človek uspel demokracijo v celoti podrediti, slabo delujoča zahodna demokracija pa se na ta izziv ni bila sposobna ustrezno odzivati.

Demokracija je ena od oblik upravljanja države. Izkušnje kažejo, da dobro deluje, če se jo izvaja v skladu z naslednjimi usmeritvami:

• Demokratična država naj bo močna, upravlja pa naj se jo pošteno in učinkovito v korist večine njenega prebivalstva.
• Upravljanje države naj se izvaja preko dveh aktivnosti, to sta vodenje in nadzor vodenja. Vodenje, izvaja ga vlada, naj se zaupa osebam, ki so vešče tega zahtevnega posla in so etično neoporečne (slednje velja še posebno za predsednika vlade), za nadzor vodenja pa naj skrbi več enot, od katerih so ključne  parlament, pravna država in  javna občila, vendar ob pogoju, da niso odvisne od vlade.

Druga, vse bolj aktualna oblika upravljanja države je avtokracija, ki  se od demokratičnega upravljanja razlikuje predvsem po naslednjem:

• Avtokracija deluje prednostno v korist elit, ki jo podpirajo (vsaj del kapitala, ob podpori politike obogateli izbranci, politično kadrovano osebje v javnem sektorju in državnih podjetjih, cerkev,..), na veliko pa se poslužuje korupcije in se torej na poštenost le malo ozira. Eno njenih pomembnih orodij je sovraštvo do drugačnih, pogosto tudi do izmišljenih sovražnikov. S kako močno podporo cerkve lahko računa, je nazorno pokazal ruski patriarh, ki Putina odločno podpira v agresiji na Ukrajino, saj naj bi šlo za boj proti grehu in zahodnim vrednotam.
• Avtokracija zavrača vse oblike nadzora vodenja države in si zato prednostno podreja javna občila, parlament in sodno oblast. Lep primer, kako to učinkovito počne avtokraciji naklonjeni politik na oblasti, doživljamo že nekaj časa tudi v Sloveniji.

Razlike med demokracijo in avtokracijo so torej zelo velike, po vsebini pa so take, da ne gre dvomiti, da je večina ljudi demokraciji bolj naklonjena kot avtokraciji. Kaj je potem razlog, da avtokracija danes demokracijo resno ogroža, tudi v Sloveniji? Razlogov je sicer več, osrednji pa je slej ko prej neoliberalni kapitalizem, ki ga demokratični svet sedaj že trideset let prakticira. Ta vrsta kapitalizma se namreč sistemsko zavzema za šibko državo z nizkimi davki , ki tudi vitalne koristi večine neredko podreja zasebnim interesom, prizanesljivo pa obravnava neetična ravnanja (laž, prevaro, korupcijo,…). Pravkar našteto predstavlja negacijo temeljnih načel demokracije.

Kapital ima veliko družbeno moč in tako je uspel spričo prevladujočih  neoliberalnih usmeritev in nedavnega propada konkurenčnega socializma demokracijo upravljavsko močno oslabiti in okrepiti svoj vpliv na ravnanja države. Pri tem so mu bile v veliko pomoč tudi vsaj za današnje čase pogosto neprimerne sistemske rešitve, ki se jih demokracija  poslužuje (model oblikovanja vlade, volilna zakonodaja, omejena vloga referenduma, politično kadrovanje, omejevanje soupravljanja,..). Drugače povedano: po svojem ciljnem ravnanju , ne pa toliko po metodah delovanja, se predvsem veliki finančni kapital v  mnogočem ne razlikuje od avtokracije.

Ko demokracija ni sposobna države učinkovito upravljati, se  ustvarja razmere, ki so ugodne za krepitev avtokracije. Ta grožnja se je v Evropi najprej udejanjila v Rusiji v osebi avtokrata Putina, po njem se je zgledoval madžarski avtokrat Orban, slednji pa že nekaj časa usmerja in finančno podpira našega Janšo. Po kriterijih, ki smo jih prej navedli in naj bi bili značilni za avtokracijo, se ti trije politični veljaki bistveno ne razlikujejo. Res je, da si zadnje tedne zaradi ruske agresije vsaj javno niso prav naklonjeni, saj bi Orbanu in Janši drugačno ravnanje na skorajšnjih volitvah resno škodovalo.

Prihodnji mesec bomo šli Slovenci na volitve in to pot odločali o tem, kakšno politično oblast bomo v prihodnje imeli, demokratično ali avtokratsko. Naša prihodnost bo veliko obetavnejša, če bo večina podprla demokratično usmerjeno politiko. Pričakuje se, da se bo to tudi zgodilo. Nova politična oblast pa naj bi se prednostno lotila temeljite prenove sedanje politične ureditve, saj si le tako v prihodnje lahko obetamo učinkovito in pošteno upravljanje države. Pri tej prenovi pa ni potrebe, da smo zelo inovativni; najmanj bomo grešili, če se bomo zgledovali po švicarski demokratični ureditvi, saj je ta ena redkih, ki tudi v teh časih dobro deluje. Po praksi slednje naj bi ravnali že pri oblikovanju nove vlade: uporabili naj bi model velike koalicije, v kateri sodeluje večina demokratično usmerjenih strank, še predvsem pa je pomembno, da bo vlado vodila etično neoporečna oseba, ki je vešča vodenja večjih sistemov.

Andrej Cetinski, Sinteza

Rusija vodi vandalsko vojno, Ukrajina se ne vda, a kdo si mane roke?

Gospod Janez Markeš je v Sobotni prilogi 26. februarja 2022 objavil besedilo z zgornjim naslovom, kjer se v zvezi z ukrajinskim spopadom vprašuje o imenu tamkaj tekoče sedanje igre in uporabi izraze zgodovinska reminiscenca (strnjen spomin) ter atavističen imperij (atavizem=preskočna dednost)?
Kadar vsi trobijo v isti rog, je čas, da si kdo drzne opozoriti na morebitno množično zmoto. Ta lekcija je danes po tridesetih letih od t.i. izbrisanih pereča, kajti predsednik države se je opravičil za ondašnjo množično zmoto – tako v svojem imenu, kot v imenu države, se pravi vseh državljanov? Opravičilu bi moralo slediti kajpak še ustrezno in takojšnje materialno zadoščenje. Nauk: kolektivne zmote se dogajajo in navedeni naš primer zdaleč ni edini!
Za kakšno igro gre v Ukrajini?
Začetki pisne zgodovine Rusov in Slovenov segajo v stoletja davno pred naše štetje. Takrat sta zabeleženi imeni Rasenov in Cluvenov na ozemljih Etrurije – današnje italijanske Toskane s pomembnim mestom Ruma. Neko bojevito pleme iz Lacija (Latinci) je z juga pritisnilo na Rasene=Etruske, jih pregnalo iz Rume, mesto preimenovalo v Roma (po naše Rim), sebe pa poimenovalo v Romane. Z nadaljnjim pritiskom, vključno s tedaj blodečimi Kelti, so se Raseni umikali v gorstvo Alp. Pritisk ni jenjal, zato so se Raseni umikali naprej proti severovzhodu čez Donavo in tudi vzdolž Balkana. Posedli so široka območja na potezi Novgorod-Kijev, jih poimenovali Stara Rus, Nova Rus, Bela Rus, ipd. Današnji Novgorod (Novigrad) se je prvotno imenoval Slovensk. Po balkanski smeri umikajoči se Raseni so ustanovili kneževino Ras v današnji Srbiji, katere ostanek je Raška. Zato imajo potomci rusko/ukrajinske Rus in srbske Ras skupno poreklo. Opisani premiki kajpak niso bili nagli, temveč so potekali stoletja, celo tisočletja. Na novih ozemljih so Rasene pričela nenehno vznemirjati azijatska ljudstva (Huni, Avari, Mongoli, Tatari, Turki), vendar so Raseni, oz. poslej že Rusi, žilavo prenašali njihovo nasilje, preživeli in jih naposled zaporedoma premagali oz. preživeli. Seveda je nekaj azijatskih manir prešlo tudi na Ruse. Ukrajina in Ukrajinci tedaj še niso obstajali.
V Kijevu je spotoma nastala močna kneževina z naj-znametitejšim knezom Vladimirjem I. Kijevskim, ki ga je bil bizantinski cesar prosil za pomoč pri dušitvi notranjega upora v Konstantinoplu. Dogovorjeno in storjeno, nakar se je Vladimir leta 989 poročil s cesarjevo hčerko. Od tedaj se je pričelo med rusko ljudstvo širiti zapovedano pravoslavno krščanstvo; širila se je tudi kneževina. Staro pogansko bajevje so prepovedali in božanske kipe zmetali v reko Dneper. Iz Kijeva je sčasoma težišče preneseno na novo knježevino s centrom v Moskvi, kamor je prešla tudi prvotna kijevska metropolija. Po nenehnem bojevanju, zlasti z azijatskimi plemeni, so naposled nastopili carji, ko se je leta 1547 moskovski veliki knez proglasil za ruskega carja. Velika kneževina je potem postala država Rusija, po njej Sovjetska zveza in naposled današnja Ruska federacija kot zemljepisno največja država na svetu.
Očitno ima ta država in njeno ljudstvo hočeš nočeš zelo globok zgodovinski spomin (reminiscenco). Trpežnost, potrpežljivost, umnost in bojevitost tega ljudstva so se prek tisočletij tako rekoč zapisale v kri, v gene, ker brez tega ne bi preživelo. Med današnjimi Ukrajinci in Rusi v tem pogledu ni razlike. V razdaljah od Poljske do tisoče kilometrov oddaljene Kamčatke na daljnem vzhodu je nastalo stotine slovanskih narečij, pomešanih z ostanki drugih tamkajšnjih plemen s svojimi jeziki, oz. narečji. Eno od njih je tudi današnje ukrajinsko. Za primerjavo lahko vzamemo rezijanščino v Italiji in porabščino na Madžarskem. Obe sta slovenski narečji, a oboji ljudje se zmorejo med seboj razumeti s pazljivim medsebojnim poslušanjem; oboji so Slovenci. Podobno je z razliko ukrajinskega in ruskega jezika; tudi cirilska pisava obeh se le malo razlikuje. Krajine so pomenile in še pomenijo le obrobni mejni svet držav.
Za nas in za svet je torej pomembno vedeti, da izvirajo Ukrajinci in Rusi iz istega rodu. Med njih so se v rodovitna polja naseljevala tudi druga ljudstva in zlasti druga svetovna vojna je pokazala veliko nestrpnost nemške narodnosti do Slovanov, ko so bili v koncentracijskih taboriščih nastavljeni najokrutnejši nadzorniki ravno nacisti iz ukrajinskega bazena. Judje in Slovani so njihovo krutost izkusili. Obujeni tamkajšnji nacionalizem je danes pričel zbujati pozornost, zato je postavljen eden od ciljev sedanjega spopada tudi denacifikacija – kar je zlasti v Nemčiji zbudilo ostre reakcije. Vendar zgodovina se v tem smislu ne sme ponoviti!
Zahodni svet – zlasti Anglija in Amerika – imajo slovanske narode še vedno za drugorazredne. Ni jim mar – pravzaprav imajo interes – da se bratski narodi bojujejo med seboj, ker so s tem ublaženi njihovi notranji državni problemi. Načrt je podoben, kot je bilo bombardiranje in uničenje Libije, Iraka, Jugoslavije, Sirije, Afganistana, še prej Vietnama, Koreje … po drugi svetovni vojni kar 33 takšnih samovoljnih kaznovalnih napadov. Zaplesti ljudi v državljanske vojne; oborožitvena industrija mora s tujino pač trgovati in tudi kri naj se preliva med tamkajšnjimi domačimi ljudmi.
S sedanjim rusko-ukrajinskim spopadom se bo na tem polju najbrž nekaj za kanček premaknilo? Doslejšnji hegemoni (bolje reči žandarji) bodo izgubili del oblasti in nastajal bo nov svet. Sicer v hudih krčih, vendar po drugačnih merilih. Zato je čas, da se vprašamo, koga bo zgodovina postavila na pravo in koga na napačno stran? Sedanja množična norost se bo morda pokazala za zmotno in morda bo kakšen bodoči politik čutil potrebo po opravičilu?
To besedilo nastaja, ko boji v Ukrajini potekajo in še niso dosegli vrhunca. Vendar je že mogoče napovedati zmoto gospoda Janeza Markeša skupaj z njegovimi somišljeniki, češ da je Rusija (on jo imenuje imperij) stopila na pot propada? Pustimo času čas!
Volodja Zelenski ne kaže nobenega smisla za geostrategijo in geopolitiko, zato bi svojim rojakom in našim davnim bratrancem bolj koristil, če bi v lutkovnem gledališču nadaljeval z razveseljevanjem otrok – za vodenje države očitno ni sposoben. Podobno je s tistimi njegovimi svetovalci, ki so v tekočem času predlagali prošnjo za sprejem Ukrajine v Evropsko skupnost, v Nato in s te strani zaprtje ukrajinskega zračnega prostora. Kot da bi želeli povečati število ukrajinskih in sploh človeških smrtnih žrtev?
Naše misli bi bilo bolje usmeriti na lastno bodočnost, kajti trenutno je varnost naših državnih meja največ odvisna od dobre volje drugih. Resna igra teče in prebujajoči se bodoči svet bo najbrž drugačen od današnjega.
Ivan Lah