Z etničnega vidika je zavračanje predloga o številu pokrajin, ki ne sloni na kulturno-civilizacijskih in etičnih kriterijih, povsem utemeljeno.

“Naj dodam, da je tudi Koalicija civilne družbe SINTEZA KCD na seji Programskega sveta dne 11. 7. 2022 odločno zavrnila opredeljeni predlog Državnega sveta.”

Pred dobrim mesecem so mediji poročali, da je Državni svet pripravil predlog treh zakonov o ustanavljanju pokrajin. Predlog je soglasno podprlo vseh 28 članov tega organa. Državni svet naj bi leta 2019 prevzel vlogo koordinatorja za pripravo ustrezne pokrajinske zakonodaje. Po besedah predsednika Državnega sveta gospoda Kovšce v postopek oblikovanja predlogov politične stranke niso bile vključene. Predlagana zakonodaja zajema tri zakone, in sicer: Predlog zakona (1) o ustanovitvi pokrajin, (2) o pokrajinah in (3) o financiranju pokrajin. Državni svet je vložil omenjeno zakonodajo v parlamentarno proceduro.
V tem predlogu je predvidenih 15 pokrajin in poseben status mesta Ljubljane. »Gre za zgodovinski trenutek« je ocenil Borut Pahor in sočasno čestital svetnikom. Prav tako je dr. Brezovnik, vodja delovne skupine, ki jo je imenoval Državni svet, pojasnil, da je v njej bilo 62 članov iz Slovenije in 30 članov iz Evropske unije.
Naj bralce spomnim, da gre za realizacijo 143. člena Ustave Republike Slovenije, ki nedvoumno opredeljuje zahtevo po ustanovitvi pokrajin v Sloveniji. Ustava Republike Slovenije je bila sprejeta leta 1991, niti ena vlada do sedaj ni realizirala zahtevo iz omenjenega člena Ustave. Še največ je v tej smeri storil bivši minister za javno upravo dr. Žagar, ki je leta 2007 pripravil določene zakone v duhu 143. člena, vendar je ta predlog ostal tudi na tej točki. In tako Državni svet leta 2019 prevzame koordinacijo za pripravo ustavne zakonodaje, vlade so ponovno bile izpuščene, čeprav je resorno ministrstvo v zvezi z vsebino ustanavljanja pokrajin v vladi.
Nekaj dejstev v premislek
Časnik Dnevnik je poročal, da je 4. novembra 2019 predsednik Pahor priredil posvet o ustanavljanju pokrajin. Rudi Medved, takratni minister za javno upravo, je izjavil, da se vlada do predloga ni opredeljevala. Pahor je takrat izjavil, da bi »večina imela manj pokrajin kot več«. O takratnem predlogu je javni posvet organiziral časnik Večer, in sicer 18. septembra 2019, torej pred posvetom pri Pahorju. Takratni predlog je predvideval 10 pokrajin, Ljubljana in Maribor pa bi naj imela poseben pokrajinski status. Na tej javni obravnavi je bivši minister za lokalno samoupravo dr. Grafenaver pojasnil, da takšen predlog ni mogoče izvesti brez sodelovanja z vlado, enakega mnenja je takrat bil tudi takrat prisoten bivši minister za lokalno samoupravo dr. Žagar.
Obstajala so torej opazna razhajanja glede priprave takratnega predloga o oblikovanju pokrajin v Sloveniji. Se mi pa ob tem postavlja vprašanje kakšno je bilo sodelovanje med omenjenim ogromnim številom domačih in tujih strokovnjakov. Po rezultatih sodeč ga je bilo bore malo, najbrž pa naj bi omenjeno število fasciniralo predvsem javnost o resnosti pristopa in širini problematike definiranja pokrajin. Ni pa možno izključiti tudi finančne interese posameznikov. Kakorkoli že, takratni predlog ni vseboval dovolj resnosti, zato je bilo potrebno ponovno pristopiti k definiranju pokrajin oziroma pokrajinske zakonodaje. Rezultat prizadevanj delovne skupine je omenjen že v začetku tega prispevka. Pa se povrnimo temu predlogu, oziroma predlogu Državnega sveta.
Ali je predlog Državnega sveta sprejemljiv?
Moj odgovor je kategoričen: ni sprejemljiv. Pa ne samo zato, ker je sedanja vlada odločno zavrnila predlog Državnega sveta, kar je Agencija STA poročala 18. avgusta 2022, temveč predvsem zato, ker pri opredeljevanju števila pokrajin niso bila upoštevana tako zgodovinska kot tudi druga meritorna dejstva. Je pa evidentno, da Pahorjeva podpora predlogu o vrsti in številu pokrajin pomeni »cefranje« Slovenije, ki z določenimi zgodovinskimi dejstvi nima prav nikakršne povezave.
Temeljni kriterij so etnične značilnosti
Pred časom sem v članku »Ali so znani kriteriji za definiranje pokrajin« nedvoumno izpostavil etnične vidike za njihovo definiranje kot najobjektivnejše kriterije. Pa poglejmo kaj v zvezi s tem najdemo v »Velikem slovarju tujk« (Cankarjeva založba 2002) na strani 310 in 311. Izraz etničen (iz grščine ethnikos, ethnos – ljudstvo) pomeni: »narodno(stno) načelo, npr. kot kriterij za razmejitev dveh ozemelj«, izraz etnija pa pomeni: »skupina ljudi, ki jih povezuje skupen jezik, materialna in duhovna kultura«. Pa se ponovno sprašujem ali so v Državnem svetu bili člani seznanjeni z navedenima pojmoma, prisoten je bil tudi Pahor, ki v bistvu izpostavljata kulturo prebivalcev nekega teritorija kot dominantno kategorijo za definiranje določenega področja kot etnične entitete. Ali v domeno kulture ne sodijo npr.: navade, običaji, narodne noše, jezikovna narečja, kulinarika, zgodovinski vplivi, folklora, ipd. kot osnovne primerjalne kategorije med posameznimi geografskimi področji. Sodijo, pa še kako so pomembni, da lahko prav v naši domovini na ta način ohranjamo bogastvo, ki ga s to kulturo kot majhen narod imamo in ki ga mnogi večji narodi preprosto nimajo. In to bogastvo je v posameznih delih naše domovine, ki jih lahko poimenujemo kot pokrajine. Na tej osnovi so evidentne razlike med Gorenjsko, Dolenjsko, Prekmurjem, Štajersko, Koroško in Primorsko-notranjsko. Gre torej za 6 pokrajin, dopuščam pa tudi možnost, da strokovnjaki ugotovijo ali Primorsko-notranjsko definirati kot posamezni pokrajini. Torej, gre za maksimalno 7 pokrajin. Predlog Državnega sveta torej nima kulturno – etnične podlage, zato ga je potrebno zavreči.
Naj ob tem dodam še stališče Wikipedije, ki govori o zgodovinskih modelih pokrajin v Sloveniji, in sicer: Gorenjska, Štajerska, Prekmurje, Koroška, Notranjska, Primorska in Dolenjska. Wikipedija omenja tudi geografske možnosti modeliranja pokrajin, in sicer je v tem primeru govor o petih pokrajinah po geografskem principu.
Pri vsem tem pa mi spomin bega k Pahorjevi podpori o »cefranju« Slovenije. Naj k temu dodam, da je tudi Koalicija civilne družbe SINTEZA KCD na seji Programskega sveta dne 11. 7. 2022 odločno zavrnila opredeljeni predlog Državnega sveta.
Ne moremo pa tudi mimo zgodovinskega dejstva, povezanega s predlogom Državnega sveta, da Ljubljana dobi poseben status – torej 16. »pokrajina«. Naslonil se bom na zgodovinska dejstva o katerih je novinar Aleš Žužek pisal 16. 1. 2019. Takole piše: »Gorenjska in Dolenjska sta bili poleg Notranjske do leta 1918 glavni sestavni del dežele Kranjske. Meja med Gorenjsko (Zgornja Kranjska) in Dolenjsko (Spodnja Kranjska) je potekala približno po črti Sava – Ljubljanica. Ljubljana (današnje mestno jedro) je bilo na meji, a je upravno spadala k Zgornji Kranjski.« Tako torej pravijo zgodovinska dejstva! Ljubljana torej sodi h Gorenjski pokrajini ne pa da bi imela poseben status »pokrajine«. Očitno pa pripravljavci predloga v Državnem svetu tega zgodovinskega dejstva niso poznali, saj verjetno ne bi prišlo do tega predloga.
Z etničnega vidika je torej zavračanje predloga o številu pokrajin povsem utemeljeno in predlagam, da sedanja vlada vztraja na svojem stališču, ob upoštevanju etničnih kriterijev. Samo na ta način bo mogoče:
(1) opredeliti število pokrajin z ustreznimi etničnimi in zgodovinsko utemeljenimi imeni in na ta način ohraniti bogastvo, ki so ga prebivalci teh delov države ustvarjali in ohranjali vse do danes;
(2) postaviti temeljni kamen za decentralizacijo že tako centralizirane države;
(3) oblikovati in definirati osnovni model upravljanja v pokrajinah in s tem uresničiti razmejitev med vsebino upravljavskih funkcij na ravni pokrajine in na ravni države.
Osebno vidim prihodnji razvoj Slovenije predvsem v potencialih, ki jih v svoji raznovrstnosti nudijo pokrajine, zato je nadvse pomembno, da bogastvo teh potencialov ne razbijamo.
zasl. prof. dr. Dušan Radonjič, Sinteza 18.9.2022