Kolumno objavljeno v časopisu Delo z naslovom Koga je strah plebiscita? je objavil Luka Lisjak Gabrijelčič (L.L.G.), katerega mnenja o aktualnih družbeno-političnih razmerah že lep čas lahko ob sobotah prebiramo v Delu. Pred nedavnim je zbudil pozornost javnosti tudi kot avtor javnega pisma – pismo je sopodpisalo več deset javnosti poznanih oseb -, v katerem vlado poziva , da z vsemi sredstvi podpre Ukrajino v njeni vojni z Rusijo, slej ko prej s ciljem, da se slednjo vojaško porazi. Tega, da bi bilo to vojno možno končati za pogajalsko mizo, očitno ne verjame in v tem se njegovo pismo tudi razlikuje od podobnega javnega poziva, katerega avtor je A. Juri, ki pa ima vojaško razrešitev ukrajinske morije za rešitev, za katero se zaradi njenih strašljivih posledic ne smemo zavzemati.
Med argumenti, zakaj se je ruski agresiji potrebno vojaško zoperstaviti, omenja L.L.G. predvsem naslednje: Rusija ne steguje rok le po ozemlju Ukrajine, pač pa tudi po njeni narodni identiteti, saj omalovažuje ukrajinski jezik, pogosto z besediščem fašizma. V kolikšni meri so te navedbe verodostojne, se da razbrati tudi iz tega, kar navajam v naslednjih vrsticah.
Po podatkih, ki se jih najde na spletu (recimo nemška wikipedija), je leta 2011 v Ukrajini 43% prebivalstva ukrajinščino uporabljalo kot svoj pogovorni jezik, ruščino 39%, oba jezika, to je ruščino in ukrajinščino, pa 17%. V njenih vzhodnih pokrajinah Lugansk in Doneck je večina prebivalstva tudi sicer ruske narodnosti. Ukrajina je torej jezikovno in narodnostno vse prej kot enotna država, kar pa ob njenem demokratičnem upravljanju ne sme biti težava, lahko je celo prednost. Z demokracijo pa ima ta država žal resne probleme. Leta 2014 so namreč njeno politično oblast nasilno prevzele Rusiji zelo nenaklonjene osebe, ki so pričele rusko govoreče prebivalstvo obravnavati z metodami, ki ustrezajo vsebini pojma »fašizem«. Med drugim so pričele prisilno omejevati uporabo ruskega jezika in tako po letu 2017 tudi otroci ruskega porekla po veljavni zakonodaji nimajo več možnosti, da bi v šolah uporabljali svoj materni jezik. Ta skrajno neprimerna politika, ki je poleg drugega dopuščala tudi obsežno korupcijo, je bila ves čas deležna aktivne podpore ZDA, EU pa se je sprenevedala, da je ne zaznava. Rusija se z njo seveda ni mogla sprijazniti in ker očitno ni imela drugih možnosti, se je Putin odločil, da z njo obračuna vojaško. Temu njegovemu ravnanju ni lahko argumentirano oporekati, vsekakor veliko težje, kot to velja za marsikaj drugega, kar počne kot pristen oligarh.
Razloge za ukrajinsko morijo razlagava torej z L.L.G. povsem različno. Oba pa dopuščava, da se motiva. Ta možnost je tudi osrednja zadeva, ki jo L.L.G. obravnava v svoji tokratni kolumni v Delu. Če sem ga prav razumel, je povsem prepričan v pravilnost tega, kar je o ukrajinski vojni navedel v zgoraj omenjenem javnem pismu, dileme pa se mu porajajo glede tega, kako to vojno končati. Ne izključuje tudi možnosti, da se jo konča za pogajalsko mizo, vendar naj bi ta pot obetala uspeh le v primeru, če bi Putin pristal na plebiscit v ukrajinskih pokrajinah, ki si jih Rusija že prilastila (Krim) oziroma se jih želi prilastiti. Predlaga tudi pogoje, ob katerih naj bi se plebiscit izvedlo, ti pa so za Putina nedvomno nesprejemljivi. Ker bo slednji možnost plebiscita zavrnil, naj bi bil to, tako vsaj zadevo razumem, močan argument v prid mnenju, da si od pogajanj z Rusi ne moremo veliko obetati.
Ukrajinsko morijo bi morali čimprej končati. Možno je to le za pogajalsko mizo in ob pogoju, da obe vojaško sprti strani pristaneta, da bo Ukrajina v prihodnje nevtralna demokratična država, ki pokrajinam z večinsko ruskim prebivalstvom priznava primerno avtonomnost in tudi sicer dosledno spoštuje narodnostne in jezikovne posebnosti njenega prebivalstva. Verjamem, da bi Rusija na tako rešitev pristala, veliko težje pa bi jo sprejela aktualna politična oblast v Ukrajini, vsaj dokler je ta deležna obilne moralne in vojaške podpore s strani ZDA in EU. Ta podpora postaja zato vse bolj škodljiva in zato bi bilo koristno, da o njeni primernosti resno razmislijo tudi intelektualci, kot je pisec naslovne kolumne.
Andrej Cetinski, Sinteza, 1.8.2022
Tretjina ukrajinske zemlje ne pripada več ukrajinskem prebivalcem.
“Australian National Review” navaja, da so, odkar je pred natanko letom dni v Ukrajini začel veljati nov zakon o prodaji kmetijskih zemljišč, Američani pokupili že skoraj tretjino ukrajinskih obdelovalnih površin.
Tri podjetja “Cargill”, “Dupont” in “Monsanto”, vsa z ameriškim kapitalom, so kupila 17 od 62 milijonov hektarjev kmetijskih zemljišč, torej 28 odstotkov vseh obdelovalnih površin nekdanje Ukrajine. Ukrajinska vlada je omogočila, da imajo samo ta tri ameriška podjetja v lasti več ukrajinske obdelovalne zemlje kot jo premore vsa Italija.
Američani že vedo zakaj “pomagajo” Ukrajincem.
Kavboji in Indijanci
Pravzaprav me to, kar se danes dogaja v svetu, spominja na kavboje in Indijance. Na eni strani ZDA in na drugi strani vsi preostali na svetu. Morda tudi še po en kavboj Kitajska ali pa Rusija.
Kavboji s črnimi in belimi klobuki v Ameriki so resnično večni simbol ZDA. Kravji pastir na konju, s pištolo za pasom ureja Divji zahod po svoji podobi in predvsem s silo. S pravico močnejšega, da ubije, si prilasti zemljo Indijancev ter jih prežene z njihovega teritorja. Z močnejšo oborožitvijo, kar seveda puške in pištole so, v primerjavi z loki, puščicami in sulicami, so seveda izredno nadmočni. Tudi ob pomoči goljufij, alkohola, pokristjanjevanja, uničevanja življenjskega prostora »domorodcev,« so dosegli izredne uspehe. Seveda so »rdečekožci« za njih nevredna človeška rasa, da bi bivala na zemlji, kaj šele poleg njih.
Zgodovina je šla ob vseh imperializmih velikih, seveda ne samo Amerike, svojo pot, a vendar se zdi, da se miselnost kavbojev ni kaj dosti spremenila. Barbarstvo je postala vrednota.
Degeneracija družb in ljudi je seveda vidna povsod na svetu. Tudi v Ameriki. In ko se je zdelo, po velikih človeških zlorabah v obliki suženjstva, kolonijalizma, imperializma, I. in II. svetovne vojne, vietnamske in drugih vojn, da je vendar trpljenja, ne le posameznikov, temveč celih narodov zadosti in da je čas za humanizem, je znova oživelo kavbojsko razmišljanje.
Ni »poštenega šerifa« – mednarodnega organa, ki bi skrbel za red. Ameriški šerif skrbi le za kraje in netenje sporov. Vseh nas Indijancev po svetu se seveda ne upošteva. Zakaj le? Kavboji delajo kar hočejo, kjer hočejo in kadarkoli hočejo.
S pištolami in avtomatskim orožjem pobijajo doma v Ameriki svoje šolarje in študente.
Drugod pa morijo svoje sovražnike z vodenimi raketami, droni, sofističnim orožjem in specialnimi enotami. Pa ti izvensodni poboji, ki ne spadajo v domeno mednarodnega prava, prej v okvir državnega terorizma, ne bi zbudili pozornosti, če se celo predsednik ZDA ne bi javno pohvalil, da je dal ukaz za likvidacijo (berite umor) znanega terorista. Običajno je v civiliziranem svetu kakšen pravosodni organ pristojen za izrek smrtne kazni, ne pa predsednik države.
Zelo, zelo daleč od tega, da bi zagovarjal npr. Bin Ladna ali Ajman al Zavahirija. Pa vendar se zdi, da to kavbojsko razmišljanje dosega lahko tudi nasprotni učinek. Mislim seveda na to, da to, kar si privoščijo ZDA, je naenkrat »vzor njihove demokracije« tudi v Izraelu, Rusiji, Severni Koreji, Saudovi Arabiji in še kje. Morda s kakšnim drugačnim odtenkom, a vendarle ne dosti drugače. Tudi ob podpori ZDA seveda. In sposledično z vsemi zločini proti človeštvu.
Pri tem je torej zanimivo, da ta »demokratična« miselnost ne obsega spoštovanje mednarodnega prava in tudi lastnih zavez. Tudi tu seveda velja, da »kar velja za mene, ne velja za druge.« Zato tudi ZDA niso pristopile k Mednarodnemu kazenskemu sodišču. Nasprotno, če se le da, ovirajo njegovo delo.
Ampak, da se vrnem k osnovni misli, to je reševanju sporov z nasiljem, z nesposobnostjo sobivanja ne le posameznikov, temveč celih narodov, držav in vsega planeta, potem je treba jasno povedati, da s kavbojščino danes ne bomo rešili problemov. Svet je drugačen. Tehnološko, človeško, števično, miselno in še po marsikaterem parametru.
In vloga, ne le EU, temveč tudi naše države, mora biti bistveno drugačna, bolj samostojna in manj podrepniška, usmerjena v mir in ne v vojno ter samo v kimanje močnejšemu, a nepravičnemu in pokvarjenemu vodenju sveta s strani ZDA ali katerekoli države.
Nekateri si želijo eno svetovno vlado in seveda eno usmerjanje iz centra. Ve se v čigavo korist in za čigave interese. Pa ti kavboji še doma niso sposobni urediti mirnega življenja, kaj šele drugje po svetu. Vdor v ameriški parlament, pa tudi v preteklosti Hirošima in Nagasaki, pa sedaj Ukrajina, Tajvan in še kateri, so žalostni izmed številnih primerov.
Seveda so razmere v svetu dosti bolj zapletene, kot kaže samo ta preprosta politična ocena in delitev na kavboje ter na Indijance. Opozoriti želim na nesprejemljivo miselnost in ravnanje.
Pa vendar se zdi, da so celo nekateri vidni misleci, politiki in celo novinarji bolj na strani tistega kavboja, ki hitreje pobije več sovražnikov, kot pa na strani vseh nas ostalih zemljanov. Če ne drugače, s podporo pištolam in raketam. Normalen človek se samo še sprašuje: »Do kdaj še?«
Miloš Šonc, Grosuplje SO., 6. 8. 2022