Prepad med slovenskimi mesti in podeželjem je vse globlji

Med razlogi, da do oblikovanja pokrajin ne pride, je vprašanje, kako velike naj bodo oziroma koliko naj jih bo. Stroka argumentirano opozarja, da pokrajin ne sme biti več kot osem.
Temu lahko pritrdimo tudi z ustavno pravnega vidika, saj bi majhne pokrajine bolj spominjale na upravne okraje, ki so podaljšek državne oblasti, kot na močne in vplivne subjekte političnega odločanja na pokrajinski in državni ravni, pa tudi spodbujanja sodelovanja prek državnih meja.
Čeprav velja v Sloveniji levica predvsem za glasnika mesta in desnica podeželja, se ne glede na to, kdo je na oblasti, ohranjata in krepita centralizem in strankokracija, ki škodujeta tako mestu kot podeželju in njunim prebivalcem.
Dolgoročno gledano odprava storjenih napak iz preteklosti ni dovolj; potrebne so sistemske reforme. Ustanovitev pokrajin in demokratizacija volilnega sistema sta takšni izboljšavi, ki naj trajno preprečujeta poglabljanje prepada med vsemogočno centralno oblastjo ter podrejenimi slovenskimi mesti, podeželjem in njihovimi prebivalci.

SLOVENSKA MESTA IN PODEŽELJE
Dr. Ciril Ribičič

Stališče programskega sveta Sinteza-KCD:
Zavračamo predlagani model oblikovanja Pokrajin

1 thought on “Prepad med slovenskimi mesti in podeželjem je vse globlji

  1. Spoštovani, po objavi Cirilovega člana se je med kolegi razvila sledeča razprava – beri od spodaj navzgor!; (urednik).

    Spoštovani,
    vse razprave o številu pokrajin, imenih, pristojnostih ….. so velika dimna zavesa. V resnici gre za zbirokratizirano in centralizirano državo in korupcijo državnih uradnikov, ki svojih pristojnosti ne boda dali iz rok. Dovolite, da navedem samo mojo zadnjo izkušnjo, staro dva tedna.
    Štiri leta se borim za gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo 100 let stare hiše v centru Šempetra. Manjka mi samo še soglasje ARSO, da lokacija ni poplavna od reke Vipave. Zahtevajo študijo, ki stane 1500 €. Ljubljanski birokrati ne sprejmejo obrazložitve, da je center Šempetra 10 km oddaljen od reke Vipave in 25 m višje v nadmorski višini od reke Vipave. Si predstavljate, da bi v Logatcu zahtevali študijo, da Logatec ni poplaven od reke Save, ne Ljubljance. Skozi Šempeter teče potok Vrtojbica, ki je poplavljal zadnjič pred 70 leti, potem so ga regulirali. A ljubljanski birokrat je verjetno v Google maps spregledal hudourniški potok Vrtojbico in zato je v odločbi za poplave okrivil reko Vipavo.
    Jasno je, da o potokih in brveh čez te potoke ne bi smeli odločati birokrati v Ljubljani, a to je njihov korupcijski kruh. Zato pokrajin ni in ne bo.
    LP Boris Nemec

    Pozdravljeni!
    Moje naključno računsko modrovanje o številu slovenskih občin se navezuje na čas, ko je bilo občin le okrog 60 in ko so imele njihove krajevne skupnosti letno nakazan določen denarni znesek, ki so ga lahko samostojno porabile za svoje krajevne potrebe. Sodeloval sem v aktivnostih, ko se je uradni denar porabil za nakup materiala, delovnega stroška pa ni bilo, ker smo krajani za svojo podeželsko skupnost z veseljem opravili veliko prostovoljnega dela. Popravljale so se vaške ceste, mostovi čez potoke, čistile potočne struge, vzdrževale gozdne ceste, spodbujala kulturna dejavnost, itd. To je bila decentralizacija upravljanja države ‘par excellence’. Današnji vaški skupnosti pa mora biti s strani občine odobrene vsaka malenkost – tudi z veliko papiristike …
    Bo mar mogoče ponovno organizirati upravljanje države na ta način, da bi podeželski ljudje z veseljem poprijeli za delo pri urejanju svoje skupnosti? Zdi se, da smo še daleč od tega, a velja poskušati. To je tudi namen mojega oglašanja. Če pa je za ponazoritev uporabljen kakšen računski zgled, je to pač samo za ponazoritev.
    Lepo pozdravljeni, Ivan Lah

    Spoštovani g. Lah,
    Čisto na kratko replika k vaši »desetprstni matematiki«. Še prej pa, da ne pozabim: seveda se strinjam z razmišljanjem (in ugotovitvami) C. Ribičiča in T. Peršaka. Na dve vprašanji mora odgovoriti ustrezen koncept Pokrajin: na potrebo po policentričnem razvoju slovenskega prostora in na pravice državljanov do več odločanja, upravljanja in samoupravljanja, ko gre za vprašanja njihove regije. O tem smo v SINTEZI-KCD že večkrat pisali.
    In zdaj k matematiki: strinjam se z vami, da ta zahteva zelo omejeno število Pokrajin: verjetno to pomeni nekako 6-7 Pokrajin in Ljubljano kot upravno središče.
    Mislim pa, da naslednji problem, razmerje Pokrajin do (števila) občin napačno razumete in zato rešujete v napačni smeri. Matematično razmerje, da bi v primeru manjšega števila Pokrajin imela posamezna Pokrajina tam nekje okoli 25 občin, ne kliče po več Pokrajinah, ampak opozarja, da so (vsaj nekatere) občine bistveno premajhne, da bi lahko opravljale naloge, ki so ji bile določene v teoriji njihovega oblikovanja (se spomnite, ena od največkrat kršenih zahtev je bila uvodoma tudi zdravstveni dom).
    Poseben problem je majhna gospodarska moč posameznih občin. Nekatere so tako majhne, da s težavo vzdržujejo svojo šolo, če pa voda odnese most na lokalni cesti ali če toča uniči 2 ha poljščin, pa je to že težava za občinski proračun.
    Seveda so občine, tudi nekatere majhne, bistveno prispevale k razvoju kraja, kot opozarja Peršak, zato moje razmišljanje o (pre)majhnosti nekaterih občin ne vodi k njihovemu ukinjanju, temveč k večjemu povezovanju, k oblikovanju nekakšnih »skupnosti občin« (ali vsaj medobčinskih projektov), ki bi omogočile racionalnejše gospodarjenje, npr. na področju transporta, preskrbe z vodo, upravljanja z odpadki, zdravstvene oskrbe itd. Primerno velike Pokrajine bi to povezovanje samo spodbujale.
    To bi, g. Lah, reševalo vaše matematične težave v razmerju števila Pokrajin in občin.
    S spoštovanjem in pozdravi.
    Emil Milan Pintar

    Spoštovani gospod Lah,
    sem vesel, da ste se odzvali na moj zelo na hitro spisani odziv (res je) na še vaše predhodne pripombe. Kot morda veste, sem bil kar nekaj časa župan ene od slovenskih občin, kot nekdanji poslanec pa sem zelo aktivno sodeloval tudi pri pripravi in sprejemanju najprej Ustave RS in potem Zakona o lokalni samoupravi in tudi nekaj malega pisal o tem v tistih časih. Bistvo lokalne samouprave (za zdaj so pri nas v tem kontekstu ustanovljene in delujejo, po moje v večini primerov dokaj dobro, samo občine. Tako imenovane druge ravni (pokrajin) še ni in je, bojim se, še dolgo ne bo. Pri tem je treba upoštevati, da je evropski princip, da je treba lokalnim skupnostim prepustiti samostojno odločanje (seveda v zakonskih okvirih) o vsem, kar je lokalnega pomena in dometa, se pravi lokalni specifično. Država pa praviloma gradi svoj sistem (vertikalo, kot ste mimogrede omenili). Če sta sistema v celoti ločena, to pomeni, da imamo po eni strani lokalno samoupravo z njej lastnimi pristojnostmi, v našem primeru predvidoma občine (v večjih občinah lahko tudi krajevne in četrtne skupnosti) in pokrajine kot drugo raven lokalne samouprave in instrument policentrizma, kar pomeni, da morajo biti pokrajine čim bolj avtonomne, kar zadeva odločanje in zavezane potrebam ter posebnostim območij pokrajin. Po drugi pa imamo seveda upravno delitev na, recimo v našem primeru smiselno členitev na tri ravni: 1. Vlada z ministrstvi, 2. okraji in 3. recimo upravne enote, ki naj bodo čim bližje državljanom (dostopnost), seveda imajo lahko v primeru potrebe, kjer so območja, ki jih pokrivajo upravne enote, lahko upravne enote tudi izpostave v obliki krajevnih uradov po manjših občinah, kar pa glede na mobilnost in elektronske povezave postaja najbrž vse bolj pogrešljivo. Je pa možno in tudi smiselno, da se območja okrajev pokrivajo z območji pokrajin, vendar ne tako, da bi prišlo do podrejenosti pristojnosti in delovanja pokrajin organom upravnih okrajev. To je seveda funkcionalno. Nikakor pa ne bi bilo smiselno, če bi kdo celo razmišljal o tem, da bi pokrajine postale nekaj podobnega kot avstrijske ali celo nemške dežele, kajti tam (v Nemčiji gre v bistvu za federacijo in določene državne pristojnosti dežel, kar je povezano z zgodovino in tudi velikostjo Nemčije).
    Vsekakor mislim in trdno verjame, da je policentrizem v opisanem smislu izjemnega pomena za Slovenijo in njen razvoj, ker tudi – sem prepričan – motivira ljudi v lokalnih okoljih. Navsezadnje o tem priča tudi kolikor toliko uveljavljeni sistem lokalne samouprave. Številni manjši kraji (navsezadnje tudi moj Trzin) so dosegli zelo visoko raven razvitosti in urejenosti, ki je še dolgo ne bi, če ne bi bili občine (naj samo omenim še Odrance, Log – Dragomer, Šempeter Vrtojbo, Mengeš, Komendo, Šentjur, Šenčur, Benedikt v Slovenskih goricah …).
    Žal živimo v državi, v kateri politika (politične stranke) v skladu s tradicijo razmišlja zelo centralistično in želi obvladovati čisto vse v državi in ljudem prepustiti čim manj možnosti samostojnega odločanja (velja tudi za referendumsko ureditev). Tudi zato smo v številnih občinah priče, da volivci praktično skoraj ne volijo več strank, ampak neodvisne liste in neodvisne kandidate za župane, četudi gre pri tem včasih za kukavičja jajca strank. Tudi v Trzinu imamo že vrsto let od trinajstih občinskih svetnikov, samo tri take, ki so kandidirali in bili izvoljeni kot kandidati ene izmed strank. Nobeni stranki se ni uspelo prebiti v občinski svet že dvanajst let in na položaj župana še nikoli, razen prvič, ko sem jaz še kandidiral v imenu ene od strank, vendar zagotovo nisem bil izvoljen kot predstavnik te (že tedaj neparlamentarne) stranke.
    Skratka, menim, da bo zelo slabo, če bomo končno kdaj uspeli ustanoviti pokrajine, in če bodo te pokrajine vzpostavljene kot predvsem politično upravne ekspoziture države, ki jih bodo maksimalno obvladovale politične centrale (strank) iz Ljubljane.
    Spoštovani gospod Lah, se opravičujem za nekoliko šolmoštrsko obrazložitev, ki ni posledica mnenja, da moram vam to tako nazorno razlagati, ampak posledica želja po čim višji ravni nazornosti, saj je pri nas neko okostenelo razumevanje teh reči (zlasti težnja po slabe sorte politizaciji in impregnaciji vsega s politično težnjo po obvladovanju vsega in vseh) tako močno usidrano, da je včasih smiselno biti malo šolmoštrsko nazoren.
    S spoštovanjem! Tone Peršak

    Spoštovani gospod T. Peršak!
    Domnevam, da ste skušali kratko odgovoriti na eno od dveh mojih vprašanj glede vloge pokrajin? Naj povem, da se za te zadeve zanimam le priložnostno kot povprečen državljan in občan – nikakor kot izvedenec za državno in lokalno upravo.
    Kot tak menim, da je bistvo smisla pokrajin: razmerje med njihovo upravno in politično vlogo; se pravi razmerje med pristojnostmi upravnega in političnega odločanja. Sam se v mislih nagibam bolj k organizaciji upravljanja z državo, kjer se sedaj pogreša vmesni člen (ali stopnja) med republiško centralo in občinami. Organizacijska težkoča nastaja, če ima vsak ministrski resor na zvezi po 212 občin. To je proti izkustvenim pravilom uspešnega organizacijskega dela. Celo, če bi bilo pokrajin 10, bi imela vsaka še vedno na zvezi okrog 20 občin.
    V vojaštvu je tisočletna praksa, da se členitev velikih armad na vojaške enote ravna približno po faktorju 10 – desetina, stotnija, itd. Organizacijska veda tudi pripoznava, da ima povprečen človek umsko zmožnost obvladovati 7±2 zvez. Če jih je več, utegne kakšno občasno prezreti …
    Seveda pa poudarek na upravni organizaciji in vlogi pokrajin ni ovira, da vsaka od njih zase upošteva svoje geografske, zgodovinske, gospodarske, kulturne in druge posebnosti.
    Več od povprečnega državljanskega zanimanja za državno in lokalno upravo pa od mene ni pričakovati.
    Lepo Vas pozdravljam, Ivan Lah

    Spoštovani,
    če naj bi bile pokrajine samo ali predvsem večje upravne enote oziroma upravni okraji, potem v bistvu sploh ne govorimo o decentralizaciji. Decentralizacija pomeni, da bi naj bile pokrajine, kar zadeva določene pristojnosti in odločanje na teh področjih avtonomne in bi same odločale o prioritetah glede na specifike pokrajin. Zato je smiselno, da so čim večje, zato, da imajo določen politični in finančni potencial, in da, kot rečeno, glede na specifike same odločajo, kar hkrati pomeni, da naj bi bile oblikovane ravno glede na te specifike (npr. geografske, zgodovinske, gospodarske itd. – tudi kulturne posebnosti), morda glede na pripadnost nekdanjim deželam, Kranjski, Štajerski, Goriški, Istri ali kvečjemu glede na že znano razdelitev na Gorenjsko, Dolenjsko, Primorsko … Seveda bodo v vsakem primeru nujni določeni kompromisi. To, kar zdaj ponujajo iz nekaterih okolij, in kar bi pripeljalo do dvanajstih ali celo več pokrajin bi bilo nesmiselno. Važno je tudi, da ljudje čutijo določeno pripadnost , kar po moje za Štajersko, Kranjsko ali t.i. Osrednjo Slovenijo, Primorsko, Istro … gotovo velja. Problem bi nastal z Belokranjci, Korošci … Vsekakor pa soglašam, da bi Ljubljana morala imeti status pokrajine, kot ima Dunaj v Avstriji status dežele. Problem statističnih regij je ravno v tem, da nimajo ne identitete ne avtonomije in ni čudno, da ljudje (velika večina) sploh ne vedo, da obstajajo.
    Lep pozdrav! T. Peršak

    Pozdravljeni!
    Dve vprašanji se mi zastavljata ob članku prof. Ribičiča:
    Prvo, s čim in kako je opredeljeno »ustavno načelo o sorazmerni zastopanosti političnih programov«, kot je stavek zapisan v članku? Kateri so ti programi; ali so vnaprej znani in ustavno določeni?
    Drugo, kako razumeti »saj bi majhne pokrajine bolj spominjale na upravne okraje, ki so podaljšek državne oblasti«?
    Mar ne bodo pokrajine (ko bodo ustanovljene) imele tudi vlogo širših organizacijskih upravnih enot za lažje izvajanje skupne državne oblasti?
    Pozdrav, Ivan Lah

    Hvala, sem bral in imel namen odgovoriti, sedaj pa vidim, da je za to potreba. V celoti se strinjam s prof. dr. Cirilom Ribičičem. Oblika delovanja katerekoli oblasti (žal jo imenujemo oblast, ker so stranke tiste, ki jo formirajo in tudi tvorijo oblastno delovanje, s čemer se popolnoma razvrednoti 3. člen Ustave RS) je centralizirana, pri čemer se vidi vpliv mest ali okolja, kjer je več volivcev strnjenih in lahko zahtevajo svoje pravice (Nočejo obveznosti), ki jih na podlagi slovenske ureditve (Slovenija je socialna država) tudi dobijo in se že na ta način razvrednoti prizadevanje za delo, izobraževanje, razvoj ipd. Pri omembi lokalnih skupnosti sem osebno izkusil težave pri delovanju mestne občine, ki ji zakon omejuje, da bi odkupila kmetijska ali druga zemljišča, jih oplemenitila s prostorskimi plani, s čemer bi zemljišče dobilo višjo ceno in bi razliko v nakupu in prodaji občina lahko uporabila za lastni prostorski, kulturni, izobraževalni ali drugi razvoj. Gre za nek hendikep zakonskih norm, ker država ima centralizirano odločanje o (OPN) občinskih prostorskih načrtih. Država vrsto infrastrukture, ki je sicer vgrajena v lokalni skupnosti, upravlja in tudi na ta način omejuje lokalno skupnost, zaradi česar so občine prisiljene zahtevati (ljudsko fehtati) lastni denar za vzdrževanje cest, vodovodov ipd. Decentralizacija države, bodisi skozi pokrajine ali drugo obliko, bi državna sredstva porazporedili in omogočili lažje upravljanje in razvoj. Do tega lahko pridemo, če bomo imeli ustrezen volilni sistem, ki bo omogočil volivcem, da sami odločajo o svojem razvoju, seveda v skladu s skupnim interesom države. Žal je profesor navedel stari rek “Deli in vladaj”, ki je bil znan že iz rimskih časov, naša politika (tudi Golobova, za katero sem prepričan, da ne bo uspešna) se drži tega, da je na volitvah dobil zaupanje volivcev (ne glede na to, da je na volitvi prišlo manj kot polovica upravičencev) in lahko deli ter vlada, vsled česar tudi mi, ki smo glasovali zanje, začutimo grenkobo nepravičnosti….
    Na to temo bi bilo treba uvesti javno razpravo, ki bi jo na 14 dneh izvajali v Ljubljani, Mariboru in vseh večjih mestih, morda se bodo volivci prebudili.
    prof. dr. Sašo Murtič, univ. dipl. prav.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.