Misliti moramo na trpljenje vseh ljudi v vojnah in storiti vse, da se ubijanje neha! Pri tem bi morala biti vsaka mirovna pobuda, neglede kdo jo predlaga, sprejeta benevolentno!

Seveda je Rusija s Putinom na čelu odgovorna, kriva vojaškega vdora v Ukrajino in strašnega razdejanja države! Toda krivda ni samo njena!

Skupina državljanov in državljank je sredi februarja objavila izjavo: Zaustavite vojno v Ukrajini! Na izjavo so se odzvali veleposlaniki članic EU in nekaterih članic Nata v Sloveniji.

Podpisani veleposlaniki evropskih držav, članic EU in Velike Britanije v svojem javnem sporočilu trdijo, da je bila ruska agresija neizzvana. A glavni namen njihovega sporočila je bila kritika (Kritika) javnega pisma skupine slovenskih državljanov s pozivom Zaustavite vojno v Ukrajini! (Pismo). Ker sem med njimi podpisana, čutim dolžnost, napisati komentar (Komentar) njihove Kritike.
Pisci Kritike očitajo avtorjem stališča, ki jih v Pismu ni! Da bo ta razlika razvidna, naj soočim njihove očitke in dejanske zapise v Pismu:
Neutemeljeni očitki Pismu
Kritika očita podpisnikom Pisma, da »pozivajo k takojšnji ustavitvi vojaške pomoči Ukrajini«. Zapis v Pismu pa se glasi: »Od vas, vlad držav Ruske federacije, Združenih držav Amerike, zveze NATO in Evropske unije ( zato) pričakujemo, da vzpostavite zavezništvo za prekinitev bojev, za zaustavitev nadaljnega oboroževanja in začetek pogajanj.« Kdor zna brati, bo uvidel razliko med očitkom in dejanskim zapisom v Pismu! Ukrajina, ki je prisiljeno udeležena v spopadih z rusko vojsko, ni med imenovanimi naslovniki Pisma! Zato so očitki, da smo podpisniki Pisma med tistimi, ki predlagajo, »da naj ignoriramo voljo Ukrajine«, ji »odrekajo pomoč in podporo, ki jo potrebuje za lastno obrambo«, in ki jo namesto pomoči »silijo, da začne mirovna pogajanja z agresorjem«, podtaknjeni. Besednih zvez, ki bi potrjevala te očitke, v Pismu ni!
Končni poziv, ki zahteva: »Ustavite vojno! Ustavite jo takoj! To moč imate! In to odgovornost!« je namenjen naštetim naslovnikom: na prvem mestu (!) je vlada Ruske federacije, potem ZDA, sledi zveza Nato in vlade EU. Vladi Ukrajine ta poziv ni namenjen, saj tudi še ni članica EU! Zaključni apel poziva naslovljence k zavezništvu za prekinitev bojev, za zaustavitev oboroževanja in začetek pogajanj … ! Ker takšnega zavezništva še ni! Pismo torej navaja zaporedje nujnih akcij do miru: najprej je treba vzpostaviti zavezništvo (sporazum) za prekinitev bojev, sledi zaustavitev oboroževanja – kot predpogoja, da se lahko pristopi k mirovnim pogajanjem! Poziv »Ustavite vojno, ustavite jo takoj!« je moralni in posledično politični imperativ!
Takšno navajanje stališč, ki jih v Pismu ni, v običajni govorici označujemo kot nepošteno, v hermenevtični analizi pa se je treba vprašati: Ali ne gre za posebno ideološko slepoto? Ki ne vidi, kaj dejansko piše v nekem tekstu. Primer je očitek Pismu, da ne odgovarja »na najpomembnejše vprašanje: ali naj Ukrajini odvzamemo pravico, da sama kroji svojo prihodnost«. Zapis v Pismu pa se glasi: »Vsestransko podpiramo Ukrajino v njeni nesporni pravici do obrambe.« Obramba v prvi vrsti pomeni braniti pravico države do svobode in suverenosti – torej prav do tega, da sama kroji svojo usodo!
Kritika veleposlanikov je zgrajena na ponaredkih dejanskih trditev in hipotez v Pismu! Podtika celo izjave, ki jih v Pismu ni! Ali gre torej za namerno diskvalifikacijo Pisma in podpisnikov ali za ideološko branje?
Sporni začetek
Zahodni Evropejci in Rusi, vzhodni Evropejci smo sosedje! Med sosedi mora veljati pripravljenost za sporazumevanje in sodelovanje! Delovati bi morala logika: kar je dobro za nas, je tudi za Ruse, kar je dobro za Ruse, je tudi za nas.
Če ne definiramo dejanskih vzrokov nekega pojava in same njegove narave, recimo ruske agresije na Ukrajino – tega svetovnega vojnega vozla ne bomo, ne bomo znali razvozlati.
Prvi stavek Kritike se glasi: »V neizzvani in neupravičeni ruski vojaški agresiji proti Ukrajini in njenemu prebivalstvu je bilo ubitih na tisoče ukrajinskih civilistov. Ukrajinci branijo svojo državo, svoja življenja, svoje družine in svojo svobodo.« Ja, prisiljeni so se braniti! Toda ruska agresija ni bila neizzvana! Nasprotno, izzivana in končno izzvana je bila s strani Zahoda, ZDA in Nata, ki se nista držala (sicer nepodpisane) obljube Gorbačova, da se v primeru ukinitve Varšavskega pakta Nato ne bo širil proti Vzhodu. A zgodilo se je prav to! Rusija ima ob svojih mejah zahodno sodobno orožje, usmerjene direktno vanjo!
Drugi vzrok pa je je notranji, ukrajinski, s prevlado nacionalistične politične paradigme in celo neonacistične. Rusi iz Donecka, Luganska in Krima se niso želeli odcepiti od Ukrajine, dokler jih v to ni prisililo vojaško, socialno, kulturno nasilje lastne države! Ko je bilo preveč, so (leta 2014) izvedli referendume, na Krimu za priključitev Ruski federaciji, v Donecku in Lugansku pa za ustanovitev republik. Vsi ferendumi so potrdili voljo ljudstva z okrog 90%.
Ukrajinska oblast izidov referendumov ni priznala; namesto da bi začela postopek za ustavno zagotovitev več milijonski ruski manjšini v Donbasu njene legitimne manjšinske pravice, je nacionalistične in nacistične paravojaške horde, ki so od leta 2014 napadale rusko prebivalstvo, celo vključila v redno ukrajinsko vojsko in jih tako legalizirala. Nasilje naj bi se končalo s sporazumom iz Minska, pa se ga ukrajinska oblast ni držala. Tudi Minska 2 ne! Nasprotno! Zelenski je na volitvah 2019 zmagal z obljubo, da bo končal nasilje nad rusko manjšino v Donbasu, pa je obljubo gladko prelomil. Osemletna vojna (pred rusko invazijo!) je terjala okrog štirinajst tisoč žrtev, med njimi 250 otrok. Pred samo rusko invazijo je vlada poslala vojsko, ki je bombardirala lastne državljane! Predsednik Zelenski bi to lahko preprečil, pa ni!
Odpor do mirovnih pobud
Zakaj so politiki in diplomati držav EU tako alergični na mirovniške pobude, na predloge za začetek pogajanj in na zahteve za končanje rusko-ukrajinske vojne? Zato, ker je politika ZDA do grla vpletena v to absurdno vojno, da namesto Američanov krvavijo Ukrajinci! Cilj Američanov (ki jim Nato in EU slepo služita) je, ohraniti svetovno politično in ekonomsko hegemonijo. Glavno besedo imajo očitno ameriški proizvajalci orožja, ki ga radodarno izvažajo v Ukrajino. Nekoč ga bo morala plačat. Razumljivo je, da se Ukrajinci branijo z orožjem, toda vojna se ne bo končala na bojišču – še vsaka se je končala za pogajalsko mizo!
In ne bo konca vojne, če bo vsaka stran krivila drugo stran, kakor to počno veleposlaniki v Kritiki našega Pisma: »Bodimo si jasni: ta vojna bi se lahko končala v tem trenutku. Rusija jo lahko konča takoj, če preneha z napadi in umakne svoje enote z ukrajinskega ozemlja.« Skratka, Rusija naj kapitulira, prenaša smrtonosno orožje/grožnjo ob svojih mejah? In prepusti fizičnemu in duhovnemu maltretiranju in tlačenju rusko manjšino v Ukrajini?! Za to manjšino veleposlaniki nimajo besede, nimajo sočutja!
Pisci Kritike trdijo, da Zahod ni vpleten v rusko-ukrajinsko vojno: »EU, G7 in Nato niso vojskujoče se strani v teh vojni.« To je zagovarjanje uradne politike »prave strani«, namerno ali slepo. Le včasih kdo na zarečen način pove resnico, kot n. pr. nemška zunanja ministrica Annalene Baerbock, ki je samoumevno povedala, da »smo v vojni z Rusijo« – »smo«, to smo mi: ZDA, Kanada EU, Nato – mi, ljudje teh držav! Ja, včasih se komu zareče…
Kritika piscem Pisma podtika: »Zelo nevarna, vendar za Kremelj učinkovita, propaganda je v enem stavku našteti države EU, Nata in ZDA na eni strani in Rusijo na drugi ter jih vse obtožiti, da nimajo mandata za to vojno.« Ne propaganda, dejansko sta v tej vojni dve strani, kakor v vsaki vojni – saj se ena sama stran v principu ne more iti vojne, ali ne? Sta dve strani, le da nista enako odgovorni – predvsem pa ne na isti ravni. Veleposlaniki pa se trudijo vso krivdo zvaliti na Ruse, češ da »namigovanje« na sokrivdo obeh »razbremenjuje odgovornosti natanko enega akterja: državo, ki je neizzvano napadla Ukrajino, ki je začela vojno in jo vsak dan ohranja pri življenju.« In še pribijejo: »Ta država je samo Rusija.« Tako: natanko in samo eden je kriv! Ker pa to ni res, se na ta način, z namernim demoniziranjem Rusije in Putina vojna ne bo končala. Seveda je Rusija s Putinom na čelu odgovorna, kriva vojaškega vdora v Ukrajino in strašnega razdejanja države! Toda krivda za to ni samo njena! Vztrajanje pri svoji resnici kot Resnici, kar počno veleposlaniki, pa logično pomeni zanikanje (dejstev) resnice in ima za posledico včasih kar neverjetno sprenevedanje apologetov. Samo nekaj jih bom navedla iz Kritike:
»(…) Ukrajini stojimo ob strani v njenem boju za preživetje, hkrati pa se poskušamo za vsako ceno izogniti stopnjevanju vojne«. Ja, s samoumevnim implicitnim podaljšanjem vojne za eno leto z na novo proizvedenim milijonom topovskih izstrelkov za vojno v Ukrajini! Pa tale: »Upanje na mir, na rešitev s pogajanji, na konec grozot in neizmernega trpljenja je enako razumljivo kot zaskrbljenost, da se nasilje kasneje ne bo stopnjevalo, da se bo razširilo na druge države. Zato je v naših demokracijah zaželena in nujna razprava o tem, kako končati to vojno.« Seveda je zaželena razprava – razen takšnih razprav, ki v temelju problematizirajo tiste, ki demokracijo prinašajo tudi na bojnih konicah. In naprej: »Nikoli se ne bomo sprijaznili, da bi se v Evropi ali kjerkoli drugje na svetu mednarodno priznane meje premikale s silo in da se milijonom ljudi povzroči neizmerno trpljenje.« Spoštovane veleposlanice in veleposlaniki, kje ste bili, ko so ZDA počele prav to?
Izzvani in neizzvani napad
Nosilna predpostavka Kritike je trditev, da je bil ruski napad neizzvan. Naj ponazorim razliko med izzvano in neizzvano agresijo!
Primerjava Hitlerjevega napada na Slovenijo in ruskega na Ukrajino namreč ne zdrži veljave! Hitler je hotel fizično uničiti Jude, Rome ter duševno in telesno prizadete ljudi, za Slovane je predvidel sodobno zasužnjenje, samo za Slovence pa ukinitev kot posebne narodne entitete.
Slovenijo so leta 1941 napadle tri agresorske države: Nemčija, Italija in Madžarska. Z nobeno od njih Slovenija ni bila v konfliktu, z ničemer ni nobene provocirala, nobenih zločinov jim ni povzročila, nasprotno, z avstrijskimi Nemci, na primer, smo stoletja živeli v eni državi, Nemci so imeli v Sloveniji svoja veleposestva, podjetja, svojo kulturo. Ja, gospodarji so bili. Na Kočevskem pa so 600 let živeli kočevski Nemci, »Kočevarji«, ki so se med II. svetovno vojno prostovoljno preselili v »Heimat« – to je bilo sicer po Nemcih okupirano Posavje – kjer so se vselili v hiše, izpraznjene z izselitvijo domačinov v Srbijo, v Avstrijo, v koncentracijska taborišča…. Nasilje je bilo torej že v sami okupaciji, izključno v interesu agresorjev, okupatorjev. Slovenci jih z ničemer nismo izzvali: oni pa niso prišli le po naše materialne dobrine in delovne roke, ampak tudi ugasnit našo dušo, kulturo, utemeljeno v slovenskem jeziku.
Zaradi te razlike med neizzvano in izzvano agresijo ni mogoče enačiti okupacije Slovenije (in drugih dežel) s strani sil osi in napada Rusije na Ukrajino. Boj ljudstev v okupiranih deželah za osvoboditev pa je v vseh primerih legitimen!
Naj končam s posebno kritiko Pisma, ki jo je izrekel ukrajinski veleposlanik Andrija Taran (Večer 23. februarja). Dejal je, da »pametni ljudje takega pisma ne bi nikoli podpisali; to so ljudje, ki so ostali v preteklosti«.
Spoštovani Miloš Šonc, podpisnik Pisma, je njegovo izjavo komentiral in mu hkrati obudil spomin:
»To, da na lepši – diplomatski način pove, da smo podpisniki neumni, ne vzdrži pravice do objave vseh stališč tujega predstavnika pri nas.
Prav tako ne ocena, da smo ljudje, ki smo ostali v preteklosti. No, razen če morda misli na ukrajinsko 14. SS divizijo Galicia in osebno Hitlerjevo gardo, ki ima kar nekaj dolga na Menini planini, kjer so ujetega partizanskega kurirčka pijani ukrajinski SS-ovci živega vrgli v ogenj ali pa na vse žrtve na Ilovi gori, kjer so se izživljali nad vaščani.
Torej, spoštovani veleposlanik, nekateri res nismo pozabili! Tudi ne Srebrenice. Kot tudi ne zločinov ruskega Wagnerja v Ukrajini in ne ukrajinskega Azova nad Rusi.
Zato ‘malo’ več spoštovanja do gostoljubnosti države in njenih državljanov!
Morda pa je pozabljenje na Vaši strani?«
Podpišem to oceno g. Miloša Šonca!
Spomniti in spominjati se moramo trpljenja vseh ljudi v vojnah in storiti vse, da se ubijanje neha! Pri tem bi morala biti vsaka mirovna pobuda sprejeta benevolentno in s premislekom! Ne glede nato, kdo jo predlaga.
Brez sočutja do trpečih – v vojni, bolezni ali lakoti – novega začetka bivanja na svetu ne bomo dosegli. Brez sočutja bomo res ostali v preteklosti!
Spomenka Hribar, Tomišelj

Demokratični volilni sistem je ena najbolj temeljnih zahtev sodobne politične levice v svetu. Pri tem pojem »demokratičnosti« ne vsebuje le zahtev, da so volitve redne, naprej napovedane, da imajo volilno pravico (voliti in biti voljen) vsi odrasli državljani in državljanke, da je izbira volivcev svobodna, dostop do volišč omogočen vsem in, ne nazadnje, da dejansko volivci s svojo odločitvijo direktno odločajo, kdo bo izvoljen in kdo ne.
Sedanji slovenski volilni sistem ustreza praktično vsem zahtevam, razen zadnji. Slovenske politične stranke enostavno ne dopustijo, da bi o izvolitvi posameznih kandidatov odločali volivci. To pravico si neupravičeno lastijo same. Ker tega, kar strokovnjaki imenujejo »personalizacija« volilnega sistema, naš volilni sistem ne dopušča, volivcem bolj ali manj ne preostane nič drugega, kot da volijo stranke. Rezultat takih volitev pa je vedno znava izvolitev strankarskih vrhov oz. politična strankokracija. Slovenski volilni sistem torej ni demokratičen.
Že skoraj tri desetletja potekajo v Sloveniji prizadevanja posameznih strokovnjakov, da bi ta sistem spremenili, ga demokratizirali, omogočili volivcem , da o izvolitvi kandidata odločajo oni in ne politične stranke (najbolj vztrajno prav SINTEZA-KCD in Nacionalni svet za demokratično spremembo volilnega sistema), vendar neuspešno. Ker tega ne storijo oz. ne dopustijo ne leve ne desne stranke, ne njihove vlade, ne Državni zbor, v katerem občasno prevladujejo leve ali desne stranke, ne moremo izključiti misli, da ta strankokratski volilni sistem ustreza enim in drugim. Z dodatkom tega sklepa: stranke, ki preprečujejo demokratizacijo tega sistema, niso ne »demokratične« in še manj »leve«.
Situacija se ponavlja tudi v mandatu sedanje vlade. Ta je v svojo koalicijsko pogodbo sicer zapisala »spremembo volilnega sistema«, toda vse bolj očitno je, da so podpisniki pri tem imeli v mislih le kozmetično spremembo: uvedbo neobveznega in relativnega volilnega glasu, kar položaja volivca v bistvu ne menja. Predvsem pa to ni dejanska demokratizacija sedanjega volilnega sistema in uvajanje odločujoče vloge volivca, ki jo državljanom že tri desetletja obljublja Ustava Republike Slovenije. Vse bolj pa kaže, da se vladajoča garnitura niti za ta kozmetični popravek ne bo mogla dogovoriti oz. da ji bo »ob številnih drugih nalogah« zanj preprosto zmanjkalo časa. Ta se hitro izteka, saj spreminjanje volilnega sistema nekaj mesecev pred volitvami ni najbolj higienično.
Se pa na politični sceni nekaj vendarle bistveno spreminja. Anže Logar, trenutno najbolj priljubljeni politik v državi, je na zboru, ki nosi ime »osma akademija javnega sektorja« na Fakulteti za upravo, jasno napovedal kot eno svojih temeljnih opredelitev »spremembo volilnega sistema tako, da bi imeli odločilno vlogo pri tem, kateri delegat bo prišel v Državni zbor, volivci«.
To je novost v slovenski politični pokrajini: da nosilni politik določene opcije (ki se sicer operativno šele oblikuje) jasno in odločno napove »personalizacijo« volilnega sistema, torej tisto demokratično spremembo, ki bo volivcem omogočila odločujoči vpliv na rezultate volitev. Seveda zaradi tega »demokratičnega vložka« v svoj politični program še ni mogoče zatrditi, da bo nastajajoča stranka demokratična ali celo »leva«. Slednje prav gotovo ne, saj naj bi bil njen program preseganje sedanje neplodne delitve na »leve« in »desne« (stranke). Prav gotovo pa niso demokratične tiste stranke, ki ne dopuščajo volilnega sistema, kjer bi imeli volivci odločilno vlogo. In ki si prilaščajo pravico, da se medsebojno dogovorijo o volilnem sistemu, pri tem pa izključijo civilno družbo oz. državljane.
Prav državljani imajo neodtujljivo pravico, da o sistemu, po katerem bodo volili poslance, odločijo na referendumu.
Za programski svet SINTEZA-KCD
Emil Milan Pintar

Vojaški spopadi v Ukrajini se zadnje tedne umirjajo in tudi med zahodnimi politiki se vse redkeje sliši bojevite napovedi o tem, da bo Rusija v tej vojni poražena. To nakazuje, da se vendarle prebuja spoznanje, da je ukrajinsko morijo smiselno in potrebno končati za pogajalsko mizo. Verjetno vplivajo na te, za sedaj res še zelo rahle spremembe v naravnanosti zahodne politike, predvsem tri okoliščine. Najprej spoznanje, da ukrajinska vojna potiska energetsko in surovinsko bogato Rusijo v naročje Kitajske, kar utegne strateškim interesom ZDA zelo škoditi. Drugič to, da se vsaj v enem delu evropske politike prebuja spoznanje, da obravnavana vojna gospodarsko izrazito škodi EU in jo je zato potrebno čimprej končati; tako njeno razumevanje je za sedaj najbolj zaznati pri francoskem predsedniku Macronu, njemu pa bodo verjetno kmalu sledili tudi nekateri drugi vodilni politiki; upajmo, da bo med njimi tudi nemški premier Scholz, medtem ko naš premier svoje bojevitosti verjetno ne bo med prvimi opustil. In kot tretje to, da vojna v Ukrajini tudi vse bolj vplivni Kitajski ne ustreza, saj ta svojo strateško mednarodno politiko predvsem opira na lastno izjemno razvojno in ekonomsko učinkovitost, katere prednosti lahko uveljavlja le ob odprtem gospodarskem sodelovanju držav, kar pa vojna v Ukrajini zelo otežuje.
Kar nekaj upoštevanja vrednih razlogov torej govori v prid obetov, da se vojne v Ukrajini ne bo več zaostrovalo in se jo bo poskušalo čimprej končati s pogajanji. Nekaj podobnega pričakuje, kakor sem ga sam razumel, tudi Mirko Cigler, ki je svoje poglede o tej temi dne 15.aprila predstavil v Objektivu s člankom z naslovom Kompromis s hudičem. Tega sicer posebej ne omenja, a domnevam, da naj bi imel v tem primeru vlogo hudiča ruski avtokrat Putin, s katerim naj bi bilo težko ali celo nemogoče dogovoriti se za tak mir v Ukrajini, ki bi zadovoljil njeno prebivalstvo. Svojo zadržanost je Cigler izrazil z naslednjo mislijo, citiram: »Kaj torej ostane Ukrajini, če v zameno za mir izgubi svojo (ukrajinsko) dušo? Mir v nesvobodi ni mir, je zgolj utišan nemir«.
Tudi sam Putinovi avtokraciji nisem naklonjen, imam ga pa vendarle za dovolj razumnega, da verjamem, da bo pristal na mirno končanje vojne v Ukrajini ob pogojih, za katere sta se Rusija in zahodna ter ukrajinska politika nekoč že dogovorili, a se jih v ničemer ni spoštovalo, pa ne po krivdi Rusije. Predvsem gre za dva pogoja: a)Ukrajina naj se odreče članstvu v Natu in tudi sicer naj postane politično nevtralna država; b)Ukrajina naj uresniči zaveze, ki jih je s sporazumom Minsk 2 sprejela v letu 2015 in po katerih naj bi svojemu ruskemu prebivalstvu priznala pravice, ki gredo manjšini v demokratični državi. Verjamem, da sta navedena pogoja za Rusijo ključna, čeprav za Putina osebno to verjetno ne velja povsem.
Spričo njenih dosedanjih izkušenj so za Rusijo nedvomno izjemno pomembna tudi jamstva, da se bo mirovni sporazum o prekinitvi vojne v Ukrajini tudi dosledno spoštovalo; pri zagotavljanju le teh bi lahko osredno vlogo prevzela OZN, od katere se tudi sicer pričakuje, da bo v prihodnje veliko aktivneje delovala pri urejanju skupnih problemov nas zemljanov.
Naj zaključim z naslednjo mislijo. Oba s Ciglerjem domnevama, da se nam obetajo mirovna pogajanja, ki naj bi končala vojno v Ukrajini. Pri oceni njihove uspešnosti, pa se očitno razhajava: sam verjamem v njihov uspeh, med tem ko je Cigler glede tega močno zadržan.
Andrej Cetinski

Luka Lisjak Gabrijelčič: Za drugi dom!

Odkar imamo v Sloveniji demokracijo, potekajo razprave o smiselnosti državnega sveta. Okoliščine njegovega nastanka še niso razjasnjene. Po eni strani se zdi, da je nastal kot koncesija tedanji opoziciji: dobronamerni poskus, kako v novi sistem vključiti drobce tedaj že klinično mrtvega samoupravljanja. A ta interpretacija je bržkone prekratka. Ideja drugega doma parlamenta, ki bi predstavljal gospodarske, stanovske in socialne interese, je na Slovenskem veliko starejša od Kardeljevega delegatskega sistema: med obema vojnama so jo zagovarjali številni katoliški in socialdemokratski avtorji.
Po drugi strani vsaj del tedanje opozicije ideji doma, ki bi odseval »pluralizem družbeno-gospodarskih interesov«, ni bil zelo naklonjen. V ustavo naj bi se prebil predvsem zaradi vztrajanja Franceta Bučarja, ki mu je kot zgled služil bavarski model. Glede na to, da je državni svet tako po sestavi kot pristojnostih zelo podoben bavarskemu senatu, se teza zdi verodostojna.
Toda Bavarska je med tem svoj drugi dom izgubila: že leta 1999 ga je odpihnil referendum, na katerem se je skoraj 70 % volivcev izreklo za njegovo odpravo, pa čeprav je hegemonična stranka CSU zagovarjala njegovo ohranitev, pri čemer naj bi reformirali njegovo sestavo in način izvolitve članov. Slovenija pa je državni svet ohranila: brez reforme.
Kritike, ki so botrovale ukinitvi bavarskega senata, so bile malodane identične kritikam, ki jih je vseskozi deležna njegova slovenska kopija. Razlog, da je posnetek za skoraj četrt stoletja preživel izvirnik, se očitno skriva v večji inerciji v slovenskem političnem in institucionalnem ustroju, ki marsikdaj spominja na podstrešje stare mame, ki se ne more posloviti od davno odsluženih predmetov.
Sam svetniki se zavedajo, da nad njihovimi mandati visi Damoklejev meč obtožb o nepotrebnosti. Zato so razvili čut za samoohranitev. Kadarkoli je govora o ukinitvi državnega sveta, skušajo pokazati svojo relevantnost, pogosto tako, da zajahajo trenutni populistični val ali pihajo na dušo partikularnim interesom, ki se zdijo najmočnejši. A s tem se le še bolj oddaljujejo od svojega poslanstva.
Sam mislim, da Slovenija drugi dom parlamenta potrebuje. Kot sem zapisal nedavno, smoter sistema uteži in protiuteži ni, da večini onemogoči vladanje, temveč da v proces odločanja vključi varovalke, ki preprečijo prevlado »začasnih in delnih interesov«, pred katerimi je svaril ameriški »ustanovni oče« James Madison. V zreli demokraciji bi morale prevladati odločitve, ki uživajo podporo dolgotrajnejših in stanovitnih večin. V nasprotnem primeru smo soočeni bodisi s hektičnim nihanjem iz ene skrajnosti v drugo bodisi s pritožbami vsakokratne večine o nedemokratičnosti ureditve, ki ji onemogoča hitro odpravo ukrepov prejšnje oblasti. Oboje dolgoročno spodkopava demokracijo.
S tega vidika je instrument odložilnega veta pomemben: ukrepi, o katerih se ne more zediniti niti navadna večina vseh izvoljenih poslancev, si bržkone zaslužijo brodolom. Seveda bi se to pristojnost lahko preneslo na predsednika republike. A s tem bi na široko odprli vrata osebnim rivalstvom in merjenjem moči med premierjem in predsednikom, kakršne videvamo na Hrvaškem, ne da bi s tem bistveno okrepili sistem demokratičnega odločanja. Sam sem namesto tega naklonjen radikalni reformi državnega sveta, tako v pristojnostih kot sestavi.
Ena izmed najbolj perečih težav v slovenski politiki so imenovanja – zlasti v organe, ki bi morali biti neodvisni od dnevne politike. Neskončna polemika glede javne RTV je šolski primer. V njej se, ne glede na pritlehne politične interese, vendarle tepeta dva legitimna koncepta. Prvi poudarja potrebo po neodvisnosti, strokovni neoporečnosti, avtonomiji novinarjev in participaciji civilne družbe. Drugi odgovarja z upravičenim pomislekom: kje je tu mesto za demokratični nadzor? Mar nima ljudstvo prek svojih predstavnikov pravice in dolžnosti, da nadzoruje zavod, ki se financira neposredno iz žepov ljudi? Sedanji zakon je zagato deloma rešil tako, da je nadzor prepustil civilni družbi. A tu se postavi natanko vprašanje, ki meče senco na legitimnost državnega sveta in zaradi katerega so Bavarci ukinili svoj senat: kdo v neizmerno pluralni postmoderni družbi odloča, katera civilnodružbena organizacija je reprezentativna in katera ne?
Kaj pa, če bi imenovanja v inštitucije in organe, ki morajo biti neodvisni od dnevne politike, imenoval reformiran drugi dom parlamenta? Če bi bili svetniki izvoljeni neposredno, ne bi bilo več sence dvoma nad njihovo demokratično legitimnostjo; če bi bili izvoljeni z dvokrožnim sistemom, bi moral vsak od njih moral zbrati široko večino v svojem okolju; in če bi bili okraji dovolj veliki, bi se izognili nevarnosti, da bi se v njih uveljavili le predstavniki ozkih lokalnih interesov. In morda najpomembnejše: če bi se, podobno kot v ameriškem senatu, vseke dve leti zamenjala tretjina članov, bi se večina v državnem svetu vseskozi spreminjala in bi le redko sovpadla z večino, ki obvladuje državni zbor.
S tem bi dobili organ, ki bi lahko suvereno gledal pod prste državnozborski večini. Slednji bi ostala naloga, da sprejema zakone in tako skupaj z izvršno oblastjo dejansko vlada državi. Na reformirani državni svet pa bi prenesli imenovanja na pomembne nadzorne in neodvisne inštitucije; pa tudi pristojnost ustanavljanja preiskovalnih komisij, ki bi utegnile biti precej bolj učinkovite, če jih ne bi hromila vse večja polarizacija med vsakokratno koalicijo in opozicijo: slednja bi v državnem svetu gotovo ne prišla tako močno do izraza, saj od njegovih odločitev ne bi slonila usoda vlade.
Brez neskončnih polemik o imenovanjih bi se lahko državni zbor lahko resnično posvetil svojemu glavnemu smotru: sprejemanju konkretnih politik. A morda je strah pred to odgovornostjo še večja zavora za takšno reformo kot dejstvo, da bi se morali poslanci z njo za vselej odreči delu svoje sedanje moči.

V SINTEZI-KCD z veliko pozornostjo spremljamo vojno v Ukrajini. Na redni seji dne 14. marca 2023 je Programski svet sprejel jasno in odločno stališče do te katastrofalne vojne:

»Pozivamo vodilne politike Združenih držav Amerike, Evropske unije, Velike Britanije, Ukrajine in Rusije, ki ste za to vojno neposredno odgovorni, da se dogovorite za takojšnjo prekinitev vojnih operacij, za premirje, za pogajanja, za mirno rešitev spora, za sobivanje ukrajinskega naroda in ruske manjšine, ki ga bodo nadzorovale enote OZN.«

Stališče s pojasnilom.

Vojna v Ukrajini je velika tragedija, najbolj za Ukrajino, pa ne veliko manj tudi za ostalo Evropo. Pogledi na to, zakaj je do nje prišlo in kako jo končati, se zelo razlikujejo. Evropska politika pod vplivom ZDA dokaj enotno zagovarja usmeritev, da je Ukrajina ob zadostni vojaški podpori sposobna Rusijo kot agresorja poraziti. Veliko nas meni nasprotno, da namreč ta vojna vodi v tretjo svetovno vojno ali celo v nuklearni spopad in jo je zato potrebno s pogajanji koliko mogoče hitro končati. Tega prepričanja je tudi papež. Zanimivo razmišljanje o tej temi je v Mladini z dne 3.3.2023 predstavil Borut Mekina. Naj kratko povzamem njegovo razlago, kakor sem jo sam dojel.
Izhodiščno poreklo obravnavane vojne naj bi bil povampirjeni kapitalizem, ki sta ga tako Rusija kot Ukrajina pričeli razvijati v devetdesetih letih prejšnjega stoletja po razpadu Sovjetske zveze. Pri njunem prehodu iz socializma v tržno gospodarstvo je imela eno osrednjih vlog korupcija, katere rezultat je elita bogatašev (oligarhov) na eni strani, na drugi pa revščina pretežnega dela prebivalstva. Družbena nasprotja, ki so jih porajale te, za večino nesprejemljive socialne razlike, je bila sposobna učinkovito blažiti avtoritarna politika in tako se je ta v obeh državah vse bolj krepila. Močno orodje, ki se ga avtoritarna politika poslužuje pri zagotavljanju podpore tudi revnejših slojev, je nacionalizem. Tega sta predvsem v zadnjem desetletju tako politiki Rusije kot Ukrajine načrtno krepili in to naj bi bil tudi neposreden vzrok za lansko rusko agresijo.
Gornji razlagi ne gre oporekati, za njeno razumevanje pa je koristno poznati nekatere okoliščine, ki so odločilno prispevale, da je prišlo do vojne. Osrednjo vlogo je v celotni zgodbi imela politika, ki je leta 2014 v Ukrajini nasilno prevzela politično oblast. Ta je prebivalce ruske narodnosti – takrat jih je bilo okoli 8 milijonov – odrekla temeljne narodne pravice, kar je izzvalo državljansko vojno in je bilo tudi povod za odcepitev Krima in njegovo priključitev k Rusiji. Kmalu, že v začetku leta 2015, je bil pod vplivom zahodne politike sklenjen sporazum, znan pod imenom Minsk 2, ki naj bi državljanko vojno končal, Ukrajina pa se je z njim zavezala, da bo s spremembo ustave ruskemu prebivalstvu zagotovila normalne demokratične pravice. Sporazum sta poleg Rusije in Ukrajine podpisali tudi Nemčija in Francija. Žal ga Ukrajina ni spoštovala in je svojo nasilno obravnavo ruskega prebivalstva še zaostrila. Če bi ravnala, kot se je s sporazumom zavezala, do ruske agresije zelo verjetno ne bi bilo prišlo.
Glede na to, kar navajam zgoraj, je očitno, da je rusko agresijo predvsem izzval ukrajinski nacionalizem. Ta je bil po letu 2014 izjemno agresiven tudi zato, ker ga je spodbujala zahodna, predvsem politika ZDA. Tudi to govori v prid mnenju, ki ga številni zagovarjajo, da je namreč obravnavana vojna predvsem vojna med Rusijo in ZDA, ki jo močno podpira EU. Posebna naj bi bila po tem, da poteka na ozemlju tretje države, to je Ukrajine, in tej povzroča tudi največ človeških žrtev in materialne škode. Veliko gospodarsko škodo ima in bo še naprej imela zaradi nje tudi EU, medtem ko naj bi gospodarsko koristila ZDA in še v večji meri Kitajski. ZDA si namreč lahko veliko obetajo od tega, da bo EU v prihodnje pri energetski oskrbi pomembno od njih odvisna, ta zelo draga oskrba pa bo resno prizadela konkurenčnost EU, kar bo ZDA tudi v prid. Kitajska pa si lahko veliko obeta od tega, da vojna v Ukrajini Rusijo potiska v njeno naročje, s čimer si bo lahko zagotovila prednost pri koriščenju njenih bogatih energetskih in drugih surovinskih zalog.. Pravi zmagovalec ukrajinske vojne bo torej Kitajska, poraženec pa poleg Ukrajine tudi ostala Evropa. Eden redkih politikov, ki je to očitno spoznal, je bivši ameriški predsednik Trump in od tod njegova nedavna izjava, da bi on kot predsednik ZDA vojno v Ukrajini v nekaj dneh končal.
Spričo jedrske oborožitve, s katero razpolaga Rusija, je nerealno pričakovati, da bi jo Ukrajina v obravnavani vojni lahko porazila. Nerazumno in neetično je zato pri njej vztrajati. Končati jo je možno in potrebno s pogajanji, v katerih nobena stran ne bo poražena in predvsem ne ponižana. Izhodišče za pogajanja bi lahko bil že omenjeni sporazum Minsk 2 in pa zaveza Ukrajine, da bo politično nevtralna po zgledu Avstrije in se ne bo pridružila Natu. Zakaj politika EU ne pristaja na zaustavitev vojne s pogajanji, je težko razumeti. Taka ravnanja so pogosto čustveno pogojena in tudi v tem primeru utegne biti tako; čustvo, ki naj bi vsaj v enem delu prispevalo, da politika EU tako pohlevno sledi usmeritvam ZDA, je verjetno oživljeni strah pred Sovjetsko zvezo, katere naslednica je današnja Rusija.
V uvodu omenjeni članek zaključuje Mekina z mnenjem, da sta tako Rusija kot Ukrajina geografsko, ekonomsko in kulturno del Evrope. Obravnavana vojna je to povezanost grobo prizadela, v interesu vseh nas pa naj bi bilo, da jo obnovimo in dodatno krepimo. Ta usmeritev je nedvomno pravilna, jo bo pa težko uresničiti, dokler se bo evropska politika tako nekritično podrejala interesom ZDA. Če odmislimo oživljeni strah pred Sovjetsko zvezo, je to podrejanje nedvomno ena od posledic resne krize, v katero je neoliberalizem potisnil demokracijo; ta sicer še vedno uporablja demokratične formalne mehanizme, kot so volitve, po vsebini pa je njeno delovanje prednostno podrejeno interesom kapitala in pohlepa na sploh. Kriza demokracije je tudi sicer osrednja težava zahodne družbe, še predvsem spričo tega, ker se je z njo v politiki temeljne človeške vrednote (poštenost, solidarnost,…) nadomestilo z neoliberalnimi vrednotami( (pohlep, laž, zavračanje solidarnosti,…). Le politika, ki so ji neoliberalne vrednote blizu, je tudi sposobna ukrajinsko morijo tako obravnavati, kot to počne zahodna politika.
Andrej Cetinski, Ljubljana

Zaradi vojne z Ukrajino so Zahodne države za Rusijo uvedle ekonomske sankcije in visoki predstavniki Evropske Unije nas prepričujejo, da so sankcije učinkovite in da bodo Rusiji v kratkem onemogočile nadaljevanje vojnih operacij. A kot lahko razberemo iz sicer manj uradnih, a vseeno kredibilnih analiz, dejanski podatki o ekonomskem položaju Rusije (vsaj do sedaj) teh napovedi ne potrjujejo. Rusija je lani ustvarila rekordni trgovinski presežek, rubelj se je okrepil, zabeležili so minimalni upad gospodarstva in tudi porast inflacije je bil manjši kot v EU.
Analiza uradnih statističnih podatkov SURS-a o blagovni menjavi Slovenije z Rusijo pokaže presenetljivo sliko:
­- iz Rusije smo lani uvozili približno enako količino plina ter podvojili predlanski uvoz nafte; ker pa so bile cene nekajkrat višje, je bil celotni uvoz v evrih več kot štirikrat višji – zaradi višjih cen smo za lanske količine plačali kar 850 milijonov eur več kot bi zanje plačali po cenah iz leta 2020,
– ­ na drugi strani pa smo skoraj podvojili tudi izvoz v Rusijo in sicer smo jim prodali za 300 milijonov eur več zdravil kot leto poprej.

Članek Bineta Kordeža

Javno pismo dveh predsednikov RS in slovenskih uglednih razumnikov:

Od začetka ruske agresije na Ukrajino mineva leto dni. Vsestransko podpiramo Ukrajino v njeni nesporni pravici do obrambe. Ukrajina je žrtev ruske agresije, ki je ni mogoče upravičiti. Vojna je terjala že na sto tisoče mrtvih, od tega dve tretjini na ukrajinski strani. Ukrajina postaja opustošena država.

Evropski državniki se, tako kot v prvi svetovni vojni, kot mesečniki prepuščajo toku, ki vodi v morebitno novo svetovno vojno. Nemška zunanja ministrica pravi, da smo v vojni z Rusijo. Predsednik vojaškega odbora Nata zagotavlja, da je skupina držav pod vodstvom ZDA pripravljena na neposredni spopad z Rusijo. Ob tem predsednik ZDA ocenjuje, da pomeni vojna v Ukrajini neposredno grožnjo atomskega »armagedona«. Zlovešča govorica atomske grožnje se sliši iz Moskve.

Ukrajina je žrtev posredniške vojne med dvema vodilnima jedrskima velesilama, Rusijo in ZDA, za vplivna območja. Nekoč sta bili obe na pravi strani zgodovine.

Težki ofenzivni tanki na ukrajinsko-ruski fronti še dodatno odpirajo nevarnost neposrednega spopada Rusije z Zahodom na naših, evropskih tleh. Ugibanje vojaških strokovnjakov, da do atomske vojne najverjetneje ne bo prišlo, ni nikakršno varnostno zagotovilo.
A kopičenje najsmrtonosnejših orožij Evropi ne bo prineslo miru in stabilnosti. V tej vojni smo poraženci vsi. Tudi državljani EU, ki prav tako plačujemo to vojno in njene posledice. Breme vojne bodo nosile še prihodnje generacije Evropejcev. Zato morajo pri odločitvi o koncu vojne sodelovati tudi evropske države.
Od vlad držav EU zahtevamo, da vzpostavijo novo, dolgoročno evropsko varnostno arhitekturo, ki bo izraz strateških interesov evropskih držav za njihovo aktivnejšo vlogo v svetu. Temeljiti mora na suverenosti, enakopravnosti in ob upoštevanju varnostnih interesov vseh držav. Tudi Rusije, ki ostaja, takšna ali drugačna, soseda EU tudi v prihodnje.
Pozivamo vlade EU, Nato in Rusko federacijo, da nadgradijo evropsko vzhodno politiko nekdanjega nemškega kanclerja Willyja Brandta, ki je naši celini prinesla več desetletij miru. Da se zavežejo k posodobitvi helsinške listine o miru in sodelovanju in njenemu spoštovanju.
Politična govorica o poražencih in zmagovalcih je v navzkrižju z govorico miru. V tej vojni ne more zmagati nobena stran. Končati jo je mogoče le za pogajalsko mizo. Pogajati se ne pomeni kapitulirati niti opravičevati rusko agresijo. Pogajati se pomeni odgovorno iskati rešitve in pristajati na odstopanja na obeh straneh s ciljem, da se prepreči še več mrtvih in stopnjevanje zla. Od vas, vlade držav Evropske unije, zveze Nato, Združenih držav Amerike in Ruske federacije zato pričakujemo, da vzpostavite zavezništvo za prekinitev bojev, za ustavitev nadaljnjega oboroževanja in za začetek pogajanj. Vaša odgovornost je tudi svet prihodnosti, mir, varnost in kljubovanje podnebnim spremembam! Je življenje naših otrok in njihovih potomcev v svetu brez strahu, v svetu, ki bo zagotavljal obstoj človeštva.

Vlade držav Evropske unije, zveze Nato, Združenih držav Amerike in Ruske federacije nimate mandata za vojno! Ne vodite je na pragove naših domov!

Ustavite vojno! Ustavite jo takoj! To moč imate. In to odgovornost!

Podpisniki:
Milan Kučan, Danilo Türk, Spomenka Hribar, Niko Toš, Ema Kugler, Uroš Lipušček, Miroslav Cerar, Miran Goslar, Marjan Šetinc, Boris Vezjak, Rado Bohinc, Slavko Splichal, Darko Štrajn, Vito Turk, Lucija Čok, Rudi Rizman, Vinko Dolenc, Svetlana Slapšak, Peter Čeferin, Ivo Daneu, Aurelio Juri, Andrej Cetinski, Jože Pirjevec, Maca Jogan, Božidar Flajšman, Danijel Rebolj, Polona Jamnik, Stane Pejovnik, Ivan Svetlik, Jure Zdovc, Maja Breznik, Zoran Janković, Saša Arsenovič, Ladislav Lipič, Franco Juri, Vesna Mikolič, Vlado Miheljak, Mihael Naglič, Drago Kos, Miloš Šonc, Zdravko Mlinar, Primož Šterbenc, Aleks Štakul, Bogomir Kovač, Milica Antić Gaber, Jožef Školč, Dušan Keber, Božo Repe, Tanja Rener, Stane Saksida, Mirjana Ule, Miroslav Gregorič, Silvo Devetak, Rado Riha, Emil Milan Pintar, Gorazd Kovačič, Mojca Drčar Murko, Jože Šušmelj, Jani Bavčer, Mitja Rotovnik, Boris Muževič, Polona Vetrih, Jože Mermal, Tone Vogrinc, Dušan Kumer, Rudi Zaman, Sonja Lokar, Bojan Križaj, Anton Rupnik, Slavko Pregl, Janez Winkler, Ivan Novak, Ivan Rudolf, Alenka Šelih, Bojko Bučar, Zvone Dragan, Martin Ivanič, Miloš Prosenc, Marjan Šiftar, Matjaž Kmecelj, Rudi Zavrl, …

Začnimo z retoričnimi vprašanji:

– je bilo sabotiranje sporazumov Minsk 1 in 2 skladno z »evropskimi vrednotami«, posledice izigravanja zavez pa naj rešuje EU?

– je nasilje nad ruskimi državljani v Ukrajini s strani neonacističnih formacij sprejemljivo? – takšne so v Evropi prepovedane, v Ukrajini imajo proste roke;

– je širitev NATO do praga Ruske federacije skladna z zavezami? – ob združenju Nemčij in razpadu Varšavskega pakta so takratni voditelji zahodnega sveta prisegali, da se NATO ne bo širil na Vzhod.

Ukrajinski predsednik Zelenski je pri obravnavi vseh treh jedrnih vprašanj popolnoma odpovedal. Prav po pobalinsko je izzival potrpljenje druge strani, zato je sokriv za eskalacijo konfliktnih stališč v vojno. Zdaj, ko vidi kam je pripeljal državo, želi vplesti vanjo še EU in NATO s pretvezo, da Ukrajina brani zahodni svet pred »barbarstvom«. EU mu naseda, saj se upravičeno čuti sokrivo za nastalo stanje; pred februarjem 2022 ni določila ultimativnih pogojev podpore Ukrajini, ki bi odvrnili potek dogodkov od zaostrovanja – kot da se ni zavedala kam to vodi. NATO, sprva zadržan, nenadoma pa kot bi bil nahujskan, obrne ploščo v floskulo, da ima vsaka država suvereno pravico do vstopanja v vojaške zveze.

Zgodovinski razvoj in globalne razsežnosti konflikta dokumentira Massimo Mazzuccio v videu »Ukrajina, druga resnica«, pomenljivo podnaslovljenem z »Assange Tribute«, namigom, da je bilo nekaj dokazov zbranih na hekerski način. Traja uro in 15 minut, podnapisi so v slovenščini. Vsebuje tudi poglavje Pokol v Odessi (49:27). Po ogledu ne zmoreš več simpatizirati s politiko »nedolžne« države, zlasti ko vidiš, kdo iz ozadja jo ohrabruje, pravzaprav ščuva. Povezava: https://www.bitchute.com/video/Y3TO5MMkZKCo/

Danes smo tam, kamor pripeljejo lahkomiselne, izzivalne, nastopaške politike. Mučno je gledati, kako z refleksom črede večina EU politikov vidi rešitev v vojaškem porazu Ruske federacije – naj stane kar hoče, magari jedrski spopad. EU poslabšuje zavoženo stanje s klicanjem k orožju; ko bi še lahko vplivala na preprečiltev eskalacije, pa je mencala med  tehtanjem interesov.

Ni videti rešitve, ker je v sedanji optiki nepredstavljiva. Ko so hujskaške alternative slabe bi morda učinkovale trde poteze, poučne za politične avanturiste:

1. – dokler je predsednik Ukrajine Zelenski, sokriv za vojno, EU in državljani pomagamo Ukrajini zgolj s humanitarno pomočjo;

2. – šele ko Zelenski odstopi, EU po presoji, ne pa samodejno prispeva obrambno orožje in se z novo oblastjo dogovarja o obnovi države;

3. – ozemeljske posledice »posebne operacije« ostajajo v poduk morebitnim naslednjim političnim hazarderjem.

Odnos do nasprotnic v vojni je orkestriran in slep za kompleksno resnico. Medtem vendarle kapljajo novi prispevki k razumevanju razmer (https://www.samozalozba.si/kratka-zgodovina-ukrajine/) s poglavjema »Začetek vojne v Donbasu« in »Koga v resnici podpiramo?«. Avtorica je v samozaložbi (povedno) objavila tudi prevod analize visokega oficirja Jacquesa Bauda, nekdanjega člana švicarske strateške obveščevalne službe (https://www.samozalozba.si/jacques-baud-vojaske-razmere-v-ukrajini-2/ ). Manipulirani smo vsi – z EU vred.

Konstruktiven odnos z Rusko federacijo je kmalu po izbruhu vojne opisala Spomenka Hribar v časopisu Delo: »Ukrajina, drugi pogled«. Doživela je omalovaževanje, čeprav je prav njena vizija vzpostavljanja novega odnosa EU do RF perspektivna.

Marko Apih

Pojasnilo avtorja: mnenje sem napisal oktobra ’22 in ga poslal Delu. Ker ni bilo objavljeno, sem kasneje vpisal odstavek z novimi relevantnimi podatki.

Leto dni mineva, od kar traja vojna v Ukrajini. Škoda, ki jo povzroča, niso zgolj številna izgubljena življenja, 8 milijonov razseljenega ukrajinskega prebivalstva in neizmerno materialno opustošenje Ukrajine. Veliko škodo ima zaradi nje tudi Evropa, kar njeno prebivalstvo za sedaj boleče zaznava predvsem pri energetski oskrbi, prav ta pa bo močno prizadela tudi njen prihodnji gospodarski razvoj. Pa to ni vse. Ukrajinska vojna povzroča namreč Evropi tudi veliko moralno škodo, ki se za sedaj odraža predvsem v sovraštvu do ruskega naroda, ki ga politika nerazumno spodbuja, očitno v skladu s spoznanji, da sovraštvo politična zavezništva bolj utrjuje kot lepa beseda To bo sobivanje evropskih narodov, še posebno v okviru Ukrajine, v prihodnje močno otežilo in posledično bo Evropa vsestransko prizadeta. In še naslednjega ne gre prezreti. Svetu se obetajo izjemne težave zaradi ekološke krize. Ta nas že ogroža in pri njenem obvladovanju in sanaciji njenih posledic bi bilo danes bolj kot kdaj prej potrebno, da se države povezujejo in usklajeno delujejo. Namesto tega smo z ukrajinsko morijo že naredili prve korake v smeri nove svetovne vojne, ki utegne, če je pravočasno ne zaustavimo, resno ogroziti prihodnost sedanje civilizacije.
Nekatere države pa imajo od vojne v Ukrajini tudi koristi, kar velja predvsem za Kitajsko in ZDA. Kitajska si bo v prihodnje s koriščenjem bogatih naravnih zalog Rusije lahko bistveno izboljšala oskrbo z energenti in tudi nekaterimi drugimi surovinami. Poleg tega si bo ob podpori Rusije lahko utrdila svoj vodilni položaj med državami, ki se vse bolj povezano zoperstavljajo ameriški hegemoniji. ZDA vojna koristi predvsem ekonomsko; njihova tudi sicer močna vojna industrija je po lanskem februarju zacvetela, še več pa si lahko obetajo od tega, da bo vojna oslabila prihodnji razvoj in konkurenčnost evropskega gospodarstva. Za ZDA, katerih primat v svetovni politiki je resno ogrožen, ni nepomembno tudi to, da so sedaj odnosi med EU in Rusijo zelo sovražni, to pa naj bi jim tudi v prihodnje zagotavljajo, da bo EU poslušno sledila njihovi politiki.
Vojna v Ukrajini je nedvomno velika tragedija, ki je in bo tudi v prihodnje daleč najbolj prizadela Ukrajino, poleg nje pa predvsem EU. Zato je težko razumeti, zakaj politika EU tako dosledno vztraja pri usmeritvi, da je potrebno Rusijo v tej vojni poraziti, kar je tudi sicer skrajno vprašljiv cilj. Verjetno je to njeno ravnanje predvsem posledica tega, da nekritično sledi usmeritvam ZDA. Tako ravna že ves čas po letu 2014, ko so se v Ukrajini pričele dogajati stvari, ki so lani eskalirale v vojno. O tem se sicer v javnosti malo govori, je pa zadevo potrebno poznati in upoštevati, ko se išče poti, kako vojno končati.
V letu 2014 je namreč v Ukrajini politično oblast z državnim udarom prevzela skupina ljudi, ki je pričela rusko govoreče prebivalce – tako je takrat govorilo okoli 40% Ukrajincev – obravnavati nenaklonjeno, celo sovražno. To je izzvalo državljanko vojno, ki se jo je poskušalo pomiriti s sporazumi, z imenom Minsk. Te sta poleg Ukrajine in Rusije podpisali tudi Nemčija in Francija. Drugi od sporazumov, to je Minsk 2, je določal predvsem dvoje: državljanko vojno naj bi se takoj končalo, Ukrajina pa naj bi s spremembo ustave ruskemu prebivalstvu zagotovila običajne demokratične pravice. Žal Ukrajina teh obvez ni spoštovala, celo nasprotno, svoje nasilje nad rusko govorečim prebivalstvom je še zaostrila. Če bi ravnala, kot se je zavezala, in tudi sicer Rusiji ne bi grozila s svojo vključitvijo v Nato, se lani februarja ruska agresija, ki je nesporno skrajno zavrženo in obsojana vredno dejanje, verjetno ne bi bila zgodila. Sovražno in izzivalno ravnanje ukrajinskih oblasti do Rusije so podpirale ZDA, manj odkrito pa tudi EU. Tako je bivša nemška kanclerka javnosti šele pred kratkim zaupala, da sta bila za zahodno politiko sporazuma Minsk predvsem taktično sredstvo, s katerim se je Ukrajini pomagalo pridobiti potreben čas, da se primerno usposobi za spopad z Rusijo.
Sporazuma Minsk in vse, kar se je dogajalo v povezavi z njima, podpirata dve upoštevanja vredni mnenji. Najprej to, da se je pri urejanju razmer v Ukrajini pokazalo, da tudi zahodna politika ni ravno verodostojen pogodbeni partner, kar vsem nam izjemno škodi. Še bolj pa nam škodi to, da EU nekritično sledi usmeritvam ZDA. Zato bi bilo razumno, da politične oblasti v EU, pa tudi v Sloveniji, spremenijo svojo politiko do vojne v Ukrajini: namesto da to morijo podpirajo, naj se aktivno zavzamejo za to, da se jo s pogajanji kolikor mogoče hitro konča. Žal pa so obeti, da se bo to prav kmalu zgodilo, zelo skromni. To izhaja tudi iz izjave našega premiera Goloba, ki jo je dal na nedavnem zunanjepolitičnem posvetu na Brdu. Med drugim je povedal naslednje: “Razmere v Ukrajini, ruska agresija in naša popolna pripravljenost prisluhniti ukrajinskim interesom je nekaj, o čemer se ne pogajamo. Naj nihče niti ne razmišlja, da bi poskušal solirati«. Priznati moram, da to politiko težko razumem, nedvomno pa je zelo škodljiva, pa ne zgolj za našo državo.
Andrej Cetinski, Ljubljana