Začnimo z retoričnimi vprašanji:

– je bilo sabotiranje sporazumov Minsk 1 in 2 skladno z »evropskimi vrednotami«, posledice izigravanja zavez pa naj rešuje EU?

– je nasilje nad ruskimi državljani v Ukrajini s strani neonacističnih formacij sprejemljivo? – takšne so v Evropi prepovedane, v Ukrajini imajo proste roke;

– je širitev NATO do praga Ruske federacije skladna z zavezami? – ob združenju Nemčij in razpadu Varšavskega pakta so takratni voditelji zahodnega sveta prisegali, da se NATO ne bo širil na Vzhod.

Ukrajinski predsednik Zelenski je pri obravnavi vseh treh jedrnih vprašanj popolnoma odpovedal. Prav po pobalinsko je izzival potrpljenje druge strani, zato je sokriv za eskalacijo konfliktnih stališč v vojno. Zdaj, ko vidi kam je pripeljal državo, želi vplesti vanjo še EU in NATO s pretvezo, da Ukrajina brani zahodni svet pred »barbarstvom«. EU mu naseda, saj se upravičeno čuti sokrivo za nastalo stanje; pred februarjem 2022 ni določila ultimativnih pogojev podpore Ukrajini, ki bi odvrnili potek dogodkov od zaostrovanja – kot da se ni zavedala kam to vodi. NATO, sprva zadržan, nenadoma pa kot bi bil nahujskan, obrne ploščo v floskulo, da ima vsaka država suvereno pravico do vstopanja v vojaške zveze.

Zgodovinski razvoj in globalne razsežnosti konflikta dokumentira Massimo Mazzuccio v videu »Ukrajina, druga resnica«, pomenljivo podnaslovljenem z »Assange Tribute«, namigom, da je bilo nekaj dokazov zbranih na hekerski način. Traja uro in 15 minut, podnapisi so v slovenščini. Vsebuje tudi poglavje Pokol v Odessi (49:27). Po ogledu ne zmoreš več simpatizirati s politiko »nedolžne« države, zlasti ko vidiš, kdo iz ozadja jo ohrabruje, pravzaprav ščuva. Povezava: https://www.bitchute.com/video/Y3TO5MMkZKCo/

Danes smo tam, kamor pripeljejo lahkomiselne, izzivalne, nastopaške politike. Mučno je gledati, kako z refleksom črede večina EU politikov vidi rešitev v vojaškem porazu Ruske federacije – naj stane kar hoče, magari jedrski spopad. EU poslabšuje zavoženo stanje s klicanjem k orožju; ko bi še lahko vplivala na preprečiltev eskalacije, pa je mencala med  tehtanjem interesov.

Ni videti rešitve, ker je v sedanji optiki nepredstavljiva. Ko so hujskaške alternative slabe bi morda učinkovale trde poteze, poučne za politične avanturiste:

1. – dokler je predsednik Ukrajine Zelenski, sokriv za vojno, EU in državljani pomagamo Ukrajini zgolj s humanitarno pomočjo;

2. – šele ko Zelenski odstopi, EU po presoji, ne pa samodejno prispeva obrambno orožje in se z novo oblastjo dogovarja o obnovi države;

3. – ozemeljske posledice »posebne operacije« ostajajo v poduk morebitnim naslednjim političnim hazarderjem.

Odnos do nasprotnic v vojni je orkestriran in slep za kompleksno resnico. Medtem vendarle kapljajo novi prispevki k razumevanju razmer (https://www.samozalozba.si/kratka-zgodovina-ukrajine/) s poglavjema »Začetek vojne v Donbasu« in »Koga v resnici podpiramo?«. Avtorica je v samozaložbi (povedno) objavila tudi prevod analize visokega oficirja Jacquesa Bauda, nekdanjega člana švicarske strateške obveščevalne službe (https://www.samozalozba.si/jacques-baud-vojaske-razmere-v-ukrajini-2/ ). Manipulirani smo vsi – z EU vred.

Konstruktiven odnos z Rusko federacijo je kmalu po izbruhu vojne opisala Spomenka Hribar v časopisu Delo: »Ukrajina, drugi pogled«. Doživela je omalovaževanje, čeprav je prav njena vizija vzpostavljanja novega odnosa EU do RF perspektivna.

Marko Apih

Pojasnilo avtorja: mnenje sem napisal oktobra ’22 in ga poslal Delu. Ker ni bilo objavljeno, sem kasneje vpisal odstavek z novimi relevantnimi podatki.