Misliti moramo na trpljenje vseh ljudi v vojnah in storiti vse, da se ubijanje neha! Pri tem bi morala biti vsaka mirovna pobuda, neglede kdo jo predlaga, sprejeta benevolentno!

Seveda je Rusija s Putinom na čelu odgovorna, kriva vojaškega vdora v Ukrajino in strašnega razdejanja države! Toda krivda ni samo njena!

Skupina državljanov in državljank je sredi februarja objavila izjavo: Zaustavite vojno v Ukrajini! Na izjavo so se odzvali veleposlaniki članic EU in nekaterih članic Nata v Sloveniji.

Podpisani veleposlaniki evropskih držav, članic EU in Velike Britanije v svojem javnem sporočilu trdijo, da je bila ruska agresija neizzvana. A glavni namen njihovega sporočila je bila kritika (Kritika) javnega pisma skupine slovenskih državljanov s pozivom Zaustavite vojno v Ukrajini! (Pismo). Ker sem med njimi podpisana, čutim dolžnost, napisati komentar (Komentar) njihove Kritike.
Pisci Kritike očitajo avtorjem stališča, ki jih v Pismu ni! Da bo ta razlika razvidna, naj soočim njihove očitke in dejanske zapise v Pismu:
Neutemeljeni očitki Pismu
Kritika očita podpisnikom Pisma, da »pozivajo k takojšnji ustavitvi vojaške pomoči Ukrajini«. Zapis v Pismu pa se glasi: »Od vas, vlad držav Ruske federacije, Združenih držav Amerike, zveze NATO in Evropske unije ( zato) pričakujemo, da vzpostavite zavezništvo za prekinitev bojev, za zaustavitev nadaljnega oboroževanja in začetek pogajanj.« Kdor zna brati, bo uvidel razliko med očitkom in dejanskim zapisom v Pismu! Ukrajina, ki je prisiljeno udeležena v spopadih z rusko vojsko, ni med imenovanimi naslovniki Pisma! Zato so očitki, da smo podpisniki Pisma med tistimi, ki predlagajo, »da naj ignoriramo voljo Ukrajine«, ji »odrekajo pomoč in podporo, ki jo potrebuje za lastno obrambo«, in ki jo namesto pomoči »silijo, da začne mirovna pogajanja z agresorjem«, podtaknjeni. Besednih zvez, ki bi potrjevala te očitke, v Pismu ni!
Končni poziv, ki zahteva: »Ustavite vojno! Ustavite jo takoj! To moč imate! In to odgovornost!« je namenjen naštetim naslovnikom: na prvem mestu (!) je vlada Ruske federacije, potem ZDA, sledi zveza Nato in vlade EU. Vladi Ukrajine ta poziv ni namenjen, saj tudi še ni članica EU! Zaključni apel poziva naslovljence k zavezništvu za prekinitev bojev, za zaustavitev oboroževanja in začetek pogajanj … ! Ker takšnega zavezništva še ni! Pismo torej navaja zaporedje nujnih akcij do miru: najprej je treba vzpostaviti zavezništvo (sporazum) za prekinitev bojev, sledi zaustavitev oboroževanja – kot predpogoja, da se lahko pristopi k mirovnim pogajanjem! Poziv »Ustavite vojno, ustavite jo takoj!« je moralni in posledično politični imperativ!
Takšno navajanje stališč, ki jih v Pismu ni, v običajni govorici označujemo kot nepošteno, v hermenevtični analizi pa se je treba vprašati: Ali ne gre za posebno ideološko slepoto? Ki ne vidi, kaj dejansko piše v nekem tekstu. Primer je očitek Pismu, da ne odgovarja »na najpomembnejše vprašanje: ali naj Ukrajini odvzamemo pravico, da sama kroji svojo prihodnost«. Zapis v Pismu pa se glasi: »Vsestransko podpiramo Ukrajino v njeni nesporni pravici do obrambe.« Obramba v prvi vrsti pomeni braniti pravico države do svobode in suverenosti – torej prav do tega, da sama kroji svojo usodo!
Kritika veleposlanikov je zgrajena na ponaredkih dejanskih trditev in hipotez v Pismu! Podtika celo izjave, ki jih v Pismu ni! Ali gre torej za namerno diskvalifikacijo Pisma in podpisnikov ali za ideološko branje?
Sporni začetek
Zahodni Evropejci in Rusi, vzhodni Evropejci smo sosedje! Med sosedi mora veljati pripravljenost za sporazumevanje in sodelovanje! Delovati bi morala logika: kar je dobro za nas, je tudi za Ruse, kar je dobro za Ruse, je tudi za nas.
Če ne definiramo dejanskih vzrokov nekega pojava in same njegove narave, recimo ruske agresije na Ukrajino – tega svetovnega vojnega vozla ne bomo, ne bomo znali razvozlati.
Prvi stavek Kritike se glasi: »V neizzvani in neupravičeni ruski vojaški agresiji proti Ukrajini in njenemu prebivalstvu je bilo ubitih na tisoče ukrajinskih civilistov. Ukrajinci branijo svojo državo, svoja življenja, svoje družine in svojo svobodo.« Ja, prisiljeni so se braniti! Toda ruska agresija ni bila neizzvana! Nasprotno, izzivana in končno izzvana je bila s strani Zahoda, ZDA in Nata, ki se nista držala (sicer nepodpisane) obljube Gorbačova, da se v primeru ukinitve Varšavskega pakta Nato ne bo širil proti Vzhodu. A zgodilo se je prav to! Rusija ima ob svojih mejah zahodno sodobno orožje, usmerjene direktno vanjo!
Drugi vzrok pa je je notranji, ukrajinski, s prevlado nacionalistične politične paradigme in celo neonacistične. Rusi iz Donecka, Luganska in Krima se niso želeli odcepiti od Ukrajine, dokler jih v to ni prisililo vojaško, socialno, kulturno nasilje lastne države! Ko je bilo preveč, so (leta 2014) izvedli referendume, na Krimu za priključitev Ruski federaciji, v Donecku in Lugansku pa za ustanovitev republik. Vsi ferendumi so potrdili voljo ljudstva z okrog 90%.
Ukrajinska oblast izidov referendumov ni priznala; namesto da bi začela postopek za ustavno zagotovitev več milijonski ruski manjšini v Donbasu njene legitimne manjšinske pravice, je nacionalistične in nacistične paravojaške horde, ki so od leta 2014 napadale rusko prebivalstvo, celo vključila v redno ukrajinsko vojsko in jih tako legalizirala. Nasilje naj bi se končalo s sporazumom iz Minska, pa se ga ukrajinska oblast ni držala. Tudi Minska 2 ne! Nasprotno! Zelenski je na volitvah 2019 zmagal z obljubo, da bo končal nasilje nad rusko manjšino v Donbasu, pa je obljubo gladko prelomil. Osemletna vojna (pred rusko invazijo!) je terjala okrog štirinajst tisoč žrtev, med njimi 250 otrok. Pred samo rusko invazijo je vlada poslala vojsko, ki je bombardirala lastne državljane! Predsednik Zelenski bi to lahko preprečil, pa ni!
Odpor do mirovnih pobud
Zakaj so politiki in diplomati držav EU tako alergični na mirovniške pobude, na predloge za začetek pogajanj in na zahteve za končanje rusko-ukrajinske vojne? Zato, ker je politika ZDA do grla vpletena v to absurdno vojno, da namesto Američanov krvavijo Ukrajinci! Cilj Američanov (ki jim Nato in EU slepo služita) je, ohraniti svetovno politično in ekonomsko hegemonijo. Glavno besedo imajo očitno ameriški proizvajalci orožja, ki ga radodarno izvažajo v Ukrajino. Nekoč ga bo morala plačat. Razumljivo je, da se Ukrajinci branijo z orožjem, toda vojna se ne bo končala na bojišču – še vsaka se je končala za pogajalsko mizo!
In ne bo konca vojne, če bo vsaka stran krivila drugo stran, kakor to počno veleposlaniki v Kritiki našega Pisma: »Bodimo si jasni: ta vojna bi se lahko končala v tem trenutku. Rusija jo lahko konča takoj, če preneha z napadi in umakne svoje enote z ukrajinskega ozemlja.« Skratka, Rusija naj kapitulira, prenaša smrtonosno orožje/grožnjo ob svojih mejah? In prepusti fizičnemu in duhovnemu maltretiranju in tlačenju rusko manjšino v Ukrajini?! Za to manjšino veleposlaniki nimajo besede, nimajo sočutja!
Pisci Kritike trdijo, da Zahod ni vpleten v rusko-ukrajinsko vojno: »EU, G7 in Nato niso vojskujoče se strani v teh vojni.« To je zagovarjanje uradne politike »prave strani«, namerno ali slepo. Le včasih kdo na zarečen način pove resnico, kot n. pr. nemška zunanja ministrica Annalene Baerbock, ki je samoumevno povedala, da »smo v vojni z Rusijo« – »smo«, to smo mi: ZDA, Kanada EU, Nato – mi, ljudje teh držav! Ja, včasih se komu zareče…
Kritika piscem Pisma podtika: »Zelo nevarna, vendar za Kremelj učinkovita, propaganda je v enem stavku našteti države EU, Nata in ZDA na eni strani in Rusijo na drugi ter jih vse obtožiti, da nimajo mandata za to vojno.« Ne propaganda, dejansko sta v tej vojni dve strani, kakor v vsaki vojni – saj se ena sama stran v principu ne more iti vojne, ali ne? Sta dve strani, le da nista enako odgovorni – predvsem pa ne na isti ravni. Veleposlaniki pa se trudijo vso krivdo zvaliti na Ruse, češ da »namigovanje« na sokrivdo obeh »razbremenjuje odgovornosti natanko enega akterja: državo, ki je neizzvano napadla Ukrajino, ki je začela vojno in jo vsak dan ohranja pri življenju.« In še pribijejo: »Ta država je samo Rusija.« Tako: natanko in samo eden je kriv! Ker pa to ni res, se na ta način, z namernim demoniziranjem Rusije in Putina vojna ne bo končala. Seveda je Rusija s Putinom na čelu odgovorna, kriva vojaškega vdora v Ukrajino in strašnega razdejanja države! Toda krivda za to ni samo njena! Vztrajanje pri svoji resnici kot Resnici, kar počno veleposlaniki, pa logično pomeni zanikanje (dejstev) resnice in ima za posledico včasih kar neverjetno sprenevedanje apologetov. Samo nekaj jih bom navedla iz Kritike:
»(…) Ukrajini stojimo ob strani v njenem boju za preživetje, hkrati pa se poskušamo za vsako ceno izogniti stopnjevanju vojne«. Ja, s samoumevnim implicitnim podaljšanjem vojne za eno leto z na novo proizvedenim milijonom topovskih izstrelkov za vojno v Ukrajini! Pa tale: »Upanje na mir, na rešitev s pogajanji, na konec grozot in neizmernega trpljenja je enako razumljivo kot zaskrbljenost, da se nasilje kasneje ne bo stopnjevalo, da se bo razširilo na druge države. Zato je v naših demokracijah zaželena in nujna razprava o tem, kako končati to vojno.« Seveda je zaželena razprava – razen takšnih razprav, ki v temelju problematizirajo tiste, ki demokracijo prinašajo tudi na bojnih konicah. In naprej: »Nikoli se ne bomo sprijaznili, da bi se v Evropi ali kjerkoli drugje na svetu mednarodno priznane meje premikale s silo in da se milijonom ljudi povzroči neizmerno trpljenje.« Spoštovane veleposlanice in veleposlaniki, kje ste bili, ko so ZDA počele prav to?
Izzvani in neizzvani napad
Nosilna predpostavka Kritike je trditev, da je bil ruski napad neizzvan. Naj ponazorim razliko med izzvano in neizzvano agresijo!
Primerjava Hitlerjevega napada na Slovenijo in ruskega na Ukrajino namreč ne zdrži veljave! Hitler je hotel fizično uničiti Jude, Rome ter duševno in telesno prizadete ljudi, za Slovane je predvidel sodobno zasužnjenje, samo za Slovence pa ukinitev kot posebne narodne entitete.
Slovenijo so leta 1941 napadle tri agresorske države: Nemčija, Italija in Madžarska. Z nobeno od njih Slovenija ni bila v konfliktu, z ničemer ni nobene provocirala, nobenih zločinov jim ni povzročila, nasprotno, z avstrijskimi Nemci, na primer, smo stoletja živeli v eni državi, Nemci so imeli v Sloveniji svoja veleposestva, podjetja, svojo kulturo. Ja, gospodarji so bili. Na Kočevskem pa so 600 let živeli kočevski Nemci, »Kočevarji«, ki so se med II. svetovno vojno prostovoljno preselili v »Heimat« – to je bilo sicer po Nemcih okupirano Posavje – kjer so se vselili v hiše, izpraznjene z izselitvijo domačinov v Srbijo, v Avstrijo, v koncentracijska taborišča…. Nasilje je bilo torej že v sami okupaciji, izključno v interesu agresorjev, okupatorjev. Slovenci jih z ničemer nismo izzvali: oni pa niso prišli le po naše materialne dobrine in delovne roke, ampak tudi ugasnit našo dušo, kulturo, utemeljeno v slovenskem jeziku.
Zaradi te razlike med neizzvano in izzvano agresijo ni mogoče enačiti okupacije Slovenije (in drugih dežel) s strani sil osi in napada Rusije na Ukrajino. Boj ljudstev v okupiranih deželah za osvoboditev pa je v vseh primerih legitimen!
Naj končam s posebno kritiko Pisma, ki jo je izrekel ukrajinski veleposlanik Andrija Taran (Večer 23. februarja). Dejal je, da »pametni ljudje takega pisma ne bi nikoli podpisali; to so ljudje, ki so ostali v preteklosti«.
Spoštovani Miloš Šonc, podpisnik Pisma, je njegovo izjavo komentiral in mu hkrati obudil spomin:
»To, da na lepši – diplomatski način pove, da smo podpisniki neumni, ne vzdrži pravice do objave vseh stališč tujega predstavnika pri nas.
Prav tako ne ocena, da smo ljudje, ki smo ostali v preteklosti. No, razen če morda misli na ukrajinsko 14. SS divizijo Galicia in osebno Hitlerjevo gardo, ki ima kar nekaj dolga na Menini planini, kjer so ujetega partizanskega kurirčka pijani ukrajinski SS-ovci živega vrgli v ogenj ali pa na vse žrtve na Ilovi gori, kjer so se izživljali nad vaščani.
Torej, spoštovani veleposlanik, nekateri res nismo pozabili! Tudi ne Srebrenice. Kot tudi ne zločinov ruskega Wagnerja v Ukrajini in ne ukrajinskega Azova nad Rusi.
Zato ‘malo’ več spoštovanja do gostoljubnosti države in njenih državljanov!
Morda pa je pozabljenje na Vaši strani?«
Podpišem to oceno g. Miloša Šonca!
Spomniti in spominjati se moramo trpljenja vseh ljudi v vojnah in storiti vse, da se ubijanje neha! Pri tem bi morala biti vsaka mirovna pobuda sprejeta benevolentno in s premislekom! Ne glede nato, kdo jo predlaga.
Brez sočutja do trpečih – v vojni, bolezni ali lakoti – novega začetka bivanja na svetu ne bomo dosegli. Brez sočutja bomo res ostali v preteklosti!
Spomenka Hribar, Tomišelj