O prenovi demokracije

Težko je predvideti, kakšna bo prihodnost naše države, če se ne bomo hitro in zavzeto lotili prenove ta čas veljavne politične ureditve. Pri iskanju dobrih rešitev ne bodimo pretirano  inovativni, pač pa se prednostno zgledujmo po državah, kjer demokracija dobro deluje in so tudi ekonomsko uspešne.

Na podporo aktualnih političnih struktur pa se pri tem ne zanašajmo; zelo človeško je namreč, da te ne bodo podpirale sprememb ureditve, ki danes zelo dobro zadovoljuje njihove interese, čeprav v veliko škodo njihovih volivcev.

Dnevnikov Objektiv je 23.10.2021 objavil aktualen prispevek z naslovom Nova demokracija. Njegov pisec Bojko Jerman (B.J.) je v njem najprej predstavil razloge, zaradi katerih nam demokracija slabo deluje in niti približno ne zadovoljuje večinskih interesov družbe, za tem pa je ponudil konkretne predloge, kako jo temeljito prenoviti. Njegovo razlago želim v naslednjih vrsticah kratko povzeti in ponujene rešitve oceniti, nekaj stavkov pa bom za tem namenil tudi drugim možnostim za sanacijo demokratičnega upravljanja države.
Najprej o slabostih demokracije. Za naše sedanje politične razmere pravi B.J. naslednje, citiram: »Priča smo najbolj brutalni in brezobzirni kraji države, kraji demokracije in pravnega ter moralnega sistema…..In kar je še huje: ta kraja ne bo kaznovana…«. Ta ocena ni prav nič prizanesljiva, a ji ne gre oporekati. Porazne razmere, v katerih smo, naj bi bile posledica preživetega političnega sistema, pri katerem še kar vztrajamo, njegovo osrednje ogrodje pa so politične stranke in njihovim interesom prilagojeni volilni sistem. Politične stranke naj bi namreč delovale kot zasebna podjetja, ki se izčrpajo v medsebojni konkurenci za politično oblast, slednjo pa potem brez zadržkov zlorabljajo za zadovoljevanje svojih materialnih in drugih interesov. Ta zelo kritičen pogled B.J. na delovanje političnih strank se po mojem razumevanju po vsebini nebistveno razlikuje od tega, kar sicer razumemo s pojmom »strankokracija«, s katerim pogosto označujemo današnje nedemokratične razmere v politiki.
Predlogi B.J. o tem, kako sistemsko prenoviti demokracijo, da bo zadovoljevala interese večine, so novi, doslej še ne slišani. Urejanja skupnih zadev po njegovem ni smiselno še naprej prepuščati po podjetniških načelih delujočim političnim strankam, pač pa naj to postane poslanstvo »ljudi, ki jim politika predstavlja strokovni, intelektualni in moralni izziv, ne pa slo po materialnem okoriščanju«. Drugače povedano, politične stranke naj bi se opustilo oziroma se jih glede državnega financiranja obravnavalo enako kot druga civilna društva. Poslance parlamenta naj bi še vedno volili, vendar pri tem ne bi glasovali o kandidatih političnih strank, pač pa naj bi volivec svoj glas namenil enemu od kandidatov civilne družbe, ki so pripravljeni in sposobni politično aktivno delovati v njegovo korist. Ob sestavi parlamenta, ki bi se oblikovala po takih volitvah, vlade ne bi več mogli oblikovati po sedaj uveljavljenem modelu (koalicijska vlada); za ministre naj bi se imenovalo ustrezno usposobljene osebe, kandidate za to delo pa naj bi se pridobilo z javnimi razpisi.
Na politično življenje države običajno najbolj vpliva predsednik vlade (v predsedniških sistemih predsednik države), to vlogo pa v evropski praksi praviloma prevzame vodja stranke, ki so ji volivci naklonili največ glasov. O tem, kdo naj bi vladi predsedoval, B.J. v predstavitvi svojega političnega modela ne govori. Odsotnost tega pomembnega dela vsake politične ureditve bi se lahko zapolnilo z rešitvijo, ki se kot uspešna dokazuje švicarski praksi: vlado vodi eden od ministrov, vendar le z enoletnim mandatom.
Z modelom demokracije, ki ga predlaga B.J, bi nedvomno uspešno sanirali slabosti naše sedanje politične ureditve. Težko pa bi ga praktično uveljavili, tudi iz naslednjih razlogov. Najprej zato, ker model ukinja politične stranke, kar ni doslej storila še nobena država, take unikatne rešitve pa je veliko težje udejanjiti kot one, ki se po svetu že preizkušene. In drugič, model pogojuje spremembo ustave, kar bi v naših razmerah lahko predstavljalo težko rešljivo omejitev. Sam dajem zato prednost rešitvam, ki prinašajo podobne izboljšave v demokratični ureditvi kot obravnavni predlog, so pa dokazljivo uspešne in zaupanja vredne. Konkretneje pa o tem naslednje.
Najprej o volilnem sistemu. Skupina izvedencev civilne družbe – delujejo pod imenom Nacionalni svet za demokratično prenovo volilnega sistema – ta čas že zaključuje pripravo predloga novega volilnega sistema, ki se bo zgledoval po nemški praksi in bo bistveno okrepil vpliv volivcev na sestavo parlamenta ter povečal odgovornost poslanca do ljudi, ki so mu zaupali, da jih zastopa pri upravljanju države. Predlog ne bo tako radikalen kot ta, za katerega se zavzema B.J., deloval pa bo podobno, predvsem pa ga bo lažje praktično uveljaviti. Politika ga seveda ne bo podprla in brez referendumske podpore volivcev verjetno ne bo zaživel.
Naslednje šibko mesto naše demokratične ureditve je oblikovanje in vodenje vlade. Sedaj pri tem uporabljamo model »sredinske« koalicije, ki politiko grobo razdvaja in deluje v spregi z neprimernim volilnim sistemom kot osrednji generator večine tega, kar slabega doživljamo pri upravljanju države. Najzanesljiveje bomo pri reševanju tega problema uspešni, če se bomo zgledovali po Švici. Ta demokratično in ekonomsko izjemno uspešna država namreč vlado oblikuje po načelih velike koalicije (v njej sodelujejo vse večje stranke z izjemo skrajno desnih), z enoletnim mandatom pa jo vodi eden od sedmih ministrov.
In še tretje področje, kjer je naša demokracija izjemno šibka, to so možnosti civilne družbe, da nadzira vladajočo politiko. Tudi tu se je vredno zgledovati po izkušnjah Švice, kjer se ta nadzor izvaja predvsem preko referendumov. Našo sedanjo prakso pa je potrebno spremeniti tudi glede kadrovanja v javnem sektorju: krepko naj se omeji pristojnosti vsakokratne vladajoče politike v korist zaposlenih in uporabnikov javnih storitev.
Za zaključek še to. Težko je predvideti, kakšna bo prihodnost naše države, če se ne bomo hitro in zavzeto lotili prenove ta čas veljavne politične ureditve. Pri iskanju dobrih rešitev ne bodimo pretirano inovativni, pač pa se prednostno zgledujmo po državah, kjer demokracija dobro deluje in so tudi ekonomsko uspešne. Pa na podporo aktualnih političnih struktur se pri tem ne zanašajmo; zelo človeško je namreč, da te ne bodo podpirale sprememb ureditve, ki danes zelo dobro zadovoljuje njihove interese, čeprav v veliko škodo njihovih volivcev.
Andrej Cetinski, SINTEZA

1 thought on “O prenovi demokracije

  1. Te konkretne predloge BOJKA JERMANA bi predlagal kot neko osnovo.

    -Politične stranke naj bi se glede državnega financiranja obravnavalo enako kot druga civilna društva.( B.J.-celo predlaga ukinitev ampak tudi jas mislim,da bi bilo teško.)

    – Urejanja skupnih zadev po njegovem ni smiselno še naprej prepuščati po podjetniških načelih delujočim političnim strankam, pač pa naj to postane poslanstvo »ljudi.

    – ministre naj bi se imenovalo ustrezno usposobljene osebe, kandidate za to delo pa naj bi se pridobilo z javnimi razpisi.
    Prav tako bi lahko izbirali PV,pravzaprav bi PV lahko bil kar predsednik in bi si sam izbral ministre-ljudstvo pa mora imeti možnost referenduma za odpoklic ali celo razpustitev.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.