Zdi se, da v Sloveniji politična kriza kar ne preneha trajati. Morali pa bi se poglobiti v problem krize države in državništva, pravi Janez Markeš v članku Sporočila praznega prostora
V zgornjem komentarju J. Markeš obravnava splošne politične razmere v Sloveniji, s katerimi se srečujemo po nedavnem odstopu Šarčeve vlade. Svoje pisanje zaključuje z naslednjo mislijo: »…debata o preureditvi vladne koalicije ali novih predčasnih volitvah je pesek v oči slovenskemu državnemu telesu….Prava naravna katastrofa je, da so nacionalno zgodbo prevzeli politični in trgovski mešetarji na eni ter lobiji in kapitalski predatorji na drugi strani. Drugi seveda zmagujejo nad prvimi in od Slovenije ostaja prazna lupina….V Sloveniji onkraj dvoma že živimo v strašni zmoti in iluziji«. Markeš ocenjuje naše razmere očitno zelo kritično in upam, da je njegov komentar prebral vsaj del tistih, ki se s politiko aktivno ukvarjajo. Ti mu seveda ne bodo pritrdili, pač pa bodo njegova sporočila obravnavali tako, kot se to v politiki v takih primerih danes običajno počne: ignorirali jih bodo in se torej nanje ne bodo odzvali. Sam prepoznavam naše razmere podobno kot Markeš in verjamem, da v tem nisem osamljen. O tem, kaj jih je povzročilo in kakšne so možnosti, da jih saniramo, pa nekaj osebnih pogledov v naslednjih vrsticah.
Najprej to, da so problemi, o katerih piše Markeš, očitno odraz splošne krize, ki je prizadela model upravljanja države, kot ga poznamo pod imenom parlamentarna demokracija. Težave z njim ima namreč večina držav, povzroča pa jih predvsem to, da v zadnjih desetletjih kapitalu privlačne neoliberalne vrednotne (pohlepno kopičenje bogastva, zavračanje solidarnosti, izigravanje formalne demokracije in pravne države,…) pospešeno nadomeščajo prej prevladujoče demokratične vrednote (poštenost, solidarnost, spoštovanje pravne države,…). Ob teh spremembah inštitucije parlamentarne demokracije (volitve, parlament, koalicijska vlada, pravna država,..) formalno sicer še vedno delujejo, vendar vse manj v dobro večine prebivalstva, pač pa vse bolj v korist kapitala in njegovih interesnih povezav.
Da je neoliberalni kapitalizem vsaj v politiki lahko uspešno oslabil etične in socialno naravnane vrednote, je verjetno največ pripomogel nedavni propad njemu konkurenčnega socializma. To, za družbo usodno preobrazbo, pa so olajšale tudi nekatere druge okoliščine. Ena teh je toleranten odnos, ki ga ima rimska cerkev (izjema je aktualni papež) do početja kapitala in socialnih razlik, ki jih povzroča. Da tega dejavnika ne gre podcenjevati, lahko sodimo tudi po tem, da je v pretežno protestantskih državah neoliberalnega opustošenja temeljnih vrednot veliko manj kot v katoliških in posledično tudi demokracija pri njih še vedno zadovoljivo deluje.
Pri proučevanju vzrokov krize demokracije zasluži posebno pozornost Švica. V tej državi namreč te krize skoraj ne poznajo, po mojem predvsem zato, ker uporabljajo specifičen model oblikovanja vlade. Njihova vlada je namreč visoko strokovna (vodje političnih strank v njej praviloma ne sodelujejo), njena sestava zavezuje politične stranke k usklajevanju, parlament pa lahko vlado dokaj učinkovito nadzoruje. Ta model deluje torej močno drugače kot model koalicijske vlade, ki ga uporablja večina držav, tudi naša. Koalicijska vlada namreč parlament razdeli v dva nasprotna tabora, ki politiko in družbo na sploh močno razdvajata, v vladi imajo osrednjo vlogo za upravljanje praviloma manj kompetentni politiki, vlada pa deluje brez resnega nadzora. Koalicijska vlada tako ustvarja idealno okolje za bohotenje klientelizma in korupcije, sočasno pa močno otežuje učinkovito upravljanje. Zato je prav ta model oblikovanja vlade (veliko boljši tudi ni predsedniški sistem, ki se ga uporablja v nekaterih državah) odločilno prispeval k razbohotenju krize demokracije.
Ob krizi demokracije, kakršno imamo, država ne more normalno delovati, o tem skoraj ne gre dvomiti. Ker je tako stanje na malo daljši čas nevzdržno, je potrebno najti primeren izhod iz njega. Ponujata se vsaj dve možnosti. Ena je v sanaciji krize demokracije. Kaj bi bilo nujno za to storiti, se kar dobro ve, problem pa je, kako to izvesti. Spremembe bi bilo namreč potrebno dobesedno izsiliti, to moč pa ima le široko družbeno gibanje ob pogoju, da ima učinkovitega vodjo. Ta pogoj pa je tako zahteven, da ni prav veliko upanja, da ga bomo lahko izpolnili.
Druga od obeh možnosti za sanacijo sedanjih kaotičnih razmer pri upravljanju države je v uvedbi avtoritarnega vodenja države, morda tudi s primesmi fašizma. S kandidati, ki so pripravljeni prevzeti to vlogo, praviloma ni težav, naklonjenost predvsem revnih slojev prebivalstva tej rešitvi pa bo z nadaljnjim poglabljanjem krize demokracije vse večja. Čeprav je grozljivo slaba, je torej orbanizacija Slovenije žal bolj verjetna pot za izhod iz sedanjih političnih razmer. Pa to ne velja zgolj za našo državo.
Andrej Cetinski, Sinteza, 7.2.2020