Zakaj Slovenija tudi rabi ekspertno vlado?

Zato, da uresniči suverenost države
Suverenost države in dostojanstvo njenih državljank in državljanov merimo predvsem po trdnosti njihovih gospodarskih temeljev. Vsakega, domačina ali tujca, ki na katerikoli način te temelje spodkopava, bi lahko obravnavali kot izdajalca ali sovražnika, pravi doc.dr. Majda Prijon.

Mit o svobodnem tržišču
Svobodno tržišče je mit, je ideologija, predvsem v svojem izreku, da spodbuja demokracijo. Demokracija je lastnost ljudi in ne proizvodov, storitev in finančnih tokov. Mit je tudi zato, ker svobodnega tržišča preprosto ni. Na prehodu fevdalizma v kapitalizem, v času Adama Smitha, je svobodna trgovina pomenila tudi odpravo režijski stroškov – stroški rent. V današnjem času pa se poudarjeno uveljavljajo ravno rente, t.i. obresti na finančni kapital. Vzporednica svobodnega tržišča je privatizacija vseh dejavnosti. Medtem ko je privatizacija proizvodnih in določenih storitvenih dejavnosti lahko koristna, je privatizacija naravnih monopolov in poslovne infrastrukture (prometne infrastrukture, energetike, vode itd.) skrajno škodljiva za nacionalno gospodarstvo, kar je že pokazal tudi propad nekaterih od teh sektorjev, ki so se znašli v zasebnih rokah. Argument za privatizacijo naj bi bil, da je zasebni sektor boljši gospodar od države oz. javnega sektorja. Ta trditev še ni bila potrjena – tako v zasebnem kot v javnem sektorju so lahko dobri gospodarji ali pa slabi.

Gospodarski zagon
Za krizna obdobja je značilen presežek proizvodnih zmogljivosti vključno z visoko stopnjo nezaposlenosti. V vsakdanjem življenju smo tako na eni strani soočeni s proizvajalci, ki ne morejo prodati svojih proizvodov ali storitev, na drugi strani pa si potrošniki ne morejo privoščiti nakupov, ker nimajo denarja. Predlaganje izhoda iz krize z varčevalnimi ukrepi izhaja, milo rečeno, iz neznanja ali pa iz morebitne želje in morebitnega namena neokolonizirati posamezno državo. Izhod iz krize se ne more prepuščati samo tržnim silam. Politike bi si morale prizadevati za spodbujanje povpraševanja, namesto da povpraševanje fiskalno le omejujejo. Z drugimi besedami to pomeni pravičnejšo porazdelitev dohodkov, povečanje zaposlovanja in povečanje plač.

Vzporedna valuta
Zagon gospodarstva vsekakor potrebujemo in zato tudi potrebujemo finančna sredstva. Ker smo v polnem objemu varčevalnih ukrepov zaradi evra, bi bilo smotrno v našem okolju ob evru emitirati lastno valuto (npr. tolarje) s fleksibilnim tečajem. Obseg in oblika tolarjev (gotovinski in knjižni tolarji) bi bila odvisna od vrednosti posameznih projektov. Emisija tolarjev pod najstrožjimi monetarnimi kriteriji pa bi morala biti strogo nadzorovana.
Predlog uvajanja vzporednih valut bo naletel na ostre odzive v najrazličnejših oblikah in vse se da argumentirano zavrniti. Če bodo oblastne elite predlogu vzporedne valute sovražno nasprotovale, bomo zagotovo vedeli, da nam hočejo odvzeti suverenost in nam vsiliti neokolonializem.

Več na PROTIKORUPCIJSKO ZAVEZNIŠTVO, doc.dr. MAJDA PRIJON

19 thoughts on “Zakaj Slovenija tudi rabi ekspertno vlado?

  1. Ne expertni vladi, Slovenija potrebuje moralno etične voditelje, ki bodo pravično in pošteno vladali. Ti voditelji morajo biti sposobni samoodrekanja, ter garači in priganjači projektov, kateri dajejo konkretne rezultate. Prihodkovna stran proračuna se mora večati na osnovi dela in produktivnih zaposlitev, ne pa z zadolževanjem. T.i. super strokovnjaki naj delajo na projektih, ki jih obvladajo, operativno vladanje pa naj prepustijo tistim, ki obvladajo organizacijo in koordinacijo.

  2. Mihael, V vodstvih političnih strank, ki jih ta trenutek Slovenija premore, ni videti moralno-etičnih ljudi, ki bi Slovenijo vodili pravično ter pošteno in še manj so sposobni samoodrekanja. Dokazano so nam v zadnjih desetih letih popolnoma zavozili državo. In ni res, da Slovenija ne premore SPOSOBNIH in SPODOBNIH ljudi, ki imajo vizijo ter “obvladajo organizacijo in koordinacijo”. Pričakovati je, da bodo parlamentarne stranke zbrale moč in umaknile svoje konceptualno neprimerne in zato za rešitev situacije nesposobne “vladno-vladarske” kandidate v korist države in njenih prebivalcev. Domovina je ena sama!
    Pa še to: Ekspertna vlada (lahko tudi projektna vlada) ni nujno usmerjena neoliberalistično. To bi bilo povsem zgrešeno. Smeri ukrepanja so nakazane tudi v prispevku doc.dr. Majde Prijon.

  3. Že pred časom smo objavili nekaj prispevkov o bolj socialnih modelih upravljanja:
    Kooperative v času krize
    Sociologi, filozofi in tudi ekonomisti razčlenjujejo razmere, iščejo vzroke in ostrijo ideje o poteh drugačnega družbenega razvoja. Po starem naprej ne gre, novega pa ni na obzorju. Ali pa prihaja. Znanilci drugačnega sveta gledajo na kapital kot na sredstvo ali orodje za ustvarjanje produktivnega in do ljudi prijaznega delovnega okolja.
    Civilna družba v razvoju evropskega podeželja
    V zadnjih desetletjih se je politična karta sveta hitro spreminjala. Glavne politične spremembe so se zgodile onstran okvira nacionalnih držav in tudi onstran koncepta političnih strank. Civilna družba se je morala odzvati na omenjene družbene tokove.
    Za déležniški kapitalizem
    Bistvo obstoječega kapitalizma namreč ni v zasebni lastnini in ekonomskem delovanju trga. Oboje je zgodovina človeške civilizacije »izumila« že davno pred rojstvom kapitalizma. Bistvo tega sistema je v čisto navadnem kupoprodajnem oziroma najemnem razmerju med lastniki dveh temeljnih produkcijskih dejavnikov – dela in kapitala.
    Kapitalizem brez temeljev. Kaj pa zdaj?
    Resni zahodni ekonomski misleci že nekaj časa govore, da nič več ne razumejo, da je vse možno, da je situacija postala nepredvidljiva. Bifurkacija je ime za zlom sistema kot sistema. Od te točke naprej nastopi kaos. Na Zahodu nihče nič več ne razume? Sta Poljšakova nostalgija in njegova sancta simplicitas morda pristno-naš kmečko-zdravo-pametni odgovor na vseobče zavajanje in zmedenost? Je Marjan Poljšak, ajdovski župan in bivši poslanec, tisti, ki ima odgovor?
    Nekaj misli k posvetu o upravljanju
    Teza, da je zasebna lastnina tako rekoč po definiciji pogoj za kvalitetno upravljanje v gospodarstvu, nas je prepričevala, da nam prehod iz samoupravnega socializma v neoliberalni kapitalizem že sam po sebi zagotavlja večjo uspešnost gospodarstva. Žal smo pozno, pa vendar smo spregledali. Če ne spremenimo paradigme, ne spremenimo ničesar.

    Tudi v programskem dokumentu gibanja SINTEZA pravimo, da visoka koncentracija zasebne lastnine proizvodnih sredstev ni ugodna niti z gospodarskega vidika, niti s širšega družbenega vidika. Zato je treba v podjetjih, ki niso v osebni in družinski lasti, zagotoviti zadostno razpršenost lastništva in preprečevati lastniško koncentracijo podjetij, ki je namenjena zgolj večanju finančne in posredno politične moči posameznikov. Smiselno je, da delavci postanejo v čim večjem obsegu solastniki podjetij, v katerih so zaposleni. S tega vidika je smiselno spodbujati in podpirati tudi ustanavljanje alternativnih oziroma novih oblik gospodarskega povezovanja posameznikov, ki nastajajo skozi socialna omrežja (kooperative, proizvodne skupnosti, mreže za prehransko samooskrbo, solidarnostne mreže ipd.).

    V okviru reformne zakonodaje pogrešamo sprejem tudi zakonov o delavskem solastništvu, o minimalni socialni varnosti, o merilih za pravično delitev nove vrednosti,… Skratka zakonodajo, ki bo omogočala in vzpodbujala tudi »socialno podjetništvo«.

  4. Največji problem vlade je, da ji ljudstvo ne zaupa več. Zakaj? Pred volitvami vsi vse obljubljajo potem pa to ne izpolnijo.
    Zakaj pa narod ne postavi pogoje, ki jih mora vodilna elita izpolniti? To je kot služba, ki jo opravlja vsak delavec. Pogoji so isti! Za določeno delovno mesto so določeni pogoji. Kandidat svojo sposobnost dokaže v poskusni dobi. Če se izkaže kot primeren delavec, lahko nadaljuje z delom, če ne, se izbere drug kandidat. Pa brez odpravnine!
    Zakaj torej ne veljajo isti pogoji tudi v politiki, če pa so za navadne delavce napisana pravila. Voditelj mora biti za zgled, ne pa da si dela norce iz podrejenih.
    Če narod postavi temeljne norme, jih mora spoštovati vsak. Tudi sodniki morajo vedeti kaj je prav in kaj narobe. Tu pa so problem zakoni. Zakonov je odločno preveč! Največja težava le-teh je, da so napisani brez zaključka. So kot sito – zaradi prevelikega števila lukenj se v njih nič ne zadrži.

  5. 1. Bistveno se mi zdi vprašanje kako vodenje države iztrgati iz rok skorumpiranih politikov, lobijev ipd., ter jo vrniti v roke vsem državljanom.

    2. Današnja informacijska tehnologija ponuja marsikatere rešitve, le implementirati jih je potrebno. Predvsem v smislu hitrega (in tudi poceni) glasovanja/volitev. V nekaj letih se tako lahko marsikaj spremeni, seveda če bo za to obstajala volja. Prihajajo namreč generacije, ki so zrasle z internetom, kar se že odraža v raznih gibanjih po spletu.

    3. Dejstvo je, da je zakonodaja postala preveč komplicirana in se pogosto piše po nareku določenih interesnih skupin. Zakonodajo bi bilo potrebno bistveno poenostaviti in približati ljudem. Z uporabo informacijske tehnologije bi se lahko strokovnjaki in laična javnost sodelovala pri pripravi in sprejemnju zakonov, prav od idejne faze pa vse do njene implementacije.

    4. Dejstvo je tudi, da se ne gre zanašati na poštenost voditeljev, to nas uči zgodovina. Vodenje mora zato biti razpršeno. V kolikor bi državljani sami ustvarjali sistem bi za njega kolektivno tudi odgovarjali. Enostavna mora biti tudi glasovanje, kar nam internet danes vsekakor omogoča. Potrebno pa je zagotoviti sistem za primerno identifikacijo in obenem anonimnost pri glasovanju.

  6. 1. Res je potrebno umakniti skorumpirane politike in lobije ter oblast podeliti poštenjakom. Problem je v tem, da se pošteni in časti vredne osebe ne ponujajo, temveč jih je potrebno poiskati in nagovoriti za odgovorno vlogo vodenja. Tako je “Vodenje države vrniti” bolj navržen, kot resen predlog.
    2. Volilni sistem je potreben temeljitih sprememb. Pomembnejše pa je, da se na novo opredeli status poslancev, ki naj bi resnično vršili poslanstvo, kar pomeni, da bi morala biti funkcija predvsem častna, ki jo zasedajo ljudje s častjo.
    3. Razpršeno vodenje, je anarhično vodenje, ki ustvari nepreglednost, ki odpira in omogoča nepredvidljive možnosti organiziranim špekulantom.

  7. Kje so še rezerve za varčevanje v Sloveniji?
    Gospa Nataša Lampe je posredovala seznam Komisij in Delovnih teles s pripisom:
    Takole, da bomo vedeli kje so tiste rezerve, kjer je mogoče veliko privarčevati.
    Če še kdo misli, da reorganizacija v JU ni potrebna, naj si pogleda spodnji seznam komisij in delovnih teles, ki so bila ustanovljena pri vladi in ministrstvih in se financirajo iz proračuna! Vse te komisije v večini potrebujejo vodjo oddelka, sekretarja, podsekretarja, razno razne višje uslužbence itd. in vse to plačujemo tisti, katerim se zaradi “varčevanja in nujnega zmanjšanja proračuna” jemljejo pravice, zmanjšujejo plače in se nas potiska v revščino!
    Komisije in delovna telesa

  8. Moja razmišljanja bi navezal na idejo o vzporedni valuti. Nesporno je, da Evropa ne more iz krize, brez korenitih sprememb finančnega sistema, da ta postane servis družbene reprodukcije in ne gospodar vsega, kot je danes. Zadolženost, ki je realni problem, ni pa vzrok, pač pa posledica nenehne rasti akumulacije v finančnem sektorju, je absolutno nemogoče rešiti na način, ki ga ubira evropska politika, to je z zmanjševanjem potrošnje. Zadolženost in proračunske primanjkljaje in državne dolgove je mogoče zmanjšati le na račun te virtualne akumulacije v finančnem sektorju. Zato bi morala Evropa najprej z davčnim sistemom poseči v to akumulacijo oz. bistveno povečati javne prihodke na račun denarja, ki se steka v finančni sektor. Drugi ukrep pa je tiskanje denarja v ECB.
    Emisijski denar bi moral biti namenjen zagonu potrošnje in s tem gospodarske rasti, kar prinaša nova delovna mesta in povečane prilive v državne blagajne (okoljevarstveni projekti, prehranska samooskrba, energetska učinkovitost, koriščenje lesne biomase, obnovljivi viri energije, socialno podjetništvo, kooperative, novi in predvsem mali razvojni podjetniški projekti in podobno). To bi res prineslo inflacijo, ki pa je po svoji vsebini povsem naravni mehanizem, ki v ekonomiji ponovno vzpostavlja porušena ravnovesja. S tem bi se zmanjšala zadolženost in na drugi strani tudi akumulacija v finančnem sektorju. Tega finančni oligarhi ne bodo dovolili in bodo vztrajali, da Evropa ubije socialno državo, javno šolstvo, zdravstvo standard večine prebivalcev in podobno. Ta ukrep jim namreč ne bi vzel samo del bogastva, pač pa tudi njihovo oblastno moč, ki jo imajo nad političnimi elitami, državami, realnim sektorjem in državljani.
    Ker Evropa ne bo pristopila k reševanju krize, pač pa bo nadaljevala reševanje finančnega sektorja in bo krizo poglabljala, je edina alternativa za Slovenijo, če želi iz krize, da natiska denar sama.
    Kako to storiti.? Sam bi razmišljal v smeri, da država izda “zadolžnice” in to v višini proračunskega primanjkljaja. V tem primeru tudi ne bi bilo nobene potrebe zmanjševanja sredstev za izobraževanje, socialne transfere, raziskovanje in kulturo. Obveznice bi bile izdane v obliki bankovcev in nominirane v evrih. Tak denar ne bi bil podvržen inflaciji. Taka zadolžnica bi bila vrednostni papir-denar, s katerim bi lahko plačevali blago in storitve in tudi davčne obveznosti državi. To pomeni, da bi zadolžnica prispevala k znatnem povečanju povpraševanja, oživitvi domače proizvodnje blaga in storitev ter s tem rasti družbenega proizvoda. Zadolžnica bi se sama s temi povečanimi prilivi v državni proračun poplačala v kratkem času in pred zapadlostjo. V sklopu tega ukrepa bi bilo potrebno ustanovitvi tudi Javno banko, ki bi opravljala klasične bančne posle (zbiranje vlog in dajanje kreditov ter plačilni promet). Nanjo bi prenesli denarne vloge državljanov, lastniške deleže v obstoječih bankah in vsa javna sredstva (namesto slabe banke torej Javna banka). Upravljanje take banke bi bilo v rokah lastnikov in vlagateljev in odvzeto političnim elitam.

  9. Navezujem se na idejo dr. Prijonove o vzporedni valuti ter na razmišljanje Silvestra, da naj Slovenija sama natiska denar v obliki zadolžnic, nominiranih v evrih. Tako ravnanje bi bilo po pojem v nasprotju z obveznostmi, ki jih je Slovenija prevzela kot članica evroobmočja, pa tudi sicer bi bilo vprašljivo. Sam razmišljam o drugačni rešitvi, njene bistvene vsebine so naslednje:
    1. Država izda novo emisijo obveznic v višini 2 milijard evrov (glede na dejanske potrebe tudi manj ali več) z obrestno mero 4% in zapadlostjo leta 2028. S temi sredstvi neposredno dokapitalizira vse tri državne banke (NLB, NKB, Abanka); njihova donosna aktiva se s tem poveča za 2 mlrd evrov, sočasno pa se jim za enak znesek poveča kapital v pasivi. Te banke postanejo tako po mednarodnih bančnih kriterijih kapitalsko solidno opremljene, se lahko dodatno zadolžujejo v tujini in so sposobne svoje domače gospodarske komitente normalno kreditirati.
    2. Država poskrbi za temeljito prenovo nadzornih svetov v vseh treh bankah. V teh nadzornih svetih delujejo po novem etično neoporečni vrhunski gospodarski in finančni strokovnjaki, lahko tudi tuji.
    3. Ukrepa pod 1 in 2 zadostujeta, da bodo vse tri banke v prihodnje poslovale vsaj tako učinkovito, kot v povprečju poslujejo evropske banke. Zato bodo brez težav državi letno izplačevale 4% dividendo za kritje obveznosti iz izdanih obveznic, v naslednjih 15-h letih pa se bodo iz lastnega dobička kapitalsko dovolj okrepile, da bodo ob zapadlosti obveznice državi lahko v celoti izplačale. Državni proračun zato s transakcijo pod 1 ne bo obremenjen niti z evrom. Le zadolžitev države, izražena s % BDP-ja, bo nekoliko večja, bo pa še vedno manjša od nemške.
    4. Z ukrepoma pod 1 in 2 odpade potreba po slabi banki (Ojoj, le kako se bo v tem primeru reševalo mariborsko škofijo in še nekatere “naše” zadeve!?), kreditni krč bo odpravljen, država pa se bo pri svojih bankah lahko celo zadolževala za financiranje prepotrebnih razvojnih projektov. Zunanjemu svetu bomo pokazali, da smo sposobni tudi bolj zahtevne ekonomske zadeve učinkovito reševati, zaradi česar se nam bodo “ratingi” močno izboljšali. Skratka: izveden bo eden ključnih ukrepov za obvladovanje sedanje krize.
    5. Žal ima predstavljeni scenarij resno napako: Janševa vlada ga ni pripravljena izvesti, pa tudi usposobljena ni, da bi to storila.

  10. Bomo sprejemali nekaj, kar nam diktira Evropa in je v interesu le peščice, ki tudi v krizi bogatijo, ali bomo ukrepali tako da zaščitimo državo, državljane in izidemo iz krize? Če se Evropska skupnost oz. njeni politiki in birokrati nočejo postaviti na stran Evropejcev, bomo pač morali to storiti sami in zaščititi slovenske državljane in njene prebivalce.

    Izdaja obveznic, ki bi izboljšale bilance naših bank, je res ukrep, ki bi bil bolj smiseln, kot ustanavljanje slabe banke. Vendar ukrep ne rešuje temeljnega problema, ki je v upadanju potrošnje in s tem gospodarske aktivnosti in obsega družbenega proizvoda. Po mojem globokem prepričanju ta ukrep ne bi odpravil “kreditnega krča”. Upadanje obsega kreditiranja gospodarstva nima vzroka v likvidnosti bank, ali v njihovih bilancah stanja, pač pa je vzrok v preveliki zadolženosti gospodarskih subjektov, v upadanju povpraševanja v celotni Evropi in v premajhni inovativnosti (novi produkti, storitve), predvsem pa v dejstvu, da so stroški vseh lastninjen padli na kupljena podjetja, direktno ali posredno. Naše gospodarstvo praktično nima lastnih virov obratnih sredstev. V Avstriji imajo najmanj 30% lastnih virov. Prav zaradi tega je kreditiranje skrajno rizično in ga nobene obveznice, ki bi spremenile bilančno sliko bank, ne bodo pomembno povečale. Gospodarstvo lahko oživi le na osnovi povečane potrošnje, novih dejavnosti na področju energetske učinkovitosti, obnovljivih virov energije, koriščenja lesne biomase, prehranske samooskrbe, okoljskih projektov, ekološkega turizma in podobno. Krediti potrošnje ne povečujejo, kreditiranje inovativnih projektov pa je premalo in te tudi danes banke spremljajo. Na področjih, ki jih omenjam pa ni jasnih, izdelanih in konkretni razvojni projektov, ki jih mora sprejeti država. New deal iz prejšnjega stoletja je bil uspešen projekt, ker je povečal osebno potrošnjo. Vsako vlaganje v realnem sektorju ali v javnih investicijah se lahko poplača samo z osebno potrošnjo ( davki, cestnine, povečana potrošnja državljanov). Velike javne investicije, za katere se zavzemajo predvsem poslanci PS, bi bile projekt, ki nas je pahnil v krizo. Izvajalci bi bile tuje firme, oprema in tehnologija nabavljena v tujini, delavci v večini tujci. Zaslužili bi le mešetarji in špekulanti, ki so služili v času gospodarske rasti in dane piskajo na tanko. Ti si želijo slovenskih New dealov. Slovenski New deali morajo biti nove inovativne ideje, mala podjetja, četudi jih 80% ne uspe, ki temeljijo na človeškem kapitalu ( znanje inovacije, podjetniška kultura, sodelovanje, odgovornost, dokazovanje z uspelim projektom in ne avtom na lizing). Država bi zato morala vse take projekte financirati s 100% (ne v naprej, pač pa po dinamiki razvoja projekta). Lahko z garancijam bankam in ni potreben “keš”. Vse, kar bi država izgubila bi že prej priteklo v državno blagajno s 20% projektov, ki bodo uspeli. Izhod iz krize je tako enostaven. Imamo človeškega kapital več kot dovolj. Obstoječa politika pa ga zavestno ovira, zapira v geto in mu ne da, da bi zacvetel, kot pomladne češnje. Malo sem zašel iz osnovne teme. To, kar predlagam pa vem zagotovo, da je prava rešitev. Leta 1989 sem ustanovil prvo podjetje za podjetniško svetovanje v Sloveniji. Nekatera podjetja pri katerih sem sodeloval pri rojstvu, so danes zelo uspešna, eno je bilo proglašeno pred letom za gazelo. Veliko jih je propadlo, tudi eno moje. To je normalno. Le če padeš na tla se lahko pobereš in rasteš. To velja danes za Slovenijo, kot državo. Otresti se je potrebno le spon politike in njene birokracije. Nobenega tujega kapitala ne potrebujemo, ker prav ta nas je pahnil v globoko krizo. Žal mu domači politični tepci še bolj na široko odpirajo vrata. To pač delajo, ker so vedno živeli in živijo v nekem virtualnem svetu in verjamejo, da je realni svet mogoče postaviti v njihov virtualni.

  11. Nepopravljivi in nepoboljšljivi so tisti, ki rešitve za nastale zagate iščejo v “prelaganju in tiskanju papirja” (denarja , obveznic….).Protesti katerim smo priča so zgovorno opozorilo in razkrivajo, kje je dejanski potrebno napraviti spremembe. Krepitev gospodarstva na zdravih in čvrstih temeljih in znosnih proizvodnih odnosih, je prava rešitev. Pri tem je potrebno upoštevati, da je denar zgolj menjalno sredstvo in nič več.

  12. Večini tega, kar pravi Silvester zgoraj, sicer pritrjujem, v njegovem razmišljanju pa ne najdem dovolj oprijemljivih napotkov, kako se konkretno lotiti krize, v katero se vse bolj poglabljamo. Predvsem to je namreč aktualno v razpravi o vprašanjih, ki so “na dnevnem redu”. Scenarij, ki bi po mojem prepričanju v spopadu s krizo obrodil zadovoljive rezultate, predstavljam v naslednjih treh točkah:
    1. Tržno gospodarstvo dobro deluje ob zadostnem povpraševanju. Le tega zagotavljamo po več poteh, predvsem naslednjih:
    -Z mednarodno konkurenčnostjo gospodarstva, ki je v velikem delu skrb države.
    -Z visoko razvito socialno državo, ki poleg drugega zagotavlja primerno bogato domače povpraševanje.
    -Z učinkovitim bančnim sistemom, ki skrbi za to, da se preko inštrumenta “kredit” družbeno učinkovito trošijo prihranki tistih, katerih dohodki presegajo njihovo želeno potrošnjo. Tudi učinkovitost bančnega sistema je skrb države.
    2. Splošna kriza iz leta 2008 je predvsem posledica tega, da države v skladu z neoliberalno paradigmo gornjih svojih funkcij ne opravljajo zadovoljivo. Krizo je neposredno najbolj spodbudil bančni sistem s preobsežnim kreditiranjem oseb (fizičnih, podjetij, držav), ki kreditov niso sposobne vračati (dolžniška kriza). Zato je bančni sistem sam zašel v take težave, da svojih sicer normalnih in za tržno gospodarstvo neobhodnih funkcij ni več sposoben opravljati. (Večina držav se je zato sanacije bank z državnim denarjem tudi prednostno lotila.) V Sloveniji krizo poglabljajo še nekateri specifični dejavniki, od katerih ima osrednjo vlogo izrazito neučinkovito in neetično upravljanje države, ki se sintetično najbolje odraža v izjemnem razmahu korupcije.
    3. Ukrepe za sanacijo krize je smiselno razvrstiti v tri skupine:
    a) Zagotoviti etično in učinkovito upravljanje države, ki se bo potrjevalo v uspešnem uresničevanju nalog iz točke 1.
    b) Sanirati bančni sistem. Eno možnih poti sem predstavil v svojem včerajšnjem komentarju.
    c) Spodbuditi domače povpraševanje. Tu je država nepogrešljiva, ena v praksi preizkušenih oblik pa je izvajanje večjih infrastrukturnih projektov, ki jih sama financira.

    Ničesar od zgoraj naštetega se v Sloveniji doslej nismo resneje lotili, posledice tako neodgovornega ravnanja pa so več kot očitne.

  13. Napačno je zastavljeno vprašanje, zakaj Slovenija potrebuje expertno vlado? Nasprotno, odgovoriti si moramo na vprašanje “Zakaj Slovenija ne bo dobila expertne vlade?”. In seveda vztrajno iskati rešitve za vzroke, ki se skrivajo v odgovoru na to vprašanje.

  14. Mihael, Odgovor je skrit tudi v programu oz. zahtevah protestov: Demonstrirali bomo dokler ne bodo parlamentarne stranke imenovale strokovne vlade, v kateri ne bo niti predsednik, niti ministri izhajali iz vodstev političnih strank, sicer pa bomo demonstrirali dokler predsednik države ne bo razpisal predčasnih parlamentarnih volitev.

  15. J. Apih: Mesije ne bo! Če ne spremenimo paradigme, ne spremenimo ničesar. Manifest spodobne Slovenije pa moramo začeti pisati takoj. Mesije ne bo!

    Gibanje za družbeno prenovo SINTEZA: Ključni problem Slovenije je v neetičnem in neučinkovitem upravljanju države in zato so spremembe v upravljanju prednostni ukrep za izhod iz vsesplošne krize. Rabimo aktivno, organizirano in povezano civilno družbo, ki bo na volitvah nastopila s svojo kandidatno listo uglednih, sposobnih in odgovornih ljudi, civilna družba pa sama ne sme v parlament. MANIFEST ZA SPODOBNO SLOVENIJO

    Umiranje neoliberalizma: Zakaj je nastopanje levice tako medlo in kako to, da se evropski socialisti tako pogosto znajdejo v istem čolnu z neoliberalci? Če hočemo ponovno uveljaviti demokracijo in odprto družbo, moramo vlagati v nove ideje, s katerimi bi spet med seboj uravnotežili politično, ekonomsko in družbeno moč na državni in globalni ravni. Umiranje neoliberalizma

  16. V tem komentarju bom podal samo moj pogled na tezo o tem, da moramo domače povpraševanje in s tem gospodarsko rast vzpodbuditi z večjimi infrastrukturnimi projekti. Res je, da so taki projekt v zgodovini, od Keopsove piramide, do New deala, dali rezultate pri oživljanju gospodarstva, pa tudi v Sloveniji je gospodarska rast pred nastopom krize v velikem delu temeljila na investicijah v cestno omrežje. Toda, ali je ta rešitev sprejemljiva tudi danes? Nimamo več gradbenih podjetij, ki bi bila sposobna izvajati take projekte, torej bodo delala tuja, delali bodo tuji delavci z mehanizacijo kupljeno v tujini. Kdo bo torej imel koristi od takega zagona? Nepremičninski mešetarji, posredniki in podobni. Koliko denarje je v preteklostih iz teh velikih infrastrukturnih investicij odteklo v davčne oaze. Mislim, da ta pristop forsirajo prav ti lobiji, ki so v času krize “nasedli” in zdaj rabijo nove vire. Navsezadnje imamo v Sloveniji ta čas investicijo v TEŠ6 v vrednosti 1.3 milijarde. Koliko ta investicija prispeva k rasti domačega povpraševanja? Niti 10 odstotkov investicijske vrednosti ne bo porabljene na domačem trgu!
    V resnici Slovenija potrebuje “velike investicijske projekte”, ampak take, ki so seštevek mnogih malih. Na primer zagon gradbene dejavnosti na področju energetske učinkovitosti zgradb. Tu je dela za 10.000 delavcev za 5 let. Dejavnost pa lahko izvajajo domača mala podjetja, uporabljajo domače materiale in zaposlujejo domače ljudi. Res pa je, da v takih projektih ni prostora za špekulante in velike mešetarje. Drugi tak projekt, ki mora biti izdelan za celotno Slovenijo je dvig prehranske samooskrbe. Izhodišča sem že pred dvema letoma predstavil ministru Svetliku, v času razprave o socialnem podjetništvu. Ta projekt niti ne potrebuje ogromnih vlaganj. Tudi tu je “nezasedenih” več kot 5.000 delovnih mest. Tretji projekt je koriščenje lesne biomase. Prav toliko delovnih mest, kot smo jih v času krize v Sloveniji izgubili (preko 20.000) je v tem sektorju Avstrija na novo ustvarila in to predvsem na račun naše surovine. Pa je v Avstriji neto plača višja kot pri nas bruto! Četrti tak državni projekt, ki ga moramo izvesti je koriščenje vseh vrst obnovljivih virov energije. 8,5 milijona m3 je letni prirast lesne biomase. Res je, da ne smemo posekati vse, a 3 milijone m3 bi lahko koristili za energetski vir. To pa predstavlja 6 milijonov sodčkov nafte. 6 milijonov sodčkov nafte pa je 600 milijonov manj za nafto ( 40% je pokurimo za ogrevanje zgradb). Koliko je to delovnih mest pa si izračunajte sami. Vsi ti projekti zagotavljajo trajna delovna mest in ekološko čisto industrijo. Delovna mesta v velikih infrastrukturnih projektih, pa usahnejo, ko je investicija končana. Lasje mi gredo po konci, ko slišim govoriti, da so veliki infrastrukturni projekti izhod iz krize. Ja, a edino le za finančni sektor in ljudi iz špekulativnih in podobnih omrežij. In to naša in evropska politika forsira!?
    Slovenija potrebuje 1001 malih projektov, ki temeljijo na inovativnih idejah, znanju ljudi in raziskovalnem delu v domačih univerzah. O konceptu drugič. Tudi, če jih preživi samo 100 bo to desetkrat večji efekt, kot en ali dva velika infrastrukturna. Vsa uspešna podjetja v Sloveniji, ki tudi v krizi rastejo in predstavljajo svetovni vrh, so nastala na tak način. Noben tuj kapital nas ne bo rešil. Prav ta nas je pahnil v krizo, ki je zaradi slabega vodenja države mnogo hujša kot drugod. Rešitev je naš domači človeški kapital. Da se bo sprostil pa je prvo potrebno narediti to, kar zahtevajo državljani na ulicah in trgih. Kompetentna vlada, brez ljudi iz političnih elit, ki bo odgovorna državljanom – Pa saj to pravi tudi naša ustava.
    In kot sem že večkrat poudaril; temeljni vzrok krize je v delitvi in nikakor v potrošnji(!) Temeljni vzrok je v daleč pretiranemu deležu akumulacije, ki se steka v finančni sektor, ki to akumulacijo odvaja v finančne in davčne oaze namesto, da bi to akumulacijo vlagal v nove investicije in tako vzdrževal normalno povpraševanje. In zadolženost je le posledica tega nenehnega in vedno hitrejšega odtoka ter “tezavriranja” družbenega proizvoda v finančnem sektorju.

    1. Večini tega, kar pravi Silvester v komentarju z dne 9.12.12, pritrjujem, vendar s pomembnim pristavkom: smer razvoja, ki jo nakazuje, je dobra, kratkoročno – to je v razdobju nekaj let – pa si z njegovimi idejami pri obvladovanju krize ne bomo mogli prav veliko pomagati. Naj bom konkreten.

      Začnem naj z njegovo tezo, da je temeljni vzrok krize v delitvi, to je v pretiranem deležu akumulacije, ki se steka v finančni sektor. Radikalne spremembe v delitvi po mojem mnenju vsaj v naslednjih dvajsetih letih verjetno ne bomo doživeli, vsaj ključne težave, ki nam jih kriza povzroča, pa moramo vendarle kmalu pozdraviti. To lahko po vzoru skandinavskih držav dosežemo z etičnim in učinkovitim upravljanjem države, ki naj bi se odrazilo predvsem v rastoči konkurenčnosti slovenskega gospodarstva ter v dobro razviti socialni državi. Konkurenčnost in socialna država sta namreč dva temeljna pogoja za to, da bo gospodarstvo imelo zadostno tržno povpraševanje, saj smo brez slednjega v današnjih časih »vsi mrtvi«. V času krize, ko je povpraševanju potrebno dati močan kratkoročni pospešek, pa omenjena dejavnika ne zadostujeta in zato je modro, da to stori država s svojimi posegi. En tak poseg, torej ne edini, so tudi investicije v infrastrukturo, vsaj v praksi se je ta pristop pokazal za primernega. Naj bom konkreten.

      Slovenija bo po ocenah poznavalcev utrpela veliko dolgoročno škodo, če ne bo v nekaj letih dogradila drugega tira do Kopra. Tega projekta bi se torej morali čim prej lotiti. Ob učinkoviti vladi bi ga lahko še pravočasno izvedli in prepričan sem, da bi ravno v povezavi z njim lahko aktivirali velike domače zmogljivosti gradbeništva, ki so ta čas zaradi krize (in slabega menedžiranja gradbenih podjetij) dobesedno omrtvičene. Nekaj podobnega velja tudi za nove hidroelektrarne na spodnji Savi. Seveda pa bi se modra vlada lotila tudi takih razvojnih projektov, kot jih predlaga Silvester, le da samo ti za obvladovanje sedanje krize ne bodo dovolj.

  17. Pozdravljeni!
    Okvirno sem se seznanil z vsebino vaše spletne strani.
    Jasno je, da so prioritete smiselne spremembe same zakonodaje in nato dosledna uresničitev teh zakonov. Če je le mogoče, naj bodo te legitimne spremembe dosežene tudi po legalni poti.
    Opažam pa, da se kar tretjina vaših deklariranih področij delovanja ukvarja (več ali manj neposredno) z finančnimi vidiki, ki so (pre)blizu neoliberalnim izrazoslovju.
    Tudi trajnostni razvoj (ki ni in ne sme biti samo floskula) je precej pri koncu seznama.
    Zahvaljujem se za omogočeno sodelovanje!
    Še kratek vpogled v konceptualni del naših (društvenih) stališč: http://www.duh-casa.si/resitve/celovite-resitve/na-virih-osnovano-gospodarstvo/

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja