Umiranje neoliberalizma

Fran─Źek Drenovec se spra┼íuje, zakaj je nastopanje evropske levice tako medlo in kako to, da se evropski socialisti tako pogosto znajdejo v istem ─Źolnu z neoliberalci? In pojasnjuje:
Velike krize ni povzro─Źila zlo─Źinska neodgovornost svetovnega finan─Źnega sektorja. To je nesmisel. Svetovni finan─Źni sektor je ┼íe kako odgovoren, seveda, do sebe in svojih kotristi! Neumno pa je pri─Źakovati, da bodo zasebna podjetja, kar finan─Źni sektor je, odgovorna tudi ┬╗makroekonomsko┬ź in do dru┼żbe. Skupni rezultat njihovega sebi─Źnega ravnanja je lahko ve─Źinoma pozitiven, ─Źe jih brzda in usmerja trg. Vendar so velika sodobna finan─Źna podjetja ┼że mo─Źno prevelika za trg; in zato ona usmerjajo trg in ne trg njih. Predvsem pa je prevelik cel sektor. Finan─Źna podjetja (┬╗banke┬ź) imajo ogromne bilance, ki ┼że samo za pre┼żivetje terjajo nenehne ogromne donose ÔÇô ve─Źje, kot jih je mogo─Źe dobiti iz rasti realnega svetovnega BDP. Vsaj desetletje pred krizo je ta obseg ban─Źnih bilanc vzdr┼żevala samo ┼íe obilna pomo─Ź ameri┼íke (in angle┼íke) dr┼żave (opu┼í─Źanje nadzora, opu┼í─Źanje obdav─Źitev ter ogromno centralnoban─Źno tiskanje denarja). Ker bilance bank presegajo absorpcijske sposobnosti realne ekonomije, so banke prisiljene v vse bolj tvegane nalo┼żbe. Na neki to─Źki potem balon po─Źi. V za─Źetku krize se dr┼żave ┼íe naprej ukvarjajo samo z za┼í─Źito svojih bank. Nasedle nalo┼żbe bank sistemati─Źno prena┼íajo v breme javnih financ. Vendar se tu pojavi razlika. Ameri┼íka in angle┼íka centralna banka brez zadr┼żkov pokrivata vse tako nastale prora─Źunske luknje, evropska centralna banka (pod nem┼íkim vplivom) pa se temu upira. V obmo─Źju evra za re┼íevanje bank in prora─Źunov i┼í─Źejo realne vire. Ta pot je seveda te┼żja, zato je v Evropi usoda nasedlih nalo┼żb bank ┼íe vedno negotova.
V starem keynesijanskem svetu primarna emisija pride do pla─Ź in dr┼żavne porabe in s tem poganja gospodarstvo (pa tudi inflacijo). V neoliberalnem svetu pa novi denar obti─Źi v velikih bankah in na borzah. V nebo poganja cene delnic ter cene nafte in drugih borznih surovin in seveda zaslu┼żke finan─Źnih monopolov in oligopolov. Prek rasti cen nafte in drugih surovin podpira ogromno realno ─Źrpanje dohodka iz drugih gospodarskih sektorjev in od prebivalstva. To je o─Źitno zelo zadovoljivo za neoliberalne elite ZDA in Anglije, za nem┼íke, ugnezdene prete┼żno v industriji, pa─Ź ne more biti. Alternativni nem┼íki pristop, da je treba neravnovesja re┼íevati realno, je nesporen. Dr┼żave se morajo otresti odvisnosti od zadol┼żevanja in se vrniti v svoj resni─Źni svet. To je temeljno. Vendar pa gre tudi v nem┼íkem pristopu le za re┼íevanje bank s tem, da nem┼íki politiki pritiskajo predvsem na nenem┼íka realna gospodarstva, da poskrbijo za pre┼żivetje (tudi nem┼íkih) bank.
Spoznanje, da je kriza le prehuda in je ne bo mogo─Źe sanirati samo z realnimi viri prizadetih dr┼żav je rodilo nasproten koncept, zapakiran v geslo ┬╗ne var─Źevanje, temve─Ź rast┬ź. In tudi neoliberalcem je postalo jasno, da monetarne zvija─Źe ne zado┼í─Źajo in da se bo treba za ohranjanje bilanc bank spet mo─Źneje obrniti k realnemu produktu. Prave, resni─Źne spremembe pa niso za┼żelene, od nasedlih dol┼żnikov se pri─Źakuje, da ostanejo taki, kot so bili, samo da pla─Źajo.
Vendar pa tokrat ne gre za kratkotrajno recesijo, gre za globoko ┬╗strukturno┬ź krizo. Zanikrno obna┼íanje starih politi─Źnih in ekonomskih elit mora biti kaznovano zato, da se odprejo poti v spremembe. Nobene krize ni konec, dokler se to ne zgodi. (!)V velikih krizah se morajo spremeniti velike stvari(!) Ni─Ź od tega se ┼íe ne dogaja. Smo ┼íe v ─Źisto prvi fazi krize, v kateri se ┼íele dogaja energi─Źno obrambno vkopavanje starih neoliberalnih elit in ┼íe naprej se zgolj kopi─Źijo stara neravnovesja.
In ─Źeprav zgleda, da za probleme preprosto ni re┼íitev, je to le opti─Źna prevara. Medtem pa je resni─Źna zgodba na┼íega ─Źasa dejansko tako zelo znana in neskrivnostna, vsaj ekonomistom in zgodovinarjem. Re┼íitev ne bo, dokler jih bodo iskali samo v zadovoljitvi predimenzioniranih ┬╗finan─Źnih trgov┬ź, ki morajo neprestano ─Źrpati iz svojega okolja in to neprimerno ve─Ź, kot lahko okolje sploh ustvari. Tumor je treba odstraniti. ┼áele to bo prava zgodba ÔÇô o procesih in na─Źinih, s katerimi se bodo v prihajajo─Źem obdobju odpisovala posojila ter kr─Źile bilance bank in padale borze, zlepa, zgrda, postopno, radikalno, miroljubno ali s prelivanjem krvi. Vsaj v Evropi snovanje te poti ┼że poteka, ─Źeprav ┼íe ni na prvih straneh. Zanesljivo je to edini evropski vlak, ki kam pelje. Prihodnost ┬╗evropskih socialistov┬ź je odvisna od njihove mo─Źi, da ga ┼íe ulovijo.

Viljem Merhar mu pritrjuje: Z enostransko uporabo keynesijanskih sredstev ekonomske politike, ki prena┼íajo poudarek iz dru┼żbenega var─Źevanja na gospodarsko rast, ni mogo─Źe re┼íevati sodobne finan─Źno-gospodarske krize. Tak┼íno re┼íevanje zanemarja dejstvo, da se s finan─Źno-gospodarsko krizo povezuje kriza monopolnega kapitalizma kot sistema. Za re┼íevanje te krize pa se zahteva reforma kapitalizma kot sistema. ─îe je s krizo kapitalizma iz prve tretjine dvajsetega stoletja ┬╗umrl tedanji angle┼íko-avstrijski liberalizem┬ź, mora v ┬╗sedanji krizi umreti neoliberalizem┬ź (reaganomika in thatcherizem). Za umiranje neoliberalizma pa se mora reformirati monopolni kapitalizem. Nadomestiti ga mora me┼íani tr┼żno-planski gospodarski sistem. Monopolizirane infrastrukturne dejavnosti v izogib ve─Źjih dru┼żbenih stro┼íkov ni ve─Ź mogo─Źe prepu┼í─Źati tr┼żni samoregulaciji. Gre tudi za nove organizacijske re┼íitve, ki bodo mimo profitnega motiva omogo─Źile produkcijo dobrin in storitev ter s tem strukturiranje dru┼żbenega bruto produkta v skladu z bogatej┼íim zadovoljevanjem potreb vseh dru┼żbenih ─Źlanov. Vse to bo politi─Źno demokracijo ┼íele lahko nadgradilo ┼íe z ekonomsko demokracijo.

Wolfgang H. Reinicke se spra┼íuje o vzrokih krize liberalnih demokracij in ugotavlja, da se liberalne demokracije na Zahodu obupano trudijo re┼íiti krizo identitete, ki ogro┼ża sedanji dru┼żbeni dogovor in demokrati─Źno ureditev, a krizo ┼żal samo ┼íe poglabljajo. Finan─Źni polom, ki je povzro─Źil najhuj┼ío gospodarsko recesijo po tridesetih letih prej┼ínjega stoletja, je razmere le ┼íe poslab┼íal. Politiki so za─Źeli zelo nepregledno re┼íevati krizo, dr┼żava je za─Źela posegati v gospodarstvo, zasebne izgube pa so vplivale na vso dru┼żbo kot ┼íe nikoli dotlej. Zaradi var─Źevalnih ukrepov so se mnogi zna┼íli pod pragom rev┼í─Źine, ekonomske razlike med ljudmi so se pove─Źevale, ┼ítevilne zasebne ustanove, ki so pravzaprav zakrivile sedanje finan─Źne te┼żave, pa so si opomogle z davkopla─Źevalskim denarjem.
Kriza se je za─Źela predvsem zaradi spremenjenih razmerij med gospodarsko, dru┼żbeno in politi─Źno mo─Źjo. Liberalne demokracije in odprte dru┼żbe so vedno vzdr┼żevale natan─Źno ravnote┼żje teh treh oblik mo─Źi. Vendar v zadnjih dvajsetih letih na┼íe politi─Źne elite niso ve─Ź znale ohranjati tega ravnovesja, saj je gospodarska mo─Ź ┼że zdavnaj prerasla drugi dve; politi─Źno mo─Ź si je podredila, dru┼żbeno mo─Ź, ki jo demokracija nujno potrebuje za to, da lahko velja za legitimno, pa so povsem zanemarili. Dana┼ínjih elit sploh ne zanima ohranitev u─Źinkovitega ravnote┼żja treh oblik mo─Źi ÔÇô pravzaprav ne morejo doumeti globljega smisla obstoja dru┼żbe ÔÇô zato se ─Źedalje redkeje zmenijo za javno dobro. Ljudje zato precej manj cenijo delo najpomembnej┼íih politi─Źnih strank in sindikatov ter ┼íe nikoli niso bili tako nezaupljivi do dr┼żave.
Zna┼íli smo se na razpotju. ─îe bi radi ponovno uveljavili demokracijo in odprto dru┼żbo, moramo vlagati v nove ideje, s katerimi bi spet med seboj uravnote┼żili politi─Źno, ekonomsko in dru┼żbeno mo─Ź na dr┼żavni in globalni ravni. Na ravni dr┼żave bi morali presku┼íati nove mehanizme o tem, kako sprejemati in izvajati politi─Źne ukrepe, ponovno bi morali tudi pribli┼żati demokrati─Źne ustanove dr┼żavljanom in jih povezati z novimi omre┼żji civilne dru┼żbe. Na globalni ravni bi morali politi─Źna in dru┼żbena mo─Ź spet postati tako pomembni kot ekonomska mo─Ź.
Delni in pomanjkljivi ukrepi ne bodo zadostovali; globalno institucionalno arhitekturo je treba temeljito preoblikovati. Za novo dru┼żbenopoliti─Źno okolje si morajo prizadevati predvsem tisti, ki si upajo tvegati ÔÇô odlo─Źne dru┼żbene in politi─Źne osebnosti, ki se pogumno odlo─Źijo, da ne bodo upo┼ítevale tradicionalnih meja in bodo pomagale soustvarjati globalno skupnost, ki smisla svojega obstoja ne bo videla samo v krepitvi lastne mo─Źi.

Drenovec razmišlja dalje:
Kaj neki je narobe z evropskimi projekti investiranja, na primer s tak┼ínim, kakr┼ínega si je izboril francoski socialist Hollande? Narobe je to, da je v ozadju le vulgarizirani keynesijanizem, enak tistemu, ki je povzro─Źil padec temeljne keynesijanske doktrine v sedemdesetih letih prej┼ínjega stoletja, ko je gospodarska rast za─Źela prehajati v primanjkljaje in inflacijo in ─Źemur je sledil pobeg ekonomistov v neoliberalizem – iz znanosti v navadno ideologijo. Pred sedanjo krizo je bilo vendar investiranje odli─Źno in temu ustrezno gospodarska rast ÔÇô a napa─Źna. Sodobno pojmovanje ┬╗rasti┬ź se nana┼ía zgolj na proizvodnjo materialnih dobrin. Danes pa je ┼że ogromno povpra┼íevanje po nekem zelo druga─Źnem dru┼żbenem produktu. Ponudba pa je (razen v Skandinaviji in ┼íe kje) ┼íe naprej samo tista stara, zgolj materialni razvoj. Razviti svet pa je ┼że tako v zelo globoki krizi hiperprodukcije. Visoko produktivne tehnolo┼íke, ekonomske in ideolo┼íke strukture ustvarjajo napa─Źen produkt, po katerem ni povpra┼íevanja, pa ─Źe vbrizga┼í ┼íe toliko sve┼żega denarja.
V razvitem svetu vpra┼íanje ekonomske dinamike in zaposlovanja ni ve─Ź preprosto o tem, kako obnoviti ┬╗rast┬ź, navadno koli─Źinsko rast. Problem je, da so dobrine, ki jih zahtevajo sodobne razvite dru┼żbe, vse manj v dosegu tr┼żnega gospodarstva. ─îim se oddaljuje┼í od materialnih dobrin, se oddaljuje┼í od trga; to dvoje je zgodovinski par, samo to dvoje! Zasebna tr┼żna ekonomija postaja impotentna. ┬╗Trge┬ź ┼że dolgo re┼íujejo samo vse ve─Źji posegi politikov, ki zaenkrat drugega ne znajo. Taki ne morejo re┼íiti ni─Źesar. Prav neverjetna je bebavost kr─Źenja javnih storitev?! Jasna postaja absurdnost zadol┼żevanja dr┼żav, medtem ko ostajajo enormni dobi─Źki finan─Źnikov in drugega ┬╗velikega sektorja┬ź prakti─Źno neobdav─Źeni. In tako naprej. ─îas pa te─Źe in u─Źimo se prepo─Źasi. V krizo je pripeljal neoliberalizem in temu ustrezne bodo poti iz krize, nazaj s ┬╗trgov┬ź v ┬╗politiko┬ź, nazaj k davkom, v obnavljanje javnih politik in javnih storitev.

In Merhar mu pritrdi:
S sodobno finan─Źno-gospodarsko krizo se povezuje kriza kapitalizma kot sistema. ─îe pa je temu tako, potem s sredstvi ekonomske politike, ki re┼íujejo zgolj finan─Źno krizo, ni mogo─Źe odpravljati gospodarske krize ÔÇô krize kapitalisti─Źne hiperprodukcije. Z ┬╗oddaljevanjem od materialnih dobrin┬ź, katerih produkcijo uresni─Źujejo ex post tr┼żne zakonitosti se ┬╗oddaljuje┼í od trga┬ź, ki ga nadome┼í─Źajo ex ante planske zakonitosti v koordiniranem tr┼żno-planskem gospodarskem sistemu.

14 odzivov na Umiranje neoliberalizma

Dodaj odgovor

Va┼í e-naslov ne bo objavljen. * ozna─Źuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.