O vlogi državljanov in civilne družbe

Na posvetu »KAJ MORA SLOVENIJA STORITI ZA IZHOD IZ KRIZE« sem dejal, da je prvi korak za izhod iz krize ta, da z oltarja čaščenja snamemo boga kapitala s sinom dobičkom in na oltar postavimo človeka, ki danes kleči pod njim. Ekonomska, socialna in okoljska nasprotja, ki so posledica neoliberalnih religij, so namreč tako globoka in take narave, da jih z obstoječim modelom ekonomskih odnosov in vladavino obstoječih političnih elit pač ni mogoče odpraviti – ni mogoče odpraviti vzrokov krize. Temeljni vzrok krize ni v veliki zadolženosti, pač pa je zadolženost posledica nenehne in vedno hitrejše rasti akumulacije v finančnem sektorju, v katerega se steka vedno večji delež družbenega proizvoda. Torej je temeljni vzrok krize v delitvi in nikakor v potrošnji.

Drugi vzrok naše, slovenske krize je v katastrofalnem upravljanju države. Dvajsetletna negativna selekcija kadrov znotraj vseh političnih strank se je namreč razširila v celotno družbeno strukturo. Sočasno s tem procesom in tudi zaradi njega so stranke postale popolni ujetnik omrežij špekulantov in prevarantov, ki jim je politika sredstvo s pomočjo katerega pristopajo do javnega denarja in iz državnih podjetij črpajo koristi zase. Kompetenca je že zdavnaj izgnana iz kadrovanja, šteje le pripadnost, namesto odgovornosti pa lojalnost. Slovenija potrebuje novo razvojno paradigmo, ki bo gradila na človeku in na odnosih, ki bodo odpravljali neravnovesja in vodili k ustvarjanju ravnovesja.

Tu se pojavi vprašanje, ali so obstoječe elite političnih strank sposobne ponuditi novo razvojno paradigmo in ali so sposobne odpraviti katastrofalno upravljanje države, njenega celotnega podsistema in njene lastnine ter vrniti državo državljanom? Odgovor je NE! Politične elite so namreč jedro problema – umiranje pravne in socialne države. Če torej obstoječe politične elite niso sposobne izboljšati kakovosti upravljanja, vrniti demokracije v parlament in še manj ponuditi novo razvojno paradigmo, vse to pa je nujno za izhod iz krize, se pojavi vprašanje: Kdo pa je?

Sam sem prepričan, da je to sposobna storiti – in bo tudi morala, na tak ali drugačen način – le civilna družba. Ko govorim o civilni družbi, mislim na aktivne in razumne državljane, vse civilno-družbene organizacije, tudi sindikate, upokojence, neodvisno znanost, stroko in kulturo. Zato je prvi korak, ki ga v Sloveniji moramo storiti ta, da se civilna družba, vsi njeni členi in aktivni državljani začnemo organizirano povezovati in skupno delovati za izhod iz družbene in gospodarske krize. Samo povezana civilna družba lahko s pomočjo uma, znanja in izkušenj in na osnovi kulturnih vrednot ponudi novo razvojno paradigmo, zagotovi pogoje za začetek njenega uresničevanja in tudi začne spreminjati kakovost upravljanja države. Iz procesov odločanja mora izriniti ozke špekulativne in profitne interese in vanj pripeljati javni interes. Da to doseže, pa ni dovolj le, da napiše novo razvojno paradigmo, jo ponudi političnim elitam, nanje vpliva z javnimi apeli ter pritiska in zahteva spremembe. To je in bi bilo Sizifovo delo. Civilna družba mora postati aktivni nosilec sprememb.

Temeljni premik, ki je potreben, je v delovanju političnega sistema – v vlogi in položaju poslancev, parlamenta, vlade in ljudi v celotnem njenem družbenem podsistemu. Če se mora civilna družba v svojem prvem koraku organizirati in povezati v skupnem cilju in interesu, mora v drugem koraku spremeniti prakso delovanja poslancev tako, da bo poslanec v takem položaju, kot veleva ustava, torej samostojen, kompetenten, ne vezan na mnenje nikogar, ker le tak je lahko tudi odgovoren volivcem in zahteva odgovornost od vlade. Tak parlament mora imenovati vlado iz kompetentnih ljudi in ne ljudi iz vodstev političnih strank. Le taka vlada je lahko in mora biti odgovorna parlamentu. Danes pa je vse obrnjeno na glavo in parlament je marioneta vlade. Kako to storiti?

Ustava in volilni zakon dajeta državljanom-volivcem možnost, da na volitvah nastopijo s svojo kandidatno listo – »lista državljanov«. Prav to mora storiti aktivna, organizirana in povezana civilna družba. Zagotoviti volivcem logistiko, da oblikujejo listo kandidatov in izvolijo poslance, ki bodo imeli take kompetence in tak položaj, kot sem prej navedel in je tudi zapisan v ustavi. Vendar civilna družba ne sme sama stopiti v parlament. To zgodbo poznamo izpred dobrih dvajsetih let. Tudi se ne sme zgoditi »privatizacija« civilne družbe, kot je bil primer z Jankovičevo in Virantovo listo na zadnjih volitvah.

Demokracija je bolj odvisna od moči organizirane in aktivne civilne družbe, kot pa od tega, kateri in kakšni ljudje sedijo v parlamentu. Zato poslanci liste državljanov ne smejo prihajati iz vrst funkcionarjev civilno-družbenih organizacij in ne smejo pripadati nikomur, pač pa vsem. Kandidiranje na listo državljanov bi se moralo zato izvesti po nekem postopku »internetnih volitev«, v katerih bi sodelovali vsi aktivni državljani. (Civilna družba, predvsem pa tisti njeni deli, ki imajo močno organizacijsko strukturo, to so sindikati in ZDUS, morajo temu volilnemu procesu zagotoviti logistično in s tem tudi finančno podporo.) In tako kot se danes poslanec zateka k vodstvu stranke in dela le to, kar je v interesu strankarskega vodstva oz. predsednika, ker ve, da ne bo več izvoljen, če bi deloval po svoje, bi se samostojen poslanec liste državljanov obračal na civilno družbo, ker se bi tudi zavedal, da v nasprotnem primeru ne bo ponovno izvoljen. Poleg tega pa bi bili na listi državljanov izvoljeni ljudje z drugačnimi etičnimi prioritetami in s čutom družbene odgovornosti. Takih ljudi je veliko, vendar v politiko političnih strank nočejo, ker bi izgubili samostojnost in osebno integriteto. To pa pomeni, da bi v procese nastajanja družbenih odločitev prihajal javni interes in ne le ozki interesi elit in omrežij. Civilna družba mora biti trajna »opozicija« parlamentu.

Parlament, v katerem bi kompetentni, samostojni in neodvisni poslanci predstavljali relativno večino, se bi kaj hitro znebil razprav, ki so namenjene le strankarskemu prerivanju, medsebojnemu nasprotovanju in nagajanju, bi pa razprave tekle predvsem o vsebinskih temah in predlogih družbenih odločitev v cilju iskanja najboljše rešitve”. Svobodni poslanci v parlamentu ne bi imenovali vlade, ki bi jo sestavljali člani političnih strank, pač pa bi v vlado imenoval kompetentne ljudi, ki so že dokazali svoje etične in sposobnostne kvalitete in znajo delovati v javnem interesu. Kompetentna in parlamentu odgovorna vlada bi tudi sama pričela uveljavljati pozitivno selekcijo kadrov. Namesto lojalnosti in pripadnosti bi veljal kriterij kompetentnosti. Uveljavljala bi se odgovornost, ki se danes ne. Tisti trenutek, ko bo vlada dejansko odgovorna neodvisnemu parlamentu, bo tudi sama kadrovala po kriteriju strokovnosti in sposobnosti in bo odgovornost tudi uveljavljala v celotnem družbenem sistemu, za katerega je odgovorna, sicer bi se vsa odgovornost zgrnila nanjo. Omrežja, ki danes obvladujejo javni sektor in državno gospodarstvo, bi izgubila politično podporo in predvsem vpliv na vodenje in upravljanje državne lastnine.

Ali bo civilna družba zmogla? Sigurno bo do korenitih družbenih sprememb prišlo. Protislovja se zdaj samo kopičijo. Objektivna odgovornost civilne družbe je danes večja kot kdaj koli. Spremembe pa so tudi v objektivnem interesu civilne družbe, ker bo s tem postala udeleženec in ne le »nadležni faktor« v procesih nastajanja družbenih odločitev. Sicer pa so bile vse ideje, ki so pomembno spreminjale ta svet ob nastanku videti utopične. S časom in družbeno aktivnostjo pa postanejo družbena materialna sila. Objektivni pogoji danes so. Kriza se samo poglablja. Politična oblast v imenu reševanja krize in v interesu finančnega kapitala ubija socialno in pravno državo ter uničuje izobraževanje in raziskovalno delo, kulturo pa naganja v kot. Te dejavnosti pa so temelj razvoja sleherne družbe.

Silvester Koprivnikar, Velenje

9 odzivov na O vlogi državljanov in civilne družbe

  1. Zelo se strinjam z avtorjem – Temeljni premik je potreben v delovanju političnega sistema. Kriza je vse hujša in upravljanje države je vse slabše! Namesto dolgoročne in uspešne razvojne politike imamo pozicijo in opozicijo, ki tekmujeta, kdo bo komu bolj nagajal, namesto, da bi sprejeli skupni dolgoročni razvojni program.
    Tako ne gre več naprej. Na potezi so državljani (!) – bolje urejeno in organizirano, kot pa na ulici. Gibanja civilne družbe se morajo povezati. Za to ni potrebno velikih programskih usklajevanj. Dovolj je skupno spoznanje, da nas je v slepo ulico pripeljala vseobsegajoča in o vsem odločujoča partitokracija, ki oblast razume kot pravico prisvajanja in ne kot odgovornost upravljanja. Tudi tisti poslanci, ki so ohranili vsaj delček trezne glave so zaradi suženjskega odnosa do stranke povsem onemogočeni. Ob samostojnih in svobodnih poslancih bi ne zabredli tako daleč. Zato je čas, da državljani odločno zahtevajo SPODOBNO SLOVENIJO. Naloga organiziranih gibanj pa je, da državljanom pomagajo to uresničiti.
    PS1: Poleg kandidatne liste civilne družbe (lista državljanov), ki jo predlaga avtor, obstoji vsaj še ena pot za postavitev vpliva strank v realne okvire. To je pravica predsednika države, da imenuje in razrešuje vlado in njenega predsednika. Od tu dalje pa je vlada odvisna od zaupanja v parlamentu in koalicije se vzpostavljajo glede vsakega vladinega predloga posebej (francoski sistem). Koalicijska (in strankarska) partitokracija bo izgubila na pomenu. Parlament pa bo šele z neodvisnimi poslanci postal to kar bi med drugim moral biti – neodvisen nadzornik izvršne oblasti. Zdaj je parlament le strankarska (koalicijska) igračka.
    PS2: Za začetek pa lahko vsi nezadovoljni volivci gredo na volišče in demonstrativno oddajo neveljavne glasovnice; na primer.

  2. To vse diši po ljudski demokraciji oz. samoupravi. Socialističnemu samoupravnemu sistemu smo se odrekli, samoupravljanje pa je bilo ocenjeno, kot sistem, kjer so bili nosilci oblasti, t.j. ljudstvo predmet totalne manipulacije, ekonomski sistem pa je bil ocenjen za popolnoma neuspešnega. Danes nismo zadovoljni s parlamentarnim sistemom (upravičeno) in iščemo nekaj boljšega. Na teoretični ravni bomo relativno hitro prišli do odgovora kaj hočemo. Problem pa je v tem, ker mora teorijo preizkusiti in potrditi tudi praksa.
    Za boljše upravljanje ni dovolj napraviti samo popravke sistema izvolitve predstavnikov ljudstva. Potrebna je temeljita družbena preobrazba, ki pa se prične pri vzgoji (doma in v šoli)!
    Tehnične vlade naj bi bile korektiv neuspešnim koalicijskim vladam. Ali pa so uspešne in koliko so pravi odgovor na nastale zagate, pa je že drugo vprašanje. Vlade strokovnjakov oz. izobražencev so lahko ujetnice svojih teorij, zato so praviloma le začasna rešitev, kot izhod v sili.

  3. Miroslav! Strinjam se s tvojo mislijo, da bi bila dobra rešitev za preseganje stanja v delovanju političnega sistema v Sloveniji tudi ta, da vlado imenuje predsednik države, ki je izvoljen na neposrednih volitvah. Vendar je ta rešitev praktično nemogoča, ker zahteva spremembo ustave. Moj predlog temelji na ustavnih in zakonskih možnostih, ki so dane. Vedeti je, da obstoječe politične elite niso pripravljene niti tega, da bi volilni zakon uskladile z ustavo in sklepom ustavnega sodišča (to traja že deset let), ki pravi, da je za podelitev mandata poslancu odločilen glas volivcev (preferenčni glas). Če politične elite niso pripravljene niti uskladiti zakonodaje z ustavo, kako bi bile pripravljene na tako korenit poseg v samo ustavo. To bi bil sposoben narediti le parlament, v katerem bi sedeli samostojni in neodvisni poslanci, kot to omogoča moj predlog.
    Ker poslanci niso izvoljeni v skladu z ustavo (preferenčni glas) bi bilo prav, da se pošlje pobuda Ustavnemu sodišču, da ugotovi, da so tudi sklepi, ki jih sprejema državni zbor nični. Malo huda teza, pa vendar vredna resnega razmisleka. Predlagal bi, da bi se s to tezo “pozabavali” in to zelo resno.

  4. Islandci so spremenili ustavo !!!!! V 25-članskem odboru so bili ugledni ljudje “iz ljudstva”. Člani strank niso mogli (smeli) priti v odbor za pisanje ustave.

  5. Petra Sovdat iz Financ vzklikne: Pripeljite nam Montija! Jaz dodajam, prosim uslišite jo! Petra nadaljuje; Kaj sporočajo koalicijski, opozicijski, sindikalistični, delodajalski liderji: Slovenci se nismo sposobni več dogovoriti prav ničesar, pa čeprav nam voda ne le teče v grlo, ampak nas zaliva čez glavo.
    1. Prestrašena vlada se, tudi ko je država skoraj pod rušo, ne drži niti lastnih obljub iz koalicijske pogodbe.
    2. Ihtava opozicija dela to, kar je lani očitala takratni opoziciji. Ruši vse predloge vlade, ne z argumenti, ampak s politikantskimi puhlicami.
    3. Sindikalisti z Marsa, ki so jih starši, šolski sistem in njihova delovna »praksa« očitno naučili le treh stavkov. To se ne da! V to ne privolimo! Šli bomo na referendum in na ulico!
    Bojim se, da smo vse pametne rešitve že pokurili. Da tečemo zadnji krog kratkotrajne suverenosti. Je cena suverenosti previsoka za to, da izplavamo?
    Poglejmo, kaj je lahko stranski proizvod čiščenja. Stare, kleptomanske elite, ki so italijanskim in grškim davkoplačevalcem tudi ugrabile državi, so ostale brezzobe, nemočne. Glede na škodo, ki so jo Sloveniji povzročili strici, tete, nečaki iz ozadja in vsi njihovi prijatelji, z leve in desne, pa morda ta cena, kakorkoli bogokletno se že sliši, ni previsoka.

  6. Nujna rešitev, ki jo vidim, je v takojšnji zamenjavi politike našega parlamenta/vlade, da neha slepo slediti neživljenjskim direktivam EU (fiskalno pravilo in odpisani neoliberalizem).
    Poslanci naj že enkrat pričnejo SAMOSTOJNO RAZMIŠLJATI ne pa slepo slediti vodji poslanske skupine! Zaradi tega je nujno najprej spremeniti volilni zakon, tako da ljudje volijo ljudi, katerim zaupajo in ne stranke, katere potem v parlament porinejo svoje kandidate, ki sploh ne bi bili izvoljeni. Lista kandidatov bi morala biti enotna za celo državo in volivci naj obkrožijo ime, pa kdor pride noter, je noter. Sedaj pa prvi vedno pride voditelj stranke! Totalni absurd. Le igramo se demokracijo. Izvoljeni so za to, da koristijo ljudstvu in ne strankinim interesom.
    Nadalje: Vsak politik in ”obogateli” bi moral dokazati način pridobite premoženja. Vse zakone, ki so pisani na kožo posameznim tajkunom, ukiniti. TAKOJ naj davčna pregleda zakonitost pridobitev premoženja. Od EU zahtevati, da od bančnih oaz zahteva poročilo o višini pologov naših državljanov ali izpiske transakcij (kot je naredila Nemčija s Švico). Uvajanje privatnih šol in univerz je interes bogatih in politikov. Če ne bo narod šolan bo nezainteresiran in nerazgledan. S takšnimi politika lahko manipulira!
    Na koncu bi dodal še to:
    Vemo, da je vzrok za svetovno krizo FRIEDMANOVA teorija prostega trga, ali ”čikaška šola” oz. njej podobna angleška. Zakaj nihče ne preuči naše ”ekonomske stroke” – kdo se je od vodilnih ekonomistov v Sloveniji, oz. v vladi tam šolal? Objavite njihov seznam, da vemo kdo nas uničuje, pod krinko napredka in varčevanja.
    Moj predlog je, da se: MORA NASTOPATI PROTI POLITIKOM OSTREJE IN JIH ONEMOGOČITI, ČE NE DELAJO KOT BI MORALI – ZA DOBRO SLOVENIJE.

  7. VOLITVE PREDSEDNIKA DRŽAVE: Znan je »zmagovalec« volitev. Pa je res???
    Za zmagovalca je glasovalo okoli 470.000 ljudi, na volišča pa ni šlo milijon volivcev, kar je 59 procentov volilnega telesa. To NI zmaga je bolj poraz. Številke ne lažejo!
    Mislim, da je zmagalo volilno telo, ki ni prišlo na volitve, oz. ni izvolilo nobenega od predlaganih!! Torej je to znak, da RABIMO NOVE POLITIKE!
    Po drugi strani, pa je znano, da je novi predsednik zagovornik »vlaka Merklove in Sarkozija«, bolje rečeno: zagovornik NEOLIBERALIZMA. Ker to linijo zagovarja tudi predsednik vlade, me zanima, kako bo uresničil prisego, ki govori, da bo spoštoval Ustavo in delal za dobro Slovenskega naroda. Neoliberalizem pa uničuje države in narode????

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja