O vlogi državljanov in civilne družbe

Na posvetu »KAJ MORA SLOVENIJA STORITI ZA IZHOD IZ KRIZE« sem dejal, da je prvi korak za izhod iz krize ta, da z oltarja čaščenja snamemo boga kapitala s sinom dobičkom in na oltar postavimo človeka, ki danes kleči pod njim. Ekonomska, socialna in okoljska nasprotja, ki so posledica neoliberalnih religij, so namreč tako globoka in take narave, da jih z obstoječim modelom ekonomskih odnosov in vladavino obstoječih političnih elit pač ni mogoče odpraviti – ni mogoče odpraviti vzrokov krize. Temeljni vzrok krize ni v veliki zadolženosti, pač pa je zadolženost posledica nenehne in vedno hitrejše rasti akumulacije v finančnem sektorju, v katerega se steka vedno večji delež družbenega proizvoda. Torej je temeljni vzrok krize v delitvi in nikakor v potrošnji.

Drugi vzrok naše, slovenske krize je v katastrofalnem upravljanju države. Dvajsetletna negativna selekcija kadrov znotraj vseh političnih strank se je namreč razširila v celotno družbeno strukturo. Sočasno s tem procesom in tudi zaradi njega so stranke postale popolni ujetnik omrežij špekulantov in prevarantov, ki jim je politika sredstvo s pomočjo katerega pristopajo do javnega denarja in iz državnih podjetij črpajo koristi zase. Kompetenca je že zdavnaj izgnana iz kadrovanja, šteje le pripadnost, namesto odgovornosti pa lojalnost. Slovenija potrebuje novo razvojno paradigmo, ki bo gradila na človeku in na odnosih, ki bodo odpravljali neravnovesja in vodili k ustvarjanju ravnovesja.

Tu se pojavi vprašanje, ali so obstoječe elite političnih strank sposobne ponuditi novo razvojno paradigmo in ali so sposobne odpraviti katastrofalno upravljanje države, njenega celotnega podsistema in njene lastnine ter vrniti državo državljanom? Odgovor je NE! Politične elite so namreč jedro problema – umiranje pravne in socialne države. Če torej obstoječe politične elite niso sposobne izboljšati kakovosti upravljanja, vrniti demokracije v parlament in še manj ponuditi novo razvojno paradigmo, vse to pa je nujno za izhod iz krize, se pojavi vprašanje: Kdo pa je?

Sam sem prepričan, da je to sposobna storiti – in bo tudi morala, na tak ali drugačen način – le civilna družba. Ko govorim o civilni družbi, mislim na aktivne in razumne državljane, vse civilno-družbene organizacije, tudi sindikate, upokojence, neodvisno znanost, stroko in kulturo. Zato je prvi korak, ki ga v Sloveniji moramo storiti ta, da se civilna družba, vsi njeni členi in aktivni državljani začnemo organizirano povezovati in skupno delovati za izhod iz družbene in gospodarske krize. Samo povezana civilna družba lahko s pomočjo uma, znanja in izkušenj in na osnovi kulturnih vrednot ponudi novo razvojno paradigmo, zagotovi pogoje za začetek njenega uresničevanja in tudi začne spreminjati kakovost upravljanja države. Iz procesov odločanja mora izriniti ozke špekulativne in profitne interese in vanj pripeljati javni interes. Da to doseže, pa ni dovolj le, da napiše novo razvojno paradigmo, jo ponudi političnim elitam, nanje vpliva z javnimi apeli ter pritiska in zahteva spremembe. To je in bi bilo Sizifovo delo. Civilna družba mora postati aktivni nosilec sprememb.

Temeljni premik, ki je potreben, je v delovanju političnega sistema – v vlogi in položaju poslancev, parlamenta, vlade in ljudi v celotnem njenem družbenem podsistemu. Če se mora civilna družba v svojem prvem koraku organizirati in povezati v skupnem cilju in interesu, mora v drugem koraku spremeniti prakso delovanja poslancev tako, da bo poslanec v takem položaju, kot veleva ustava, torej samostojen, kompetenten, ne vezan na mnenje nikogar, ker le tak je lahko tudi odgovoren volivcem in zahteva odgovornost od vlade. Tak parlament mora imenovati vlado iz kompetentnih ljudi in ne ljudi iz vodstev političnih strank. Le taka vlada je lahko in mora biti odgovorna parlamentu. Danes pa je vse obrnjeno na glavo in parlament je marioneta vlade. Kako to storiti?

Ustava in volilni zakon dajeta državljanom-volivcem možnost, da na volitvah nastopijo s svojo kandidatno listo – »lista državljanov«. Prav to mora storiti aktivna, organizirana in povezana civilna družba. Zagotoviti volivcem logistiko, da oblikujejo listo kandidatov in izvolijo poslance, ki bodo imeli take kompetence in tak položaj, kot sem prej navedel in je tudi zapisan v ustavi. Vendar civilna družba ne sme sama stopiti v parlament. To zgodbo poznamo izpred dobrih dvajsetih let. Tudi se ne sme zgoditi »privatizacija« civilne družbe, kot je bil primer z Jankovičevo in Virantovo listo na zadnjih volitvah.

Demokracija je bolj odvisna od moči organizirane in aktivne civilne družbe, kot pa od tega, kateri in kakšni ljudje sedijo v parlamentu. Zato poslanci liste državljanov ne smejo prihajati iz vrst funkcionarjev civilno-družbenih organizacij in ne smejo pripadati nikomur, pač pa vsem. Kandidiranje na listo državljanov bi se moralo zato izvesti po nekem postopku »internetnih volitev«, v katerih bi sodelovali vsi aktivni državljani. (Civilna družba, predvsem pa tisti njeni deli, ki imajo močno organizacijsko strukturo, to so sindikati in ZDUS, morajo temu volilnemu procesu zagotoviti logistično in s tem tudi finančno podporo.) In tako kot se danes poslanec zateka k vodstvu stranke in dela le to, kar je v interesu strankarskega vodstva oz. predsednika, ker ve, da ne bo več izvoljen, če bi deloval po svoje, bi se samostojen poslanec liste državljanov obračal na civilno družbo, ker se bi tudi zavedal, da v nasprotnem primeru ne bo ponovno izvoljen. Poleg tega pa bi bili na listi državljanov izvoljeni ljudje z drugačnimi etičnimi prioritetami in s čutom družbene odgovornosti. Takih ljudi je veliko, vendar v politiko političnih strank nočejo, ker bi izgubili samostojnost in osebno integriteto. To pa pomeni, da bi v procese nastajanja družbenih odločitev prihajal javni interes in ne le ozki interesi elit in omrežij. Civilna družba mora biti trajna »opozicija« parlamentu.

Parlament, v katerem bi kompetentni, samostojni in neodvisni poslanci predstavljali relativno večino, se bi kaj hitro znebil razprav, ki so namenjene le strankarskemu prerivanju, medsebojnemu nasprotovanju in nagajanju, bi pa razprave tekle predvsem o vsebinskih temah in predlogih družbenih odločitev v cilju iskanja najboljše rešitve”. Svobodni poslanci v parlamentu ne bi imenovali vlade, ki bi jo sestavljali člani političnih strank, pač pa bi v vlado imenoval kompetentne ljudi, ki so že dokazali svoje etične in sposobnostne kvalitete in znajo delovati v javnem interesu. Kompetentna in parlamentu odgovorna vlada bi tudi sama pričela uveljavljati pozitivno selekcijo kadrov. Namesto lojalnosti in pripadnosti bi veljal kriterij kompetentnosti. Uveljavljala bi se odgovornost, ki se danes ne. Tisti trenutek, ko bo vlada dejansko odgovorna neodvisnemu parlamentu, bo tudi sama kadrovala po kriteriju strokovnosti in sposobnosti in bo odgovornost tudi uveljavljala v celotnem družbenem sistemu, za katerega je odgovorna, sicer bi se vsa odgovornost zgrnila nanjo. Omrežja, ki danes obvladujejo javni sektor in državno gospodarstvo, bi izgubila politično podporo in predvsem vpliv na vodenje in upravljanje državne lastnine.

Ali bo civilna družba zmogla? Sigurno bo do korenitih družbenih sprememb prišlo. Protislovja se zdaj samo kopičijo. Objektivna odgovornost civilne družbe je danes večja kot kdaj koli. Spremembe pa so tudi v objektivnem interesu civilne družbe, ker bo s tem postala udeleženec in ne le »nadležni faktor« v procesih nastajanja družbenih odločitev. Sicer pa so bile vse ideje, ki so pomembno spreminjale ta svet ob nastanku videti utopične. S časom in družbeno aktivnostjo pa postanejo družbena materialna sila. Objektivni pogoji danes so. Kriza se samo poglablja. Politična oblast v imenu reševanja krize in v interesu finančnega kapitala ubija socialno in pravno državo ter uničuje izobraževanje in raziskovalno delo, kulturo pa naganja v kot. Te dejavnosti pa so temelj razvoja sleherne družbe.

Silvester Koprivnikar, Velenje

9 odzivov na O vlogi državljanov in civilne družbe

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.