Mark Twain (1835 – 1910), ameriški pisatelj in humorist je bil zelo spoštovan, prijateljeval je s predsedniki, umetniki, poslovneži in evropsko modro krvjo. Bil je protiimperialist, pacifist, antirasist, a najbolj je bil spoštovan zaradi inteligentne in nabrite satire:

– Če bi volitve kaj pomagale, bi jih prepovedali.
– Včasih se sprašujem, če nam vladajo pametni ljudje, ki se hecajo, ali imbecili, ki mislijo resno.
– Recimo, da ste idiot, in recimo, da ste član Kongresa. A zdaj se že ponavljam.
– Obleka naredi človeka. Goli ljudje imajo malo ali pa nič vpliva na družbo.
– Če ne berete časopisov, ste neobveščeni. Če jih berete, ste narobe obveščeni.
– Človek, ki ne bere, nima nobene prednosti pred tistim, ki ne zna brati.
– Ne motijo me tisti deli Svetega Pisma, ki jih ne razumem, ampak tisti, ki jih.
– Ne pustite, da se vaše šolanje vmešava v vašo izobrazbo.
– Najprej poiščite dejstva. Potem jih lahko pačite, kolikor vam je volja.
– Niso vedeli, da je nemogoče, zato so pač to izvedli.
– Kogar koli lahko naučim, kako lahko doseže, kar koli hoče. Težava je v tem, da nihče ne ve, kaj hoče.
– Ko se znajdete v večini, je čas za spremembe.
– Nekateri častijo čin, nekateri junake, nekateri moč, spet drugi Boga in zaradi teh idealov se nikakor ne morejo združiti – a vsi častijo denar.
– Pazite, ko berete knjige o zdravju. Že tiskarska napaka vas lahko ubije.
– Ne bojim se smrti. Mrtev sem bil milijarde let, preden sem se rodil, in čutil nisem nobenih neprijetnosti.
– Izogibajte se ljudi, ki zaničujejo vaše želje. To počnejo majhni ljudje. Re- snično veliki ljudje vam dajo občutek, da lahko veliki postanete tudi vi.
– Lepo je, da so odkrili Ameriko. Še lepše bi bilo, če bi jo zgrešili.

Sociolog Frane Adam pravi: »Slovenija bo že čez dve ali tri leti precej drugačna. Paradoksalno ne zaradi akterjev sprememb, temveč nekako spontano zaradi nakopičenih pritiskov oziroma pritiskov od zunaj. Javni sektor se bo skrčil.« Kritičen je do dometa t. i. strukturnih reform kot poti iz krize, ker so le del kriznega menedžmenta, usmerjene kratkoročno in ne del strateškega premisleka. Kritičen je tudi do idej demokratičnega socializma oziroma protikapitalističnih »ideoloških brkljarij«.
Med procesi, ki so nas pripeljali v krizo, našteva:
– Hiperpolitizacijo celotne družbe, intelektualne sfere in tudi medijev. Predlaga, da bi družbeno pomembna mesta (na primer pri volitvah dekanov in rektorjev) morali zapreti za ljudi, ki so bili na strankarskih funkcijah.
– Drugi krizni vzrok vidi v modelu državnega kapitalizma z močno in nerazumno širitvijo javnega sektorja, v katerem imajo leve stranke volilno bazo.
– Tretji razlog za krizo je po Adamovih besedah v odmiku od meritokratsko zasnovane družbe, kjer so merila za napredovanje individualni dosežki (izobrazba, kompetence in ustvarjalnost). Zdaj pa je v ospredju le zasledovanje ozkih interesov. Zaradi tega imamo na vseh ravneh težave z upravljanjem in neformalnimi klikami v ozadjih.
Adam dvomi, da bi lahko nove stranke pomenile alternativo: »Leve stranke so se izkazale za nekompetentne. Vezane so na različna lobije in neformalna omrežja. Nove, ki od njih niso tako odvisne, pa vidijo svoj interes v širitvi javnega sektorja in ignorirajo gospodarsko realnost. Desne stranke na drugi strani povzročajo preveč rezistence. Iritirajo velik del populacije, zaradi česar ne morejo izpeljati svoje zamisli. Po vsej verjetnosti se bo vnovič pojavilo novo vstajništvo.«

Ekonomist in finančnik Andrej Cetinski vidi drugače:
– Razviti svet je v resni krizi. V ZDA so jo menda pozdravili, a nekateri že napovedujejo, da se bo ponovno razbohotila, saj se odprave njenih vzrokov doslej niso resneje lotili. (Sam štejem za osrednji vzrok krize neoliberalizem, saj ta sistemsko povzroča nezadostno tržno povpraševanje in s tem posledično nesprejemljivo nezaposlenost). Usmeritve neoliberalizma (bogatenje je osrednja vrednota in gibalo napredka, trgu vmešavanje države zgolj škoduje, država naj bo kolikor mogoče vitka,…..) bo zato potrebno nadomestiti s takimi, ki družbi zagotavljajo stabilnost in zadovoljiv razvoj. Med slednjimi gre osrednja vloga državi, ki se jo naj vodi učinkovito, pošteno in v interesu večine.
– Tudi Slovenija je v resni krizi in njen osrednji vzrok je prav tako nekritično uveljavljanje neoliberalizma, kar se odraža v neučinkovitem upravljanju države in v splošnem razvrednotenju sicer večinsko priznanih etičnih norm. O tem, kako prenoviti državo, da se ji v prihodnje zagotovi uspešnejši razvoj, nam politika žal ne zna ponuditi nič uporabnega. Vemo le, da politična desnica razmišlja močno drugače kot levica, obe strani pa prednostno skrbita za uresničevanje lastnih, neredko povsem osebnih interesov.
– Recept za izhod iz splošne krize je slej ko prej v organiziranosti družbe, ki temelji na (a) tržnem gospodarstvu in (b) državi, ki se jo vodi učinkovito in pošteno v korist večine. Kako zagotoviti drugega od obeh pogojev, ostaja odprto vprašanje. Za sedaj se utrjuje zgolj spoznanje, da politični sistem, ki je zasnovan na strankarstvu, (še) ne vodi do želenega cilja.

Teze obeh avtorjev izbral Miroslav Marc

Koalicija civilne družbe (KCD), ki povezuje številna civilno-družbena gibanja in organizacije, si že mesece prizadeva, da bi povezala leve in sredinske stranke na skupnem političnem »Programu za prenovo Slovenije« in jih prepričala, da je smotrno na bližnjih državnozborskih volitvah nastopiti le z dvema ali tremi skupnimi kandidatnimi listami.
Tako sporočilo so te stranke dobile tudi od svojih volivcev na volitvah evropskih poslancev. Čeprav je za njihove kandidate skupaj volilo več volivcev kot za kandidate desnice, so bili ti glasovi tako razdrobljeni, da je bil končen rezultat slabši. Enako se bo verjetno zgodilo tudi na državnozborskih volitvah, če bodo stranke levice in leve sredine nastopile nepovezano, z osmimi ali desetimi ločenimi kandidatnimi listami.
Z odločitvami za nepovezane programe in lastne kandidatne liste prevzemajo vodstva teh strank ZGODOVINSKA ODGOVORNOST. Ne zato, ker bo verjetno zmagala desnica, temveč zato, ker tako razdrobljeni in neenotni ne morejo prispevati ničesar pozitivnega in konstruktivnega v nujen program družbene prenove, ki nas edini lahko popelje iz globoke družbene krize. S svojo neenotnostjo in nesposobnostjo, da se povežejo, postajajo te stranke del naše krize in njenega nadaljevanja, ne pa nosilci za izhod iz nje.
Edino gospa Bratušek je ponudila oblikovanje predvolilne koalicije in skupne kandidatne liste g Šoltesu in g Cerarju (in številnim manjšim strankam). Na razgovore je povabila tudi KCD, ki sicer ni stranka ali pravna oseba. KCD se je povabilu odzvala v prepričanju, da lahko mnogo prispeva k oblikovanju skupnega »programa družbene prenove«, ki bi povezoval trojček Cerar-Bratušek-Šoltes, in bi sodelovala tudi Solidarnost in nekatere druge novonastale stranke.
Vendar bo to, kot danes kaže, s ponosno moško pametjo prezrto, pravi EMP v svojem blogu.

Za volitve evropskih poslancev ni značilna NIZKA UDELEŽBA temveč VISOKA OBSTRUKCIJA.

Rezultatov levice ni mogoče interpretirati drugače, kot popoln polom. Če številke prevedemo v preprost političen jezik, pomenijo: dovolj vas imamo! Speljite se, če se ne znate dogovoriti; pravi Emil Milan Pintar in nadaljuje:

Kaže, da je levica to sporočilo razumela, povezovanje se je začelo. Ker vsako povezovanje pomeni zbiranje okrog močnih, karizmatičnih osebnosti, vstajništvo pa ni izoblikovalo niti ene same take osebnosti, so mediji izoblikovali tri: Bratuškovo, ki gradi na pogorišču razpadle PS in razpadle vlade, Šoltesa, ki gradi na imidžu preteklega dela, in Cerarja, ki uživa renome moralne neoporečnosti.
Bratuškova in Šoltes sta nastalo situacijo ocenila pravilno in skupaj poskušata pritegniti razdrobljene subjekte politične levice. V koalicijo vabita stari, a z novo predsednico prenovljeni Zares, novonastalo Solidarnost, Združeno levico, Koalicijo civilne družbe in še nekatere subjekte in gibanja, ki vlečejo pedigre iz vstajništva. Ker obljubljata nov model povezovanja (mimogrede: model je razvila Koalicija civilne družbe, KCD), ki bi vsem tem strankam ohranjal lastno identiteto, hkrati pa bi jih usmeril k skupnim ciljem (enotna kandidatna lista in kasneje enotna poslanska skupina), ta povezava zasluži, da uspe. Žal se za to povezavo (še) ni odločil Cerar, ki, kot kažejo nekatera znamenja, želi poskusiti sam, z oblikovanjem samozadostne stranke. Podobno povezovanje obljublja tudi SD, toda stranka, ki sta jo deset let uničevala g. Pahor in g. Lukšič, s svojo brezprogramskostjo in pop-puhlicami ni sposobna postati večji center novega zbiranja.

ODLOČILEN BO PROGRAM
Za uspešno povezovanje bo odločilno, kako bo oblikovan program. Pri tem lahko pozabimo na visokodoneče besedne zveze, kot so »človek pred kapitalom«, »trajnostni razvoj«, »boljše upravljanje«, »sobivanje z naravo«, »solastništvo in soupravljanje«, »zadružništvo« in kar je še podobnih besed političnega novoreka levice. Te besede so povzetek, nekakšen skupen imenovalec, primeren za programe strank, ki pa ga je treba za potrebe koalicije razgraditi v konkretne politične ukrepe, da ne bo sporov in odstopanja kasneje. Šele potem se bo videlo, ali nastaja program nove, združene ali vsaj povezane levice, ali pa nekateri želijo le nadaljevati po starem v novi preobleki.
Samo nekaj primerov kako bi morali operacionalizirati vsakega od naštetih »generičnih pojmov«, kajti program koalicije ne more temeljiti na abstraktnih opredelitvah, temveč na dogovoru o konkretnih ukrepih bodoče vlade:
– treba je zavreči projekt razprodaje slovenskih podjetij in ga nadomestiti z modelom INTERNACIONALIZACIJE slovenskega gospodarstva. Zato je treba z novo prostorsko, finančno, davčno, socialno, zaposlitveno itd politiko ustvariti pogoje, da bo naše gospodarstvo privlačno za tuja vlaganja, za tvegani kapital, za inovativno podjetništvo itd. Zavedati se moramo, da prodajo naših uspešnih podjetij zahteva predvsem mednarodni korporacijski kapital. Slovenska nacionalna ekonomska strategija se mora temu odločno upreti!
– za nami je desetletje nebrzdanega trošenja in zadolževanja ter neuravnoteženega proračuna. V tem času nobena vlada ni hotela sprejeti potrebnih omejitev proračunske porabe, nekatere pa so svojo popularnost celo gradile na tej finančni razuzdanosti. Model »vsesplošnega varčevanja« je potrebno spremeniti in ga nadomestiti s konkretnim reformnim programom (zdravstveni sistem, javna naročila, lokalna in javna uprava). Bistveno je treba zmanjšati subvencioniranje odpisanih in zavoženih podjetji, saj te subvencije pomenijo jemanje uspešnim podjetjem in nato razdeljevanje po prijateljskih kanalih.
– hitra reorganizacija robustnega in neučinkovitega sodnega sistema, v katerem sodbe potujejo navzgor in navzdol kot kroglica v fliperju, sistema, ki je izgubil (skoraj) vso kredibilnost, sistema, ki ljudi za enake prekrške sodi povsem različno, sistema, ki za petnajstmilijonsko krajo izreče podobno kazen kot za krajo petsto evrov. Pri tem parola »ničelna toleranca do korupcije« pove veliko – ali pa nič. Zato je treba ojačati vse inštitucije nadzora, pregona, podkupljive birokrate pa obravnavati kot kriminalce.
– enako pomembna je odprtost političnega sistema, zato je nujna takojšnja sprememba volilne zakonodaje. Porušiti je treba kristalne palače, v katere se zapira slovenska politika in pokuka iz nje samo v predvolilnih časih, sicer pa prede zakonodajo, ki naj ta njen privilegiran oblastni položaj podaljšuje v neskončnost. Civilna družba mora dobiti realno možnost, da voli svoje poslance, volivci morajo dobiti ustavno določeno pravico, da odločilno vplivajo na volitve.

SUBJEKTI CIVILNE DRUŽBE SO PRED IZBIRO
Stranke, gibanja in skupine civilne družbe, ki so povabljene v razna povezovanja, se bodo morale odločiti: se pridružiti ali ne? Vnaprej je jasno, da noben od nastajajočih levih »blokov« ali »povezovalnih centrov« ne bo imel in ne more imeti programa, ki bi ustrezal vsakemu subjektu posebej. To je nemogoče že po definiciji. In vsaka stranka, gibanje ali skupina se bo morala odločiti, ali se pridružiti in se znotraj boriti za skupne cilje in svoja načela. Ali pa ugotovi, da »mi mislimo malo drugače« in se povezovanju (kot doslej) odpovedati.
To je pravzaprav odločitev, ali se bomo za svoje ideje in cilje borili, ali bomo uživali v udobni senci ter salonsko kritizirali. Je odločitev o tem, ali bomo prevzeli tudi politično odgovornost, ali pa bomo le prišepetovalci, skriti v luknji pod odrom. Ne slepimo se: vstajništvo si je postavilo POLITIČNE CILJE in ti cilji so uresničljivi samo v politični areni. Vse ostalo je literatura, ki jo gojijo salonski revolucionarji.
Skratka, za vsako skupino posebej je nastopil čas odločitve, ali se bo odločila za boj za svoja načela v povezavah, ki predstavljajo realno možnost so-vplivanja na upravljanje te države, ali pa bo še naprej uživalo le v kritizerstvu.
Na drugi strani pa bo tisti, ki bo sam silil na volitve, na njih izločen kot garjeva ovca, z zavedanjem, da ni samo luzer, temveč saboter, saj bodo glasovi, namenjeni njemu, porazdeljeni vsem drugim!

Nekaj sprotnih odzivov na poskuse povezovanja.
Povezovanje je nujno, a naporno.

“Koalicija” je grda tujka, obrabljena od preobilne uporabe. Razen tega je postala skoraj sinonim za strankarske kravje kupčije. “Zavezništvo” je domače in manj zlorabljeno. (Razen tega napeljuje na zaveznike v svetovni vojni.) Je pa že porabljeno pri nastajajoči stranki.
O vrednotah, ki so v sami srži naše krize, smo že večkrat in veliko razpravljali. Vendar moramo paziti, da ne bomo pristali preblizu cerkvi, ki tako pogosto eno pridiga in drugo dela.
Demokracija in pravo sta zrasli na pesimizmu o človeški naravi in vrednotah. Preoptimistični Rousseau je res bil zlorabljen za totalitarne režime, ki so v imenu svobode in človekove sreče množično pobijali te iste ljudi. Če bi človek bil dober, bi ne imeli problemov s politiko in pravom. Pravo bi bilo odveč. Probleme imamo zato, ker se samo za primer še tako ljubeči člani družine skavsajo, ko gre za dediščino. In še včeraj ljubeči mož skuša danes zadaviti svojo ženo. In obratno. Kot radi pravimo, smo pod kožo krvavi. Zato je za vrednote treba poskrbeti z ustreznimi mehanizmi selekcije, vpliva, nadzora in sankcij naših predstavnikov. Selekcija je problem. Vendar tudi. če ta problem ustrezno rešimo, torej izberemo najboljše, smo ljudje (v skladu z etičnim pesimizmom), bolj ali manj slabi, grešni. Svetniki so del nabožne propagande. Kakovostna selekcija predstavnikov torej ni dovolj. Poskrbeti moramo tudi za nadzor in sankcije.
Pri tem se ne sme pretiravati, sicer pristanemo v totalitarizmu ali avtoritarnem avtokratizmu. Doseči moramo naši naravi in kulturi ustrezno ravnotežje med svobodo in nadzorom.

In ne smemo pozabiti preprostega dejstva, da družbo obvladujejo konflikti interesov. Politika je upravljanje konfliktov. Vrednote, kot so dobrota, pravičnost itd se lahko udejanjajo v zasebnem življenju. Prijatelju popustimo, ljubi podarimo … V politiki tega ni. In naš problem je, da naši politični predstavniki niso naši. Ne služijo nam. Služijo sebi in denarju. Kako doseči, da bodo služili nam, državljanom? Kaj spremeniti, da bodo politiki naši, ne “tuji” agenti? Da bodo zastopali “naš”, javni interes, interes vseh državljanov in ne interes tistih, ki nas želijo oropati, osiromašiti, nas nadzorovati in podjarmiti? (Del tujine nas obravnava kot sovražnike, tajno nam množično prisluškujejo, mešajo se v naše notranje zadeve, z vsemi sredstvi manipulirajo z našimi financami, da bi nam zbili ceno.) Seveda je treba poskrbeti, da bo delovala zunanja politika saj je tista v EU zelo klavrna. Da bo deloval pravosodni sistem in omogočal enakost pred zakonom. Da bo volilni sistem omogočal politično enakopravnost državljanov, volivcev.
Vendar to ni dovolj. Kako, s kakšnimi prijemi, posegi, spremembami doseči preboj v politični kulturi? Kako doseči, da bo politika v naših rokah in ne v rokah naših sovražnikov? Kako doseči odgovorno obnašanje politikov? Kakšne varovalke, kakšen nadzor, kakšne sankcije so potrebne? Gre za najtrši oreh, za ključni problem. Recepti, ki bi jih enostavno prenesli k nam, ni. Že splošno prepisovanje nemške ustave in zakonov je bila napaka, za katero zdaj plačujemo. Saj se tako prepisovanje ne obnese nikoli, še zlasti pa ne v obdobju globalne krize demokracije. Neposredna demokracija se lepo sliši, vendar smo še vedno zgolj pri lepih načelih. Lepa načela pomenijo novo nevarnost, saj ob njihovi lepoti zlahka pozabimo na umazano prakso. Omenjamo Švico, konkretnega pa še nismo predlagali skoraj nič.

Slabo upravljanje države in javne lastnine je posledica stanja v politiki. Najprej je treba ustvariti red v politiki. Ker je v politiki kaos, je kaos tudi v upravljanju z državnim premoženjem.
Ta kaos zlorabljajo naši sovražniki, tisti ki služijo mednarodnim financam. Že vseh 23 let histerično kričijo: Privatizacija! Privatizacija za vsako ceno. Privatizacija je odgovor na vse vaše težave. Ne kažejo pretiranega zanimanja za to, kako je z našo demokracijo, za naše blagostanje. Vemo, da oni ne bi bili tako zavzeti za privatizacijo, če ne bi skrbeli predvsem za svoje interese. Naši interesi jih ne zanimajo. Ali ti isti ljudje vijejo roke zaradi trpljenja Grkov? Ali se sprašujejo o svoji odgovornosti za grško tragedijo? Seveda ne. Nasprotno. Grkom se predstavljajo izključno kot rešitelji. Kot žrtve, ki Grčijo vzdržujejo. Ali jih zanima blagostanje Ukrajincev? Ali jih zanima, kako so prav oni pomagali pahniti Ukrajino (in s tem tudi same sebe v nesrečo?) Njihov program za Ukrajino je bil sila podoben tistemu za Grčijo. Njihov pohlep je tako močan, da se ne ustavijo niti, ko sami sebi kopljejo grob. Vendarle o lastni odgovornosti nočejo slišati. Celo najboljši, najbolj altruistični med njimi ne. Tako kot na primer zeleni veteran Daniel Cohn – Bendit. Nein, nein, nein, nein, nein, nein … je kričal, ko ga je novinarka spraševala o odgovornosti EU za ukrajinsko krizo.

Za svoje interese moramo pač skrbeti sami.
Igor Koršič

O “hitrem“ spreminjanju slovenskega “levega” političnega prizorišča.

Emil Milan Pintar (na blogu) zelo pronicljivo analizira slovensko politično sceno in ugotavlja, da je videz o hitrem spreminjanju slovenskega političnega prizorišča le virtualna prikazen. V zavesti slovenskega volivca je precej nelagodja in nezaupanja: bolj kot se stvari spreminjajo, bolj ostaja vse nekako isto. Zato tudi toliko nezaupanja v nove stranke. Preprosti ljudje pa imamo počasi vsega dovolj.

Pred zadnjimi volitvami sta na levosredinski strani slovenske politike v zadnjem trenutku nastali dve novi, instant stranki, Jankovičeva Pozitivna Slovenija in Virantova Državljanska lista. Če danes pogledamo ti stranki, se nam razkrije porazno stanje: prva je razpadla na dva dela, druga je v zatonu in ji grozi izpad iz Parlamenta. Kako je to mogoče? Odgovor je treba iskati v načinu nastajanja teh strank. Očitno je namreč, da nista nastali po naravni poti, kot združevanje somišljenikov okrog močne politične osebnosti, nekakšnega naravnega vodje, liderja. Nastali sta »iz volilne nuje« in »spodbujeni iz ozadja«. Oblikovani sta bili na hitro, ljudi, ki so prevzemali vodilna mesta (najprej v stranki, nato v strukturi države) ni bilo mogoče preveriti, trlo se je povzpetnikov, ki politike niso poznali in je tudi niso zmogli. (Navsezadnje je politika vendarle stvar za odrasle ljudi, in izkušnje, znanje in modrost štejejo. Zlasti, če pod »politično modrostjo« razumemo sposobnost in pripravljenost na sodelovanje, iskanje dogovorov in potrpežljivo iskanje skupnih imenovalcev. Kajti ne glede na programske usmeritve je politika realnost mogočega. Kdor v njej išče bližnjice, običajno konča za plotom.)
Toda, če sta stranki nastali kot projekta volje do oblasti, ne smemo pozabiti, da so bili njuni botri mediji. Več kot očitno je bilo, da avtoriteta vodilnih kadrov v teh strankah ne izvira iz narave in ugleda njunih vodij (kot je to v primeru večnega predsednika SDS), temveč iz medijskega produciranja. Zato smo morali pričakovati, da se bosta ob prvi politični krizi zrušili sami vase, da bo prišlo do implozije vodilnega strankarskega managementa, hkrati pa bo opazen beg tistih, ki so v stranki vstopili iz dobičkaželjnosti. (Atraktivnih mest namreč ni dovolj za vse in podgane se pritajijo ter bežijo ob prvih nevihtah. Kar na hitro nastaja, tudi na hitro razpada.)

Pred prihajajočimi volitvami nam grozi drugi val instant strank: Solidarnost je ustanovljena, gospe Bratuškovi ne ostane nič drugega, kot da stranko ustanovi čimprej, na g. Cerarja prestrašeni politični »kolegi« vsako uro bolj pritiskajo, g. Šoltes, ki so ga kot velikega političnega liderja ustvarili predvsem mediji, ne ve, ali bi raje odigral to vlogo, ki ne ustreza njegovemu značaju, ali bi se raje skril kot evro-poslanec v Bruselj. Na samem obrobju političnega prizorišča je že oblikovanih nekaj novih strančic, ki so na teh volitvah obsojene na politično zakotništvo, saj jim je ne glede na politične programe, odtegnjena medijska relevantnost. Zadnje znake življenja, zadostne zgolj za vegetiranje, pa kaže še kak ducat nekdanjih bolj ali manj uspešnih političnih strank, ki so med tem postale nekakšne »tovarišije« ali kavarniška omizja.
Med nastajajočimi strankami najnaravnejšo pot razvoja ubira Solidarnost in s tem raste upanje, da to ne bo muha enodnevnica, temveč stranka, ki bo sposobna prenesti tudi kakšen volilni neuspeh. Na drugi strani predstavlja največji moralno-politični kapital, nujen za dobro stranko, nedvomno g. Cerar, a ga je kar nekako škoda za dnevnega politika, kjer se mogoče niti ne bo najbolje znašel, saj ni navajen suvati pod pas, kar je v slovenski politiki dnevna praksa. No, kot pravosodni minister nekako še, če naj bi bilo to šele pripravništvo za njegovo »pravo funkcijo«. Medtem pa se je gospa Bratuškova v tem letu nedvomno mnogo naučila in bi lahko odigrala vlogo povezovalke. Nekateri ji hočejo očitati, da je odstopila v nepravem času in s tem pokazala, da še ni dovolj »vešča«. Po drugi strani pa se je le držala dane besede, da si ne zna predstavljati vodenja vlade, če v stranki nima zaupanja in je to tudi storila. Sicer pa zakaj naj bi prav ona in samo ona reševala vprašanje neugodnega časa in vladne krize, če pa nihče drug ni hotel o tem nič slišati. Kje je bil Predsednik države, ki je šele po njenem odstopu ugotovil, da je bil čas za odstop »slabo ocenjen in težak«? Ali res ne zna nekaterih stvari izračunati za kak dan vnaprej? (Upamo, da so ga njegovi modni svetovalci in spin-doktorji že obvestili, da bo moral ob komentiranju volitev po 13. juliju nastopiti primerno zagorel!) Največja uganka v tem valu instant strank je prav gotovo g. Šoltes. Medtem, ko nekateri z lučjo pri belem dnevu raziskujejo njegova ozadja, drugi opozarjajo, da so bile vse njegove dosedanje politične funkcije zgolj izvajanje dogovorjenega in da je prav on (oz. njegova podoba političnega liderja) v največji meri zgolj »produkt medijev«.
SD je tipično sterilna, brezidejna stranka, je stranka naše preteklosti, ne naše prihodnosti. Je stranka ohranjanja svetinj preteklosti, s tem je tako obremenjena, da se ni sposobna učinkovito spopasti s sedanjostjo niti zazreti v prihodnost. PS je slepa ulica in slepo črevo našega razvoja. G. Jankovič na žalost ne bo nikdar sposoben razumeti, da je prav on spodkopal temelje Mercatorju. Ne samo, da je uničil vse manjše konkurente (Živila, Loka, Merx. Koloniale itd, itd,), da je uničil veliko dobrih dobaviteljev, on je z zahtevo po previsoki dobičkonosnosti in z monopolom Mercatorja direktno privabil v slovenski prostor bolje organizirane, bolj produktivne trgovine (Lidl, Spar, Interspar, Hofer, E.Leclerk … itd), ki so nazadnje postale njegovi grobarji. On na žalost ne bo nikdar sposoben razumeti, ob vsej svoji nesporni inteligenci, da je najslabša možna naložba v svoje potomstvo izsiljevanje njihovih izobrazbenih spričeval in poslovne uspešnosti. In nazadnje, on ne bo na žalost nikdar sposoben razumeti, da se države ne da voditi kot podjetja: tam odločajo lastniki, normalna država pa je in ostaja produkt »magna carte«.

OBLIKOVANJE BLOKA
Edina prava rešitev je takojšen dogovor o povezavi, o združitvi moči. Mogoče je še čas za dogovor o ustanovitvi ENE STRANKE, “Cerar-Bratuškove-Šoltesove stranke PRENOVE” in takoj nato povezava s Slidarnostjo, TRSom, Koalicijo civilne družbe, Zaresom, DSDjem,… Če je za tak dogovor prepozno, potem je nujno oblikovati PREDVOLILNO KOALICIJO IN SKUPEN NASTOP NA VOLITVAH S SKUPNO KANDIDATNO LISTO, po metodologiji, ki jo je oblikovala Koalicija civilne družbe (KCD) in na programu, ki postavlja Človeka pred Kapital, ki išče sobivanje z naravo, solastništvo proizvodnih sredstev in soupravljanje z njimi.
To sta edini formuli zmagovite kombinacije. Vsako soliranje novonastalih strank se bo prej ko slej končalo v vegetiranju. Pri tem je treba posebej poudariti pomen vstajniškega revolta, katerega politična moč je minorna, duhovni potencial in moralni kapital pa je nepogrešljiv za prenovo Slovenije in stabilen razvoj v prihodnost. Brez vstajniškega duhovnega in moralnega kapitala bodo vse novonastale stranke veliko bolj izpostavljene lastni moralni koroziji, veliko hitreje bodo prepoznane kot »pokvarljivo blago«, veliko bolj se bodo morale spopadati s splošnim nezaupanjem v politične stranke, ki so ga pridelale njihove predhodnice. Čeprav se te stranke in strančice očitno (še) niso sposobne povezati med seboj, so lahko moralni in duhovni kvas, ki ga še kako potrebujemo. Celotno vrenje je namreč slabo artikulirano, toda moralno in duhovno pomembno opozorilo, da imamo preprosti ljudje počasi vsega dovolj.