Na nedavnih volitvah smo volivci Cerarja močno podprli. Vedeli smo sicer, da ga ne odlikujejo prav bogate vodstvene izkušnje, a verjamemo, da je moč ta »deficit« sprejemljivo zapolniti s pametno izbiro ožjih sodelavcev in svetovalcev. Tudi program njegove stranke je bil prepričljiv, čeprav je bil deležen očitkov, da je premalo konkreten. Največ volilne podpore pa si je prislužil, ker smo verjeli, da se bo kot predsednik vlade odločno lotil odprave vsega tistega, zaradi česar se naša družba vse bolj pogreza v močvirje neetičnega ravnanja in korupcije.

Spričo podpore, ki smo mu jo izkazali na volitvah, je prav, da volivci kritično spremljamo, kako Cerar uresničuje naša pričakovanja. Čeprav še ni minilo 100 dni, od kar vodi vlado, si zaradi izjemnih razmer, v katerih smo, že lahko dovolimo oceniti nekatera njegova ravnanja. Žal takih, ki bi opravičevala pričakovanja volivcev, doslej skoraj ni bilo, bilo pa je nekaj takih, ki vzbujajo skrb. O slednjih nekaj več v nadaljevanju.

Eno od vprašanj, ki je za številne naše državljane še kako pomembno, je lastništvo podjetij, ki so za razvoj države strateškega pomena. Cerarjeva stranka se je v svojem predvolilnem programu nedvoumno zavezala, da bo, citiram, »ohranila strateško infrastrukturo v državni lasti«. Na to zavezo je Cerar kot predsednik vlade povsem pozabil. Že v času njegove vlade smo namreč ljubljansko letališče, ki je bilo doslej v večinski lasti naše države, prodali na način, da sedaj z njim brez resnejših omejitev posredno upravlja nemška država. Jutri se bo verjetno enako zgodilo s Telekomom in pojutrišnjem z Luko Koper. Temu problemu je pronicljivi politični analitik J. Lorenci v Mladini (10.10.2014) namenil poseben komentar, iz katerega povzemam naslednjo misel, citiram. »Cerar urbi et orbi razglaša, da se bo razprodaja državnega premoženja nadaljevala……Čez noč je pozabil, da je imel pred volitvami do privatizacije resne pomisleke….Se res ne zaveda, da dela z razprodajo velikih in pomembnih podjetij nepopravljivo napako in da je v tem trenutku edini človek, ki bi jo lahko ustavil? A jo pospešuje, celo straši s trojko in s tem posnema Janšo.«

To, kar počne s privatizacijo, je doslej najresnejša Cerarjeva napaka, še predvsem zato, ker jo ne bo mogoče popraviti. Zaradi nje bi mu številni njegovi volivci že danes izrekli nezaupnico, če bi seveda imeli to možnost. Neprijetno pa presenečajo tudi nekatera druga njegova ravnanja. Eno takih, ki v javnosti ni moglo ostati nezapaženo, je povezano z izborom kandidata za slovenskega predstavnika (komisarja) v evropski vladi (komisiji). Cerarju v tej zvezi lahko oporekamo vsaj troje:
1. Najprej njegovo ravnanje v zvezi s kandidaturo Bratuškove. To kandidaturo bi Cerar kot premier lahko zaustavil, saj ni bilo težko predvideti, kako se bo končala, pa tega ni storil. Tako je z njo Bratuškova doživela polom, ki pa bo dolgoročno bolj kot njej škodil naši državi, saj so se ob tej priliki naše politične elite evropski javnosti predstavile kot sebične in med seboj sprte skupine, od katerih je težko pričakovati, da bodo svojo državo znale učinkovito upravljati.
2. Drugič , po tem, kar zadnje dni v javnih občilih prebiramo o Violeti Bulc, gre pri njej za močno osebnost z znanji, ki jih je v vseh naših dosedanjih vladah najbolj primanjkovalo. Verjetno bi zato lahko prav ona največ prispevala k splošni učinkovitosti sedanje vlade. Vendar tega ne bo počela, saj se je je Cerar »rešil« tako, da ji je omočil napredovanje v evropske politične kroge, od česar pa si naša država ne more veliko obetati.
3. In še zadnje. Cerar je kandidaturo Brulčeve za komisarko doma izpeljal tako, da si je nakopal vse prej kot nedolžen konflikt s svojima koalicijskima partnerjema. Moder politik bi vedel, da je to resna napaka in bi se ji zato vešče izognil.

Če poskušamo spričo navedenega odgovoriti na vprašanje iz naslova tega zapisa, odgovor za Cerarja ne more biti ugoden. Njegova dosedanja ravnanja kot premierja namreč ne izpolnjujejo pričakovanja njegovih volivcev. In kaj nam je storiti? Kaj več od tega, da javno opozarjamo, kaj pri njegovem vladanju ni dobro, nam za sedaj ne preostaja.

Ljubljana, 17.10.2014
Andrej Cetinski, SINTEZA-KCD