Vojko Starovič prispevek “Kako do boljšega upravljanja in vodenja” začne z ugotovitvijo, da stroka in praksa ponujata izhod iz krize upravljanja v konceptu organizacije kot skupnosti interesov deležnikov ter z vključevanjem, ne pa izključevanjem ljudi. In nadaljuje:
John Gailbraith je že pred prelomom tega stoletja opozoril na pojav selitve družbene moči od lastnikov k menedžerjem, od potrošnikov k podjetjem, od realnega sektorja k financam in od politikov k poslovnim elitam.
Družbena moč je danes v rokah tistih, ki obvladujejo tehnološke, tržne in finančne vzvode sodobnega sveta. Gre za uprave velikih gospodarskih družb in finančnih posrednikov, bank, investicijskih in pokojninskih skladov, zavarovalnic in drugih družb, ki imajo vrhunske strokovnjake in ekipe. Te ekipe z učinkovitimi marketinškimi in piarovskimi prijemi usmerjajo potrošniške preference in mnenje množic. Korporacije določajo naše potrebe in naše mnenje ter s tem politiko in celotno družbo.
Razrast finančnih trgov je prinesel absolutno prevlado vlaganj v obliki vrednostnih papirjev in denarja. Ta kapital pa ima zgolj simbolično formo, zato sta tveganje in špekulacija njegova temeljna principa. Lep pokazatelj suverenosti uprav je višina plač predsednikov uprav. Razmerje v odnosu do povprečne plače v ZDA je 400 : 1, pred štiridesetimi leti pa je bilo 40 : 1.
Lastnikom in tudi drugim deležnikom, družbi in državi, se je upravljavski nadzor izmaknil. Uprave, ki se igrajo s tujim denarjem, brez ustreznih mehanizmov nadzora zlahka podležejo moralnemu hazardu, špekulacijam, zadolževanju in prirejanju bilanc. S tem ustvarjajo likvidnostna in dolžniška brezna. Ob nastopu kriz, ki so nujna posledica take prakse, lahko pogoltnejo celotne družbe. Ceh pa plača ljudstvo. Ob zadnji krizi smo to lahko opazovali po svetu in doma.
Nujen je premik v obravnavanju upravljanja
Upravljanje je proces, skozi katerega lastniki skrbijo za uveljavljanje svojih temeljnih interesov. V primeru javnega zdravstva je to zdravje populacije, v primeru podjetja dobiček lastnikov. Svoje interese uveljavljajo z izborom in nadzorom poslovodstva. Temeljni odnosi in odgovornosti so opredeljeni z zakoni, ki določajo tudi standard vestnega in poštenega poslovodenja.
Pri upravljanju pa se izhaja iz predpostavke, da je lastnik v principu vesten in sam skrbi za svojo last. Predpostavka o vestnem upravljanju lastnika pa je utemeljena le, ko gre za konkretne lastnike z obrazom. To je, recimo, tipično za drobno gospodarstvo, kjer je pogosto vodja hkrati lastnik in je zato za posledice slabega upravljanja odgovoren sam. V primeru razpršenega lastništva pa to ne deluje več V ozadju niso dejanski lastniki, ampak pooblaščenci, različni finančni posredniki, skladi in institucije, katerih interesi so lahko usmerjeni drugam, v izčrpavanje, preprodajo, likvidacijo…
Upravljavska funkcija lastnika se torej izgublja. Imamo kapitalizem brez kapitalistov, ki bi skrbeli za podjetja, in kapitalistično družbo brez buržoazije, ki bi skrbela za to družbo. Zahodna meščanska družba zaradi vse večje organiziranosti in družbene narave produkcije potrebuje nov premislek(!). Privatizacija na neoliberalen način prek omrežij različnih finančnih posrednikov in skladov ne rešuje prav ničesar, temveč nasprotno, poglablja problem. Izhod se kaže v drugi smeri, v večji vlogi drugih deležnikov, od zaposlenih do širše družbe in njenih institucij, od države do civilne družbe.
Stanje v Sloveniji in notranje urejeni Nemčiji ali Švedski
Slabo upravljanje državnega premoženja v Sloveniji naj bi bilo tudi eden od vzrokov za predajanje podjetij z državno lastnino v upravljanje tujcem. Oblast s tem tudi pravi, da je sama nesposobna, da ne zaupa niti ljudstvu in da do tujine goji podložniški odnos. Noro. Tranzicijska politična in ekonomska vrhuška je očitno sprejela pogleda na svet, ki pravi, da svet pripada spretnim in bogatim. Skladno s tem skrbi predvsem zase, manj pa za skupnost. Z evropskimi institucijami je složna in v slovenski prostor je vnesla vzorce odnosov in vrednot, ki so razgradili družbo in njene institucije. Družbeno lastnino so nacionalizirali, zaposlene iz odločanja izključili in sami začeli upravljati. V svojem pohlepu je ta vrhuška s političnim postavljanjem uprav zavozila kar veliko podjetij in institucij ter državo popeljala v dolžniško zanko.
Primer vključevanja deležnikov v upravljanje je, recimo, nemško podjetje, ki je prevzelo ljubljansko letališče. Fraport, ki je v mešani lasti (60 odstotkov v javni, 40 odstotkov v zasebni), ima v dvajsetčlanskem nadzornem svetu kar 14 članov, ki zastopajo širše družbene interese in interese zaposlenih in le 5 članov NS predlagata večinska lastnika, enega pa zvezno ministrstvo za promet. Nadzorni svet Slovenskega državnega holdinga SDH pa šteje le pet ljudi, ki jih predlaga en sam minister!!! Strokovna javnost in civilna združenja, ki bi lahko prispevala kompetentne nadzornike, so povsem izključeni. Vse ostaja v ozkem zaprtem krogu, kot nalašč za sklepanje kravjih kupčij. Temu nasproten je švedski model vladanja, v katerem so različne interesne skupine vključene v odločanje in sporazumevanja skozi vladne odbore še pred sprejemanjem vladnih odločitev.
Kako do izboljšav?
Odgovor se za Slovenijo ponuja sam: s spremembo odnosa do skupnega. To pa je zahteven in dolgotrajen proces. Toda enkrat je treba začeti in začeli bi lahko takoj. Sedanja vlada bi brez večjih problemov, seveda ob predpostavki, da to želi, lahko takoj sprejela nekatere ukrepe za izboljšanje upravljanja. Na primer:
– v skladu z Ustavo RS in evropskimi smernicami bi v zakon o gospodarskih družbah vnesla institut družbene odgovornosti;
– v članstvo nadzornih organov vključevati le deležnike z dolgoročnimi interesi za rast in razvoj podjetij;
– nujno je zaostriti odgovornost članov nadzornih svetov in zagotoviti dosleden pregon zlorab in kriminalnih praks pri upravljanju in vodenju;
– institucionalizirati intervencijo v za državo pomembna podjetja, ko ta zaradi slabega upravljanja in vodenja zaidejo v težave.
Po objavi v Delu priredil: Miroslav Marc, 24.4.2015

kaj storiti?

Najprej o upravljanju podjetij. Kako uspešno je podjetje, je predvsem odvisno od njegovega vodstva. Odgovoren za to, da ima podjetje dobro vodstvo, je praviloma njegov nadzorni svet (NS). V NS je zato potrebno imenovati ljudi, ki vedo, kako se podjetje dobro vodi; če namreč tega ne vedo, je težko pričakovati, da bodo podjetju znali izbrati sposobno vodstvo in ga tudi učinkovito nadzirali. Ta temeljna pravila učinkovitega upravljanja so bila v gospodarstvu že ničkolikokrat preizkušena in delujejo dobro. Ponekod sicer prihaja do težav, a so za to največkrat krivi lastniki podjetja, ker v NS podjetja imenujejo neprimerne ljudi. Primerov, da lastniki v tem pogledu slabo ravnajo, je največ v podjetjih, katerih lastnik je država, njene lastniške pristojnosti pa izvaja politika. Prav pri nas imamo s tovrstnim neodgovornim ravnanjem politike zelo slabe izkušnje in te prav v tem času pospešeno popravljamo na najslabše možen način, to je tako, da kar po čez tujcem razprodajamo državno premoženje. K povedanemu pa je treba dodati še naslednje: upravljanje podjetja mora namreč biti v vseh pogledih etično (pošteno); če ni, podjetje hitro zaide v težave in neredko prav zato tudi propade.

Še težje kot podjetje je upravljati državo. Operativne (vodstvene) aktivnosti države opravlja praviloma vlada, nadzorne pa parlament. V tej izhodiščni organizacijski strukturi sta si upravljanje države in podjetja podobna, v več drugih pogledih pa se močno razlikujeta. Kot aktualne razlike kaže, izhajajoč iz naših razmer, izpostaviti naslednje:
• Ko gre za člane NS, je znanje in upravljavsko usposobljenost kandidatov praviloma osrednji kriterij pri njihovem izboru. Člane parlamenta pa se izbere na splošnih volitvah, tu pa je to, da je kandidat sam oziroma vodja njegove stranke volivcem všečen, za volilni uspeh običajno najbolj odločilno. Upravljavska usposobljenost članov parlamenta je zato v povprečju vse prej kot zadostna.
• Za predsednika uprave podjetja NS praviloma izbere kandidata, ki se najbolj odlikuje po znanju in vodstvenih izkušnjah. Vodenje vlade pa običajno prevzame vodja stranke, ki je na volitvah dobila največ glasov, to pa je praviloma oseba, ki predvsem dobro obvlada umetnost populizma. Da tako izbrani predsednik vlade svojim nalogam ni dorastel, je zato prej pravilo kot izjema.
• V podjetju je razmerje med NS in predsednikom uprave jasno opredeljeno: NS nadzira upravo in jo po lastni presoji tudi zamenja. V parlamentu izvajajo ne prav učinkovit nadzor vlade poslanci opozicijskih strank, med tem ko večina poslancev (koalicija) delo vlade več ali manj brez omejitev podpira in deluje kot dobro namazan glasovalni stroj. Nadzor vlade je zato vse prej kot učinkovit ali pa ga sploh ni.
• Podjetje, v katerem se njegove skupne interese podreja osebnim interesom posameznikov, prej ali slej zaide v težave in neredko propade. V državi so te povezave veliko bolj ohlapne in zato pri njenem upravljanju neetično ravnanje ne velja za zelo pregrešno. Posledica je razširjena korupcija, ki upravljavsko učinkovitost države izjemno obremenjuje.

Iz gornje primerjave lahko povzamemo, da se podjetja v povprečju veliko bolje upravlja kot državo. (Med klic: torej ne preseneča, da se oživljanje gospodarske rasti, ki smo mu priča, v nemajhnem delu pripisuje temu, da se politika predvsem ukvarja sama s seboj in zato s svojimi posegi podjetja manj obremenjuje). Pojasnilo za te razlike je slej ko prej v tem, da parlamentarna demokracija tudi zaradi vpliva vse močnejših kapitalskih omrežij preprosto ne zadovoljuje več današnjih potreb po učinkovitem upravljanju države. Ta ureditev zato potrebuje prenovo, s katero naj bi se jo predvsem obogatilo z upravljavskimi rešitvami, ki se pri upravljanju podjetij potrjujejo kot dobre. Taka prenova naj bi prednostno izhajala iz naslednjih treh zahtev: 1. upravljanje mora biti etično in usmerjeno v učinkovito zadovoljevanje interesov večine; 2. ključne upravljavske vzvode zaupati le dobro usposobljenim in etično neoporečnim osebam; 3. za uspešno upravljanje je ključen učinkovit nadzor vodenja.

Slovenci svojo državo upravljamo tako slabo, da nekateri že kar napovedujejo, da jo utegnemo dobesedno zapraviti. Pa vendar še ni prepozno, da sedanji razvojni tok naravnamo v bolj obetavno smer. To bi v velikem delu lahko uresničili že s tem, da spremenimo postopek, po katerem imenujemo predsednika vlade. Ta osrednja vodstvena vloga naj bi ne pripadala več avtomatično vodji politične stranke, ki je na volitvah dobila največ glasov, pač pa naj bi jo parlament zaupal primerno usposobljeni in etično neoporečni osebi Namesto politične naj bi torej dobili »tehnično« vlado, katere delovanje bi lahko parlament veliko učinkoviteje nadziral, kot to počne danes. Zgolj s to spremembo – zaradi nje nam niti s spreminjanjem ustave ne bi bilo treba hiteti – bi zagotovo pomembno prenovili aktualni sistem upravljanja države in tudi v znatnem delu uresničili tri izhodiščne zahteve, ki jih zgoraj navajam. Če bi sočasno po nemškem vzoru spremenili še volilni sistem – ustrezen zakonski predlog že precej časa čaka v parlamentu na blagoslov strankarskih veljakov -, bi s tem povodenj slabega upravljanja države že do te mere zajezili, da svoje prihodnosti ne bi več ogrožali.

Za zaključek naj dodam še naslednje. V nedeljo 19.4.2015 smo v večernih urah na prvem programu državne televizije lahko spremljali razgovor, v katerem se nam je predstavila nedavno novo izvoljena predsednica sosednje Hrvaške K. Grabar-Kitarović. Gospa očitno ve, kako naj se vodi velik sistem, kakršna je država. Zato verjamem, da bo kljub omejenim pristojnostim, ki jih ima po ustavi, odločilno vplivala na jutrišnji razvoj Hrvaške. Naši sosedje so, vsaj za sedaj tako kaže, imeli enkratno srečo, da so preko volitev razrešili nemajhen del težav, ki jih imajo tudi sami zaradi slabega upravljanja države. Nam sreča te vrste doslej še ni bila naklonjena in se nanjo tudi v prihodnje ne gre zanašati. Ne preostane nam zato drugo, kot da si s sistemskimi spremembami zagotovimo spodobno upravljanje države. Eno možnih poti, kako se tega lotiti, je nakazana v tem zapisu.

Andrej Cetinski, SINTEZA, 23.4.2015

Dogajanja, povezana s prodajo državnega premoženja, so nam v zadnjem obdobju na primeru Telekoma Slovenije razkrila naš odnos do nacionalne varnosti Republike Slovenije. Seveda se je treba zavedati, da je omenjeni primer samo vrh ledene gore odnosa vsakokratne politične elite do nacionalne varnosti kot osnovnega temelja zagotavljanja naše državnosti in samostojnosti.
Nacionalna varnost v vsaki državi pomeni poleg ekonomsko-finančnega, političnega, socialnega, kulturnega in mednarodnopravnega tudi enega izmed najpomembnejših temeljev za nemoteno delovanje države in predvsem zagotavljanje varnega okolja za razvoj slovenske družbe. Še bolj skrb vzbujajoče je spoznanje, da je celotno stanje v družbi zdrsnilo na raven apatičnosti in pasivnega odziva na deviantnosti pri rušenju osnovnih postulatov delovanja sistema nacionalne varnosti. Neustrezno zavedanje pomembnosti nacionalne varnosti ima korenine že v procesu osamosvojitve Republike Slovenije, kjer smo zaradi različnih procesov zanikanja pomembnosti in tradicije organov nacionalne varnosti v družbi, zelo hitro pozabili, da je bila pot v samostojnost tlakovana tudi z uporabo vseh vzvodov takratnega nacionalno-varnostnega sistema, kjer sta Slovenska policija in Teritorialna obramba nosili največji del teh bremen. Ta proces se je nadaljeval z integracijo v Nato in EU, kjer se je v Sloveniji počasi, vendar zelo globoko zakoreninila lažna prepričanost, da živimo v varnem mednarodnem okolju, kjer partnerske države nenehno delujejo v duhu poštenih medsebojnih odnosov. Na žalost je to samo iluzija, ki jo odgovorni v tej državi nočejo ali ne morejo razumeti. V realnosti je seveda drugače, saj smo v mednarodnem okolju priča brezobzirnemu uveljavljanju interesov kapitala, za katerim so posamezne države s svojimi jasnimi interesi in so za njihovo uresničitev pripravljene storiti in uporabiti vse mehanizme, ki jih imajo na voljo. Vidimo, da je mednarodno varnostno okolje vse prej kot prijazno in pred vsakokratno vlado postavlja resne dileme, kako zagotoviti ustrezno raven nacionalne varnosti in s tem tudi zagotavljanje nacionalnih interesov.
Nacionalni interesi in nacionalni varnostni sistem
Vsaka resna država ima zelo jasno opredeljene nacionalne interese, ki jih v razmerju do drugih držav ali mednarodnih integracij uveljavlja zelo skrbno in pri tem uporablja vse državne mehanizme, med katerimi ima nacionalni varnostni sistem zelo pomembno vlogo. Vsakokratna vlada je brez ustreznih analiz in ključnih podatkov pri doseganju nacionalnih interesov vedno v podrejenem položaju in prepuščena brezobzirnemu izkoriščanju in popuščanju vsakokratnemu nacionalnemu ali mednarodnemu subjektu, ki posega v te nacionalne interese. Seveda pa z nerazumevanjem potrebe po učinkovitem delovanju nacionalnega varnostnega sistema, namerno ali nenamerno svoje državljane izpostavlja višji stopnji varnostnega tveganja, kot bi to ob skrbnem delovanju lahko pričakovali.
Zgrešeni pristopi državnih institucij
V Slovenskem združenju korporativne varnosti, ki ima poleg korporativnih varnostnih strokovnjakov v svoji sestavi tudi večino slovenskih podjetij in organizacij, ki obvladujejo kritično infrastrukturo, več let opozarjamo odgovorne v Republiki Sloveniji na sistemski pristop k rešitvi problema kritične infrastrukture. Do zdaj je bil večji del te kritične infrastrukture v državni lasti in zgrešeni pristopi državnih institucij do urejanja kritične infrastrukture niso imeli katastrofalnih posledic. Država je namreč kot lastnik na drugi strani tega procesa počasi bolj ali manj uspešno urejala zadeve, povezane z zagotavljanjem neprekinjenega delovanja te kritične infrastrukture. Iz mednarodne primerjalne prakse pa je razvidno, da vse več podjetij, ki upravljajo kritično infrastrukturo, prehaja v celoti ali delno v last zasebnih lastnikov. Na tem mestu pa problem nesistemskega pristopa, kaj v posameznem podjetju je del kritične infrastrukture, ima pomembne posledice. Jasno je, da je zasebnemu lastniku dobiček prioriteta in močno presega kakršnokoli potrebo po zagotavljanju javnega interesa. Ta trenutek pa se pokaže nezmožnost države, da jasno opredeli svoje strateške interese. V prodaji podjetij mora že v fazi pogajanj in pozneje v fazi pogodbe o prenosu lastništva na nove lastnike jasno opredeliti obveznosti, ki jih bodo imeli novi upravljavci kritične infrastrukture do zagotavljanja neprekinjenega delovanja le-te. V tem trenutku se bo potreba po vzpostavljanju javno-zasebnega partnerstva zelo izrazila. Do zdaj je politika ta proces uporabljala na zelo deklarativni ravni, v primeru prenosa lastništva nad kritično infrastrukturo pa bo moralo priti do njegove popolne uveljavitve. Seveda je drugo vprašanje, ali smo v Sloveniji tega sploh sposobni in – še bolj ironično – ali bomo imeli možnost sploh še kje uveljavljati nacionalni interes, saj bomo brez prejšnjega tehtnega premisleka prodali vse premoženje, vključno s tistim, ki je del tako imenovane kritične infrastrukture. Trenutno stanje kaže zelo slabo. Predstavnike Slovenskega državnega holdinga zanima samo finančni del procesa prodaje premoženja. Vlada se zaradi drugih problemov, ki jih na lestvici pomembnosti obravnava kot pomembnejše, sploh ne ukvarja z nacionalno varnostjo, še manj pa s problemi varnostnih dejavnikov, kot so kritična infrastruktura, ki je del podjetij, ki se prodajajo ali so bila že prodana. Pred časom je država prodala Aerodrom Ljubljana, ne da bi se resno lotila analize varnostnih dejavnikov prodaje te pomembne infrastrukturne zmogljivosti. Minister za finance je javno priznal, da se tega problema pri analizi prodaje državnega premoženja sploh niso lotili. In da ne bo pomote, to je stalnica vseh predhodnih vlad. Več….
Doc. dr. Denis Čaleta, predsednik Slovenskega združenja korporativne varnosti; objavljeno v Delu, 8.4.2015

Soustanoviteljica Razvojnega inštituta za socialno ekonomijo, Jadranka Vesel, o socialnem podjetništvu in kapitalizmu.
“Ko je podjetje v stečaju, stečajni upravitelji lahko z njim delajo, kar se jim zahoče. To je katastrofa.”

Dnevnikov Objektiv je 14.2.2014 objavil obširen intervju z uglednim nemškim ekonomistom Flassbeckom, v katerem ta predstavlja svoje poglede na ekonomske razmere v Evropi. Ti so zanimivi in koristni, saj se iz njih lahko tudi kaj naučimo. Zato naj bi ne bilo odveč, če poskušam vsebino intervjuja najprej kratko povzeti – seveda tako, kot sem jo sam dojel – in jo za tem tudi komentirati:
• Poreklo večine ekonomskih težav, ki danes pestijo razviti svet, je posledica tega, da ekonomska stroka še vedno nekritično propagira neoliberalne dogme, politika večine držav pa se neodgovorno po njih ravna, pa čeprav praksa nedvoumno dokazuje, da so zmotne. Predvsem gre za verovanje, da se gospodarsko rast zagotavlja s krčenjem socialne države (varčevanjem) in omejevanjem gospodarskih aktivnosti, ki jih sme izvajati država.
• Poleg neoliberalne ekonomske politike bremeni Evropo še en skupen problem, in sicer to, da se je večina držav odrekla lastni denarni politiki v korist skupne valute evro. Potrebni pogoji za učinkovitost te velike sistemske spremembe – med nje sodi predvsem fiskalna integracija Evrope – namreč niso bili ustvarjeni in tako je evro postal mehanizem, ki Nemčiji kot gospodarsko najmočnejši in tudi najbolj konkurenčni državi omogoča, da si podreja ostalo Evropo.
• Zaradi neprimernih neoliberalnih ukrepov, ki jih EU pod taktirko Nemčije vsiljuje Evropi v okviru aktivnosti za obvladovanje že več let trajajoče krize, ta ne popušča. Še več, poglablja se, na kar med drugim opozarjajo podatki o grozeči deflaciji. EU sicer ta čas ponuja dva nova ukrepa za oživitev gospodarske rasti (odkup obveznic v posesti poslovnih bank s strani Evropske centralne banke in Junckersov načrt spodbujanja investicij), a sta oba zasnovana na neoliberalnih zmotah in zato obsojena na neuspeh.
• Zmote neoliberalne politike danes najbolj boleče občutijo Grki. Ti so se tej politiki uprli, za sedaj sicer le tako, da so na volitvah dali prednost politikom, ki so jim obljubili drugačno, to je do Nemčije manj hlapčevsko in socialno bolj sprejemljivo vladanje. Morda Grki v tem uporu ne bodo povsem uspeli, vsekakor pa so spodbudili širši proces, ki naj bi se zaključil z zatonom neoliberalizma. A na žalost se bo zaton po mnenju Flassbecka verjetno zgodil »ob spremljavi velikanske krize«.

Ali gre Flasbeckovim ocenam verjeti? Nemška kanclerka jim ne, to je v intervjuju sam izrecno izpostavil, in podobno velja tudi za večino njegovih poklicnih kolegov v Nemčiji. Nekoliko drugače je v ZDA, to je v domovini neoliberalizma. Tam je namreč med ekonomisti vse več takih, ki podobno razmišljajo kot Flassbeck, med njimi pa je celo nekaj Nobelovih nagrajencev. V ZDA so se tudi sanacije finančne krize po letu 2008 lotili drugače, kot smo se je v Evropi. V sanacijo se je namreč v nasprotju z neoliberalnimi nauki aktivno vključila država. Še vedno neoliberalna je država ostala le pri obdavčitvi bogatih, a je to izjemo »pokrila« z močnim zadolževanjem države pri domači tiskarni denarja. Tako ravnanje se je za sedaj dobro izkazalo, saj se ZDA lahko pohvalijo z zgledno gospodarsko rastjo in močnim znižanjem nezaposlenosti.
Vse bolj aktualno je vprašanje, zakaj ekonomska stroka v Nemčiji še vedno večinsko vztraja pri neoliberalni usmeritvi. Eden uporabnih odgovorov utegne biti, da neoliberalizem Nemčiji izrazito koristi pri njenih aktivnostih za prevlado v Evropi. Drugače povedano: tega, kar ji ni uspelo uresničiti v dveh svetovnih vojnah, ki jih je ta država zanetila, se ji sedaj obeta spričo njene visoke konkurenčnosti in ob zlorabi neoliberalne religije. Ta razlaga se zdi sprejemljiva tudi spričo tega, da se Nemčija pri urejanju svojih notranjih družbeno-ekonomskih razmerij le malo poslužuje mehanizmov, ki jih narekuje neoliberalizem. Upravljanje svojih večjih podjetij je na primer sistemsko tako uredila, da mu verjetno niti Marx ne bi ugovarjal. Tudi sicer lahko Nemčijo uvrstimo med zgledne socialno urejene države. Flassbeck celo meni, da bi Evropi pa tudi sami Nemčiji koristilo, če bi nemški delavci postali bolj zahtevni ko gre za njihove plače.
In kako je z neoliberalizmom pri nas? V stroki je še vedno močno prisoten, čeprav je neposredno manj opazen, kot je bilo to v času prve Janševe vlade. Da nam ni nedomač, se potrjuje tudi v zdajšnjih razpravah o privatizaciji oziroma v peticijah, ki jih na to temo občani kar številčno podpisujemo. Peticijo v podporo privatizaciji so namreč pripravili naši neoliberalno usmerjeni ekonomisti. Njihov osrednji in pravzaprav edini argument v korist privatizacije je upravljavska neučinkovitost države, a so v duhu neoliberalne logike prezrli, da je ta problem možno učinkovito tudi drugače sanirati, in ne zgolj z lastniškim umikom države iz gospodarstva. Tudi to jih očitno ne moti, da ob sedanji razprodaji državnega premoženja naša strateška podjetja (ljubljansko letališče, Telekom, jutri verjetno Luko Koper) prodajamo nemškim podjetjem, ki jih upravljavsko obvladuje nemška država. Ne preseneča, da se že pojavljajo ocene, da je eden osrednjih ciljev sedanje »privatizacije« Slovenijo upravljavsko spraviti pot okrilje velike Nemčije, saj bi naj sami ne bili sposobni svojo državo učinkovito upravljati.
Še bolj neoliberalno kot stroka ravna naša politika. To prepričljivo potrjujejo njene aktivnosti v povezavi s sanacijo bančnega sistema in razprodajo državnega premoženja. Scenarije za te aktivnosti so nam narekovali kar iz tujine, njihove pomembne vsebine pa so bile: a)slabe bančne kredite ovrednotiti čim nižje, saj bo to prineslo tri pomembne učinke: državo bo primoralo v veliko in drago zadolževanje v tujini, razprodaja državnega premoženja bo za tuje kupce donosnejša, velik javni dolg bo državo primoral v ubogljivo izpolnjevanje navodili iz tujine; b)čim bolj poenostaviti in za tuje kupce poceniti nakupe državnega premoženja; s tem namenom je tuji kapital kar sam prevzel upravljanje naše slabe banke in nam vsilil spremembe v Zakonu o upravljanju državnega premoženja, ki so predvsem usmerjene v podporo njegovi hitri razprodaji. Naša politika je tem, za suvereno državo ponižujočim in škodljivim usmeritvam brez zadržkov prikimavala in jih tudi hlapčevsko uresničevala. Cerarjeva vlada ravna tako še tudi po tem, ko v Bruslju že sami priznavajo, da jih je neoliberalna zagnanost zanesla nekoliko predaleč in zato razmišljajo o popravkih svoje politike. Da je ironija še večja, Cerar tako svoje obnašanje opravičuje s tem, da mora do tujine delovati verodostojno. Skratka, to kar počne slovenska politika zadnjih deset let, je za Slovence sramotno in žal tudi zelo škodljivo.
Ob zaključku naj se vrnem k vprašanju iz naslova: se nam obeta še globlja kriza? V intervjuju, ki je izhodišče tega zapisa, odgovarja nemški ekonomist Flassbeck na to vprašanje pritrdilno. Tudi sam se temu mnenju pridružujem, menim pa, da se to letos še ne bo zgodilo. Krizi bi se lahko izognili, če bi uspeli Nemčijo pripravili do tega, da preneha zlorabljati neoliberalizem za svojo ekonomsko prevlado v Evropi. Za to pa vsaj za sedaj ni prav veliko možnosti, saj celo politika velikih držav, kot sta Francija in Italija, ne kaže poguma, da bi se uprla nemškemu diktatu..
Andrej Cetinski, Ljubljana