Odgovor je zdrava pamet, domoljubje, sodelovanje in usklajevanje.

“Če smo egoizem in pohlep povzdignili v vrednoto in denar v cilj,
ne moremo pričakovati, da bomo želi moralno družbo.”
Razkrajanje družbe
Od kod neenotnost, razprtije, korupcija, težave gospodarstva in institucij, vsesplošno nezaupanje in razkrajanje družbe? Kako smo Slovenci, ki smo se sami imeli za sposobne, delovne in poštene in drugi nas za vzhodno Švico, postali pokvarjeni in nesposobni? Mogoče pa je vzroke treba iskati drugje, recimo v sistemu in zamislih, ki smo jih uvedli po sugestijah drugih. Vse skupaj je namreč videti kot uresničevanje »washingtonskega konsenza«, ki so ga zasnovale multinacionalke z namenom rušenja ovir v njihovi rasti in širjenju. Da pa okoliščine in sistemi odločilno vplivajo na vedenje in ravnanje ljudi, je z znamenitim poskusom »zapornikov in paznikov« že leta 1970 dokazal ameriški profesor dr. Philip Zimbarda. Nazorno je pokazal, da smo ljudje vodljiva čredna bitja, ki zlahka podležemo pravilom in zunanjemu videzu. Lep primer izkoriščanja človeške vodljivosti je vodenje specialne vojne pod krinko širjenja demokracije, v resnici pa gre za ustvarjanje pogojev v korist multinacionalk (Južna Amerika, arabske dežele, Ukrajina… Sem spadajo tudi novi trgovinski sporazumi med ZDA in Evropo, s katerimi si finančna oligarhija prizadeva prilastiti tudi sodno funkcijo.).
Zdrava pamet
Vendar pa imamo ljudje tudi protiorožje proti manipulaciji in ideološkim prevaram. To je zdrava pamet, ki izhaja iz notranje logike stvari, temelji na rezultatih in izkustvih, na vrednotah in notranjih občutkih, ki v sebi nosijo modrost nezavednih sporočil in strategij, ki so vtkana v naše gene in so sad deset-tisočletnih evolucijskih in civilizacijskih izkušenj. Občutek za mero in pravičnost omogoča, da lahko še tako umetelno pripravljene »resnice« spregledamo kot lažne in škodljive. Zdrava pamet tudi ve, da stvari ponavadi niso take, kot jih prikazujejo, in se zato sprašuje, na primer: kdo ima največje koristi od nekega družbeno-ekonomskega sistema. So to posamezniki, so to privilegirane skupine ali je to skupnost. Gre za tipična moralna, politična in ideološka vprašanja.
Vzemimo idejo konkurenčnosti, ki jo na veliko propagirajo svetovni centri moči, naši politiki in novinarji pa ubogljivo ponavljajo in širijo. Gre za trditev, da sta trg in svobodna konkurenca edini verodostojni sredstvi za upravljanje družbe in gospodarstva in zato koristni vsem. A ta trditev je že v osnovi protislovna. Če nekdo zmaguje, potem drugi izgubljajo in na koncu bo le en zmagovalec, ki bo iz svoje zasebne Zemlje nepotrebno »drhal« tudi izgnal, če se mu bo to zahotelo. A zdrava pamet ve, da je tako neravnotežje nevzdržno, prej bosta revolucija in vojna. Na srečo se zdi, da je v Sloveniji kljub močnemu propagiranju neoliberalne vere še vedno dovolj zdrave pameti. Na to kažejo rezultati zadnjih volitev, ki izražajo željo po spremembi, saj so volivci namenili zmago povsem novim strankam. Čeprav se je izkazalo, da te stranke nimajo dovolj moči, znanja in poguma za izvedbo resničnih sprememb. A se je – kljub pokvarljivosti tudi teh novih strank – vendarle trend razgradnje slovenske države upočasnil.
Moč in pogum
Da se spopademo s spoznanji in dejstvi in, da preprečimo, da se naša država znajde na smetišču zgodovine, rabimo poleg zdrave pameti tudi politično voljo, pogum in moč za spremembe.
Domoljubje, sodelovanje in usklajevanje
Zdrava pamet ve, da smo skupaj močni in da nas povezuje ljubezen do domovine in naša kultura. To je struktura, ki omogoča gradnjo blaginje in ravnotežja ter obrambo pred tujo plenilsko ekonomijo. Država, ki hoče prosperirati, mora zato jasno povedati, kaj je njen nacionalni interes, kdo in kaj so sovražniki in kdo prijatelji. Nacionalni interes – ki ga domači »preprodajalci« tako silovito napadajo – je temelj obstoja vsake države in je povsem jasno zapisan tudi v naši ustavi. To je pravna in socialna država, kjer ima oblast ljudstvo. Z ustavo država obljublja skladen civilizacijski in kulturni razvoj, varstvo človekovih pravic, ohranjanje narave in kulture, pa tudi svobodo gospodarske pobude in lastnine, ki pa se ne sme uporabljati v nasprotju z javno koristjo.
Tu gre za najvišjo politično obljubo države državljanom, ki jo morajo brezpogojno uresničevati vsi politiki, ki smo jim zaupali vodenje države. Ti pa so se izkazali za povsem nesposobne ščititi dolgoročne interese svojih državljanov. Namesto da bi dano nadgradili z jasno skupno vizijo, cilji, strategijami in ukrepi za skupno dobro, so se priklonili ideji družbeno-ekonomskega sistema, ki ga propagirajo svetovni centri finančne moči, kjer je bog kapital, državljani pa delovna drhal.
Čas je za konsolidacijo
Namesto divjega prerivanja po receptih iz tujine raje uporabimo kulturo in mehanizme vključevanja in dogovarjanja, ki jih poznamo danes (Državni svet, socialni svet, participacija zaposlenih, civilna družba …) in ki smo jih poznali včeraj (soseska, Krekov koncept, skupna lastnina …). V pogojih vključevanja in usklajevanja interesov se namreč zgodi koherenca – usklajenost delovanja, ki je pogoj za uspešno delovanje vsakega, bodisi mehanskega, naravnega ali družbenega sistema.
Po avtorju Vojku Starovič, priredil Miroslav Marc
Celoten tekst avtorja Vojka Starovič
tudi: Skrajni čas je za prenovo vrednot in soglasje za novo razvojno platformo RS

Kaj ima Singapur, česar Slovenija nima? Zakaj nekaterim državam uspeva, nam pa ne? In zakaj so Danci med najbolj srečnimi na svetu?

Ta teden je bil na spletnih straneh Dela daleč najbolj bran blog Ahmeda Pašića z naslovom Zakaj njim uspeva, nam pa ne? V njem govori o tem, kako sta v Singapurju, kamor se je pred kratkim preselil skupaj z družino, oba z ženo le v dveh dneh dobila službo; v Sloveniji, čeprav sta oba visoko izobražena, jima ni uspelo niti v dveh letih. Brezposelnost je tam nizka, gospodarstvo cveti, znajo privabiti tuje investitorje, razvijati in plemenititi svoje blagovne znamke in najboljša podjetja. Kot piše Pašić, je singapurska vlada takoj, ko so se začele pojavljati prve posledice globalne ekonomske krize, ukrepala in sistem razvoja gospodarstva je lahko brez motenj deloval naprej.
Zakaj torej njim uspeva, nam pa ne? Ekonomist Daron Acemoglu in politolog James Robinson naštejeta nekaj tez, zakaj nekaterim državam spodleti. Njun ponavljajoči se odgovor je, da zato, ker imajo zastarele institucije, ki si jih parazitske elite zelo hitro podredijo. Stabilne in ves čas modernizirane institucije v državi so tiste, ki so steber ekonomije, spodbujajo znanje, zmanjšujejo birokracijo, podpirajo inovacije, preganjajo koruptivnost in so odprte za nove tehnologije. Ni se jim težko spreminjati, če gre za blaginjo državljanov in razvoj gospodarstva; varujejo pravice posameznikov, vzpodbujajo investicije in nagrajujejo trud. »Vlagatelji in inovatorji se morajo počutiti varne, ne smejo biti ves čas v strahu, da če bodo uspešni, jih bodo oplenili tisti, ki imajo moč.« A institucije se ne modernizirajo same, oblikuje jih politika, politični proces je ključen. Ko avtorja knjige govorita o tem, zakaj so nekatere države neuspešne, vse skupaj zveni zelo znano.
Ali Slovenija ni sodobna in uspešna država, ker nima sodobnih institucij? Po vsej verjetnosti. Sodobnih institucij pa nimamo, ker za to nikoli ni bilo prave politične volje. Veliko lažje kot oblikovati spremembe se je bilo zatakniti v ideološkem prepiru o drugi svetovni vojni. Volivci zato že več kot dve desetletji na volitvah izbiramo med »partizani« ali »domobranci« (beri: volimo preteklost), namesto da bi svoj glas dali političnemu programu. Zato se za slednjega politiki že zelo dolgo ne trudijo več. Beri naprej…

Irena Štaudohar, 30.5.2015

Življenje so odnosi, odnosi do sebe, najbližjih, do drugih ljudi in vse žive narave. Svoboda, mir, harmonija, ljubezen, ustvarjalnost, zdravje in sreča so temelj, namen in cilj življenja, a odvisni izključno od odnosov, ki vladajo v družbi. Odnose ustvarja človek. Ustvarja jih z mislimi, željami, dejanji s svojim umom in zavestjo. Zato se nam v življenju dogaja le to, kar sami prikličemo in to zavestno ali nehote. Lahko ustvarjamo prijetne odnose, v katerih vlada svoboda, ravnovesje energij, harmonija, sočutje, razumevanje, dopuščanje, dobrota, solidarnost, ljubezen, sreča, zdravja, ali pa neprijetne, ki so nasprotje tega. Nič, kar se nam dogaja v življenju ne nastaja izven našega uma, naših misli, želja in naše zavesti. Harmonijo v sebi in s tem dobre odnose, lahko ustvarjamo le, če znamo pogledati vase…
To razlagam, ker želim na odnose v človeški družbi pogledati in jih prikazati drugače, saj obstoječi družbeni odnosi na področju delitve v celotni globalni družbeni reprodukciji zelo nazorno kažejo, kako je človek odtujen sam od Sebe.
Danes nam vsi politiki, ekonomska in tudi večina druge stroke, mediji in še kdo, vsiljuje prepričanje, da je osnovni namen družbene reprodukcije ustvarjanje dobičkov, da je cilj človekovega ustvarjanja dobiček. Tudi uspehi se merijo le z dobički. Dobiček naj bi bil cilj vsake proizvodnje in človekovega delovanja in naj bi zagotavljal gospodarski in splošni družbeni razvoj. Tako ga predstavljajo pridigarji sodobne religije, ki ni naravna kategorija, pač pa je institut lastnikov kapitala, ki ga je ustvarila politična oblast, za prisvajanje novo ustvarjene vrednosti. Več…
Silvester Koprivnikar, 10.6.2015

Spomnim se knjige, ki sem jo prebral v srednji šoli – Upor obešencev. V njej avtor opisuje način zasužnjevanja z zadolževanjem. Oderuški posojilodajalci na ta način zasužnjijo cele družine, ki morajo delati in sekati mahagoni na njihovih plantažah. Pri tem se nečloveško izživljajo nad njimi, v primeru, da ne dosegajo norme, jih obesijo za ušesa. Pri tem jim potegne kožo z glave, vendar preživijo, ključni deli telesa ostanejo nedotaknjeni in lahko nadaljujejo z delom. Današnje zasužnjevanje je mnogo bolj prefinjeno in mnogi ga ne razpoznajo.
Nosilci oblasti (politična elita, ki sprejema odločitve) se ne zavedajo zgodovinske odgovornosti. V preteklosti se je osvajalo z vojnimi pohodi, danes se zasužnjuje s kapitalom. V preteklosti so zavojevalci osvajali s pomočjo kolaborantov, tudi danes je tako. Nosilci oblasti, ki brezglavo sodelujejo z osvajajočim kapitalom so kolaboranti.
Povsem nerazumljiv je odnos vladajoče »elite« do razprodaje premoženja državljanov. Nekatere države povečujejo delež državnega premoženja z nakupom naših podjetij. Zanimivo, da imajo celo Hrvati več družbene odgovornosti in je naše Žito kupila Podravka, ki je delno v lasti države in pokojninskih skladov (!?).
V dokumentu “Razlogi proti prodaji Telekoma”, ki sem ga napisal v novembru 2014, sem zapisal: »Kršijo se z Ustavo RS zagotovljene pravice vedno večjemu številu prebivalcev republike Slovenije. V Ustavi je zapisano, da je Slovenija pravna in socialna država, država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine, skrbi za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dediščine ter ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije in še mnogo drugega…« Tudi ustavni pravnik dr. Andraž Teršek govori o neskladju neoliberalnega kapitalizma z Ustavo RS. Zanimivo bo, kako bo razsodilo Ustavno sodišče, ko bo prejelo pritožbo državljanov o neustavnosti neoliberalnega družbenega sistema, ki nam ga s pomočjo domačih kolaborantov vsiljuje EU. Več…
Drago Pavšelj, 8.6.2015

Predsednik Računskega sodišča (RS) Tomaž Vesel je bil negativno presenečen pri nadzoru javnih agencij in skladov. »Pokazalo se je, kako zelo spretni in domiselni so njihovi direktorji, ko gre za zviševanje lastnih plač.« (Delo ozadja 25.05. 2015)
Poročilo RS »Učinkovitost ureditve financiranja in delovanja javnih agencij in skladov« se nanaša na učinkovitost ureditve financiranja in delovanja 15 javnih agencij in 8 javnih skladov, katerih ustanoviteljica je bila država. Splošna ugotovitev RS je, da ureditev financiranja in delovanja javnih agencij in javnih skladov v letu 2012 in 2013 v pretežnem delu ni zagotavljala učinkovitega sistema financiranja in delovanja, ker veljavna ureditev omogoča preveč izjem, ki jih dodatno omogočajo še področni predpisi. Celotna slika je nepopolna, saj je RS za revidiranca določilo Vlado in 8 ministrstev, v revizijo pa niso bile zajete občine in agencije ter skladi, ki so jih ustanovile.
Prostora za samovoljo vodstev teh institucij, je torej veliko in preveč.

Še slabša je slika novih in novih »komisij in delovnih teles« (lanski seznam kaže na 274 takšnih institucij ?!?), ki jih je ustanovila vlada oz. njena ministrstva. Vse te »komisije, odbori, sveti, delovne skupine…« imajo svojega vodjo, sekretarja, podsekretarja in druge javne uslužbence višjega ranga…
Ustanavljanje novih in novih institucij s strani vseh dosedanjih vlad nas je vzpodbudilo, da (si) zastavimo nekaj vprašanj:
1) Po kakšnem zakonu ali kakšnem drugem pravnem aktu lahko nekdo (kdo in kdaj?) ustanovi »komisijo« (ali drugo delovno telo) oz. jo ukine? (ali je sploh bila že kakšna ukinjena?) Kje je njihovo zgornje število?
2) Koliko proračunskega denarja je potrebno za funkcioniranje vseh teh »komisij«, koliko ljudi je v njih tako ali drugače vključenih, bodisi kot zaposleni, zunanji sodelavcu, pogodbeniki?
3) Kdo nadzira njihovo delo, kdo jim določa njihov program dela in kdo ocenjuje uspešnost (ali neuspešnost) njihovega dela, kdo jim dovoli njihovo kadrovsko zasedbo? Komu morajo letno poročati o svojem delu in financiranju?
4) Kdo določa plače njihovim vodjem, pomočnikom… in kdo vse nadzira njihovo učinkovitost?

Če premišljujemo o javnih institucijah, je jasno, da bi se morale v času modernizirati in prilagajati spremembam. »Institucije se ne modernizirajo same, oblikuje jih politika, politični proces in dobro kadrovanje so ključni.« »Dobri ljudje na pravih mestih lahko spremenijo tok dogajanja.« »Toge (zastarele) institucije si hitro podredijo parazitske elite.« (Irena Štaudohar – »Spomin na prihodnost« v Delu 30. 05. 2015)
Kdo in kako modernizira naše »komisije«, javne agencije in sklade? (Nihče?). Kdo v vladi bo naredil celovito analizo teh institucij in nato predlagal morda tudi kakšno ukinitev? Kako je z naročanjem zunanjih storitev (n.pr. avtorske pogodbe), ali so tu kje kakšne omejitve, ali pa lahko to počnejo (med prijatelji) po svoji lastni presoji?
Razumen človek lahko razmišlja o tem, koliko bi lahko prihranil državni proračun!?

Vito Šoukal, Sinteza, 8.6.2015

Pred dnevi nas je presenetila vest, da si je slaba banka, to je Družba za upravljanje terjatev bank (v nadaljevanju: DUTB) prisvojila 41 najbolj elitnih hotelov, ki jih ima Slovenija na obali, na Bledu in v Pomurju. Med presenečenimi je bil tudi predsednik vlade, saj v DUTB niso smatrali za potrebno, da ga o tem prevzemu v naprej obvestijo in je zanj menda zvedel šele iz medijev. Tako so ravnali ne glede na to, da je vlada le nekaj dni pred tem parlamentu v sprejem posredovala predlog strategije upravljanja državnega premoženja, ki večino omenjenih hotelov obravnava kot naložbe, ki so za državo razvojno pomembne. Tako početje si lahko razlagamo tudi tako, da je z njim DUTB slovenski javnosti želela sporočiti, da zanjo odločitve vlade niso zavezujoče in se na sploh lahko obnaša kot država v državi. Ta ocena zveni gotovo nenavadno in bi jo z lahkoto zavrnili kot zmotno, če je ne bi opravičevala tudi nekatera druga dosedanja ravnanja DUTB. Naj spomnim na nekatera od njih.
Najprej o ustanovitvi DUTB. Ustanovili je nismo, ker bi naj naše oblasti same ocenile to za potrebno in koristno, pač pa smo to storili po zunanjem diktatu, v ozadju katerega so nedvomno bili interesi velikega tujega kapitala. Da se bo te interese v zadostni meri spoštovalo, je Slovenija pristala tudi na to, da nam DUTB že ves čas od njene ustanovitve sem vodi tujec.
Ključno vlogo je v preteklih dveh letih DUTB imela pri sanaciji naših bank. Vsebina te vloge je bila predvsem v tem, da je od bank prevzela slabe kredite, ki pa se jih je vrednotilo bistveno slabše, kot je bila njihova dejanska vrednost. Tako vrednotenje ima za državo številne, vse prej kot ugodne posledice. Izpostavim naj naslednje:
– Nizko vrednotenje slabih kreditov je krepko povečalo knjigovodske bančne izgube, ki jih je v obliki dokapitalizacije bank morala pokriti država. Ta se je zato veliko bolj, kot je bilo objektivno potrebno, in izjemno drago zadolžila v tujini, ta dolg pa danes močno obremenjuje njen proračun in ji tudi sicer otežuje vodenje politike, kot ustreza suvereni državi.
– Na račun prenizkega vrednotenja bančnih kreditov je DUTB postala za državo drugi največji ekonomski lastnik številnih naših podjetij, ki jih upravlja in prodaja neodvisno od državne politike, torej kot država v državi. Pri teh poslih je obilo možnosti za izjemne zaslužke, ob katerih se bo mastil predvsem tuji kapital, pa tudi marsikdo od dovolj spretnih domačih »podjetnežev« ne bo ostal praznih rok.
Normalni državi se nekaj takega, kot je naš DUTB, skoraj ne more zgoditi. Nam se je, predvsem po zaslugi dveh dejavnikov. Osrednji je to, da svojo državo izjemno slabo upravljamo, saj bi na primer naše veliko in uspešno podjetje Krka že zdavnaj propadlo, če bi se ga upravljalo po vzoru, kot upravljamo državo. Drugi dejavnik pa je vse prej kot razumna politika Bruslja (EU) do manjših (obrobnih) držav, saj ta v preveliki meri streže interesom velikega kapitala pa tudi interesom Berlina.
To, kar počenja DUTB, še posebno pa njegova zaplemba 41 hotelov, ni zgolj škodljivo, pač pa je tudi žaljivo, saj s takim ravnanjem omalovažuje našo, torej tudi mojo državo. Zato bi sam pričakoval, da se bo moj predsednik vlade ustrezno odzval, recimo tako, da za začetek najprej odslovi sedanjega direktorja DUTB. A tega ne bo storil, saj je za kaj takega potrebnega nekaj več poguma, kot ga sicer izkazuje. Eden mojih znancev vse skupaj tudi to pot komentira z ugotovitvijo, da smo pač narod pridnih rok, ki so mu tuji gospodarji ljubši od domačih. Ali bolj grobo rečeno: Slovenci naj bi bili narod hlapcev. Številni taka in podobna mnenja kategorično zavračamo. Kar nam namreč res manjka, je le primernejši sistem, po katerem si izbiramo in nadziramo politike, ki nam vodijo državo.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 3.6.2015

Tina Kristan, Delo, 01.06.2015:
Kdo bo dvignil glas, ko je to potrebno? Civilna družba? Kritični intelektualci? Slovenska akademija znanosti in umetnosti kot »najvišja nacionalna znanstvena in umetniška ustanova«? Slednja ne, ker sama te vloge niti ne prepozna.
Kriza – finančna, družbena, moralna. Revščina, brezposelnost mladih, prekarstvo, neplačana pripravništva, pravice istospolnih, privatizacija, sistemska neurejenost visokega šolstva in znanosti, inflacija diplom, plagiatorstvo … Kdo bo dvignil glas, ko je to potrebno?
Marsikje bo to storila civilna družba. V Sloveniji najverjetneje ne. V nasprotju z nekaterimi drugimi državami namreč nimamo močno razvite civilne družbe, zato mora del tega bremena prevzeti akademska sfera, je prepričana dr. Barbara Rajgelj, aktivistka in docentka na fakulteti za družbene vede. Realnost je prepogosto žal drugačna…

V intervjuju z gornjim naslovov, je M. Štefančič na vprašanje, zakaj je neoliberalizem videti kot ideologija brez ideologije, odgovoril tako, citiram: »Ker je prišel v ljudska srca, ljudje ga dojemajo kot nekaj samoumevnega. Preplavil je vse pore, medije, ekonomiste politike, tudi navadne ljudi,…….«. Ta ocena zaskrbljuje, saj govori o tem, da ljudje kot samoumevno sprejemajo ideologijo, zaradi katere je njihovo življenje iz dneva v dan slabše. Taki ideologiji se je treba upreti, to pa je težje storiti, če je ne prepoznaš dovolj dobro. Zato naj ne bo odveč, da v naslednjih vrsticah prikažem, kako sam dojemam neoliberalizem.
Srž neke stvari lažje prepoznamo, če jo primerjamo z drugo stvarjo, njeno alternativo. Tudi za neoliberalizem oziroma njegovo praktično pojavno obliko, to je neoliberalni kapitalizem, poznamo alternativo, to je socialno-tržno gospodarstvo oziroma »socialni« kapitalizem, kakršen je v velikem delu Evrope prevladoval po drugi svetovni vojni vse tja do konca prejšnjega stoletja. Primerjajmo torej ta dva tipa kapitalizma in to nam bo veliko povedalo o bistvu neoliberalizma. Seveda primerjave ne gre delati po vseh možnih vidikih, pač pa jo je smiselno omejiti na nekaj najbolj aktualnih kriterijev, morda zgolj na enega samega, ki pa naj dovolj dobro odraža ostale njegove pomembne značilnosti. Za tak, sintetiziran kriterij lahko uporabimo vrednotenje države in njenega upravljanja. Konkretno: socialni kapitalizem se odlikuje po tem, da se zavzema za močno državo, ki se jo pošteno in učinkovito upravlja v interesu večine, nasprotno od tega pa se neoliberalizem zavzema za šibko državo, ki naj prednostno podpira interese kapitala. Oglejmo si na dveh primerih, kako se te razlike odražajo v praksi.
Ena najbolj opaznih razlik je v obdavčitvi bogatih. Socialni kapitalizem prakticira zelo progresivno obdavčevanje dohodkov, neoliberalni pa ravna nasprotno in teži k izenačevanju davčnih stopenj. Tako je v ZDA v 80-ih letih prejšnjega stoletja država najbolj »uspešnim« pobrala 70% njihovih dohodkov, danes pa so te stopnje pol nižje. Podobno je sedaj drugod. Zmanjšana obdavčitev bogatih je povzročila v svetu velike spremembe. Močno so se povečale socialne razlike, še bolj porazen pa je vpliv nižjih davkov na splošne gospodarske razmere. Ker bogati preprosto ne trošijo dovolj, je namreč kapitalizem zajela splošna kriza nezadostnega tržnega povpraševanja, ki bi jo lahko s povečanjem lastnega povpraševanja zadovoljivo sanirala le država, vendar jo pri tem omejujejo nezadostni davčni prihodki. V ZDA so v nasprotju z Evropo ta problem po zadnji krizi rešili z močno povečano zadolžitvijo države, vendar gre za prehodno rešitev in zato ne bomo presenečeni, če bo čez leto ali dve splošna kriza ponovno izbila.
Drugi, omembe vreden primer, kako v praksi deluje neoliberalizem, je to, kar doživljamo pri upravljanju naše države po letu 2004. Takrat smo namreč aktivno pričeli to upravljanje prilagajati pravilom, ki jih narekuje neoliberalizem. Za nami je sedaj že desetletje vse bolj neoliberalnega upravljanja države in vredno si je ogledati njegove pomembnejše dosežke:
– V obdobju 2005/2008 smo se najprej v tujini krepko zadolžili, tako da se nam je v kratkem času zunanji dolg povečal za preko 20 milijard evrov. Pretežno je šlo za privatne dolgove, ta ogromna sredstva pa so bila vse prej kot razumno porabljena. V naslednjih letih smo obveznosti za te dolgove pretežno podržavili in zaradi tega krepko povečali javni dolg. S temi operacijami, ki so nam jih pretežno usmerjali iz tujine, so tuje banke lepo služile in še služijo, svojo državo pa smo spravili v resne finančne zadrege, tako da je zaradi njih tudi njena suverenost močno prizadeta.
– Druga pomembna aktivnost, ki jo pospešeno izvajamo v interesu tujega kapitala pa tudi domačih »podjetnežev«, je privatizacija. Za enega najbolj izstopajočih dosežkov s tega področja lahko štejmo prodajo ljubljanskega letališča: sedaj ga namreč namesto slovenske samostojno upravlja nemška država. Tako nerazumna početja bomo tudi v državah, ki veljajo za »banana« republike, težko našli.
– Med pomembne »dosežke« neoliberalnega upravljanja države zadnjih let se uvršča tudi slabitev pravne države in splošen razkroj njenih etičnih vrednot. Lep primer, kako država podpira te procese, je njena protipravna razlastitev lastnikov delnic in podrejenih obveznic nekaterih domačih bank. Da smo pravno državo zavozili, se najbolj škodljivo odraža v razbohoteni korupciji in ne nazadnje tudi v domnevah mnogih, da je tudi naše ustavno sodišče vpreženo v voz kapitalskih interesov, tako domačih kot tujih.
Naj zaključim z naslednjo mislijo. Upravljati državo po neoliberalnih naukih je nekaj najslabšega, kar družbo lahko doleti. K sreči poznamo dobro alternativo, to je pošteno in učinkovito upravljanje države v interesu večine. Žal pa ima alternativa resno slabost, saj je tako upravljanje neprimerno bolj zahtevno od neoliberalnega.
Andrej Cetinski, SINTEZA