Barbara Hren je v prispevku z naslovom »Lekcije in zapuščina krize« pregledno predstavila mnenja uglednih tujih in domačih ekonomistov o tem, kaj so vzroki sedanje krize. Ta že sedem let obremenjuje svet in ji še ni videti konca. Problem je zaskrbljujoč tudi spričo napovedi nekaterih ekonomistov, da smo že na pragu nove krize, ki bo še globlja od te, ki je še nismo preboleli. Sodobno gospodarstvo očitno boleha za kronično boleznijo, ki je ne zdravimo pravilno. Enako kot za vsako drugo bolezen velja tudi za gospodarsko krizo, da je temeljni pogoj za njeno učinkovito zdravljenje pravilna diagnoza, torej poznavanje vzrokov, ki so krizo povzročili in jo še poganjajo. O teh vzrokih in njihovi odpravi govori ta zapis.
Ekonomisti, katerih mnenja povzema Hrenova, navajajo številne vzroke krize, ki jih je možno združiti v naslednje tri, ki naj bi bili ključni:
1. Ekspanzivna denarna politika. Odraz te politike so bile tako nizke obrestne mere, da so spodbujale prekomerno zadolževanje. Njen osrednji nosilec je bila ameriška centralna banka, po njej pa so se zgledovale tudi centralne banke drugod po svetu. Ta politika je v letih pred krizo močno pospeševala tržno povpraševanje, kar je krepilo gospodarsko rast in odločilno pripomoglo k zmanjševanju nezaposlenosti. Zaradi teh rezultatov je bila deležna več ali manj splošne naklonjenosti.
2. Deregulacija bančnega sistema. Bančni sistem je eno močnejših orodij ekonomske politike, seveda ob pogoju, da ga centralna banka ustrezno usmerja, regulira. V skladu z neoliberalno dogmo, da je trg sposoben dobro delovati brez državnih posegov, je v pred kriznih letih ta regulacija postajala vse bolj ohlapna. Ena značilnih posledic takega ravnanja (in prenizkih obrestnih mer) je bil pojav nepremičninskih balonov, ki je bil še posebno zaznaven v ZDA. Pri njem je šlo za to, da so si lastne domove s pomočjo kreditov na veliko kupovali tudi ljudje, za katere se je v naprej vedelo, da svojih finančnih obveznosti ne bodo mogli poplačati, sam finančni sektor pa si je v povezavi s temi zadolžitvami omislil še nekatere inovativne finančne inštrumente, ki so mu prinašali lepe dobičke.
3. Uvedba evra. Ta dejavnik se med vzroki krize pojavlja le v Evropi, njegova »krivda« pa je v tem, da je v sicer manj konkurenčnih evropskih držav spodbudil močno zadolževanje in s tem tudi prehodno prekomerno gospodarsko rast, od katere pa je zaradi svoje konkurenčnosti imela največ koristi Nemčija. To se nam je dogajalo tudi v Sloveniji, kar lepo dokazuje podatek, da smo se v prvem letu po prevzemu evra – to je v letu 2007 – v tujini dodatno zadolžili za dobrih 11 milijard evrov (pretežno je šlo za privatne zadolžitve ob posredovanju domačih bank), tedanja vlada pa si je lahko pripisala zasluge za visoko gospodarsko rast. K sreči je bila to nerazumno zadolževanje zaradi izbruha krize v letu 2009 prekinjeno, saj bi bili sicer danes zadolženi kot Grki. (Ti so evro prevzeli nekaj let pred nami).
Vsi trije predstavljeni dejavniki imajo nekaj skupnega: močno so spodbudili vsesplošno zadolževanje in s tem vsaj prehodno tudi dodatno tržno povpraševanje ter gospodarsko rast. Ko so večje banke v ZDA v letu 2008 po propadu ene od njih spoznale, da so njihove prekomerne finančne naložbe resno ogrožene, so kreditiranje skoraj povsem ustavile, in po tem zgledu so ravnale banke tudi v Evropi. Tržno povpraševanje je zato na hitro močno upadlo in z njim gospodarska rast, nezaposlenost pa se je krepko povečala. Svet je tako čez noč iz gospodarskega razcveta prešel v globoko krizo.
Ob vzrokih za krizo, o katerih sedaj govorimo, se zdi logično, da je za njeno ozdravitev potrebno predvsem troje:
a) sanirati je potrebno bančni sistem, saj ta spričo izgub, ki jih je zaradi prekomernega kreditiranja v pred kriznih letih utrpel, ni bil več sposoben normalno delovati, brez njega pa je tržno gospodarstvo omrtvičeno;
b) z ustrezno preureditvijo je potrebno okrepiti bančni in denarni sistem kot orodje za učinkovito državno usmerjanje tržnega gospodarstva;
c) Evropska unija mora pospešeno po zgledu ZDA uvesti fiskalno integracijo ali pa opustiti skupno valuto evro, vsaj v manj konkurenčnih državah.
Od gornjih ukrepov so v ZDA in v nekaterih evropskih državah (Nemčija, Francija, Velika Britanija,…) prvega od njih, to je sanacijo bank, hitro in učinkovito izvedli v breme države. Rezultat je finančno spodobno usposobljen bančni sistem in močno povečana zadolženost države. Ni pa ta ukrep zadostoval za okrepitev tržnega povpraševanja. Tega problema so se zato najprej v ZDA, zadnje čase pa tudi v Evropi, lotili z ekspanzivno monetarno politiko, to je z zniževanjem obrestnih mer na raven, kot je doslej svet še ni poznal. Žal pa ta prijem, ki sicer velja za enega od povzročiteljev sedanje krize, to pot ne deluje zadovoljivo, saj v gospodarstvu in med prebivalstvom ni dovolj kreditno sposobnih oseb, ki so pripravljene svojo porabo večati na račun zadolževanja. Za rešitev te težave je zopet – vsaj za ZDA to velja – poskrbela država na ta način, da sama v raznih oblikah pospešuje tržno povpraševanje, za to potrebna sredstva pa si zagotavlja z zadolževanjem. Po tej poti jim je (v ZDA) uspelo krizo iz leta 2008 v velikem delu sanirali, a so ob tem ustvarili dve novi krizni žarišči. Eno predstavlja velika zadolženost države, za katero nihče ne zna napovedati, kako se jo bo saniralo, drugo pa inflacija borznih cen vrednostnih papirjev (delniški balon), ki ga poganjajo ekspanzivna monetarna politika in premalo obdavčeni dohodki bogatih. Pravih vzrokov krize očitno niso uspeli pozdraviti, smo pa zato bogatejši vsaj za spoznanje, da je država, podprta z zadostnimi finančni sredstvi, v krizi edina sposobna zagotoviti dodatno povpraševanje, ki je pogoj za stabilno in učinkovito delovanje trga. (Mimogrede: pravkar navedena ugotovitev je negacija ene temeljnih dogem, ki jih uči neoliberalizem).
Precej slabše kot v ZDA nam gre pri obvladovanju krize v Evropi. Težave povzročata predvsem dve zadevi. Ena je evro, ki smo ga prej omenili kot enega ključnih vzrokov za krizo. Za njegovo normalno delovanje bi Evropa, kot rečeno, potrebovala fiskalno integracijo po vzoru ZDA, kar pa je neizvedljivo, še najbolj zaradi nasprotovanja Nemčije. Alternativna rešitev bi bila, da predvsem manj konkurenčne države južne Evrope ponovno uvedejo svoj lastni denar. Tudi tej možnosti se vsaj še nekaj časa ne obeta uspeh, saj ji Nemčija ne zagotavlja podpore; evro se je namreč potrdil kot orodje, ki ji veliko pomaga pri utrjevanju njenega že prevladujočega položaja na stari celini. Problemov, ki jih evro povzroča kot dejavnik krize v Evropi, se torej ne razrešuje, prej se sme reči, da se jih celo poglablja.
Druga težava, ki jo ima Evropa v primerjavi z ZDA pri obvladovanju krize, je njena nepripravljenost, da se državo, podprto s sredstvi iz zadolževanja, uporabi za krepitev tržnega povpraševanja. Namesto tega se v Evropi vztraja pri strogem proračunskem varčevanju, kar močno otežuje oživljanje gospodarske rasti. Tudi za to politiko ima največ zaslug Nemčija, saj ji ta koristi pri podrejanju šibkejših evropskih držav.
Predvsem zaradi razlogov, katerih ozadje so specifične nemške ambicije po prevladi, je torej Evropa pri obvladovanju krize manj učinkovita od ZDA. Pa tudi onkraj »luže« jim ni uspelo pozdraviti njenih pravih vzrokov in se jim zato obeta njena ponovitev, verjetno v še bolj boleči obliki. Osrednji vzrok krize je namreč vsaj po mojih spoznanjih to, da si sodobno gospodarstvo brez aktivne podpore države samo ne zmore zagotavljati zadostnega tržnega povpraševanja, ki je pogoj za njegovo stabilno delovanje. Da država to svoje poslanstvo lahko učinkovito opravlja, potrebuje sodobna družba predvsem dvoje:
a) močno državo, ki se jo učinkovito in etično upravlja v korist večine;
b) progresivno obdavčitev bogatih, ki državi zagotavlja zadostna sredstva za izvajanje njenih ekonomskih in socialnih funkcij.
Državo s pretežno takimi karakteristikami smo v razvitem svetu že poznali v drugi polovici prejšnjega stoletja. Pravo nasprotje teh usmeritev je neoliberalna država: ta naj bi bila vitka, njeno upravljanje se prednostno podreja interesom kapitala, pri obdavčitvi bogatih pa se teži k rešitvam, ki ustrezajo enotni davčni stopnji za revne in bogate. Žal neoliberalizem danes pri upravljanju države prevladuje in dokler bo tako, si tudi ne moremo obetati prihodnosti, ki je ne bodo obremenjevale ekonomske pa tudi druge krize.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 29.8.2015