Kako dobro živijo ljudje v posamezni državi, je predvsem odvisno od tega, kako se njihovo državo upravlja.

Pretežno sta v uporabi dva sistema tega upravljanja, eden je demokratičen drugi pa avtoritaren. Njuna učinkovitost je odvisna od več dejavnikov, od teh je eden skupen obema in je tudi sicer ključen. To je etika, ki prevladuje pri upravljanju (predvsem poštenost oziroma laž, zavajanje in kraja), njena naravnanost pa se najbolj odraža v obsegu korupcije, ki je v državi prisotna. Noben od sistemov namreč ne deluje učinkovito v korist večine, če ni pripravljen in sposoben močno omejiti korupcije.
Avtoritarno upravljanje praviloma prednostno skrbi za koristi družbenih elit – pogosto ga podpirajo tudi ljudje, ki so značajsko nagnjeni k nasilju -, demokratično pa naj bi zadovoljevalo interese celotne družbe. Večina ljudi si zato želi demokracijo in ne gre dvomiti, da ima ta sistem tudi sicer pomembne potencialne prednosti pred avtoritarnim. Žal pa demokracija v večini držav vse slabše deluje, to pa ustvarja ugodno okolje za uveljavljanje avtoritarnih oblik vladanja. Poglejmo, katere okoliščine jo predvsem slabijo.
Med dejavnike, ki demokraciji izrazito škodijo, je umestno visoko uvrstiti politično-ekonomsko paradigmo, ki danes prevladuje v svetu, to je neoliberalizem. Ta je namreč povzročil močan razkroj temeljnih demokratičnih vrednot, zaradi katerih sta postala laž in zavajanje v politiki že kar normalna oblika komuniciranja, kraje preko davčnih oaz večina držav blagohotno dopušča, korupcija pa postaja vse bolj pogosta oblika zadovoljevanja pohlepa. Tej politični etiki se prilagaja tudi pravna država, pri čemer se ve, da je učinkovita, od politike neodvisna pravna država, ključna za uspešno delovanje demokracije. Skratka, neoliberalizem je demokracijo izjemno prizadel, kar velja še predvsem za države, kjer protestantska etika nima močnejših korenini, ter one, ki so šele nedavno tega opustile socializem.
Poleg etike je za učinkovitost demokracije zelo pomembno modeliranje njenih upravljavskih struktur, še predvsem vlade. Večina držav uporablja model »koalicijske vlade«, pri čemere sta poznana dva tipa tega modela, eden je običajna koalicija, drugi pa velika koalicija. Običajno koalicijo praviloma oblikuje stranka, ki je dobila na volitvah največ glasov, v koalicijo oziroma v vlado pa povabi stranke, ki so ji po politični usmerjenosti sorodne. Tako se oblikuje leva oziroma desna koalicija, sočasno pa tudi desna oziroma leva opozicija. Parlament se torej razdeli na dve, po številu poslancev običajno ne zelo različni moštvi, ki predvsem tekmujeta za naklonjenost volivcev in si pri tem na veliko nagajata; stran, ki oblikuje vlado, pa ima v tej tekmi tudi to prednost, da svojo politično moč lahko izkoristi za zadovoljevanje svojih specifičnih interesov, tako strankarskih kot tudi drugih. Drugače povedano: koalicijska vlada politiko – posredno tudi družbo – močno razdvaja in s tem pomembno generira njena neetična ravnanja, to pa jo onesposablja, da bi lahko učinkovito upravljala državo. S tem ima težave veliko držav, to pa demokracijo v svetu splošno ogroža.
V nasprotju z običajno oblikujeta veliko koalicijo vodilna leva in desna stranka, ki se jima praviloma pridružijo tudi ostale stranke, seveda z izjemo onih, ki so naklonjene avtoritarni državi. Taka sestava koalicije in tudi vlade večinsko politiko zavezuje k usklajevanju in ne tekmovanju oziroma nasprotovanju, kar je temeljni pogoj za uspešno upravljanje. Od evropskih držav je le Švica, verjetno najbolj demokratična in uspešna država, z ustavo uzakonila model velike koalicije. Večino povojnega obdobja je ta model uporabljala tudi Avstrija, kar se še danes odraža v njenem uspešnem razvoju. Od leta 2005 sem tudi Nemčiji vlada velika koalicija, kar je prav tako odločilno prispevalo k njeni razvojni uspešnosti v tem obdobju.
Slovenija uporablja model razdiralne običajne koalicije, kot družba pa smo dodatno razdvojeni tudi zaradi neporavnanih razprtij iz preteklosti. Poleg tega smo bili kot mlada država zelo dovzetni za ideje neoliberalizma, kar nam je in nam še povzroča izjemno škodo. Zgolj pravkar našteto v zadostni meri pojasnjuje, zakaj svojo državo izjemno slabo upravljamo in nam sedaj celo grozi, da bomo demokracijo vsaj po vsebini opustili in jo bo nadomestilo korupciji naklonjeno avtoritarno vodenje države po vzoru sosednje Madžarske. To grožnjo smo dolžni obvladati, sočasno pa moramo svojo demokratično ureditev do te mere popraviti, da bo v prihodnje bolje delovala. Optimizem, da to lahko kmalu uresničimo, je zasnovan tudi na koaliciji ustavnega loka, ki jo politika prav ta čas snuje. Po vsebini gre pri njej za veliko koalicijo – torej vlado levih in desnih strank – , njeno nekoliko nenavadno ime pa je povzeto po pomembni povojni izkušnji italijanske politike. Italiji je namreč v petdesetih letih ponovno grozila prevlada fašizma, tej nevarnosti pa so se izognili tako, da so desne in leve stranke (vključno s komunisti) oblikovale veliko koalicijo – imenovano koalicija ustavnega loka -, ki je bila sposobna preprečiti oživitev fašizma.
Oblikovanje velike koalicije predlagajo štiri parlamentarne stranke, ki so sedaj v opoziciji, njeno vlado pa naj bi po sedanjih predvidevanjih vodil ekonomist Jože P. Damijan. Da bo zamisel dobila značaj in veljavo velike koalicije oziroma koalicije ustavnega loka, je potrebno ali vsaj želeno, da se ji pridružijo tudi sedanje vladne stranke, seveda z izjemo skrajne desne SDS. Da to storijo, je za Slovenijo izjemno pomembno in koristno; enkrat zato, ker se bomo tako zanesljivo izognili nevarnosti njene »orbanizacije«, drugič pa zato, ker si s to rešitvijo prvič resneje trasiramo politično pot, ki obeta bolj demokratičen in učinkovit razvoj države.
Andrej Cetinski, Sinteza, 19.10.2020

Pokrajinsko kuhanje žabe.

Zadnji čas nas vlada v sestavi strank SDS, NSl, SMC in DeSUS ter pod vodstvom predsednika Janeza Janše zopet »razveseljuje« z nekaterimi ravnanji, ki pravzaprav niso več nikakršno presenečenje. Gre za tiho spremembo ustave in zakonodaje ter uvajanje »novosti,« ki še najbolj spominjajo na izredne razmere, ali bolj natančno na državni udar. Mislim na prisvajanje izvršilne oblasti nad zakonodajno in kot vse kaže tudi pravosodno.
Nekako tiho so pričeli vsi skupaj, z javnimi mediji vred, sprejemati dikcijo npr. vladnega obiska Koroške regije, ali pa »omejitev gibanja med regijami« itd.
Pa se naivno sprašujem: »Kdaj, kje in kako je ta naša država ustanovila pokrajine? Ali so statistične pokrajine enake ustavnim pokrajinam?«
Nikakor ne pridem do odgovora. Spomnim se le neuspešnega posveta na to temo pri predsedniku države, pa nekih večdesetletnih poskusov spoštovanja ustavne zahteve po pokrajinah, nikakor pa ne rešitve navedene problematike, ki se sedaj očitno »pod nujo zahtev omejitve koronavirusa -19« uvaja v naše življenje. Očitno bolj tiho in na pravno dvomljiv način, čeprav bi morali, kot rečeno, vsebino že zdavnaj rešiti oz. uveljaviti.
Z dvotretinsko večino, se niso bili pristojni v parlamentu dogovoriti skoraj trideset let, sedaj pa je »pravi čas« za vse zamujene priložnosti. Očitno »usklajeno« med strankami, ali pa vsaj tistimi v vladi.
Vse navedeno bi bilo celo smešno, če ne bi predstavljalo zelo konkretne posledice za nas državljane. Mislim seveda na omejitve gibanja med regijami. Zadnji podatek, da je sedem regij od dvanajstih na rdečem seznamu, je bil razlog, da sem malo bolj podrobno pogledal, za kakšne regije pravzaprav gre. Gre za statistične regije, ki jih je dvanajst in združujejo 212 občin. Obstaja tudi še delitev na dva kohezijska sklada, ki sta tudi v dveh regijah: vzhodni in zahodni Sloveniji. Vse skupaj zaradi pomanjkanja prostora ne bom našteval.
Umestno pa je poudariti to, da kar ni sposoben rešiti celoten sistem tako od zakonodajne, izvršne in pravosodne veje oblasti, je očitno sposobna rešiti samo vlada oz. njen predsednik. Z eno potezo. Tudi z mednarodnimi posledicami oz. učinki. Regije so tu. Ali so tudi s tiho odobritvijo Ustavnega sodišča, ki je že odločalo z ustrezno, a minimalno večino grede omejitev gibanja med občinami, se še ne ve.
Hočem le povedati, da je imel tudi »ustavno nenadomestljiv« opozicijski voditelj Janez Janša možnost in priložnost, da navedeno problematiko na zakonit način uredi v preteklosti, pa tega s svojo stranko ni hotel udejaniti oz. prispevati poslanske glasove k ureditvi stanja.
Sedaj pa je naenkrat vse že jasno, sprejeto, uresničeno, celo mednarodno verificirano, saj bo gibanje med državami pogojeno tudi z bivališčem v določeni regiji oz. pokrajini. Zelo zanimivo!
Kakšne bodo posledice te »nove« ureditve se še ne ve. No, ali pa se pravzaprav ve!
Pred kratkim je na sliki Janez Janša kazal »Načrt ukrepov 2. vala Covid-19.« Spominja me na inflacijske čase Markovića, ko je le-ta kazal bankovec, s katerim bo rešil državo, ki je že tonila.
Na kar želim opozoriti je to, da bo zelo verjetno nek 313. ukrep svežnja protikoronskih zakonov povzročil, da bomo res lahko le sanjali, da bo jutri morda nov dan. Brez demokracije.
Tako kot se na tiho, celo z nezakonitimi in nedemokratičnimi postopki, vendar na javen način sprejemajo takšne zgoraj navedene rešitve, se bojim, da se bom nekega dne zbudil v drugi občini, morda regiji ali celo državi. Morda celo Avstro – Ogrski. Ali pa bom potreboval pet dovoljenj za obisk prijatelja v Ljubljani. No, verjamem, da bo neogibno vsaj eno dovoljenje za proteste proti vladi.
Miloš Šonc, Grosuplje

Pred dnevi je vlada pripravila predlog zakona, na podlagi katerega naj bi Slovenija ustanovila demografski sklad (DS); ta naj bi v prihodnosti pomembno pomagal reševati vse večje težave s financiranjem pokojnin, ki sem nam obetajo zaradi staranja prebivalstva. Z izjemo premoženja, ki ga ima država v Dars-u (družba za avtoceste) in v elektro omrežju, bi se v DS preneslo vse ostale gospodarske naložbe države, ki jih ta čas pretežno upravljata Slovenski državni holding in DUTB (slaba banka). Sklad bi razpolagal s premoženjem, ki je sedaj vredno zaokroženo 8,5 milijarde (mld) evrov.
Oglejmo si, kašne prihodke v obliki dividend si DS in s tem posredno upokojenci lahko obetajo od gornjih naložb. Žal ne prav veliko. Najprej zato ne, ker odpade od zneska 8,5 milijarde evrov zaokroženo 6 mld na naložbe v podjetja, ki so za državo strateškega pomena (proizvodnja elektrike, železnice, pošta, vodno gospodarstvo,……) in imajo sama tako obsežne potrebe po sredstvih za financiranje lastnega razvoja, da si od njih dividend ne gre obetati. Tržno donosnih naložb naj bi tako DS po optimističnih ocenah imel največ v vrednosti 2,5 mld evrov. Ob povprečnem letnem dividendnem donosu 5% – ta ocena je prej visoka kot nizka – se torej DS letno obeta okoli 125 mio evrov prihodkov v obliki dividend in to bi naj bili njegovi edini redni prihodki.
Pri vrednotenju gornjega zneska, ki naj bi obogatil pokojninsko blagajno, je treba upoštevati, da ima ta blagajna tudi že danes prihodke od kapitalskih naložb: letos naj bi po načrtu skupaj prejela 70 mio evrov, od tega od KAD-a 50 mio (pod tem imenom deluje dosedanji »demografski sklad«) in od Zavarovalnice Triglav 20 mio evrov. Ta dva vira naj bi se preneslo v novi DS in pokojninska blagajna naj bi tako bila v prihodnje bogatejša le za razliko do 125 mio, to je za 55 mio evrov letno. Za letošnje leto načrtuje ta blagajna prihodke v višini 5.827 mio evrov in če temu znesku dodamo še 55 mio , ki bi jih naj prispeval DS, se ta relativno poveča komaj za 0,94%. Pa še en vidik tega prispevka je vredno upoštevati. Pokojninska blagajna ima namreč že danes velik finančni primanjkljaj (redni prihodki so manjši od odhodkov), ki ga pokriva država iz državnega proračuna; za letošnje leto je načrtovan v znesku 1.038 mio in ta bi bil manjši za 55 mio evrov oziroma za 5%, če bi novi DS že deloval.
Sodeč po gornjih podatkih ne gre dvomiti, da DS, kakršnega predlaga vlada, ne bo mogel veliko pomagati pri pokrivanju vse večjih finančnih potreb, ki se obetajo pokojninski blagajni. Zakaj pa ga potem sploh ustanavljamo, se je vredno vprašati? Na to vprašanje je dr. Dušan Mramor, ekonomist in nekdanji finančni minister, nedavno odgovoril, da gre za slabo idejo, ki ne zasluži resne obravnave, njegov kolega dr. Bogomir Kovač pa zadevo pojasnjuje z besedami (Mladina, 2.10.2020), da je »beda sedanjih političnih elit na področju …… razvojne strategije in politike države zastrašujoča«. Tudi sam menim, da DS ne ustanavljamo zaradi potreb upokojencev, pač pa zaradi nekaterih drugih razlogov, predvsem dveh. Eden je ta, da nam tak sklad stranka Desus obljublja že vrsto let in če se ga bo ustanovilo pod sedanjo vlado, bo Desus to lahko razglašal za pomemben dosežek v korist upokojencev, ki opravičuje to, da sodeluje v koaliciji z Janšo, čeprav so njegovi čelni ljudje ob zadnjih volitvah obljubljali, da tega ne bodo storili.
Predsednik vlade pa ima nedvomno še drug, zelo tehten argument, ki govori v prid ustanovitve DS. Upravljanje državnega premoženja namreč vladajoče politike pri nas že ves čas grobo zlorabljajo za zadovoljevanje strankarskih interesov in tudi sicer deluje to upravljanje kot močno gojišče korupcije. Te »potenciale« pa bi ne bilo možno izrabiti, če bi vladajoča politika ne imela pristojnosti, da sama imenuje člane nadzornih svetov v organizacijah, ki državno premoženje upravljajo. Tako sedijo ta čas v teh nadzornih svetih še vedno osebe, ki jih je pretežno imenovala Cerarjeva vlada. Te želi Janša seveda zamenjati s svojimi ljudmi, zamenjavo pa mu bo ustanovitev DS bistveno olajšala. Še več, z DS si bo vladajoča politika še dodatno olajšala zlorabe, ki jih je doslej počela v povezavi z državnim premoženjem in so tudi med pomembnimi razlogi za to, da nam država razvojno veliko počasneje napreduje, kot bi objektivno lahko.
Premalo učinkovit razvoj samostojne Slovenije je tudi sicer osrednji razlog za to, da živijo upokojenci pri nas slabše, kot bi v primeru, če bi politika državo normalno upravljala. Naj to mnenje podprem z nekaj podatki. Lani je bil bruto družbeni proizvod na prebivalca (BDP) v sosednji Avstriji približno enkrat (95%) večji, kot je bil Sloveniji in to je Avstriji omogočilo, da namenja za pokojnine 14% BDP-ja, medtem ko je ta odstotek pri nas znašal le 9,7. Gledano na prebivalca, namenja torej Avstrija za pokojnine bistveno več sredstev kot Slovenija. To ji dopušča bolj učinkovito gospodarstvo, uspešnost le tega pa predvsem dokazuje, da njena politika državo zelo dobro, nekoruptivno upravlja. Tudi problemi, ki jih imamo pri nas s financiranjem pokojnin – in ti bodo z leti vse večji – so dolgoročno rešljivi predvsem z drugačno, bolj učinkovito politiko upravljanja države. (Res je, tudi delati bomo morali dlje, za polno pokojnino vsaj do 65 leta, kot do počno Avstrijci že danes.). Žal razmišlja naša politika povsem drugače, lep dokaz za to pa je prav to, kar nam za reševanje pokojninske problematike ponuja v obliki demografskega sklada.
Andrej Cetinski, Sinteza

Združitev vseh, ki razumemo trenutno situacijo v Sloveniji, je nujna in potrebna, da se vendarle premaknemo z mesta in končno zaživimo neko družbeno normalno življenje. Po svojih merilih, ne po merilih politične »elite«.

Dogajanja na političnem parketu v Sloveniji, so milo rečeno konfuzna.
Zdi se, kot da vladajoča elita sploh ni sposobna videti probleme, kaj šele jih rešiti. Mislim seveda na vse dnevnopolitične zdrahe v parlamentu in tudi na s strani oblastnikov ignoriranje protestnikov, ki vztrajno zahtevajo odgovore na sistemska in konkretna vprašanja.
Mislim tudi na nekatere medije, ki o navedenih temah in vsebinah poročajo bolj zaradi same informacije ter trenutne pozornosti, kot pa zaradi spoznanja, da je potrebno o navedenih problemih poročati bolj vsebinsko. Tukaj imam v mislih to, da ni umestno samo za minuto ali dve poročati na TV o protestih, ali napisati nekaj stavkov na drugi strani časopisa. Vem, da to za marsikoga ni zanimivost, saj se protesti ponavljajo že štiriindvajsetič. A vendar je morda ravno ta številka vredna drugačne pozornosti. Bolj vsebinske. Vsaj takšne kot jo imajo poslanci v parlamentu, ali pa morda vlada s svojimi potezami. Morda bi kdo lahko opravil intervju s kakšnim, od na protestih navzočih spoštovanih razumnikov, ali podpornikov protestov, ki imajo dokazano sistemske alternativne rešitve za to družbo oz. državo. Te alternativne rešitve bi sicer pričakoval od vladne opozicije v parlamentu, a je očitno tudi ta opozicija je del problema in ne del rešitve.
Mogoče je tudi ravno zato potrebno napraviti nov, tako miselni, kot izvedbeni preskok v ravnanju vseh nas. Videti bi bilo potrebno prioritete ravnanj in predvsem izboljšanje vpliva državljanov na oblastnike, ki vodijo družbo. Bližajoči december, ko je Ustavno sodišče R Slovenije dalo poslancem rok za izpolnitev svoje zahteve po ureditvi volilnega zakona, je pravzaprav test o sposobnosti in pripravljenosti te vlade in sestave tega parlamenta o lastnem sistemskem položaju ter predvsem večjem vplivu državljanov na vodenje države. Številni ugledni razumniki s svojimi utemeljenimi predlogi, kot so mag. Janez Černač iz Kočevja, predstavniki SINTEZE, nekateri bivši ustavni pravniki in številni drugi, ki opozarjajo na rešitve, žal, niso uslišani. Premalo je prostora za ponavljanje in utemeljevanje vseh navedenih predlogov. Naj pa na kratko napišem le, da so pozitivni zgledi švicarskega sistema za nekatere oblastnike le izgovor, da se obstoječe stanje ne spremeni. Kaj bo tu naredilo ustavno sodišče v primeru nespoštovanja svojih zahtev, je vprašanje, o katerem lahko samo ugibamo. Vsekakor pa se bo pokazalo, koliko ta država deluje v korist državljanov in koliko ne. Če bi v parlamentu toliko razpravljali o tem vprašanju, kot o svojih privatnih zadevah in zgodbah, bi tudi pa problem bil že davno rešen.
Menim pa, da je še vedno potrebno in umestno poskušati probleme reševati na miren in dostojen način. S subtilnim razmerjem med spoštovanjem pravnih norm in pritiskov »ulice« (berite demonstrantov, ki imamo številne utemeljene zahteve), kot tudi mednarodnih pozitivnih prizadevanj za izboljšanje stanja v Sloveniji oz. normalizacijo odnosov in vodenja družbe.
Brez pretiravanja bi lahko rekel, da samo eden od zgoraj navedenih treh pogojev ne zadostuje oz. je očitno premalo za premik naprej.
Zato je združitev vseh, tako posameznikov in pristojnih v državi, ki razumejo trenutno situacijo v Sloveniji, kot tudi državljanov nujna in potrebna, da se vendarle premaknemo z mesta in končno zaživimo neko relativno normalno življenje, ki si ga zaslužimo. Po svojih merilih, ne po merilih »naše« elite.
Miloš Šonc

Kaj pa poklicno znanje nepoklicnih vojakov Slovenije?

Dr. Emilija Stojmenova Duh v Večeru 9. 9. 2020 pravilno izpostavlja, da pametne države vlagajo v ljudi, zdravje, znanje, srečo in dobro počutje, ne v orožje in populizem. Ta resnica me je spomnila na vsaj naslednje izkušnje:
Z vojaškega vidika se je Slovenija osamosvojila z odlično teritorialno obrambo (TO). Njeno bistvo je vojaško poklicno znanje nepoklicnih vojakov. Osnove so večinsko pridobili, ko so bili leto ali malce več vojaki. Izpopolnjevali so ga v rednih vajah TO. Mnogo boljša oprema JLA ni premagala TO.
Ko sem delal v Mehiki, sem med drugim spoznal, da so občani nenehno protestirali, ker so jih oblastniki zlorabljali, a niso znali doseči ničesar. Niso imeli TO. Vojaški rok so služili navidezno.
Ko sem sodeloval pri slovenski izdali knjige o Izraelu kot deželi start-upov, sem spoznal, da je Izrael postal lokalno in svetovno pomemben, ker zelo cenijo znanje in ker praktično vsi morajo pridobiti vojaške sposobnosti. Vojaškega roka ne služijo navidezno.
Zdaj se dogaja po svetu več kot deset vojnih situacij. Domače prebivalstvo je nemočno, ko se na njegovo škodo spopadajo tuje sile. Konkretno sem to spoznal, ko sem delal v Angoli. Tujci so imeli koristi, domačini mrtve in invalide.
Svetovni trg orožja obrača po objavljenih podatkih vsak dan vsaj pet milijard dolarjev. Korist imajo predvsem ZDA in druge stalne članice Varnostnega sveta OZN. Živimo torej v zlorabi skrbi za mir s konceptom ‘garanje in vojne’, žal ne s citiranim družbeno odgovornim konceptom.
Nauki za Slovenijo so vsaj naslednji. Velesile pustijo majhne države pri miru in branijo, če potrebujejo njihovo strokovnost in podjetnost. Domači oblastniki imajo prednosti, če se prebivalstvo ne zna upreti zares, ne samo s kulturno izvedenim kolesarjenjem. Poklicnih vojakov, ne glede na opremo, ne more biti dovolj, da bi se majhna država branila sama. Družbena odgovornost zveze NATO in njenih članic, tudi Slovenije, niso vojne izven domačih območij in zaslužki vojne industrije. Svobodo si majhna država brani z zdravjem in znanjem, vključno z vojaško poklicnim znanjem ljudi kot nepoklicnih vojakov. Oficirji so koristni, ko usposabljajo množice za znanje, ki ga ne bodo nikoli potrebovali, ker bo dovolj, da se mednarodno ve, da obstaja odlična TO, za katero so usposobljeni vsi (kot v Izraelu ipd.), ne le peščica plačanih vojakov. In so zadovoljni z domovino, a ne zaradi pravice, da jih nič ne briga.
ddr. Matjaž Mulej, Maribor

Ko se enkrat pošteno zmrači, je lahko zelo dolgo tema.
»Mračni« srednji vek je trajal kakšnih tisoč let, od propada Zahodnega rimskega cesarstva leta 476 do padca Konstantinopla leta 1453.
Šele konec osemnajstega stoletja sta Isaac Newton in John Locke postavila znanstveno in filozofsko podlago za: »Upaj si vedeti«.
Razsvetljenstvo je človeštvu prineslo preskok iz množice, ki zgolj verjame, v civilizacijo, ki hoče in si upa tudi razumeti.
Kje smo, kot družba, danes lepo ponazarja nedavna izjava Donalda Trumpa, v razpravi o koronavirusu, da je rešitev v čredni mentaliteti.

Čreda verjame in ne razmišlja.

Čreda ne ve, si ne upa in noče vedeti.

Čreda sledi in ne ugovarja.
Dobrodošli torej v zatemnjenstvo, a ne pozabite, ko se enkrat pošteno zmrači, je lahko zelo dolgo tema.

Matjaž Gruden: Zatemnjenstvo

V Sloveniji nam demokracija vse bolj peša, množični protesti ob petkih, ki smo jim že nekaj mesecev priča, pa odražajo zaskrbljenost javnosti, ker nam demokracijo dodatno ogroža sedanja vlada. Tako pa ni le pri nas, saj je demokracije vse manj tudi drugod po svetu, pri čemer vzbuja še posebno pozornost njeno nazadovanje v ZDA. O tem, zakaj se to dogaja, je Delo pod gornjim naslovom objavilo obširen prispevek, ki ga je pripravil ddr Rudi Rizman. Pogledom, ki nam jih predstavlja, ne gre oporekati, demokracija pa je vendarle tako kompleksna zadeva, da jo je možno ocenjevati še z nekaterih drugih vidikov. Enega takih želim predstaviti v naslednjih vrsticah, pri čemer se bom omejil na razmere, ki so značilne za območje »zahodne« demokracije.
Demokracija je model upravljanja države, ki naj bi se od svoje konkurence, to je avtoritarnega vodenja države, razlikoval predvsem po dveh kriterijih: ciljno je usmerjena v zadovoljevanje interesov večine prebivalstva in ne družbenih elit, ter drugič, upravljavsko je praviloma bolj učinkovita od avtoritarnega vodenja. Pri uresničevanju obeh usmeritev žal demokracija že nekaj deset let vse bolj peša, to pa krepi konkurenčnost avtokratskih oblik upravljanja. Poglejmo, zakaj se to dogaja.
Najprej o ciljni usmerjenosti demokracije. Ta se je po razpadu kapitalizmu konkurenčnega socializma pod vplivom neoliberalnih usmeritev predvsem v ZDA pomembno spremenila: prednost pri upravljanju države nimajo več koristi večine, pač pa interesi kapitala. Zaradi te preusmeritve so se socialne razlike v družbi močno povečale, najbolj v ZDA, manj pa v evropskih državah, še predvsem v teh, kjer prevladuje protestantska etika. Demokracija je zato na splošni privlačnosti veliko izgubila, pridobili pa so protagonisti avtoritarnega vodenja, ki se iz populističnih razlogov formalno niti ne odrekajo demokratičnim mehanizmom upravljanja, kot so volitve, in se pogosto celo zavzemajo za politične spremembe, ki jim radi prisluhnejo najrevnejši sloji.
Še o drugem od dveh omenjenih kriterijev, to je o upravljavski učinkovitosti demokracije. Ta je predvsem odvisna od etike, ki prevladuje pri upravljanju države. Aktualna sta dva tipa take etike, to sta demokratska etika, ki ji je pri rojevanju predvsem botroval protestantizem, ter avtokratska etika, ki ji je dokaj naklonjena katoliška cerkev. Za demokratsko etiko je predvsem značilno zavzemanje za učinkovito in neodvisno pravno državo, za avtokratsko pa je nasprotno normalno, da si izvršna oblast pravno državo podredi, če že ne formalno pa vsaj po vsebini. Pri upravljanju držav se praviloma uporablja kombinacije obeh tipov etike. Kateri tip v posamezni državi prevladuje, se najbolje odraža v obsegu njene korupcije: te je najmanj v skandinavskih državah in v Švici, razmeroma veliko pa v vzhodni in južni Evropi ter latinski Ameriki. Med korupcijo in učinkovitostjo upravljanja države je velika soodvisnost: manj koruptivne države se bistveno učinkoviteje upravlja od koruptivnih. Etika, ki prevladuje pri upravljanju posameznih držav (posredno torej njihova korupcija), nam tako dokaj dobro pojasnjuje razlike, ki so med njimi v ekonomski učinkovitosti in socialni urejenosti.
Za sedanje splošno pešanje demokracije so poleg že omenjenih sprememb njene ciljne usmerjenosti nedvomno »zaslužne« tudi spremembe v etiki upravljanja držav. Te so najbolj očitne v ZDA, ki jih učinkovito promovira sedanji predsednik Trump in tako obremenjujejo demokratično upravljanje te velike države, da vzbuja to vse večjo skrb tudi v ostalem svetu. Trumpu pa delamo krivico, če mu pripisujemo glavnino krivde za to, da so ZDA v demokratični etiki tako nazadovale; tudi za te spremembe ima namreč največ zaslug udejanjenje družbeno-ekonomske paradigme, ki jo poznamo pod imenom neoliberalizem, saj je pohlep ena njenih osrednjih vrednot.
Še kratko o demokraciji v Sloveniji. Kapitalizem, ki ga država razvija od osamosvojitve sem, v veliki meri izhaja iz usmeritev neoliberalizma; da so te pri nas pognale močne korenine, ima največ zaslug vlada, ki smo jo dobili v letu 2004. Demokracijo pa nam poleg neoliberalizma močno slabi še model koalicijske vlade, ki se ga dosledno oklepamo. Ta namreč nasprotno kot model velike koalicije (primer Nemčije, Švice, do nedavnega tudi Avstrije) politiko močno razdvaja, kar bistveno otežuje učinkovito upravljanje države. Da nam je demokracija resno opešala, se seveda odraža v razvitosti korupcije, saj nas mednarodne lestvice uvrščajo med najbolj koruptivne države v EU.
Nezadovoljstvo z učinkovitostjo demokracije tudi pri nas ustvarja okolje, ki je ugodno za prevlado avtoritarne etike pri upravljanju države. Če bo do tega res prišlo, bo prihodnji razvoj Slovenije še veliko bolj prizadet, kot je bil že doslej zaradi slabe demokracije. V interesu večine Slovencev je zato, da se avtokratsko vodenje države prepreči, pospešeno pa izvede potrebne sistemske spremembe, da nam bo demokracija v prihodnje bolje delovala. Slednje bomo lahko zagotovili z (a) učinkovito, od politike neodvisno pravno državo, (b) z vlado, ki zahtevno vodenje dobro obvladuje, družbe pa ne razdvaja, pač pa jo povezuje, in (c) s parlamentom, ki je sposoben in motiviran vlado učinkovito usmerjati in nadzirati v korist večine.
Andrej Cetinski, Sinteza, 5.9.2020

“Maske nosijo samo ovce,” pravijo »samooklicani uporniki« in se zoperstavljajo strokovnjakom, ki že vse svoje poklicno življenje proučujejo viruse.
V kapljicah sline in sluzi so ogromne količine virusov, zato je dovolj zadržati svojo slino in nosno sluz, da ju ne pršimo naokoli.
Čeprav nam je vsem prijetneje biti brez maske kot z njo, osebne svobode ne moremo enačiti s pravico do pljuvanja v soljudi.
Le če smo vsi solidarni, z majhnimi vložki dosežemo velike učinke, pravi človek, ki vse svoje poklicno življenje posveča klinični mikrobiologiji in imunologiji, Alojz Ihan.

Slovenci v borbi proti covidu: ‘Zdi se, da je cela družba v puberteti’

V Sintezi skrbno spremljamo izvajanje projekta izgradnje drugega tira Divača – Koper. O naših zapažanjih ter realnih dvomih v korektnost in možnostih velikih korupcijskih zlorab sproti opozarjamo tako odgovorne kot slovensko javnost.
Spodaj so na voljo nekatera še vedno sveža gradiva, ki bodo tudi zahtevnejšim bralcem predočila upravičenost za zaskrbljenost ter utemeljenost zahtev po reviziji. Na odprta vprašanja še nimamo ustreznih odgovorov!
Tajništvo Sinteze, 3. september, 2020

7.2.2020 – Tretje poročilo Projektnega sveta za civilni nadzor (PSCN)

1.7.2020 – Pismo predsedniku Projektnega sveta za civilni nadzor (PSCN)

13.7.2020 – Pismo ministru za infrastrukturo – Opozorilo o neustreznem poteku Projekta

7.8.2020 – Pismo Predsedniku vlade v zvezi s projektom 2TDK

14.8.2020 – Odgovor vodstva 2TDK na očitke Sinteze v pismu predsedniku vlade

25.8.2020 – Odstop Pisma predsedniku vlade v obravnavo MZI-ju s zahtevo po odgovoru.

29.8.2020 – Odgovor Sinteze na odgovor vodstva 2TDK z dne 14.8.2020

Študentski dom na Gerbičevi ulici v Ljubljani – Zahteve študentov v juniju 1968 – pred dvainpetdesetimi (52) leti.

O študentskem gibanju 1968 je bilo že mnogo povedanega.
Vsaka glava ima svoj spomin. Če ta odpove, pomagajo zaprašeni papirji. In tako mi je med brskanjem po osebnem arhivu v roke prišla delovna kopija dokumenta, ki smo jo uporabili na sestanku ob predaji originala.
Ta arhivska kopija ima vsebinsko in poučno vrednost. Iz zapisanega izhaja, da so bile naše zahteve predvsem v smeri izenačevanja pogojev tudi za študij sposobne mladine iz ruralni okolij in zagotavljanje socialnega statusa študentov, saj je znanje temeljni pogoj družbenega razvoja; ter zahteve po prevzemanju osebne odgovornosti na vseh nivojih. Obstaja pa tudi dejstvo, da nas je takratna oblast sprejela, poslušala, pa tudi do neke mere slišala.
Zabavno branje!
Miroslav Marc