Volilni sistem

Kako zlomiti strankarsko alianso proti volivcem?

Komentar Miroslava Marc k članku g. Mihelčiča o “strankarski aliansi” je bil objavljen v SP Dela, 12.12.2020:

V Sobotni prilogi Dela (Delo, SP, 14. novembra 2020) je dr. M. Mihelčič objavil članek o neustreznosti sedanje volilne zakonodaje in o nepripravljenosti političnih strank, da to zakonodajo spremenijo. Med drugim piše, da se poslanci opozicijskih strank običajno zgražajo nad predlogi parlamentarne večine, ki zgolj s kozmetičnimi popravki te zakonodaje volivcem ne omogočijo vpliva na izvolitev. Ob enem pa takrat, ko so isti poslanci v položaju parlamentarne večine, prav tako niso pripravljeni ponuditi sprememb, ki bi državljanom resnično dale moč vplivati na sestavo DZ. Nakar se vpraša: »…ali gre pri tem za spontano odzivanje ali dogovorjeno igro med strankarskimi klubi?«
Zakaj vodstvom političnih strank obstoječi volilni sistem ustreza? Ker, glede na poznavanje volilnih preferenc posameznih območij, lahko z veliko gotovostjo oblikujejo kandidatne liste tako, da bodo prišli v parlament njihovi izbranci. Utopično je pričakovati, da bodo ti poslanci sami sprejeli sklep, ki bo – in to je neizprosno dejstvo – poslabšal strankarski položaj in verjetnost njihove ponovne izvolitve. V kako neznosni situaciji smo, dokazuje tudi dejstvo, da jih k temu ne more prisiliti niti Ustavno sodišče!?
Absurd celotne situacije je v tem, da volilna pravila določajo »izvoljenci«, tisti pa, ki izbirajo, torej volivci, pa o tem ne smejo ničesar reči. Na volitvah državljani izberejo predstavnike, katerim začasno prenesejo svojo suverenost, z vsemi zadolžitvami in odgovornostjo. Torej, način izbora mora biti stvar volivcev, ne pa izvoljenih. Lahko bi kvečjemu govorili o nekakšni »družbeni pogodbi« med volivci in političnimi strankami, nikakor pa ne moremo sprejeti sedanjega diktata političnih strank, ki volilni sistem razumejo kot orodje za neomejeno, lastno re-elekcijo.
Upravljanje vsakega sistema, tudi države, je zaupano vodstvu in volilni sistem pomembno vpliva na kvaliteto upravljanja države. Neustrezno (nesposobno ali celo koruptivno in kleptomansko) vodenje Sloveniji in njenim državljanom, že več kot dve desetletji, povzroča hudo škodo. Glede na to, da se parlamentarne stranke niso pripravljene odreči neomejenemu kadrovskemu pirovanju, moramo volivci razmišljati o drugih možnostih.

Pri civilno družbenem gibanju SINTEZA-KCD predlagamo oblikovanje ustrezne komisije (Nacionalnega sveta) za pripravo celovitega predloga nove volilne zakonodaje. Predlog naj državljani sprejmejo in potrdijo na referendumu. V komisiji bi morali biti najuglednejši (strankarsko nevezani) posamezniki različnih javnosti (strokovnosti), ki bodo sposobni odgovoriti tako na vprašanja KAJ potrebujemo in želimo, kot tudi na vprašanja KAKO to vgraditi v celovito prenovljen volilni sistem. Komisijo lahko imenuje predsednik države, lahko jo pa po Islandskem zgledu vzpostavi tudi ljudstvo.

.

V istem časopisu je bil objavljen tudi prispevek Emila Milana Pintar “KAKO STA POVEZANA VOLILNI SISTEM IN KORUPCIJA”:

V Sobotni prilogi Dela (Delo, SP, 14. novembra 2020) je dr. M. Mihelčič objavil odličen članek o pomanjkljivostih naše sedanje volilne zakonodaje oz. o sprenevedanju naših političnih strank, ko bi bilo potrebno to zakonodajo spremeniti. Z njegovimi mislimi se v celoti strinjam. Tudi sam sem prepričan, da ne bodo zadoščale zgolj kozmetične spremembe (npr. sprememba velikosti okrajev), temveč bo potrebna temeljita demokratična prenova celotnega volilnega sistema, sicer bo Slovenija še naprej tonila v razvojno neuspešnost. Naj poskušam to misel poglobiti in pojasniti.
Dr. Mihelčič pravilno naslovi naše politične stranke kot tisto politično silo v naši družbi, ki vztrajno, že četrt stoletja, blokira ne samo spremembe, temveč celo resen razgovor o potrebnih spremembah volilnega sistema. Hkrati pa z uveljavljanjem glasovalnega avtomatizma v DZ tako razpravo ali iskanje rešitve blokira tudi med poslanci. S tem je, ne da bi pojem posebej opredeljeval, g. dr. Mihelčič, natančno orisal sedanje stanje naše družbe, ki ga poimenujemo kot »strankokracija«.
Kaj je pravzaprav strankokracija? Politološko gledano je to politični sistem, v katerem imajo politične stranke popolno politično moč in je družbeno-civilni nadzor nad njimi praktično nemogoč. Še več: da bi bilo njihovo delovanje (vsaj videti) legitimno, so si na nekaterih področjih prikrojile zakonodajo svojim posebnim interesom.
Taki področji sta predvsem dve: prvo je področje proti-korupcijske zakonodaje in prakse, drugo področje volilne zakonodaje. Poglejmo si delovanje naše strankokracije na teh področjih malo pobliže.
Slovenija je v zadnjih desetletjih postala ena najbolj korumpiranih držav v Evropi. Raziskava revizijske hiše Ernst&Young jo je leta 2013 postavila povsem na prvo mesto, s 96 % zaznavanjem korupcije v gospodarstvu. Večino te korupcije poteka na področju, ko je delodajalec država (javni razpisi, itd.), pri čemer prednjačijo razpisi za investicijske projekte v gradbeništvu TEŠ 6, Karavanke, 2TDK, …). Povsem razumljivo je, da korupcija na relaciji država (vlada) – podjetja ni mogoča brez sodelovanja državnih uradnikov ali/in funkcionarjev. Ilustracijo tega stanja nam pokaže primer, kako so potekali spomladi letos razpisi za nabavo medicinske opreme za boj proti pandemiji virusa covid-19. Način, kako so se že v nekaj urah po objavi razpisov (verjetno pa tudi že prej) na svojih političnih zvezah pojavili vsi strici sedanje vlade iz ozadja, je bil frapanten. Pravi »črni petek« slovenske politične korupcije.
Slovenske politične stranke so torej v zadnjih dveh desetletjih oblikovale zakonodajo in politično prakso, ki gospodarsko in politično korupcijo ne le omogoča, temveč jo tudi tolerira in celo nagrajuje. Če namreč država ob dokazani korupciji ali kraji ni pripravljena odvzeti nezakonito pridobljenega premoženja, potem moramo to premoženje razumeti kot od države priznano nagrado za kriminal in korupcijo – pa naj gre za tolerirano utajo davkov, podkupnine, nezakonito izplačevanje raznih dodatkov in priboljškov državnih uslužbencev ali za nepotistično podeljevanje služb – sinekur.
Podobno je stanje na področju volilnega sistema. Politične stranke so oblikovale sistem, ki jim zagotavlja popoln monopol že v oblikovanju kandidatnih list. Kandidiranje predstavnikov Civilne družbe so odrinile z nemogočimi (pravno: nesorazmernimi) pogoji. Z odpravo prednostnega glasu pa so dokončno minimalizirale vpliv volivcev na dejansko izvolitev poslancev, s tem pa kršile tudi ustavna določila. Povedano preprosto: naše politične stranke svojim volivcem ne zaupajo.
Seveda državljani na to dogajanje reagirajo z ogorčenjem in s povratnim nezaupanjem v politične stranke, ki hitro narašča. Prepad med ljudstvom in politično nomenklaturo se tako vse bolj povečuje in nas sili v absurdno dilemo: naj zamenjamo ljudstvo ali politične stranke?
To medsebojno nezaupanje pa ima tudi širše družbene posledice: nezaupanje v vladne ukrepe za omejitev pandemije korona-virusa ali celo njihovo zavestno zavračanje. Zakaj v Novi Zelandiji ali Avstraliji ali na Švedskem, kjer ljudje zaupajo vladi in spoštujejo njene ukrepe, ljudje izražajo 90 odstotno pripravljenost na cepljenje, pri nas pa komaj 30 %?!
Če ne bomo rešili te absurdne dileme naraščajočega medsebojnega nezaupanja, lahko že naslednje volitve opredelimo kot nelegitimne, saj je več kot 85 % volivcev prepričanih, da je treba volilni sistem spremeniti. Še več: ene naslednjih volitev se bodo, če ne bomo pravočasno ukrepali, prav gotovo zgodile na ulici.
Volilni sistem je namreč sistem, s katerim volivci (državljani), ki so nosilci nacionalne suverenitete, izberejo tiste, na katere začasno (do naslednjih volitev) prenesejo del oblasti. Drugi del te suverenitete udejanjajo v javnem nadzoru tako samih volitev kot kasneje delovanja oblasti. Seveda, če govorimo o demokratični družbi. V nasprotju z njimi našega sedanjega družbeno-političnega sistema ne moremo razumeti drugače kot obliko specifične, proti-ustavne diktature političnih strank, saj so vlade povsem razgradile civilno-družbeni nadzor njihovega terorja (primer: uničenje referendumskega sistema odločanja).
Skratka, vladajoča politika se obnaša, kot da je država instrument njene trajne oblasti. In to tista politika, ki s svojimi uradniki in funkcionarji neposredno sodeluje v več kot 80 % zaznane korupcije!
Prav neposredna povezava politike s korupcijo povsem jasno kaže, zakaj naše politične stranke (še) niso pripravljene na spremembo volilne in proti-korupcijske zakonodaje. Najmanj, kar bi morala storiti vladajoča politika še v tem mandatu, je uveljavitev prednostnega glasu za naslednje volitve ter sprejeti zakonodajo o ugotavljanju izvora premoženja (finančna policija), o striktnem odvzemu premoženja nezakonitega izvora (brez zastaranja) in o začasni prepovedi opravljanja političnih funkcij kaznovanim ljudem in ljudem v postopkih. Morala naše politike (politikov) je namreč tako na psu, da ni mogoče računati na njihovo spoštovanje integritete, temveč jo je treba uzakoniti. Na to smo v SINTEZI-KCD večkrat opozorili tudi Predsednika Pahorja, vendar se stvari ne premaknejo.
Premike moramo torej začeti v civilni družbi, najverjetneje z ustanovitvijo nekakšnega Nacionalnega sveta za demokratično prenovo volilne zakonodaje, kajti prav ta zakonodaja je mati največjih težav, prevlade nesposobnosti, nemorale in korupcije v obstoječi politični nomenklaturi.
G. dr. Mihelčič bi prav lahko v takem telesu igral eno vodilnih vlog.