Že kar dolgo govorimo o slabostih delovanja javnega sistema zdravstvenega varstva (SZV). Med najbolj občutljivimi so sramotno dolge čakalne vrste, zaradi katerih mnogi uporabniki javnih zdravstvenih storitev niso deležni pravočasne in uspešne zdravstvene obravnave na javni račun. Posledica takšnega stanja je relativno hitro širjenje zasebnega (legalnega in ilegalnega) »zdravstvenega trga«, na katerem so ljudje prisiljeni reševati lastno zdravje ali morda celo življenja z lastnimi sredstvi. Kaže pa, da se bomo končno lotili reševanja težav v javnem zdravstvu. Vprašanje pa je, ali se bomo lotili dela pravilno in dolgoročno. Tehnologije dolgoročnega javnofinančno zdržnega oblikovanja, spreminjanja ali dograjevanja javnega SZV v hitro se starajočih razvitejših družbah (Slovenci smo sedmi na svetu), ki jih spremlja tudi hitra rast obolevnosti in socialne onemoglosti,pa so znane in so na voljo vsem.

V prispevku želim najprej podati mnenje o vsebini nedavno sprejetega Zakona o zagotavljanju sredstev za investicije v slovensko zdravstvo. Po njem naj bi v naslednjih desetih letih porabili dve milijardi za strateške naložbe v infrastrukturo in kader in to na sekundarni ravni zdravstvene dejavnosti (specialistična ambulantna in specialistična bolnišnična) in pretežno na terciarni ravni  (vrhunske  zdravstvene obravnave ter pedagoška in znanstveno-raziskovalna dejavnost v klinikah in inštitutih). Na teh dveh ravneh naj bi porabili 80 odstotkov omenjenega zneska, največ za UKC v Ljubljani in UKC v Mariboru ter za nekatere bolnišnice. Šlo naj bi za pripravljanje slovenskega zdravstva na izzive prihodnosti. Menim, da je s prednostnih razvojnih  vidikov vsebina zakona strateško zgrešena. Sem pa prepričan, da bodo zdravstvene in  znanstveno-raziskovalne elite v SZV in administrativne oblastne zdravstvene elite s takšnim »pripravljanjem« zdravstva za prihodnost zelo zadovoljne.

Presenetljivo je, da je v zakonu skoraj povsem zanemarjena primarna raven zdravstvene dejavnosti (osnovna zdravstvena in lekarniška dejavnost), ki je nesporno »temelj in prioriteta v zdravstvenih sistemih « (Ljubljanska listina, 1996). Namenjeno pa ji je le borih 50 milijonov evrov. V osnovnem zdravstvu bi se moralo začeti in uspešno rešiti približno 80 odstotkov vseh zdravstvenih problemov uporabnikov, po napotitvah na višje ravni pa15 odstotkov v regijskih bolnišnicah in 5 odstotkov v klinikah in inštitutih. Zato menim, da bi morala imeti pri nas najpomembnejšo dolgoročno strateško razvojno prioriteto normalno dostopna, učinkovita in uspešna osnovna zdravstvena dejavnost. Tudi zato, ker bo potrebno na področjih javnih sistemov socialne varnosti čim prej zelo natančno ločiti in uskladiti (vsebinsko, organizacijsko, funkcionalno in poslovno-finančno) dve zavarovanji: zdravstvene storitve obveznega zdravstvenega zavarovanja (OZZ) in socialne storitve novega (organizacijsko in finančno še povsem neopredeljenega)samostojnega sistema dolgotrajne oskrbe (DO), ki ga je politika vrinila Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Ta naj bi bil tudi izvajalec in javni plačnik storitev novega sistema.

Skratka – zdravstveni sistem moramo začeti dolgoročno spreminjati od spodaj navzgor in ne obratno. Razumljivo in naravno je, da v novih »sodobnih demokracijah«predlagane dolgoročne spremembe v javnih sistemih socialne varnosti mnogim ne bodo všeč. Zato je za njihovo uresničevanje vedno potrebno doseči soglasje večine državljanov ter sposobnih nosilcev oblastne politike, ki so predani resnični socialni družbi prihodnosti. Šele tedaj se začne pisati nova zakonodaja na socialnih področjih.

Poglejmo na katerih področjih naj bi prednostno in dolgoročno spremenili organiziranost in delovanje na primarni ravni zdravstvene dejavnosti javnega SZV.

1. Zdravstvena preventiva. Krepitev in varovanje zdravja posameznika in skupnosti bo v prihodnosti vse bolj pomembna. Hitro staranje prebivalstva v razvitih družbah pomeni v prihodnosti tudi hitro naraščanje obolevnosti in njihovo vse bolj težavno zdravljenje na račun javnih OZZ. Bilo bi prav, da bi si ljudje, ki jim je zdravje največja vrednota, zelo odgovorno prizadevali za ohranitev lastnega zdravja in obiskovali zdravnike le v primerih, ko je to resnično nujno potrebno. Na tem mestu navajam dejavnike zdravja in tiste, ki so odgovorni za njihovo udejanjanje: najpomembnejša je zavestna odločitev posameznika  za zdrav življenjski slog (zdravo prehranjevanje in ustrezna fizična aktivnost), odgovornost posameznika; dedni in biološki dejavniki; zdravo naravno okolje (zrak, voda) in zdrava prehrana, odgovornost države; učinkovita in uspešna javna zdravstvena služba, odgovornost države. Zato predlagam, da se v učne programe vseh šol na vseh ravneh vključi zdravstvena vzgoja (tudi športna vzgoja, če je namenjena krepitvi zdravja, ne pa tudi sodobni vrhunski »športni industriji«) ter  strokovno dopustno samozdravljenje. Začnimo živeti po objektivnih človekovih potrebah in ne po željah, med katerimi so mnoge tudi zdravju škodljive. Ljudje imamo že dolgo splošno pravico do zdravja (OZN, 1948), čas je, da privzgojimo ljudem tudi zavestno (ne prisilno) dolžnost do  izbire zdravega življenjskega sloga in do odgovornosti za lastno zdravje kot pomembnega dela odgovornosti za lastno življenjsko usodo.

2. Mreža javne zdravstvene službe. Država mora zagotoviti vsem uporabnikom  optimalno fizično dostopnost ter nediskriminatorno dostopnost do pravočasne, učinkovite in uspešne zdravstvene obravnave na račun OZZ na vseh treh ravneh javne zdravstvene dejavnosti. V Sloveniji pa ni tako. Država je skrb in odgovornost za primarno raven prenesla na 212 občin, med katerimi si tretjina ne more privoščiti niti ustrezne zdravstvene infrastrukture in potrebnega zdravstvenega osebja. Nekaterim grozi celo zaprtje nekaterih ambulant.  Rešitvi sta dve. Država naj prevzame skrb in odgovornost za ustrezno zgradbo in delovanje SZV tudi v mreži javne zdravstvene službi na primarni ravni. Zlasti na tej ravni je potrebno zelo jasno in dosledno ločiti dejavnost javnih izvajalcev zdravstvenih programov ter zasebnih izvajalcev (koncesionarjev), katerih del dejavnosti se plačuje na račun OZZ. Druga rešitev pa bi bila boljša, vendar je zahtevnejša. Prvi pogoj je, da se država odloči, da bo več javnega denarja razdelila na lokalni ravni. Sedaj razdelimo na tej ravni le 13 % javnega denarja (države OECD pa 30 %). Drugi pogoj pa je tudi odločitev države, da ponovno oblikujemo ustrezno omejeno število pokrajin in se odloči za decentralizacijo upravljanja države. Prebivalci pokrajin bi se v tem primeru lahko svobodno odločali o najbolj primerni zgradbi mreže javne zdravstvene službe na primarni ravni (morda delno tudi na sekundarni ravni) glede na poseljenost prebivalstva, geografske in prometne razmere v pokrajinah ter dejanske zdravstvene in socialne potrebe prebivalstva (dolgotrajna zdravstvena in socialna oskrba). Ker vsi ne morejo delati vsega, bi se lahko dogovarjali o sodelovanju, delitvi dela, racionalnem združevanju ipd.

3. Kadrovski primanjkljaj in nagrajevanje zdravstvenih delavcev. Oba sta vedno večja problema zdravstvene dejavnosti na primarni ravni. a) S primanjkljajem medicinskega osebja se danes soočajo vse razvite države. Pri nas pa opažamo tudi, da je za mlade zdravnike delo v osnovni zdravstveni dejavnosti neprivlačno (na razpis 95 specializacij za to področje se je prijavilo le 7 zdravnikov). Med razlogi navajajo širjenje administracije v zdravstvenih obravnavah in predvsem prenizko nagrajevanje opravljenega dela na tej ravni. Slednje usmerja zdravstvene delavce v pridobitno zasebno prakso ali v tujino (»beg možganov«). V zadnjem obdobju opozarjajo mladi zdravniki  tudi na slabe posledice za slovensko zdravstvo v primeru uveljavitve 3.a člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej), ki določa 3 do 5 dodatnih let delovnih izkušenj za pridobitev licence za samostojno opravljanje posamezne dejavnosti. Predlagam, da se obdobje študija in specializacij (sedaj skupaj 10 do 12 let) ne podaljšuje, pač pa intenzivira (morda celo skrajša). Mladi zdravniki naj čim prej gredo na delo v ambulanto in začno delati po nadzorom starejših, izkušenih in uspešnih zdravnikov (»medicina je še vedno praksa«). Morda bi bilo v prizadevanjih za skrajševanje predolgih čakalnih vrst koristno, da bi v določene zdravstvene obravnave na primarni ravni vključevali tudi vedno več ustrezno usposobljenih diplomiranih medicinskih sester. b) In še nekaj besed o nagrajevanju opravljenega dela, ki je v osnovnem zdravstvu močno zanemarjeno. Zdravstvena dejavnost je delovno (ne kapitalsko)intenzivna dejavnost in je zato potrebno zdravstvene delavce (zdravnike in medicinske sestre) tudi na primarni ravni znotraj enotnega sistema plač v javnem sektorju nagrajevati celostno iz treh vidikov: osnovna plača (iz enotnega sistema v javnem sektorju, ki temelji pretežno na doseženi izobrazbi), specifični dodatki zaradi zahtevnosti konkretnega dela in odgovornosti za rezultate dela (razumne variable) ter stimulativno nagrajevanje preseganja normiranega dela(učinkovitost, intenzivnost, uspešnost). Seveda ne gre stimulativno nagrajevati samo »več opravljenih delovnih ur«, »več narejenih točk« ipd.

In za konec. Razmere na primarni ravni zdravstvene dejavnosti (tudi v vsem javnem SZV) se lahko zelo spremenijo tudi v bližnji prihodnosti. Nenadzorovanemu širjenju ilegalnega »trga zdravstvenih storitev« in predolgim čakalnim vrstam (za katere so tudi znani predlogi za skrajševanje) lahko sledi njegova legalna privatizacija. Mnogi v zdravstvu in v državni politiki (tudi zdravstveni) gojijo mnenje, da javno zdravstvo postaja neučinkovito, se sesuva itd. in ne skrivajo želje (aspiracije) po  popolnem nadzoru nad njim ali celo njegovi (delni) privatizaciji.

dr. Marjan Česen, Sinteza

   Politiki celega sveta so skoraj ponoreli, ko se je razkrilo, da je izraelsko podjetje ustvarilo elektronsko orodje Pegasus, s katerim je mogoče prisluškovati vsakemu telefonu in slediti slehernemu zapisu na računalniku kjerkoli na planetu. No, razburjali se niso samo v ZDA in Rusiji; oni to orodje uporabljajo že tri leta.

   Ne razumem sicer popolnoma, zakaj so se nekateri politiki ob tem razkritju tako razburili. Jasno mi je sicer, da je prizadet njihov ego: vedo, da se je tudi doslej prisluškovalo vsevprek, toda očitno so živeli v nekakšni iluziji, da se prav njim ni prisluškovalo, da so bili oni nekako izvzeti, nedotakljivi. In zdaj zahtevajo forenzične preiskave, ali se je tudi njim zares prisluškovalo. Smešno. Seveda se je, s Pegasom (ki ga je slovenska vlada, kot vse kaže, dobila šele letos spomladi) ali brez njega. Mogoče jih je pa vendarle strah razkritja, da »zasebno« mislijo in govorijo o kolegih povsem drugače, kot javno govorijo.

   Zame je Pegas prvovrstno demokratično orodje. Če bi bila slovenska politična opozicija zares demokratična, bi zbrala tistih 40 mio evrov, ga kupila in podarila  – vsem državljanom. Si predstavljate, da bi lahko vsak novinar, kaj novinar, vsak državljan prisluškoval, kako, npr., g. Hujs koordinira »rumene jopiče«, ali kako v kabinetu vlade, npr., nastaja »non-paper«, in podobno.

   Splošno posedovanje in uporaba tega orodja bi družbeno – politično klimo v Sloveniji povsem spremenilo. Na mah bi zginila depresija in malodušje, vsi ljudje bi naenkrat začutili, da imajo še toliko nujnega dela, od »spremljanja« zakonskega  partnerja na službeni poti do prisluškovanja kerlcu Jelinčiču. Mogoče bi bila nova situacija malo podobna zlati dobi odkritja amaterske radio-telegrafije, seveda, pomnoženo z deset.

   Torej, gospa Fajonova, škoda denarja za forenzično analizo, ali vam zares prisluškujejo. Jaz vam lahko z gotovostjo povem, da vam res. Podarite nam Pegaza in to vam bom lahko tudi dokazal.

Emil Milan Pintar, Sinteza

(K dopisu Juriš na vlado, v Večeru, 29.7.2021, stran 19)

Za Milana Gregoriča so levičarji agresivna drhal. Tega ne razumem, zato sem poiskal in našel naslednji mednarodni vir:

‘V politiki se izraz Levica, levo krilo in levičarji v glavnem uporablja za podporo bolj egalitarni družbi. Ta običajno vključuje skrb za tiste v družbi, ki so prikrajšani napram drugim in predpostavljajo, da so neutemeljene neenakosti (ki jih politična desnica vidi kot naravne ali tradicionalne), ki jih je potrebno zmanjšati ali odpraviti.’ (Vikipedija, obiskana 29.7.2021)

Torej Gregoričev zapis pove, da se zavzema za privilegije, torej za odnose iz fevdalnega časa, ki jim zelo odmevno (k sreči) nasprotuje tudi sedanji papež.

Mi, ki smo dovolj stari, da smo odrasli pred osamosvojitvijo Slovenije, nismo imeli niti sejnin niti kakšnih drugih neutemeljenih neenakosti. Mondragonska zadruga s preko osemdeset tisoč zaposlenimi ima po objavljenih podatkih razpon plač šest proti ena in odlično posluje. Samo nenasitni in tisti s kompleksi manjvrednosti potrebujejo več.

Pred 35 leti sem s sedemnajst soavtorji objavil knjigo Inovativno poslovanje. V njej so med viri dokumenti o ‘inovativni Sloveniji’. Nimam podatkov, da jih je samostojna Slovenija upoštevala ali celo uresničila. To je znak, da Milan Gregorič nima prav, ko pravi, da je levici uspelo obdržati nadzor nad glavnimi vzvodi realne družbene moči.

V svetovnem gospodarskem in političnem prostoru imajo oblast najbolj inovativni. Ker so pri tem nekateri pristranski in ne upoštevajo svoje soodvisnosti z ljudmi in naravo ter družbene odgovornosti, se je človeštvo po svojih najvišjih organih opredelilo, da je pot iz sedanje globalne družbeno ekonomske krize v krepitvi družbene odgovornosti. Glejte listine OZN in ISO 26000 iz l. 2010. Evropska unija je (takoj!) ta netehnološki inovacijski proces podprla in pozvala svoje države članice, naj sprejmejo strategijo zanj. Osnutek smo objavili in dali Vladi RS, a brez odziva. Tudi to dokazuje, da levici ni uspelo.

Državni zbor RS ima etični kodeks, a ga ne uporablja. Če bi levici uspelo, ga bi.

Danes, 29.7.2021 je svet porabil toliko naravnih virov, kot bi jih smel šele čez pet mesecev, Slovenija jih je že konec aprila. Ogrožamo svoj obstoj kot človeštvo. Tudi to dokazuje, da levici ni uspelo. Žal. Zelo sem zaskrbljen kot občan, oče, dedek in pradedek. Spoštovanje do Trumpa in podobnih ne obeta rešitev in preživetja.

Matjaž Mulej st., Maribor

Sejanje sovraštva in zaupanje

Pravzaprav sem v zadregi, ker ne vem, kako opozoriti na na problem, ki je realen, časovno in vsebinsko umeščen v naš  prostor ter ocenjujem, da je tudi kar velik. Kar je opazno zadnje čase je pravzaprav intenzivirana oz. vidna agitropovska propaganda glede cepljenja. To ne bi bilo  napačno, če iz navedene zadeve ne bi poskušali narediti tudi ideološko vprašanje. Gre za zavestno medsebojno ločevanje cepljenih in necepljenih ljudi, kar odločevalcem v tej državi pravzaprav presenetljivo uspeva. Seveda po načelu divide et impera. Strah in tudi nevednost sta uspešno gojišče za sovraštvo in zlorabo osnovnih človekovih pravic. Dosedanje, več kot enoletno ravnanje te vlade in vseh njenih podpornikov, ki imajo imena in priimke tako v parlamentu, kot izven njega, je en sam dokaz o tej trditvi.

Ko se politika s takšnim uspehom kot sedaj meša v stroko oz. v stroke (policijsko, tožilsko, zdravstveno, medijsko, itd.), tu pa mislim predvsem na zdravstveno področje, potem moramo biti izrazito pozorni na predvidene ukrepe vlade. Cilj je očitno razsuti in demolirati vse, kar se da. Po sistemu »za mano potop,« se poskuša pustiti razdejanje na zdravju in življenju ljudi, na kulturnem in pravnem področju  in sploh v vseh segmentih družbenega in individualnega življenja.

Eden od teh poskusov se je nanašal na vodo. Na našo srečo neuspešen. Drugi prav tako resni poskusi so noveliranje Zakona o nalezljivih boleznih, katerega sprememba je prestavljena v kasnejši čas in poskus  spremembe zakonodaje ter ustanovitev demografskega sklada. Povsod gre za ogromna finančna sredstva, za nepredstavljive posledice v življenju ljudi, a hkrati za avtoritarne, strokovno vprašljive ali celo nestrokovne rešitve te vlade in tudi parlamenta.

Pravzaprav se na klasičen način poskuša odvrniti pozornost od navedenih vsebin k olimpijskim igram, pa še čem, kar je sestavni del življenja. Hkrati je ta Janševa vlada ob minimalni podpori parlamenta vidna tudi na mednarodnem odru. Kot predsedujoči svetu EU lahko pozornost kadarkoli obrne na mednarodni parket, kjer se sicer obnaša začetniško in kot slon v trgovini s porcelanom.

Pa da se vrnem na začetek zapisane misli. Ločevanje ljudi in zbujanje strahu sta značilnost te vladne garniture. Očiten cilj, da bi le njej povšečni, tudi s cepilnimi knjižicami označeni ljudje bili nadljudje v primerjavi z necepljenimi in nelojalnimi, je pravzaprav presenetljivo podoben ukrepom nositi rumeno zvezdo. Izvajani in načrtovani ukrepi so, milo rečeno, vprašljivi. Zaupanje v stroko, ki jo pač ne predstavlja le pet ali šest politično lojalnih strokovnjakov ali pa »strokovnjakov tipa« Jelko Kacin in Edvard Kadič, absolutno ni na ustreznem nivoju. Tudi dvomljive povezave posameznikov pri nabavah zdravstvenega materiala in proizvajalcev ter s farmacevskimi velikani do sedaj niso bile prepričljivo in argumentirano pojasnjene. Zato je nezaupanje osnovni problem pri reševanju navedenih vsebin. Ljudje enostavno povedano ne zaupajo več v posredovane informacije z »bojišča proti K-19.« Omenjeni Edvad Kadič je v okviru projekta Komunikacijska podpora Vladi RS pri doseganju precepljenosti prebivalstva proti virusu Covid-19 in s podnaslovom Projekt: »Dežela pametnih ljudi,« pravzaprav lepo prikazal nizek nivo in agitropovski način oz. poskus reševanja resnih vprašanj. Tudi neznanje.

In kje so rešitve? Nikakor ne v sejanju sovraštva med ljudmi in ustvarjanju navidezne brezizhodnosti položaja, temveč v takojšnji zamenjavi vlade in takojšnjih volitvah parlamenta, saj je več kot očitno, da s takšnim načinom predstavljanja ljudstva številni nimajo več podpore. Izgovori glede tega, da ker predsedujemo v EU, sedaj ni pravi čas, so lahko kvečjemu razlog za to, da te poteze pristojni potegnejo takoj. Nezadostni, nepravočasni in tudi nepravi ukrepi v preteklosti, skupno 259 000 primerov obolelih, 254 000 ozdravljenih, do trenutka pisanja pa 4. 428 umrlih za Covidom-19 v Sloveniji, je zadosten dokaz o neuspešnosti te vlade. In kaj nas v jeseni še čaka? Ljudje smo svoje že povedali na referendumu. Pa komu zdaj ni kaj jasno? Ali je res potrebno potoniti do dna, preden se bo kdo zbudil in ponudil ljudem roko?

Miloš Šonc, Sinteza

Državni zbor Republike Slovenije je pred glasovanjem o predlogu Zakona o nacionalnem demografskem skladu, ko je vse kazalo, da zakon ne bo izglasovan, sprejel sklep o preložitvi glasovanja o zakonu na jesen… V nadaljevanju so prikazani razlogi, na osnovi katerih lahko zaključimo, da predvideni zakon o demografskem skladu rešuje interese določenih vladajočih skupin, ne rešuje pa potrebe in ne zaščiti ustavne pravice večine državljanov RS in med njimi predvsem upokojencev…. Kakšne pasti prinaša zakon o nacionalnem demografskem skladu? – 27 julija, 2021

Demografski sklad – nespodoben nateg volivcev – 7 oktobra, 2020 : Pred dnevi je vlada pripravila predlog zakona, na podlagi katerega naj bi Slovenija ustanovila demografski sklad (DS); ta naj bi v prihodnosti pomembno pomagal reševati vse večje težave s financiranjem pokojnin, ki sem nam obetajo zaradi staranja prebivalstva. Z izjemo premoženja, ki ga ima država v Dars-u (družba za avtoceste) in v elektro omrežju, bi … 

Zakaj je zamišljeni demografski sklad slaba ideja – 9 avgusta, 2020 : Prof. Mramor: »Že dolgo nisem videl tako nestrokovnega predloga, ki bo imel mnogo več negativnih kot pozitivnih posledic«. Država za najete kredite jamči tudi s svojim premoženjem. S prenosom drugih obveznosti na to premoženje se bo bonitetna ocena države močno poslabšala in stroški financiranja kreditov močno povečali. Rešitev demografskega problema je mogoče iskati predvsem v … 

Igor Košič se je že pred osmimi leti spraševal “kaj moramo kot odgovorni državljani storiti?” (Javna tribuna Društvo slovenskih pisateljev, Cankarjev dom, 31 jan 2013).
Med drugim ugotavlja:
»Torej problem ni Janez Janša. Problem smo mi. Ne znamo ločiti politične od kazenske odgovornosti. Zato ne vemo, čemu se moramo v demokraciji z vsemi sredstvi upreti. Zato ima JJ prav, ko trdi, da se z njegovim odhodom ne bo nič spremenilo. In imajo prav tisti, ki trdijo, da moramo družbo začeti spreminjati pri sebi… Kaj moramo storiti mi sami? Združiti se moramo v gibanje raznovrstnih, ki bo v parlamentu zamenjalo politiko neodgovornosti. Premik, ki se je s protesti začel dogajati v naših glavah in srcih moramo preliti v politično gibanje. Politično gibanje mora ustvariti strokovno pripravljene in vsem razumljive volilne programe. Strateški cilj je ustvarjalna, podjetna, solidarna, pravična in zato uspešna Slovenija…«

Andrej Cetinski je v Delu objavil članek O krizi demokracije in njeni sanaciji (sobotna priloga Dela, 17. 7. 2021, Pisma bralcev). V njem predlaga prenovo demokracije s tremi spremembami:

1. volilni sistem, ki naj preprečuje strankokracijo,
2. model oblikovanja vlad, ki politike ne razdvaja – vlada učinkovito deluje v korist večine (švicarski vzor),
3. spoštovanje temeljnih družbenih vrednot, npr. učinkovite in od politike neodvisne pravne države.

Članek…

Delo je 23. junija v članku z gornjim naslovom objavilo rezultate projekta, ki sta ga izvedla PWC Svetovanje in BTA Consulting, financirala pa ga je evropska komisija. Slovenski trg kapitala je po deležu tržne kapitalizacije eden najmanjših v EU (ki sama zaostaja za trgi najbolj razvitih regij) in se še naprej krči. Njihova analiza trga vrednostnih papirjev je žal pomanjkljiva. V najboljših časih je vrednostne papirje imelo pol milijona Slovencev! Analiza ne obravnava grenkih izkušenj teh vlagateljev v njihovo premoženje z državnimi posegi.

Naj spomnimo na uničenje največjih vzajemnih skladov leta 1996. Povzročila ga je državna Agencija za trg vrednostnih papirjev, ki je prepovedala vplačila v vzajemne sklade Proficia ob hkratnem spodbujanju izplačil, brez roka veljavnosti odredbe. Tak ukrep po vedenju ekonomske stroke uniči vsako finančno institucijo, tudi banko (in strokovni svet Agencije je takrat vodil profesor Ekonomske fakultete). 3500 vlagateljev je izgubilo premoženje. Podobno je država leta 2013 pri sanaciji bank izbrisala delnice več kot sto tisoč malih vlagateljev v NKBM in druge slovenske banke, česar ni naredila nobena država, ne v EU ne v svetu. Nacionalni preiskovalni urad (NPU) je pod nadzorom sodišča ugotovil, da je šlo za kriminalno dejanje Evropske komisije in Evropske centralne banke v povezavi z Banko Slovenije in ministrstvom za finance.

K temu je potrebno dodati še stečaja cerkvenih skladov Zvon Ena in Zvon Dva leta 2012 ter enake usode družb NFD Holdina, Center Naložbe, D Naložbe, CG Invest (nekdanja Aktiva Naložbe), Vipa Holding, Pom Invest, Maksima Invest, Maksima Holding in Mercata. Ni čudo, da so vlagatelji ugotovili, da je bolje imeti depozit v banki, celo brez obresti, kot izgubiti celotno naložbo z vlaganjem v slovenske vrednostne papirje, vzajemne ali pokojninske sklade.

Zaradi napačne analize vzrokov so napačni tudi predlogi za oživitev kapitalskega trga. Oživitev ni mogoča, dokler državljanom ne bo povrnjeno zaupanje v trg vrednostnih papirjev. To se zgodi lahko edino tako, da država in cerkev priznata napake, ki sta jih storili na tem področju in prizadetim izplačata odškodnine, lahko tudi v obliki delnic ali obveznic. To je nekaj evropskih držav storilo sredi krize, saj vedo, kako pomembno je zaupanje državljanov v kapitalski trg in kako pomembno je, da ima država večino javnega dolga v rokah domačih vlagateljev. Država naj bi prav tako jasno povedala, da bo v bodoče premoženje vlagateljev ščitila, ne pa ga uničevala.

Luč na koncu predora je pokazal Jože Tanko, poslanec SDS, ki je maja 2019 vložil »predlog zakona o izplačilu sredstev nepoučenim imetnikom podrejenih obveznic in malim delničarjem bank v večinskem državnem lastništvu, ki so bile predmet izrednih ukrepov BS v letih 2013 in 2014«. Žal je Tanko 10 dni po odstopu predsednika vlade Marjana Šarca umaknil predlog zakona z dnevnega reda seje Odbora za finance – počakal naj bi na odločitev Ustavnega sodišča. Teden dni kasneje je Slovenija dobila novo vlado Janeza Janše. Očitno podpora sto tisoč malih delničarjev stranki SDS ni bila več nujna, saj bi sedanja vlada predlog zakona z lahkoto uveljavila.

Privatizacijo družbene lastnine, ustanavljanje pooblaščenih investicijskih družb, uničevanje skladov in izbrise delnic je vodila država. Uničila ali razprodala je državno, prej družbeno premoženje, uničila je trg kapitala in premoženje svojih državljanov. Ob 30-letnici osamosvojitve teh dejstev nihče ne omenja. Nihče ne pokaže, kako smo se iz solastnikov slovenskega gospodarstva spremenili v hlapce tujih lastnikov kapitala, čeprav imamo še vedno 24 milijard evrov zasebnih prihrankov v (tujih) bankah. Brez ekonomske suverenosti ni politične, kar že temeljito čutimo, in ne kulturne (vključno z jezikovno), kar že začenjamo čutiti!

zasl. prof. dr. Peter Glavič

Vrh slabe banke že več tednov pretresajo spori.

Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB), bolj znana kot slaba banka, je objavila razpis za novega glavnega izvršnega direktorja.

DUTB upravlja s 615 milijoni evrov premoženja, večinoma terjatev do podjetij in lastništva nepremičnin.

Z upravljanjem in prodajo nepremičnin je lani ustvarila 162 milijonov evrov prilivov in dobrih 35 milijonov evrov čistega dobička.

V ozadju gre za boj za obvladovanje institucije, ki ima še vedno v lasti za več kot pol milijarde evrov nepremičnin, lastniških deležev v podjetjih in drugega premoženja.

Primož Cirman, Tomaž Modic: Kaj se skriva v ozadju spopadov v vrhu DUTB?