Delo je 23. junija v članku z gornjim naslovom objavilo rezultate projekta, ki sta ga izvedla PWC Svetovanje in BTA Consulting, financirala pa ga je evropska komisija. Slovenski trg kapitala je po deležu tržne kapitalizacije eden najmanjših v EU (ki sama zaostaja za trgi najbolj razvitih regij) in se še naprej krči. Njihova analiza trga vrednostnih papirjev je žal pomanjkljiva. V najboljših časih je vrednostne papirje imelo pol milijona Slovencev! Analiza ne obravnava grenkih izkušenj teh vlagateljev v njihovo premoženje z državnimi posegi.
Naj spomnimo na uničenje največjih vzajemnih skladov leta 1996. Povzročila ga je državna Agencija za trg vrednostnih papirjev, ki je prepovedala vplačila v vzajemne sklade Proficia ob hkratnem spodbujanju izplačil, brez roka veljavnosti odredbe. Tak ukrep po vedenju ekonomske stroke uniči vsako finančno institucijo, tudi banko (in strokovni svet Agencije je takrat vodil profesor Ekonomske fakultete). 3500 vlagateljev je izgubilo premoženje. Podobno je država leta 2013 pri sanaciji bank izbrisala delnice več kot sto tisoč malih vlagateljev v NKBM in druge slovenske banke, česar ni naredila nobena država, ne v EU ne v svetu. Nacionalni preiskovalni urad (NPU) je pod nadzorom sodišča ugotovil, da je šlo za kriminalno dejanje Evropske komisije in Evropske centralne banke v povezavi z Banko Slovenije in ministrstvom za finance.
K temu je potrebno dodati še stečaja cerkvenih skladov Zvon Ena in Zvon Dva leta 2012 ter enake usode družb NFD Holdina, Center Naložbe, D Naložbe, CG Invest (nekdanja Aktiva Naložbe), Vipa Holding, Pom Invest, Maksima Invest, Maksima Holding in Mercata. Ni čudo, da so vlagatelji ugotovili, da je bolje imeti depozit v banki, celo brez obresti, kot izgubiti celotno naložbo z vlaganjem v slovenske vrednostne papirje, vzajemne ali pokojninske sklade.
Zaradi napačne analize vzrokov so napačni tudi predlogi za oživitev kapitalskega trga. Oživitev ni mogoča, dokler državljanom ne bo povrnjeno zaupanje v trg vrednostnih papirjev. To se zgodi lahko edino tako, da država in cerkev priznata napake, ki sta jih storili na tem področju in prizadetim izplačata odškodnine, lahko tudi v obliki delnic ali obveznic. To je nekaj evropskih držav storilo sredi krize, saj vedo, kako pomembno je zaupanje državljanov v kapitalski trg in kako pomembno je, da ima država večino javnega dolga v rokah domačih vlagateljev. Država naj bi prav tako jasno povedala, da bo v bodoče premoženje vlagateljev ščitila, ne pa ga uničevala.
Luč na koncu predora je pokazal Jože Tanko, poslanec SDS, ki je maja 2019 vložil »predlog zakona o izplačilu sredstev nepoučenim imetnikom podrejenih obveznic in malim delničarjem bank v večinskem državnem lastništvu, ki so bile predmet izrednih ukrepov BS v letih 2013 in 2014«. Žal je Tanko 10 dni po odstopu predsednika vlade Marjana Šarca umaknil predlog zakona z dnevnega reda seje Odbora za finance – počakal naj bi na odločitev Ustavnega sodišča. Teden dni kasneje je Slovenija dobila novo vlado Janeza Janše. Očitno podpora sto tisoč malih delničarjev stranki SDS ni bila več nujna, saj bi sedanja vlada predlog zakona z lahkoto uveljavila.
Privatizacijo družbene lastnine, ustanavljanje pooblaščenih investicijskih družb, uničevanje skladov in izbrise delnic je vodila država. Uničila ali razprodala je državno, prej družbeno premoženje, uničila je trg kapitala in premoženje svojih državljanov. Ob 30-letnici osamosvojitve teh dejstev nihče ne omenja. Nihče ne pokaže, kako smo se iz solastnikov slovenskega gospodarstva spremenili v hlapce tujih lastnikov kapitala, čeprav imamo še vedno 24 milijard evrov zasebnih prihrankov v (tujih) bankah. Brez ekonomske suverenosti ni politične, kar že temeljito čutimo, in ne kulturne (vključno z jezikovno), kar že začenjamo čutiti!
zasl. prof. dr. Peter Glavič